Članki

V zadnjih videih sem govorila o stiski.
»Mene ne zanima stiska, mene zanima …«

In povemo o službi, družbi, odnosih, otrocih, covidu … o čemerkoli že, kar nam ni všeč, s čim se ne strinjamo, kaj je katastrofa … Včasih upravičeno, včasih neupravičeno. Sodimo z brega na katerem smo. Če se premaknemo na drug breg, potem stvari marsikdaj postanejo malo drugačne. Ali pa celo precej drugačne.

Včasih se že zbudimo v stiski. Dan nadaljujemo v stiski, ki jo odpeljemo v večer in pred spanjem stisko dobro utrdimo, da bo držala do jutra. Tako ne more biti drugače, kot da se, zbudimo s stisko in v stiski.

»Zakaj to delamo? Zakaj delam to sam sebi,« se lahko vprašamo. »Zakaj si nisem toliko pomembna, da bi se najprej znebila stiske? Zakaj ne pogledam, kaj mi povzroča stisko? Zakaj ne čutim, slišim sebe, ko me telo opozarja? Kaj vse mi še mora pasti na glavo, da se bom obrnila vase?«

Rešitev za odpravo stiske ni zunaj. Rešitev je v nas.

Stiske se navadimo. Odraščanje v okolju, ki otroku ne nudi dovolj občutja varnosti povzroči, da odraste v osebo, ki nima dovolj občutja varnosti. Kako naj bo drugače? Odrasla oseba je navajena počutja, ki ni optimalno. Sploh ne ve, da se lahko počuti tudi drugače. Kako naj potem ve, da je ona OK in da nekaj v njej ni OK. Ozira se okoli sebe in misli, da se vsi počutijo kot ona. Pa se ne, le da tega ne ve. Če pa že ve, pa ve samo informativno, ne ve pa, kako se »to drugače« tudi občuti. Tu nastopi delo z notranjim otrokom. Notranji otrok je predstava, vidno-čutni del sebe v sedanjosti, preteklosti ali prihodnosti. In kar je najbolj nujno, pomembno in važno, da če že delate z notranjim otrokom, potem morate proces speljati do konca. To pomeni, notranji otrok mora biti na varnem, pomirjen, zadovoljen, vreden … V nasprotnem primeru dejansko počutje, stanje, kakorkoli že imenujete lahko poslabšate. Na dan spravite čustvene energije, ki vam poberejo še več energije, se še bolj utrudite in ste še bolj v stresu in stiski. Mnogo stvari v življenju lahko naredimo na pol. Tega ni pametno narediti na pol in če drugega ne, se vsaj ta postopek naučite dobro in bodite temeljiti. Videli boste, kako drugače bo potem vaše počutje.

Stisko se moramo naučiti prepoznati. Zato pravim, da bodite princese na zrnu graha. Prisluhnite si. Bodite čuječi. Imejte se radi. Postanite si pomembni. Postavite se na prvo mesto. Začnite se ukvarjati s sabo.

Vse te stavke ste slišali že ničkolikokrat. Mnogim se stemni pred očmi in pravijo: »Kakšen egoizem.« Pa je res? Ali je res egoizem, če sami poskrbimo za svoje počutje in ne silimo drugih, da nas osrečijo? Ali je res egoizem, če prepoznamo svoje želje, potrebe in hrepenenja in drugim ne sporočamo, kako morajo biti do nas pozorni, prihajati na obisk po naših urnikih, se obnašati, kot se nam zdi primerno, nam dati pravi čas, pravo pozornost na pravi način in v pravilni dozi? Ali je res egoizem, če neham nergat in biti užaljen, ker drugi ne skačejo, kot jaz vlečem vrvico?

Poglejmo se v ogledalo in se pomenimo s sabo. Bodimo odkriti s sabo. Bodimo pošteni s sabo. Ni vedno lahko in ni vedno enostavno. Je pa dobro za nas in za ljudi, ki jih imamo radi.

Kako se počutim? Ali sem v stiski?

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje in poslušanje

»Ne sliši me. Sploh me ne sliši, kot da govorim v prazno.«

Kolikokrat smo se že jezili na druge, da nam ne prisluhnejo, da nas ne slišijo. Ponavljamo ene in iste stavke dan za dnem, a pravega učinka ni.

»Kakšni so,« tarnamo.

Poglejmo drugače. Kolikokrat prisluhnemo sebi? Ali sploh znamo prisluhniti sebi? Na skupinski ali individualni obravnavi je moj najpogostejši stavek: »Ti me zanimaš. Kako si ti? Zanima me, kako si ti, kako se počutiš, kaj čutiš, kaj misliš, kaj meniš, kako si ti?«

In oseba se za trenutek zmede. Sekundo, dve utihne in prav vidim, kako se v glavi odpirajo zarjavele datoteke, dolgozaprti predali, kjer je shranjeno »kako sem jaz.« Ja, na vsak način znamo povedati, da je nekdo nečuteč, nesramen, brezobziren … do nas. Znamo povedati, da ne razumemo, zakaj se nekdo obnaša kot se. Znamo povedati, da nam je hudo, da se ne počutimo dobro, da smo v stresu, da ne vemo, kaj bo neka oseba naredila. Znamo povedati, da nas skrbi, da se maksimalno prilagajamo, da ne vemo, če smo dovolj dobri zanjo, da si morda kaj slabega misli o nas. Povemo in čakamo, da nas slišijo. Usmerjeni smo navzven, kaj drugi mislijo, menijo, delajo, naredijo ali ne storijo. V bistvu sploh ni važno, važno je to, da smo okupirani z okolico. Od okolice po naših prepričanjih pričakujemo, hočemo, zahtevamo, da se prilagodi in podredi našim pravilom. In se ne. In nastane problem. In to ne samo en. Več njih. In smo tam, kjer ni prijeno. Smo v stresu. Ni nam dobro. Ampak se navadimo. Navadimo se na to, da nam ni dobro. Navadimo se, da smo sitni, nesrečni, ker se itak ne da pomagati, ker nam nihče ne prisluhne in nam ne pomaga. Drugi. On. Ona.

»Kako se počutiš?« ponovno vprašam.

»Dobro,« odgovori.

Nasmehnem se in rečem: »Dobro ni dovolj dober odgovor zame. Kako se počutiš?« Tako se začne najina pot navzgor.

»Kako se počutiš?« sprašujem in sprašujem. »Ti me zanimaš, kako se ob tem počutiš, kaj občutiš, ko si to slišala, ko se ni zgodilo po pričakovanjih, ko … Kako se počutiš, kako si se počutila?«

Sprašujem znova in znova, ker je čez noč težko spremeniti fokus. Osredotočeni smo navzven, na druge. Kaj, kako, zakaj in spet od začetka. »Kako se počutiš? Kaj bi ti pomagalo, da bi si prisluhnila? Kaj naj naredim, da si boš lažje prisluhnila. Tu sem zate. Poslušam te. Slišim te. Slišim te.« In po dveh stavkih o sebi smo spet pri drugih.

