Članki

Preporod

Stik med dvema osebama imenujemo odnos in le ta je pomemben del življenja. Lahko nas izpolnjuje, osrečuje, lajša nam vsakdan ali pa nas onesrečuje, jezi, prizadene, izčrpa … Pomembnost nekega odnosa določa energija in vezi, ki se spletejo med dvema. A najpomembnejši odnos je s samim sabo. Ali s seboj ravnamo tako, kot si želimo, da ravnajo z nami drugi?

Vezi otrok - starši

To je prvi odnos. Vez med materjo in otrokom se vzpostavi že med nosečnostjo. Otrok je lahko zaželen, težko pričakovan, vsako nosečnost spremlja strah in želje, da bi bilo z otrokom vse v redu. Nosečnost je kljub občasnemu strahu prijetna, neopisljiv občutek ganjenosti na ultrazvočnih pregledih, kjer vidimo otrokov obris, premike, slišimo utripanje srčka in nikoli ne pozabimo prvega objema ob porodu. Otrok nam je pomemben, imamo ga radi, skrbimo zanj in zadovoljujemo njegove prve potrebe. Vezi med otrokom in starši postajajo vse močnejše in otrok dobiva veliko energije ljubezni in varnosti.

Nosečnost pa je lahko tudi nezaželena pri enem ali celo obeh bodočih starših. Ob rojstvu se starši z mešanimi občutki krivde, strahu in ljubezni posvečajo otroku, lahko pa se odločijo in otroka oddajo v posvojitev.

Vse te energije čustev in vezi, ki ob tem nastajajo so naša prva popotnica v življenje. So zametki našega odnosa do sveta, občutek varnosti, zaupanja in naše samopodobe. V času odraščanja smo starši tisti, ki s svojim delovanjem in ravnanjem določimo, kakšno bo njegovo življenje in s kakšnim čustvenim primanjkljajem bo vstopil v odraslo dobo.

Energijske baze

Vsi starši smo bili najprej otroci. In naši starši, ki so tudi bili nekoč otroci, so oblikovali naš prvi zemljevid življenja. Sprejmemo njihova prepričanja in pravila in tako ustvarimo prve osnove, temelje, ki zagotavljajo varnost, zaželenost, pomembnost, vrednost … Ti temelji so energijske baze, ki nam omogočajo, da lahko vzdržujemo ravnovesje, harmonijo. Kako pomembne so te energijske baze lahko vidimo, ko oseba doseže najvišjo izobrazbo, a se ji še vedno zdi, da je naredila premalo, ali ko je obkrožena z ljubečimi ljudmi, a zaželenosti in ljubezni še vedno ne čuti, ali ko je njeno finančno stanje dobro in stabilno, a še vedno nima občutka finančne varnosti, ali ko vsakršno nestrinjanje razume kot napad nanjo, ali ko je vedno nasmejana in dobre volje, čeprav se v resnici tako ne počuti in je vse večji tujec sama sebi …

Pomanjkljive energijske baze nadomestimo s prepričanji, pravili, ki ne olajšajo vedno življenja. Navadno smo bolj in bolj nerazumljeni, pogosto se moramo za svoj prav boriti in vse to nas izčrpava, pobira nam življenjsko energijo in slej ko prej izgorimo, omagamo. Energijski primanjkljaj je prevelik in zbolimo. Smo v začaranem krogu, ki ne koristi nikomur; ne nam, ne ljudem, ki jih imamo radi. Največ škode naredimo ravno našim otrokom, za katere pravimo, da bi za njih dali celo svoje življenje.

