Članki

Poštenost, odkritost do sebe 3

Naša prepričanja o lenobi, o tem, kaj vse je treba in kaj vse moramo, nam ne dovoljujejo oddiha. To je treba, pa ono, pa še tisto … včasih brez konca. »Jaz ne morem biti brez dela. Ves čas delam. Da bi se popoldan usedel na kavč in bral knjigo? Ni šans.« V glasu je slišati ponos. »Nisem kot drugi.« Nezavedna prepričanja so tako močna, da jih ženejo naprej. In dela jim res nikoli ne zmanjka. Nezavedno poskrbijo, da je vedno kaj. Ne sme zmanjkati in nikoli se ne sme zgoditi, da bi lahko rekli: »Zdaj sem pa res naredil vse.« Med moškimi in ženskami ni razlike. V službi nam nalagajo delo. Več kot drugim, ker nezavedno to hočemo. Paše nam, ker se lahko pritožujemo. To nam omogoča vlogo žrtve. Ne počutimo se dobro, a še slabše se počutimo, če več dela dobi kolegica. »A mislijo, da nisem dovolj sposobna?« Ta občutek je še slabši. Tako smo v začaranem krogu, kjer nikoli ni dobro. Ne more biti, ker je zmeda znotraj nas, v našem nezavednem. Po službi trgovina, vrtec, doma kuhanje, pospravljanje, pranje, likanje, sesanje, ni da ni. »Ne moremo živeti v takem. Nimam časa za igranje z otrokom, nimam živcev, da bi poslušala njegovo čebljanje, spet se mi mota pod nogami, pa še skoz se nekaj dere, ne uboga, cufa se s sorojencem, samo kričanje, divjanje in cvilenje. Moža še vedno ni doma. Ne razumem, zakaj lahko vsem drugim pomaga, ko pa je toliko dela doma.« Če je slučajno doma, je pred televizorjem ali računalnikom. Odklopljen od družine. »A boš kaj naredil? Ali ne vidiš sam? A vsako stvar ti moram pokazati s prstom?« Lahko smo bolj diskretni. Sesamo, ko gleda nogometno tekmo: »Ali lahko vsaj noge dvigneš?« milo zaprosimo, a sporočamo, »a ne vidiš, da delam, ti pa lenariš na kavču.« Lahko smo jezni, užaljeni, prizadeti: »Delam, cele dneve delam, za vse sem sama. Kadarkoli se pogovarjava glede dela doma, se sporečeva. Njemu je dobro in pravi, da pretiravam. Ne razume, da mora biti pospravljeno, pa pravzaprav nikoli ni. Zdaj se sploh noče več pogovarjati o tem z mano. Ampak tako je, takšni so moški, jaz pa tako utrujena, da zvečer samo še padem v posteljo. Na seks naj kar pozabi. Ne morem in ne zasluži si.« Rešitev je v tem, da se vprašamo kaj in zakaj me žene, kakšen občutek dobim ob tem, ali je ustrezen, kakšne so moje prioritete, koliko v resnici prisluhneta in poskušata razumeti drug drugega in koliko samo vztrajata pri svojem …

Z moškimi ni nič drugače. Tudi njih vodijo prepričanja in čustva. Ostajanje v službi do noči, brezmejna pomoč prijateljem, hobiji, ki zasedejo ves prosti čas, odklop doma.

Vloge so tudi obrnjene. Veliko moških skrbi za družino več in bolje od ženske.

Vzrok je vedno v naši notranjosti. Notranji konflikt med tem, kaj družba pričakuje in kaj jaz bi, občutek ujetosti, nepripadnosti, nezaželenosti, beg pred bližino, obveznostmi, povezave, ki so se zgodile v primarni družini vplivajo na naše življenje in odnose. S prepiri ne pridemo do rešitve, s spreminjanjem drug drugega tudi ne. Z razumevanjem najprej sebe in drug drugega pa. Odgovori so v nas, če jih hočemo videti in vedeti, in če se za to malo potrudimo, ker ne pridejo takoj in je kar nekaj dela. Pravzaprav celo življenje spoznavamo sebe. In zelo redko je ta proces prijeten.

Marsikatera bolezen je beg, vdaja, fizična in psihična izčrpanost do te mere, da ne zmoremo več. Telo rabi počitek. Vemo, da smo izčrpani in želimo se spočiti, a nas nekaj žene in žene naprej. Ne morem si privoščiti odklopa. Čez teden služba, konec tedna dejavnosti, izleti, obiski. Naši notranji procesi rešijo težavo z migreno. »Zdaj lahko ležiš in lenariš. Glava boli za znoret, bruhanje je najbolj zoprna stvar na svetu, a imaš odklop. Poskrbeli smo za to. Nisi kriv.« Če se migrene pojavljajo konec tedna ali po končanem zahtevnem projektu,  lahko te migrene odpravite zelo hitro, če ste se le pripravljeni soočiti s seboj in predelati nekaj stvari.

Astmatični napadi, ki jih sproži nestrinjanje ali prepir, so notranji odziv za: »Daj mi mir, ne zmorem, ne čutim se dovolj moč.nega, temu nisem kos.« Depresija je huda čustvena izčrpanost, neopredeljene bolečine so krik na pomoč, bolečine v hrbtu so lahko strah pred življenjem …  Ne bom naštevala naprej, ker boste preveč iskali po opisih in premalo po sebi. Do odgovora boste prišli, če boste hoteli. Kakšen bo in če vam bo všeč, pa ne vem. In smo spet pri strahu. »Ne brskaj po sebi. Ne znaš, nimaš časa, nimaš denarja. To delajo zmešane babe. To zate ne velja. Dobro ti gre, poišči kaj drugega, kar ti bo pomagalo.«

Ni enostavno vedno biti pošten in odkrit do sebe. Težko si je priznati, da delamo narobe in napake, da včasih manipuliramo, da zahtevamo od drugega, česar sami ne naredimo, da ne prevzamemo odgovornosti, da uporabljamo izgovore, da tudi mi sprožamo konflikte, da raje potrpimo, kot bi potegnili mejo, da raje jamramo, kot se soočimo, da naša prepričanja niso ustrezna, da pritiskamo na druge, da bi jih spravili v naš okvir, da eno govorimo in drugo delamo, da ravnamo tako, da bomo pomirjeni, pa čeprav s tem škodimo otrokom, da gre pravzaprav vedno in najprej za nas in vendar si tega ne priznamo. Ne bom zašla v filozofsko vprašanje altruizma. Ko ste v dilemi, se lahko vprašate: »Za koga pravzaprav gre? Kaj jaz dobim od tega?«

Če se resno podate na pot samospoznavanja, vas čez čas res čaka marsikaj lepega, prijetnega, ljubečega. Odpadejo omejitve, okovi, odkorakate iz lastnega zapora. V sebi naredite prostor za srečo in ljubezen. Ob dilemi boste odgovor dobili hitro, ker ni več balasta, ki bi preprečeval spoznanja. Vaša frekvenca energije je višja, kar blagodejno vpliva na vaše telo, duševnost in odnose. Življenje postane lepo in enostavno.

Ne vem, kako se boste odločili. Odgovor je v vas, ne v meni.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 2
AVTOMATSKI PROCESI