Prisluhnite sebi. Prisluhnite si. Zakaj bi nas poslušali drugi, če ne poslušamo sebe. Zakaj bi bili pomembni drugim, če nismo pomembni sebi? Zakaj bi drugi skrbeli za naše dobro počutje, če včasih tako mačehovsko ravnamo s sabo? Zakaj bi bili drugi prijazni z nami, če nismo prijazni sami s sabo? Zakaj, zakaj, zakaj?

Kdaj ste si nazadnje prisluhnili? Kdaj? Ali si znate prisluhniti?

Ja vem, vlečem in sprašujem, ker hočem, da vas začne res zanimati. Ali vas zanima? Ali vas res zanima, kaj pomeni prisluhniti sebi?

»Kako se počutim?« bi sem morali vprašati največkrat na dan. Vsa sporočila, vse kar rabimo, vse kar je, je v nas. In mi to iščemo zunaj. Zakaj? Zakaj mislimo, da drugi imajo nekaj, česar nimamo mi?

»Kako se počutim? Dobro sem, samo malo me skrbi. Po glavi se mi mota, pa vem, da bo vse v redu. Če začnem premlevati čutim napetost v prsnem košu. Tak čuden pritisk. Ampak ni hudo, je bistveno boljše, kot je bilo lani. Lani se mi je zdelo, da mi bo razneslo glavo. V prsnem košu me je tako tiščalo, da sem komaj dihala. Res, prav čutila sem, kako mi nož prebada srce. Nikoli si ne bi mislila, da je lahko tako hudo. Na trenutke sem prav zmrznila. Sploh nisem mogla reagirati. Kot da nisem več jaz, ampak nekdo drug. Kot da moje telo upravlja nekdo drug. Strahovi so čisto preplavili moje telo. V nogah sem čutila mravljince in sem včasih komaj še hodila. Želodec me je ful bolel, nisem mogla veliko jesti, ker je bil prav stisnjen. To res ni bil dober čas. Včasih sem mislila, da bom kar utonila. Da ne bom zmogla. Ujeta sem bila in sploh nisem videla rešitve. Prav vleklo me je navzdol …«

Stavki so izmišljeni in še bi lahko nadaljevala. Če pozorno preberemo, lahko vidimo, kaj vse povemo sami sebi. Kako fantastična razlaga, vse je na pladnju, samo še aktivirati moramo in bo marsikaj bolje in dobro.

»Dobro sem, samo malo me skrbi. - Ali mi ta skrb koristi? Ali karkoli pripomore k rešitvi? Ali se je lahko znebim? Kaj, če bi jo kar spustila, da bi odšla?«

»Halo, ne moreš tega,« reče prepričanje. »Rabiš skrb, rabiš veliko skrbi. Normalno je, da ima vsak človek skrbi. Ne moreš biti tako neodgovorna. Nate se človek res ne more zanesti. Kako znaš ti razočarati?!« To je izmišljen samogovor v nezavednem. Ne slišimo ga, ker si ne prisluhnemo. Avtomatsko zadržimo skrbi. Slabo se počutimo, razumsko nam je logično, ampak ne moremo spustit. Imam skrbi. Brez njih ne morem.

Če bi si prisluhnili, bi skrb ali skrbi spravili iz telesa. Preprosto in brez kompliciranja. Ampak ni preprosto in radi kompliciramo. Naši izgovori hočejo pomembnost. Brez mene ne moreš, jaz sem glavni, reče izgovor in drugi mu pritrdijo.

Novo super sporočilo: »V mojem telesu so izgovori, ki mi ne koristijo. Naj gredo lepo ven.« Pa ne gredo, ker se upirajo. »OK, če ne gre zlepa, bo šlo pa malo bolj odločno. Jaz sem gospodar svojega telesa in ven. Pika in konec.« Znate zmorete in enostavno je.

Potem se pojavijo strahovi, kaj bo zdaj, ker izgovorov ni več. Pred nami je negotovost in to moramo preprečiti. Veliko strahov bo preprečilo kakršnokoli spremembo. In spravim strahove ven. Ne koristjo mi.

»Ali je še kaj, kar me ovira? Ja seveda, obtoževalec. Naj gre ven, ne rabim ga.«

Zdaj lahko odpravim skrbi. Zapakiram jih in jih pošljem stran od mene.

Načinov je veliko, postopki so pisani vam na kožo, vsak lahko najde način, ki mu ustreza. Ampak je vse skupaj neresno, nenavadno, kr neki, to že ne more delovati, jaz se tega ne grem. In tako puščamo skrbi v sebi in smo lahko čisto razočarani nad samo in življenje, ker je tako nepravično z nami.

In potem dobim takšno sporočilo: »Do sedaj sem poslušala in delala le po prvem posnetku. Želela bi vam povedati, da dejansko deluje. Soba. Vrata. Pošiljanje navzven. Res je pritisk na prsa manjši. In res je, da je nesmiselno uporabljati um.«

Gospa je kupila tečaj BEAM metode. Gre po vrsti, se poglobi in vadi in osvoji. Prvi rezultat je tu. Pred njo so še štirje posnetki. Uči se prisluhniti sebi. Pravimo, da če nas ima nekdo rad, ga zanimamo in nam prisluhne.

Prisluhnimo sebi.

»Po glavi se mi mota in me zelo skrbi, pa vem, da bo vse v redu. Če začnem premlevati, čutim napetost v prsnem košu. Tak čuden pritisk.«

In ta pritisk pustimo in čakamo, da mine, skušamo ga potlačiti, ne zmenimo se zanj, gremo na izlet, skušamo biti na silo pozitivni. Naredimo vse in še več, samo ne prisluhnemo si.

»Ali hočem imeti tak pritisk v prsnem košu? Ne nočem. Torej, kako bi ga lahko najenostavneje spustila ven?«

Ko postavite vprašanje, boste dobili tudi odgovor. In potem lepo spustite pritisk ven tako, kot gre para iz ekonom lonca, ali kot voda odnaša pesek, mivko, skale. Enostavno, ne komplicirajte in če hoče »nekaj« v vas komplicirati, poiščite in vrzite ven. Ne rabite tega, tako kot ne rabite ščurkov v stanovanju.

»Saj ni tako hudo, je bistveno boljše, kot je bilo lani.« Ni tako hudo. Prisluhnite si. Kako hudo pa mora biti, da nekaj naredimo zase? Kako hudo nam mora biti, da se posvetimo sebi, da poskrbimo zase? Prisluhnite se, vse povemo sami sebi. To je čuječnost, to je ljubezen do sebe. Prisluhnimo si.

