Članki

Avtomatski procesi

Načine reagiranja in delovanja je težko spremeniti zaradi avtomatskih procesov, ki so hitrejši od razumske razlage in odločitve kaj bomo ali lahko naredimo. Beremo, iščemo rešitve, sprejemamo odločitve, potem pa nas prva situacija vrže nazaj, v star in neustrezen način. Prvi korak je, da se te avtomatike zavemo, da jo sprejmemo in se ne obsojamo. Ne spremenimo se čez noč in ne reagiramo drugače, če se samo odločimo. Tako moramo čutiti. Ko čutimo drugače, tudi reagiramo drugače.

Če ste do sedaj vsaj malo osvojili BEAM metodo veste, da lahko vsa svoja počutja in občutke spremenite. Odvisno je le od tega, koliko si to želite in koliko ste to pripravljeni storiti. Na začetku kar nekaj časa traja, da vidimo prve rezultate. Še vedno se nam zdi, da se prehitro razjezimo ali smo prehitro prizadeti. Ustavi se že tu. »Če se ne zgodi po mojih pričakovanjih, sem upravičeno jezen. Kaj pa naj naredim? Naj rečem, ah, saj je vseeno?« »Ne, absolutno ni vseeno, vendar, ali z jezo rešiš ali še bolj zapleteš?« Tu se skriva odgovor. Z jezo želimo nekaj na silo spremeniti.

Če jezo stresamo na otroka, ga želimo zlomiti, da bo delal tako, kot se nam zdi ustrezno. Ustrahujemo ga in to deluje samo tako dolgo, dokler se nas otrok boji. Če ga uspemo dovolj prestrašiti, se bo bal življenja. Ko bo odrasel, se bomo ponovno jezili nanj, zakaj si ne upa, zakaj ne naredi, naj se premakne, naj postane samostojen ne vedoč, da smo sami kar precej pripomogli k njegovemu dvomu vase in nezaupanju v življenje. Lahko pa se v določeni starosti upre do te mere, da mi postanemo tarča njegove jeze. Sporočili in naučili smo ga, da je jeza ustrezno sredstvo za dosego cilja.

Če jezo stresamo na odraslo osebo, sledi ali prepir ali se oseba zapre ali zmanjša stike na minimum ali celo odide. V vseh primerih imamo nov razlog za jezo.

Lahko naredite tudi drugače. Ko ste mirni, se »naravnajte« kako boste delovali, ko boste ponovno začutili jezo. Povejte si, odločite se: »Pozoren bom na svoje občutke. Takoj, ko bom jezo začutil, jo bom predelal sam.« Proces je opisan TU. Verjetno boste naslednjič ponovno odreagirali burno, začeli s prepirom, vendar bo zaradi naravnanosti zaznali, da delujete neustrezno. Ustavili se boste: »Rabim odmor, da se zberem.« Umaknite se, predelajte jezo sami in začnite umirjen pogovor. Treba bo ponavljati in ponavljati, a spremembe v vas so se začele in zdaj gre le še za vprašanje časa, kdaj boste jezo obvladali do t mere, da jo boste imeli že od začetka pod nadzorom.

Enako je z užaljenostjo ali žalostjo. Obe vam jemljeta moči, ker vas obe vržeta v vlogo žrtve: »S čim sem si to zaslužil. Nobene hvaležnosti ne pokaže …« Poiščite osebo v sebi in jo potolažite. Znate in zmorete.

Največji problem pri obvladovanju jeze, užaljenosti, žalosti … je prepričanje, da nam nekaj pripada. Prepričani smo, da si nekaj zaslužimo, da imamo pravico do tega. Celo več. Imamo naravno pravico in zdaj nam nekdo tega ne da, se ne obnaša, kot si želimo, se ne odziva, kot si zaslužimo, ni hvaležen, nas ne spoštuje … Naša pravica se konča, ko trči ob pravico drugega. Moja pravica se konča, ko se začne tvoja. Mi se do ljudi obnašamo po svojih prepričanjih, ki niso nujno tudi prepričanja drugega. Zavedno zanikamo, nezavedno zahtevamo. V nezavednem zahtevamo. Hočem! To mi pripada! Do tega imam pravico! V nezavednem zahtevamo, da nas ima nekdo rad. V nezavednem zahtevamo spoštovanje. V nezavednem zahtevamo pozornost. V nezavednem zahtevamo, da znajo drugi brati moje misli. V nezavednem zahtevamo, da so drugi takšni in takšni, ker se nam v družbi dvigne cena. Zahtevamo, da poskrbijo, da nas ne bo strah, da nas obvarujejo, da se svet vrti okoli nas.

V resnici pa je malo drugače. Otrok ima pravico, da ga imamo radi in da zanj poskrbimo, da zraste v zdravo in čustveno stabilno odraslo osebo. Finančno smo zanj dolžni skrbeti kot predpisuje zakon. Tudi za pravice zdrave odrasle osebe je zakonsko v Sloveniji dobro poskrbljeno. Tu pa se naše pravice končajo. Ne moremo zahtevati, da nas nekdo ljubi. Ne moremo zahtevati, da je nekdo do nas pozoren. Ne moremo zahtevati, da nas nekdo spoštuje. Ne moremo zahtevati,  da smo nekomu pomembni. Lahko gremo v podrobnosti in se začnemo pregovarjati o tem ali onem, a na koncu je vse v naših prepričanjih. In zaključimo, da to pravzaprav ni pošteno.

Pravzaprav nismo pošteni do sebe. Dokler nismo pošteni do sebe, ne moremo biti do drugega.  Ob priznanju nepoštenosti trčimo na lastno neustreznost. Trčimo točno ob to, pred čemer bežimo in večino življenja skrbimo, da ne pride na dan. Lahko je govoriti: »Delam na sebi, ful sem že naredil, imam 300 certifikatov duhovnih delavnic …« ni da ni. Zanka je v tem, da nas lahko ravno to še bolj oddaljuje od točno tistega, s čemer bi se morali soočiti in predelati - koliko sem pošten do sebe? 

več v FB skupini Čarobni odnos