Energije čustev

Čustva so kompas v življenju. So sporočilo, kakšna frekvenca energije je v našem telesu. Če prevladujejo energije visokih frekvenc, zmoremo več, hitreje, lažje, veliko teh energij povzročijo evforijo. Če prevladujejo energije nizkih frekvenc, smo v stresu. Tako z eno besedo imenujemo koktajl krivde, dvoma, nesprejetosti, nerazumevanja, strahu. Panično, s silo ali z umikom, želimo to spremeniti. Spremeniti želimo počutje, razpoloženje, napolniti hočemo energetske baze. Procesi obrambnih mehanizmov potekajo nezavedno. Tudi ko že znamo iskati po sebi, se nam še vedno zgodi, da potlačimo, projiciramo, zanikamo …  Prepričanja in pričakovanja določijo, kako bomo reagirali navzven. Ali je reakcija ustrezna ali ne, pa je odvisno od polnosti čustvenih baz in čustvenih nabojev, ki se nastanejo, ko smo čustveno ranjeni. To je na kratko opisana teorija.

Praksa

V praksi pa izgleda tako, da od drugih ljudi želimo in pričakujemo, da napolnijo prazne energijske baze (prostorčke). Cilj vsakega odnosa je, da nekaj damo in dobimo. Če je to v ravnovesju in dobimo to, kar potrebujemo, pravimo, da je odnos dober. V nasprotnem primeru pa aktivno posežemo in zlepa ali zgrda želimo doseči ugodje in dobro počutje. Slaba samopodoba pomeni, da imamo prazno čustveno bazo vrednosti. Namesto da bi se posvetili sebi, predelali poškodbe preteklosti, odstranili energije, ki smo jih dobili, ko so nam drugi sporočili, da nismo dovolj dobri, sposobni, pametni, da si ne zaslužimo … se ženemo, da dokažemo, da smo vredni in pričakujemo, da nas drugi pohvalijo, se zahvalijo, nas nagradijo in so zadovoljni z nami. Tudi če pohvalo in priznanje dobimo, ne pomaga veliko, saj moramo energijsko bazo najprej sami napolniti, zato pohvale in priznanja ne znamo sprejeti ali pa hitro najdemo nekaj, kjer nismo tako uspešni in smo spet na začetku. Če pa pohvale in priznanja ne dobimo, pa smo razočarani in odreagiramo z jezo ali užaljenostjo. Ker imamo vedno najmanj dve možnosti, se potem odločimo, da se bomo, ali še bolj potrudili, ali prekinili odnos ali se maščevali ali pasivno - agresivno bolečino in razočaranje vrnili.

Oni

Raje kot s sabo, se ukvarjamo z drugimi. Premišljujemo, govorimo, ustvarjamo scenarije, iščemo opravičila, očitamo, razlagamo, jočemo, besnimo, ker hočemo dobiti to, kar nam manjka.

Od moža ali žene zahtevamo, da ravna po naših pravilih in pričakovanjih, čeprav jih še sami ne poznamo, kako naj potem o njih ve nekdo drug. Pričakujemo, da zna brati naše želje in misli. Če izgovorimo, ne velja. Čutiti mora kot mi, vedeti mora, kaj si želimo, pomembne mu/ji morajo biti enake stvari. Če je tako pomeni, da nas ima rad/a.

Otroci nam morajo biti v ponos. V nasprotnem primeru smo lahko osramočeni. Ker se bojimo, da nas ne bodo imeli radi, jim ne postavimo mej, popuščamo in preveč naredimo namesto njih. Želimo si, da bi bili v življenju uspešni, da bi jim bilo lepo, a ker ne zaupamo življenju, pretiravamo z nadzorom. Njihov uspeh je naš uspeh, a otrok s tem dobi le sporočilo, da sam ne zmore in je neuspešen.

Za prijatelje smo pripravljeni narediti veliko. Zato tudi od njih veliko pričakujemo. Na ta način smo pogosto razočarani.

Ves čas trgujemo, dajemo in zato želimo dobiti. Ni nam jasno, zakaj ne gre, zakaj nas ne razumejo, ko pa tako malo želimo. Pravzaprav zanikamo, da sploh kaj želimo in zato se znajdemo v še večji zagati. Ne razumemo drugih, ni nam jasno, ker ne razumemo sebe. Ne vemo ali pa si ne priznamo, da si želimo biti opaženi, nekomu pomembni, da želimo ljubiti brez strahu, da se bojimo spustiti nadzor, na živimo v preteklosti ali prihodnosti, redko pa le v tem trenutku. Igramo se igrice  in igramo vloge. In se tožimo nad tem, kakšen je ta svet, kako nikomur nič več ni sveto, obrnjeni smo navzven, namesto navznoter.