»Lani se mi je zdelo, da mi bo razneslo glavo. V prsnem košu me je tako tiščalo, da sem komaj dihala. Res, prav čutila sem, kako mi nož prebada srce. Nikoli si ne bi mislila, da je lahko tako hudo. Na trenutke sem prav zmrznila. Sploh nisem mogla reagirati. Kot da nisem več jaz, ampak nekdo drug. Kot da moje telo upravlja nekdo drug. Strahovi so čisto preplavili moje telo. V nogah sem čutila mravljince in sem včasih komaj še hodila. Želodec me je ful bolel, nisem mogla veliko jesti, ker je bil prav stisnjen. To res ni bil dober čas. Včasih sem mislila, da bom kar utonila. Da ne bom zmogla. Ujeta sem bila in sploh nisem videla rešitve. Prav vleklo me je navzdol … Imela sem vrtoglavice, nisem mogla spati, skoraj nisem več mogla niti na sprehod. Vsi izvidi so bili v redu. Takrat sem vedela, da moram nekaj narediti sama in zase. Prisluhnila sem si.«

Izmišljen dialog, a ljudje se počutijo, kot sem opisala. Pravijo: »Vse je v glavi.« Takrat bi najraje tega počili po glavi. »Povej mi, kako naj zamenjam glavo, če si že tako pameten!!!« Jaz vam povem. »Prisluhnite si. Prisluhni si.«

Najprej pospravite teren. Vrzite iz sebe vso šaro.

Drugi korak: Povežite se s sabo.

Tretji korak: Znebite se krivde, sramu, strahov in demonov.

Četrti korak: Zdaj lahko ustvarite varnost in vrednost.

Peti korak: Začutili boste svojo moč.

Šesti korak: Zdaj ste na konju ali zeleni veji. Od tu naprej ustvarjate znotraj in zunaj.

Skrivnosti ni. Je le predanost sebi.

Prisluhnimo si.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Vrnimo na začetek, ko smo še samski in želimo ob sebi osebo, s katero se bomo zbujali, delili radosti vsakdana, s katero nam bo lepo in prijetno, ki nas bo ljubila in mi bomo ljubili njo.

V knjigi 8 moških – zakaj pa ne? sem opisala čustvena doživljanja, ki se lahko pojavijo, ko je osamljenost velika in želja po partnerstvu močna. Prevladajo čustva nad 5 in to ni dobro.

Napisala sem tudi, da premislite, kakšnega partnerja si želite in velika večina začne najprej opisovati zunanjost, videz. Telesna privlačnost je vsekakor pomembna, ni pa edina pomembna. Lahko spoznate moško ali žensko osebo, ki je wow, a se z njo nimate kaj pogovarjati, ker jo zanimajo popolnoma druge stvari, njena prepričanja so drugačna od vaših, življenje si predstavlja drugače, kot si ga želite preživeti vi. Če pa je morda zlobna ali manipulativna, pa lepote in privlačnosti ne vidimo in ne čutimo več. Lepota je v očeh opazovalca in karakter, način razmišljanja, prepričanja, reševanje problemov so tisti dodatni dejavniki, ki človeka delajo privlačnega, kljub temu, da ni vse v idealnih merah. Poleg tega se ljudje z leti spreminjamo tudi telesno in kodrčke zamenja pleša, sikspeki izginejo zaradi vaše dobre kuhe, porod pusti kakšen kilogramček, dva ali pet, osivimo, koža ni več tako napeta, ostane pa njegov oz. njen odnos do vas. Ne pravim, da zunanjost ni pomembna, prav je, da vas oseba privlači, a pomen zunanjosti naj bi bil tudi uravnovešen.

Kako si predstavljate življenje v dvoje? Kakšna so vaša prepričanja o partnerstvu, družini? Kaj vam je pomembno? Kakšen odnos si želite? Odgovori so v vas, ne v meni.

Spoznavanje je namenjeno spoznavanju in tega časa ne preskočite. Lahko se zgodi, da boste že ob prvem srečanju vedeli, da si želite s to osebo preživeti naslednjih 30, 50 ali 70 let. To se dogaja. Ne dogaja pa se tako pogosto, da bi temu občutku lahko slepo sledili. Mi v drugo osebo projiciramo podobo, ki je v našem nezavednem. Če je oseba dokaj podobna naši podobi in smo mi podobni podobi druge osebe, imamo veliko možnosti, da v času zaljubljenosti ustvarimo ljubezen, pripadnost in željo ostati skupaj in se skupaj postarati.

Zgoraj napisana teorija se v praksi pokaže v naslednjih dneh in mesecih. Vaša in njena ali njegova želja po bližini, pričakovanja, pravila, predsodki, nepredelane rane preteklosti odločajo ali se bosta zbližala ali oddaljila. Bolj ko sta usklajena, manj možnosti je za razočaranje. Oba imata nezavedna pričakovanja. Ne vesta dobro, kaj hočeta, zelo dobro pa vesta, česa nočeta. Začutita, česa nočeta. Na to si lahko odgovorite sami. Napišite, kaj vam ni bilo všeč v preteklosti. Tako ozavestite, kaj si želite. Napišite tudi, kaj njemu ali njej ni bilo všeč pri vas in ozavestili boste tudi to. Ko imate napisano, imate pred sabo osnovne lastnosti, ki jih potrebujete, da se v vezi počutite zaželeni, varni in ljubljeni. Zdaj pa vsako lastnost oštevilčite po pomembnosti - kako močno vam je pomembno. Vprašajte se, ali je količina pomembnosti velika zato, ker vi to res rabite, ali zato ker so v vas nepredelane rane preteklosti. Če vi »to« res rabite, potem je to vaš jezik ljubezni, če pa gre za rane preteklosti, pa v tem primeru partnerja uporabite za terapevta in ko se te rane »zacelijo«, vam bo to še vedno dajal, vam pa bo to odveč in naenkrat vam bo šlo na živce. Zato ponovno poudarjam, zacelite rane preteklosti, da se izognete bodočim nepotrebnim ranam.

Naslednje vprašanje je, kakšen odnos si pravzaprav želite?

Če vam je všeč občutek varnosti, če ne marate adrenalina, turbulenc in drame, izberite partnerja s katerim sta si čim bolj podobna. Tak odnos je predvidljiv, na trenutke morda za okolico celo dolgočasen, pozorna bosta drug do drugega, poslušala bosta drug drugega in se brez večjih težav prilagajala. V nobenem od vaju ne bo imel želje po prevladi, merjenju, želje po zmagi in dokazovanju.

Če je v vas iskrica tekmovalnosti, se boste vsaj nekaj let dobro znašli v odnosu, kjer se bosta dokazovala drug pred drugim. Tu igra nastopi že na začetku, ko je on lovec, ona plen, on alfa samec, ona izmikajoče skrivnostna, ko on reče JA in ona reče NE in obratno. Oba dovolj močna, da igro zdržita, pogosto se spreta in še pogosteje pobotata. Dinamika odnosa je tisto, kar ju povezuje. Problem nastopi, ko v enem ni več želje po takšni igri. To se zgodi nezavedno, z meseci ali leti ni več želje po adrenalinu in rezultat je takšen, kot pri otroku, ko mu vzameš najljubšo igračo. Nekdo hoče še, nekomu se ne da več. Tisti, ki hoče še, začne siliti, hoče dobiti zlepa ali zgrda. Drugega rani in drugi useka nazaj. To potem ni več igra, kjer oba dobivata, ampak igra, kjer oba izgubljata.

Če je vaša samopodoba slaba, če prevzemate nase preveč odgovornosti in s tem krivde, se boste v odnosu sami dali v podrejen položaj. Ljubezen morate zaslužiti, je vaše prepričanje. Dokazati morate, da ste vredni ljubezni. Zato potrebujete izziv. Oseba na drugi strani mora imeti težavo s prevzemanjem odgovornosti, biti mora oseba, ki se ne zmoti, ki je prepričana, da so za vse kar se dogaja krivi drugi in ki na ta način ohranja svojo superiornost. V takšnem razmerju boste večino časa nesrečni, a tudi z osebo, kjer se vam ne bi bilo treba dokazovati, ne bi bili srečni. Vedno izberemo odnos, kjer dobimo to, kar rabimo.

Če ne zaupate življenju, če ste »kontrolor«, boste izbrali osebo, ki vam bo to omogočala. Dva kontrolorja sta v odnosu lahko le, če imata izredno podoben zemljevid življenja. Drugače si neprestano skačeta v lase in drug drugemu dokazujeta, kako je prav. Navadno se osebi razideta v prvih nekaj dneh poznanstva. Veza pa dobro uspeva, ko je drugemu precej vseeno. Vseeno, kako je in brez večjih težav sprejme pravila drugega. Življenje je precej lagodno, ker kontrolor dela in ureja za oba. Za moške pravimo, da so copate, za ženske pa, kako zdrži?

Če se bojite zavezanosti in bližine, se boste odlično počutili z nekom, ki topline in bližine ne potrebuje veliko. Okolica opisuje takšno osebo kot hladno, čeprav temu niti ni tako, ker vse merimo s svojimi očmi. Z našimi prepričanji in čustvenimi potrebami ocenjujemo druge ljudi. Pogosto se takšne osebe zapletejo ravno z osebami, ki toplino, pripadnost, bližino zelo potrebujejo. To jih privlači, ker si tega sami ne upajo, a si hkrati v sebi, v nezavednem močno želijo. Tako se dva najdeta v hladno – toplem odnosu. Človek, ki »preveč ljubi« zasuje drugega z ljubeznijo, to povzroči notranjo stisko, umakne se in ko se drugi malo ohladi, pride nazaj. Razumsko takšna doživljanja ne eden ne drugi ne moreta predelati in na koncu navadno »tisti, ki preveč ljubi« čustveno in telesno dekompenzira, popolnoma se izčrpa.

Če želite biti trofejna žena alfa samcu, se tega zavedate od vsega začetka in navadno brez težav oba brezhibno odigrata svojo vlogo. Problem nastopi le, če se nekdo tega naveliča in se v njem zbudi drugačna potreba.

Bolj ko boste poznali sebe in svoje potrebe, bolj vam bo jasen vajin odnos, lažje se boste izrazili na ustrezen način in več možnosti imate, da dom ostane varna oaza, kjer se počutite sprejeti, varni, ustrezni, zaželeni, ljubljeni. To vam da energijo, ki nevtralizira vsakdanji stres in življenje je lažje in prijetnejše.

»Toliko let že živim z njim/njo, pa ga/jo še ne poznam.« Znan stavek. Njega ali njo spoznavamo celo življenje. Želimo »dobro« poznati, ker nam to prinaša občutek varnosti. In včasih nas preseneti. Prijetno ali neprijetno.

Bolj pomembno od tega, kako dobro poznate njega ali njo pa je, koliko poznate sebe. Ko je lepo, je lepo, takrat ni kaj spoznavati. Spoznate lahko takrat, ko ni lepo. Glede na to, da je danes trend, da si ustrezen in uspešen takrat, ko si srečen, do sreče hočemo za vsako ceno. Najlažji način je s potlačitvijo neprijetnih in neustreznih čustev, s preusmeritvijo in pritiskom na okolico, da nas naredi srečne.

Kako se počutim? Zakaj se tako počutim? Kaj sem pričakoval? Ali je moje pričakovanje ustrezno? Zakaj to hočem? Koliko sem sam pripomogel k temu, da je tako, kot je? Kako reagiram? Kaj hočem s tem doseči? Ali je ustrezno? Kaj čutim? Ali preveč popuščam ali sem preveč zahteven? Koliko je poblaznel moj ego, misli? Ali bi enako razmišljal, če bi se to dogajalo najboljšemu prijatelju, hčeri, sinu? Koliko sem o tem pripravljen premisliti? Kaj sem rekel, naredil? Česa nisem storil? Zakaj ja in zakaj ne? Ali to sploh lahko reši partner? Ali mi misli koristijo ali škodijo? Ali sem sploh sposoben obvladati energijo, ki se v meni kopiči? Zakaj me vrže iz tira, kaj drugi mislijo, delajo, govorijo? To je nekaj vprašanj za iztočnico.

Čisto vsak dan smo lahko neštetokrat jezni, užaljeni, prizadeti, ranjeni. Čisto vsak dan lahko čakamo trenutek, da bomo udarce vrnili, da se bomo maščevali. Čisto vsak dan lahko drugega krivimo, mu ali ji očitamo.

Čisto vsak dan smo lahko razočarani, ker nas ne cenijo, upoštevajo in spoštujejo. Čisto vsak dan smo lahko močno prizadeti, ker nam ne vračajo, kar dajemo mi njim. Ne cenijo skrbi, dela, ljubezni, sočutja, razumevanja …

Ne bojte se odgovorov. Vse kar pride na dan, znate počistiti in odpraviti. Na ta način boste vse bolj in bolj v ravnovesju. Vzpostavite ravnotežje s čim manjšimi odkloni. Večji, kot je odklon navzdol, manj možnosti imate, da boste ustrezno odreagirali in več škode boste povzročili sebi, partnerju/partnerki, vajinemu razmerju, bližini in zaupanje med vama in  otrokom. Če vam je družina pomembna, če vam je družina sveta, kot večina ljudi trdi, potem naredite vse kar znate in zmorete, da pomembnost in svetost ne ostaneta samo besedi. Družino sestavljajo osebe, in šele ko so te osebe pomembne in svete, je lahko družina sveta. Vedno pa se začne pri sebi. Zato ne študirajte, kaj se dogaja v drugemu, preštudirajte, kaj se dogaja v vas. Bolj kot poznate sebe, lažje in lepše boste živeli, prijetnejše, srečnejše in bolj ljubeče bo vaše razmerje, bolj trdna in varna bo vaša družina.

Večkrat me vprašate: »Ali pišete o meni?« O nikomur ne pišem in ne razkrivam vaših zgodb. Čeprav se vsakomur zdi osebno dogajanje nekaj posebnega, je osnovno čutenje in reagiranje podobno. Tudi če se včasih zgodi, da se v napisanem najdete, je to zgolj naključje.

Kaj, ko ni dobro, najpogosteje delamo v partnerstvu? Na prvo mesto bom dala pogovor. Če ta pogovor izgleda tako, da govorite samo vi, to ni pogovor, ampak monolog. V povprečju smo ženske retorično spretnejše in to s pridom izkoristimo. Celo sapo zajamemo hitreje in tako nam uspe zdrdrati vse, kar nam ni všeč. Ne bomo šli v nianse, ampak povzetek monologa je: VEDNO, VSE in NIKOLI, NIČ. Ženski svet je črno bel. »Nikoli se ne morem zanesti nate. Nič ne narediš. Za vse sem sama. Vedno mi poveš samo na pol. Nikoli mi še nisi rekel … A to je vse, kar boš rekel, naredil? Nič te ne zanima, za nič se ne brigaš, nič ti nisem pomembna …« Vsak telefon ima snemalnik in posnemite se enkrat in poslušajte, ko se strasti pomirijo.