Jaz

Začetek pomladi je primeren čas za preporod. Sovpada s prebujanjem narave, daljšanjem dneva, brstenjem novega, svežega, zdravega in čistega. Energije, ki delajo težave so v nas. Čakajo na sprožilec in na dan pridejo v vsej svoji veličini. Kratkotrajno pomaga dihanje, jok, štetje, fizična aktivnost, a dolgoročne spremembe dosežemo, ko si priznamo, da je nekaj v nas, ki nam dela težave, zaradi česar nismo srečni in umirjeni, kar kvari odnose z ljudmi, ki jih imamo radi. Znanje nam daje upanje in moč, da se energij, ki se razkrijejo kot neprijetna, naporna, boleča čustva, ne bojimo več in jih lahko sproti odstranjujemo. Načinov in metod je veliko, raziščite, poskusite, in ko najdete kar vam ustreza, kar vam pomaga, vztrajajte. Splača se, ker se vse v življenju tako ali drugače plača. Raje plačajte s časom namenjenim sebi ali denarjem, kot pa z zdravjem, uničenimi odnosi, nesrečnimi otroci.

Ko razumemo sebe, razumemo svet

Danes določate, kje boste jutri, danes določate, kaj se vam bo jutri zgodilo.(iz knjige Čarobni odnos) Postanite si pomembni. Na svetu ni človeka, ki bi vas lahko rešil in osrečil. Nihče vam ne more odvzeti krivde, sramu, strahu, nevrednosti. To lahko naredite le sami tako, da ukrotite svoj um, odstranite čustvene naboje, uravnotežite energije čustev in ponovno najdete stik z dušo. Pomembnost ne pomeni, da postanete arogantni, da ste naduti, trdi ali nesočutni. Pomembnost pomeni, da ugotovite, kaj želite, koliko tega dajete sami sebi, kaj pričakujete od drugih, kako strah vpliva na nadzor, ki ga izvajate, koliko stvarem se odrečete, ker si ne upate, ker se bojite neuspeha … Pomembnost pomeni, da rečete »dost je« in nehate igrati vloge žrtve, preganjalca ali rešitelja. Pomembnost pomeni, da se vprašate ali mi to kar mislim, delam, čutim koristi? Pomembnost pomeni, da nehate čakati, da vas nekdo reši. Delajte in garajte, jočite, bodite jezni, a ne obupajte. Počistite, zmečite stran, razstavite se in se ponovno sestavite do zavedanja, da je le najboljše dovolj dobro za vas. Ne zunaj, znotraj.

Čarobni odnos

Najpomembnejši odnos je s samim seboj. Imamo le sebe. Nič drugega ni naše. Edini dom, ki ga imamo, je naše telo. Zato skrbite za ta dom, naj bo lep, svetel, topel. Naj bo varno zavetje. Počutite se dobro v svoji koži. Poučite, naučite se zanj skrbeti. Ko se ob treh zjutraj zbudite, začutite, da ste doma, da ste v najbolj varnem domu. Potopite se vanj, odpotujte po njem, uživajte. Imate, ustvarili, naredili, vstopili ste v čarobni odnos z najpomembnejšo osebo.

In potem se zgodi. Kakor znotraj, tako zunaj. Kar je bilo včasih nemogoče, za kar ste se trudili, borili, se odrekali, vam življenje prinese na pladnju. Ljudje bodo rekli, da imate srečo. Vedeli boste, da ste garali, da je bolelo in da vam ni bilo nič podarjeno. A to vam ne bo več pomembno. Imate sebe in vse, kar je v vas, ljubezen, sočutje, razumevanje, dobrota, veselje lahko delite in podarite drugim brez pričakovanj. Šele ko nekaj imate, to lahko podarite. Podarjate čarobnost.

več v FB skupini Čarobni odnos