Po monolog pride zahteva: »No dej, povej zdaj ti.« Moški možgani so drugačni od ženskih. Ženskemu multitaskingu so kos le redki ali izvežbani manipulatorji. Preden moški možgani sprocesirajo vse podatke, ki so jih prejeli o problemu, o tem, kaj se je dogajalo 17.9.2011 ob 15.48, ker ženske vse to vemo na izust ob štirih ponoči, se v ženski že nabere nova energija, ki na vsak način mora ven in monolog se nadaljuje.

Če moškemu uspe kaj povedati, je odgovor lahko: »Ne, to ni tko.« In potem začneta drug drugemu dokazovati vse bolj glasno …

Pogovor ni to, da moškemu poveste, kaj vam ni všeč, kako vas je prizadel in kako naj bo naprej. Družina ni podjetje, ki ima direktorja in delavca, ki je tam zato, da izpolnjuje navodila in ne zato, da misli. Ne morete prepovedovati polnoletni, zreli, odrasli osebi. Otroku lahko prepoveste plezanje na ograjo, da se ne nagiba čez okno ali da ne skače brezglavo po cesti, ne prepovedujte pa človeku, s katerim sta enakovredna.

Lahko grozite. Če ne bo tako, potem bom … Grožnja deluje, dokler se nekdo tega boji in takrat, ko ste to potem dejansko pripravljeni izpeljati. Pogoste grožnje vodijo v zaključek, jo bo že minilo in bom naprej lahko delal po starem.

Lahko vzgajate oz. kaznujete. Vsakokrat ko človeka ponižate, se med vama pretrga vez, ki vaju povezuje. Ko je pretrganih preveč vezi, ni več povratka. In takrat težko rečete, ne vem, zakaj sva se razšla.

Lahko se potegnete vase, ste na videz prijazni in ga na prijazen način zbadate, ponižujete, mu podtikate … pasivno-agresivno iz dneva v dan. Pri pasivni-agresiji ni stavka, stvari, kjer bi se lahko nečesa oprijeli, rekli, da to ni v redu. Pasivna agresija lahko enačimo z gaslighting -om. Na kratko to pomeni, da začutimo, da smo neustrezni in ko o tem povprašamo na glas, oseba zanika in zatrdi, da se nam to le zdi. Neustreznost lahko čutimo zaradi slabe samopodobe in nikakor ni rečeno, da je vsakokrat, ko začutimo neustreznost, nekdo tudi pasivno agresiven, oz. izvaja gaslighting.

V razmerju, v družini nastane napetost in iz take družine, iz takšnega razmerja ljudje odhajajo. Najprej ostajajo v službi, ali jih prijatelji nujno potrebujejo, ali se zatečejo v šport, da niso doma in da se razbremenijo in končno odidejo ali pa se preselijo v delavnico ali klet.

Če s pogovorom uspeta razumeti drug drugega, če nesporazum ali problem rešite in se ne ponavlja več, če sta si potem bližje, sta bolj povezana, potem je vajin način komunikacije, sprejemanja drug drugega ustrezen. Če pa temu ni tako, se najprej pogovorite s seboj in šele potem z njim.

Na to, kaj bomo občutili nimamo vpliva. V nezavednem je »speča« energija, ki jo »zbudi« sprožilec. Od tega, koliko te energije se zbudi, je odvisna moč čutenja. Čutimo torej tako močno, kolikor je določene čustvene energije v nas. V nas je vse in prav je tako, ampak odločilna je »količina«. Ta »količina« odloča, če bomo in kako močno bomo reagirali. Na lestvici od 0 do 10 to izgleda tako, da imamo do št.5 nad čustveno energijo – nad čustvom, nad občutjem - mi nadzor, nad št. 5 pa ne več. Čustva, občutja je tako veliko, da  se sprožijo mehanizmi varovanja. Ogroženi smo. V naši notranjosti se sprožijo alarmi: »Gremo, akcija, nevarnost!!!« To je stres in stresni mehanizmi omogočajo preživetje. Tako se znajdemo v vrtincu in rešuje se vsak po svoje. Nekateri glasno in z bojem, drugi se v tišini potegnejo v mišjo luknjo, nekateri zmrznejo in nočejo ničesar več čutiti, ali »odplavajo« iz telesa – to se meni ne dogaja, mene ni.

Vse to je posledica nečesa, kar je v nas. In to v nas je treba najti, razumeti in po možnosti spremeniti. Pravijo, da čas zdravi rane. Ne, ne zdravi jih. Čas prekrije rane, da se manjkrat spomnimo in zato manjkrat boli, ko pa se spomnimo, pa ne boli nič manj. Z notranjim otrokom rane pozdravimo, da ostane spomin brez bolečine. Brez bolečine izgube, izdaje, zavrženosti, zamere, jeze, nepomembnosti in še in še. Na ta način odpustimo in ko odpustimo čutimo hvaležnost. Zato ne bodite hvaležni, če tega tudi ne čutite, ker s tem sebi delate še večjo škodo.

Mehanizmi rešitve, varnosti, kakorkoli jih imenujemo, tečejo od zgodnjega otroštva dalje, po vsej verjetnosti že od spočetja dalje. Notranji otrok je izraz za notranji del nas. Starostni razpon notranjega otroka je od zarodka do trenutne naše starosti. Ko neko rano predelujemo, lahko po starosti notranjega otroka vidimo, v katerem obdobju se je travma zgodila. Od tam naprej, od tistega obdobja naprej se je le še širila in povečevala. Stil navezanosti se oblikuje v zgodnjem otroštvu in separacijska tesnoba ni vedno izrazita in jasna, ampak je lahko skrita in nanjo ob reševanju ne pomislimo. Funkcioniramo, bolj ali manj nam vse teče dobro v primerjavi z drugimi (včasih po tem ocenjujemo svoje življenje), le preveč dela imamo.

»Zakaj imam preveč dela? Zakaj se utapljam v delu? Ker sem premalo spretna, počasna, nerodna? Osrečuje me to, da osrečujem druge. Rada pomagam, vedno pomagam, kako naj rečem ne, če me pa nekdo rabi. V službi pomagam sodelavki, ko mene bašejo roki za oddajo, ampak preštudiram ves proces ali pa namesto nje iščem napako. Moji otroci so preobremenjeni, zato jim pomagam. Bom sama skuhala kosilo, pa pospravila, posesala, pobrala vse njihove cunje s tal, bom, ni mi težko, pa še, če jim rečem, naj pomagajo, se samo skregamo. Nima se smisla kregati. Rada pomagam staršem, moram jim pomagati in ni se mi težko usesti v avto in jim v soboto dopoldan peljati točno določeno znamko kave, ker tista, ki jo ima mama doma, ni prava, ni tako dobra. Zakaj bi starši pili slabšo kavo, če lahko skočim v trgovino in ji jo odnesem. Ne bom porabila več kor eno uro. No ja, trajalo je več, zdaj bom pohitela, dala prati perilo, jao na štedilniku se nekaj kadi … Kje mi zvoni telefon? Aha, na omari je, kliče prijateljica. Ne morem, nimam časa: »O Nika, kako si, kako sem vesela, da si poklicala.«

In na drugi strani – lalala … »Kaj ti delaš, medtem ko govoriš z mano, kaj to ropota?!« »Joj, oprosti veš …« »Nič oprosti, ne prenesem, da ta dela z njim govorim. Ni spoštljivo.

»Že sedim, nič ne delam.« Ura je 12.30. Kje je še večer.

Kaj je rdeča nit temu delu in uslugam? »Imejte me radi. Imejte me radi in me ne zapustite. Ne zapustite me.«

Poleg »ne zapustite me« je še, »potruditi se moram, da bom dovolj dobra, ne smem prizadeti drugih, ne smem jih razočarati, niti užalostiti« … in še in še in še in še. Vse v nezavednem. Vse premešano in zmešano in tako klopčič razvozljamo počasi, s potrpežljivostjo, dan za dnem po malo. Gre po malo, ne naenkrat, tako kot življenja ne moremo preživeti naenkrat. Po malo. Dan za dnem.

»Ampak to je preveč dela in nimam časa.« Kje lahko vzamemo čas za to? Namesto, da premišljujemo o drugih, premišljujmo in delajmo na sebi in v sebi.

»Kaj je v meni? Kaj se je v meni sprožilo? Kaj čutim? Kako bi to dala ven? Dajmo. O gre, super. Lažje mi je. Spet je nekaj prišlo. Ven, pojdi ven. Moj notranji otrok je na varnem. Na varnem je in nič mu ne grozi. Bolje mi je. Aha, spet je nekaj. Kdaj sem se že tako počutila? Tristokosmatihmedvedov od kod ta dojenček tu? Vsi dojenčki, vse dojenčice na varno, na varno, minilo je in ne bo se več ponovilo«

In tako dan za dnem, enkrat več, pa spet manj, pa ko je treba zagrabimo, pa spustimo. Jaz lahko spremenim svoj svet in s tem vplivam na tvojega, ker te ne spreminjam, ker se ne pritožujem, ker te ne ponižujem, ne bremenim z vlogami drame. Svoj del predelam sama. To je moje in ne tvoje.

Nimamo vliva na to, kaj bomo občutili. Imamo pa vpliv na to, kako bomo reagirali. Način reagiranja lahko spremenimo. In to delamo na delavnicah. Pozornost obrnemo vase. Predelamo v sebi in zato drugače čutimo. Ko čutimo drugače, drugače reagiramo in se »čudežno« odnos spremeni. Nič čudežnega ni v tem, je logična posledica tega, da smo mi drugače čutimo.

Lepo je, da je lepo na vas, pomembno je, da je lepo tudi v vas.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Navezanost je občutje povezanosti, je čustveno doživljanje oseb in predmetov. Navezani smo lahko na posest, hišo, stanovanje, kraj, v katerem živimo … navezani smo na spomine in spominke, predmete, ki nas spominjajo na preteklost, darila, ki nas spomnijo na prijetna doživetja … Navezani smo na vsakodnevne predmete, ki logično nimajo nobene čustvene vrednosti, a jih vseeno ne zavržemo. Ljudje shranjujejo predmete, ki so že neuporabni, v skrajnem primeru shranjujejo vse. Ne morejo se ločiti niti od smeti in tako njihov dom postane do vrha natrpan s kramo, smetmi in je za bivanje neprimerno.

Pravimo: »Ta je čudak. Fuj, kako lahko živi v takšnem. Vse smrdi.« In se zgražamo. Obsojamo. »Ogabno. Morali bi ga odpeljati v norišnico. Ali pa nekam, kamorkoli že, da ga ne bi videl nikoli več in ne bi vedel zanj.«

A to je le viden del skrajne navezanosti na predmete. Navezanost, ki je v nezavednem povezana z varnostjo. Razumsko, logično: »V takem se na da živeti. Ni primerno.« V nezavednem: »Na varnem si, vse je v redu. Ničesar ne vrži stran, ker je to del tebe. Če vržeš stran, boš vrgel stran del sebe. Izgubil boš. To je tvoje. To si ti. Več kot imaš, boljši si, varnejši si …«

To je podzavest. Teh stavkov ne slišimo, take stavke čutimo. Takoj, ko je pomislimo ali nam nekdo predlaga, da bi nekaj vrgli stran, se podzavest odzove. Čutimo in občutimo nelagodje, strah, včasih paniko … skratka neugodje, zato se upremo. Z vso silo. Zato so ti ljudje nasilni. Branijo svojo varnost. Branijo svoj obstoj. Branijo svoje življenje. Branijo se. In mi ne razumemo.

Ne razumemo, ker je naš svet drugačen. Mi pospravljamo in imamo pospravljeno. A smo morda navezani na druge stvari ali ljudi.

Navezani smo na zemljo, na hišo. To je moje, to je naše. To je naše že 300 let, to je dediščina mojih prednikov. In potem sosedova hruška zraste in njene veje segajo na našo stran. »Posekaj! Odstrani! Posegaš na mojo posest!!!«

»Ne bom prodal/a hiše, v njej so moji žulji.« In ljudje zaradi sten težko živijo, skrbi jih, ne spijo, prepirajo se, v stiski so. Varnost so vezali na stene. V nezavednem. Navezani so. Navezanost je varnost.

»Ne morem prodati hiše mojih staršev. Izdal bi jih.« Navezanost povezana z dolžnostjo, neustreznostjo izdaje, prevare, nespoštovanja do staršev,  cela zmešnjava v nezavednem, ko partner/ka reče: »Prodaj, propada, samo stroški so.«

»Ne razumeš, ne ceniš, nehaj, ne bom se pogovarjal/a o tem. Raje grem od tebe, kot da bi se ločil/a od rojstne hiše.«

Navežemo se lahko pravzaprav na vse. Navezanost ocenjujemo subjektivno. »Zame je to normalno. Kaj  je s tabo narobe, da tega ne razumeš?«

Psihologija opisuje štiri različne stile navezanosti, ki se oblikujejo v otroštvu in nas spremljajo v odraslo dobo. Za samo razumevanje je pomembno, kako določiti, kaj je še »normalno« in kaj je odstopanje. Kako določiti, ko je na navezanost vezana varnost, vrednost, včasih celo samopodoba?

Splošni opis je enostaven in jasen. Varna navezanost je, ko dve osebi povezuje želja in ne potreba po pripadnosti, kjer lahko razvijata svoje potenciale, sta skupaj, ker želita in ne kar morata, dopuščata osebni prostor, spoštujeta in razumeta druga drugo. Sva jaz in ti, ki sva lahko midva, pa naj gre za katerikoli odnos.

Plašljiva navezanost je stil navezanosti, kjer si z osebo želimo biti, hkrati pa nas to plaši. Ker se to dogaja v nezavednem, pride no notranjega konflikta, ki ga sami redko prepoznamo. Želimo biti z osebo, hkrati pa delamo stvari, se odločamo, da odnos miniramo ali izberemo osebo, kjer je že na začetku jasno, da do varne navezave ne bo nikoli prišlo. Na primer: ko je vse v redu, ko je v odnosu mirno in osebi čutita bližino, bo oseba s plašljivo navezanostjo našla vzrok za dramo, ker ji je druga oseba čustveno prišla preblizu. Ko se druga oseba malo odmakne, ker ji enostavno ni nič jasno, pa bo v prvi osebi na površje priplava vsa ljubezen in hrepenenje in karmična povezanost in različne druge epske razsežnosti ljubezenskih izlivov. Tako se ponavlja vzorec približevanja in oddaljevanja – vroče hladen odnos, ki lahko traja leta in leta.

Izogibajoča navezanost pravzaprav ni navezanost, ampak nezmožnost navezanosti. Strah pred navezanostjo je tako velik, da oseba ustvari bolj ali manj samozadosten svet, kamor lahko vstopijo znanci in številni prijatelji. Družijo jih skupni interesi, hobiji, način življenja in ne čustva. Na zunaj izgleda zelo površinski odnos, ki pa obema ustreza in traja lahko dolgo časa.

Preokupirana navezanost je navezanost, ki je najnapornejša, najbolj dramatična, najbolj boleča. Že beseda sama pove, da smo z drugo osebo preokupirani. Vse se vrti okoli nje, pravzaprav je tako, da bi se ta oseba morala ves čas vrteti okoli nas. Punca, žena hoče, da se ji fant, mož posveča 25 ur na dan, da noč in dan misli nanjo, takoj odgovori na sporočilo in ima splaniran ves mesec vnaprej kam bosta šla, kaj bosta delala, kako se bosta imela lepo, kako jo bo razvajal, kako … skratka recept za razočaranje že samo zato, ker v življenju ne moremo ves čas tiščati skupaj in ker moški večinoma živi v sedanjosti za razliko preokupirano navezane osebe. Preokupirano navezan moški ne more brez punce, brez žene, kje je, kdaj pride, s kom je … Moja je in samo moja.

Preokupirana navezanost je lahko tudi manj izrazita. Do izraza lahko pride po določenem času ločenosti. V osebi nastopi nemir. V knjigi 8 moških – zakaj ne? sem to opisala kot čustveno posodo. Bolj ko je čustvena posoda prazna, močnejši je odziv. Um se zbudi. Ne samo zbudi, um podivja. Reakcija na notranje dogajanje je različno dramatična – očitki, številni smsi, neskončni pogovori, precejšnja drama do zapuščanja odnos, groženj s samomorom, ker nikomur ni mar, ker se neprestano dogaja enako, ker …

V osebi s preokupirano navezanostjo je neke vrste praznina. Ne glede na to, kaj ima, kaj dobi, koliko dobi, je slej ko prej spet prazno. Ne more se ločiti od predmetov, kako naj se loči od ljudi? Kako, ko pa je ta praznina je neopisljivo boleča, neobvladljiva, brezupna, grozljiva, je eno najhujših izkustev, kar jih človek lahko občuti.

Ta praznina boli. Spodnese tla, vrtinec brez dna, samo brezno. Strah pred tem breznom je tako močan, da raje pristane na vse, samo da ne bo sama, da ne bo zapuščena, zavržena.

Kljub temu, da se stil navezanosti oblikuje v otroštvu, se v odrasli dobi v primeru preokupirane, plašljive ali zavračajoče navezanosti, lahko približamo stilu varne navezanosti. Varna navezanost je tista, ki nam v odnosu daje dovolj varnosti, svobode, možnost sprejemanja drugačnosti, izražanja sebe, osebnostne rasti. Varna navezanost ni burna, ampak mirna. To marsikomu povzroča težavo, ker v drami doživlja popestritev odnosa zaradi stresa, andrenalina in vseh ostalih hormonov, ki se ob tem sproščajo. Pravijo, da je odnos živ, ker čutijo. Čutijo strah, nejevoljo, nezadovoljstvo, negotovost, ljubosumje, brezbrižnost do odnosa, sprožijo prepir, ignoranco, odidejo, loputajo z vrati … in s tem pripeljejo odnos do roba. Ko se strasti pomirijo nastopi veliko olajšanje, ko spet čutita, da se imata tako rada, da drug brez drugega ne morete. To čutita kot ljubezen. Problem je, ker na ta način vedno znova ranita drug drugega. Rabita dramo, da čutita ljubezen ne glede na to, ali gre za preokupirano ali plašljivo navezanost. Ob vsaki drami v njiju nekaj umre in po nepotrebnem pahneta odnos čez rob. Rob je tanek in se to kaj hitro lahko zgodi, ker se zamere, rane, obtožbe nabirajo. Potreba po drami je v nas in veliko dramo sproži lahko najmanjša misel ali nepomemben dogodek. Zato se zazrimo vase. Kaj je v meni? Ali to hočem? Ali to rabim? Ali mi to koristi? Ali to lahko spremenim?

Vse lahko spremenimo. Čisto vse. Bolj vprašanje je, ali to hočemo.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Imeti se rad - tako enostavno in tako zapleteno. Enostavno je, ko smo v sebi mirni, zapleteno je, ko nam dirigirajo čustva in prepričanja.

»Imeti se rad pomeni, da sem egoist. Ne morem misliti samo nase,« je eden od pogostih odgovorov.

»Jaz se imam rada, zato mora biti tako, kot sem si zamislila. Privoščim si masažo, frizerja, manikuro. Hočem, da je pozoren, nosi darila, me pelje na večerjo …« je druga pogosta razlaga.

»Jaz ne vem, kako naj se imam rada. Karkoli preberem, piše, da se je treba imeti rad, jaz pa ne vem, kako naj to naredim,« je tretji najpogostejši odgovor.

V nas ves čas potekajo notranji procesi, ki jih večinoma ne zaznamo. Zunanji dražljaji so močnejši, preglasijo ta nežnejša sporočila. Tudi če jih zaznamo, jih vzamemo kot dejstvo. »Tako je, kaj čem.«

Vznemirjeni smo in nemirni. Navajeni smo tega. »Tako pač je,« rečemo, če sploh še zaznamo. Na vse se navadimo. Smo kot žaba, ki se počasi kuha.

Um po svoje razlaga, mislimo in mi verjamemo.

Verjamemo, da so drugi boljši in sposobnejši.

Mislimo, da je samo nam težko.

Verjamemo, da je nekdo na svetu samo zato, da nas spravlja ob živce.

Mislimo, da nam stvari kar same po sebi pripadajo.

Verjamemo, da nekdo drug komaj čaka, da nas bo ponižal.

Mislimo, da nas nima(jo) rad(i).

Verjamemo, da tretji načrtuje, kako nas bo ignoriral.

Mislimo, da nam spoštovanje pripada po nekem naravnem zakonu.

Verjamemo in mislimo, kaj vse mi verjamemo, kaj vse mi mislimo, zato si marsikaj napačno razlagamo. Razlagamo si in si razložimo. Ampak to je mnenje. Moje, tvoje, naše mnenje in ne dejstvo. Mnenje lahko spremenimo in dejstvo pa je ves čas enako.

»Moje mnenje je, da me nimaš rad, ker …«

»Moje mnenje je, da si nesramen, brezčuten …«

Naša čustvena posoda prazna, ne vemo, kaj se v nas dogaja, vodijo nas čustva, občutja in prepričanja, ki so rezultat preteklih izkušenj, nezaupanja vase, prevelike količine energije osamljenosti, nevrednosti, strahu pred prihodnostjo, negotovost ubija, pravijo.

Nekateri se borijo. »Borim se za ljubezen, za priznanje, za vrednost, za pripadnost, za …« za karkoli že. V nobeni vojni ni zmagovalca. V vojni so samo poraženci. Tudi če bitko dobite, vojno vedno izgubite.

Drugi pustijo, trpijo in potrpijo, vsake toliko izbruhnejo in ponavljajo krog – potrpim – izbruhnem -potrpim – izbruhnem.

Tretji tožijo in se sprašujejo. »Tako hudo mi je. Toliko krivic .... zakaj, zakaj, zakaj … življenje ni fer.« Preprosto ni. In slej ko prej se je treba s tem sprijazniti.

Četrti se vprašajo, kako ven. Kaj naj naredim, kako naj si pomagam. In slej ko prej pridejo do stavka: »Imej se rad.«

»V meni je nemir, tesnoba, žalost, razočaranje, užaljenost, jeza, tesnoba, strah, groza …« Spoznanja, ki so prvi korak do »imeti se rad.«

»Kako naj se tega znebim? Kako naj se tega rešim? Kaj naj naredim?« so prava vprašanja.

»Kaj naj naredim? Kako naj se tega rešim?«

Vase, usmerite se vase, pustite zunanji svet. Kako težko je to, boste spoznali, če boste začeli pisati. Pišite o sebi, kako razmišljate, kaj ste prepričani, kaj čutite in videli boste, da bo že drugi stavek namenjen drugi osebi, drugim ljudem. Tako delujemo, tako smo vajeni, tako smo navajeni. Ampak na ta način se ne bo nič spremenilo. Enako bo. Akcija – reakcija. Enaka akcija sproži enako reakcijo. Pišite o sebi. Spremenite.

Spraznite glavo in ustavite um. Nihče ni na svetu zato, da se iz vas norčuje ali vam nagaja. Nihče. Ustavite um. Ustavite ga zares, ne samo malo. Postanite pomembni sebi. Ustavite um. Še stokrat bom napisala. Ne berite, ustavite ga zdaj. Zaprite oči in spraznite glavo vseh nepotrebnih, škodljivih, nepomembnih misli. Um dajte v kletko. Naj da mir. Utišajte ga. Naredite in ne samo berite. Tako se imate radi. Ko boste to naredili, vam bo bolje. Počutili se boste bolje. Lažje vam bo. Mirnejši boste. In vi postanete tisti, ki odločate o tem, kaj boste mislili, kako boste mislili in kakšne zaključke boste naredili. Jaz vam lahko pomagam 1x ali 100x, ampak ves čas nisem ob vas, ves čas nisem z vami, zato je važno, da znate to narediti sami. Ne bodite odvisni od kogarkoli, še najmanj pa od nekega guruja. Naučite se, da boste znali, zmogli kadarkoli in kjerkoli. Bodite eni tistih, ki so se tega že naučili in redno delajo. Dajte, poskusite, za hec, kar tako, dokažite mi, da se motim, naredite zaradi česarkoli že, samo naredite. In napisali mi boste: »Jana, deluje.« Presenečeni in srečni. Deluje.

Vase, usmerite se vase, pustite zunanji svet. Kako se počutim? Kako je v mojem prsnem košu? Spraznite, odstranite. Zadihali boste, lažje bo. Radi se imate in niste pripravljeni sabo nositi vse teže. Zakaj bi nosi nekaj, kar ni vaše. To, kar je v prsnem košu ni vaše. Samo nabralo se je, ker mislite, da morate rešiti svet, da ste odgovorni za vse in vsakogar, ker ste prepričani, da je od vas odvisno vse in še več in sploh ne veste kaj vse. Cela gora opravkov, dolžnosti, skrbi, tegob, strahov se je ujelo v vas in vas teži. Ni vaše in spravite ven. Spravite ven. Ne berite, naredite.

Enako naredite v trebuhu ali kateremkoli drugem delu telesa. Od tega je odvisen vaš dan, vaša prihodnost. Imejte se radi. Reagirali boste drugače. In v stiku boste z drugačnimi ljudmi. In vaša prihodnost bo drugačna.

Znova bi lahko ponovila vse, kar sem v preteklosti že napisala. Radi se imamo takrat, ko se posvetimo sebi, ker na ta način nehamo pritiskati na drugega. Ženske mislimo, da so družinski člani brez nas nemočni. Pa niso. Mi jih delamo takšne, ker se hočemo počutiti bolje. V nas je strah, ki ga ne obvladujemo, v nas je hrepenenje po bližini, po vrednosti, po pomembnosti. A si vsega tega ne priznamo. Kolikokrat skrbimo za druge zato, da se bomo mi počutili bolje? Kolikokrat zaradi tega naredimo škodo otrokom?

»Pusti, bom jaz. Ni ti treba. Dajva skupaj, ker tebi ne gre,« delamo namesto njih in jim sporočamo: »Ne zmoreš, nisi dovolj sposoben, ne moreš brez mene …« Zanikamo in podcenjujemo nezavedno. Tako obvladamo strah v nas na škodo drugega, ohranjamo sliko popolne družine ali česarkoli že zato, da se nam ni treba soočiti z realnostjo. Iluzija, ki se razblinja in si ne priznamo. In lahko se zgodi, da ravno zato škodujemo.

Odkritost do sebe, poštenost do sebe. Spoznanja, uvidi, presenečenja se vrstijo, ko se zazremo vase. In osupnemo in obžalujemo in ugotovimo marsikaj, kar smo včeraj zanikali, ne verjeli, bili celo užaljeni, če bi kdorkoli rekel, da je kaj takega v nas. Postopoma odkrivamo dele sebe, vedno gre po plasteh. Plast za plastjo, spoznanje za spoznanjem, včasih je težko, včasih osupljivo, pa osvobojajoče in presenetljivo … odkrivamo kot raziskovalci neznan svet, neznano področje in nikoli ne vemo, do česa bomo prišli, kaj bomo našli.

V sebi čutimo mir. Ta mir je osnova, da se življenje odvija drugače. Ni nemira, ni hitenja in več stvari uredimo v krajšem času. Ni nervoze in posledično slabe volje in se ne zapletamo v prepire, slabo voljo in razočaranja, ki nam vzamejo čas in energijo. Zato se odnosi izboljšajo. Ni več drame in naenkrat je dobro. »O, kako je dobro,« slišim, mi napišejo. Našli so skrit biser v sebi, notranji mir, ljubezen do sebe. Ljubezen, ki je. Preprosto samo je. Tu. Zdaj. Ves čas. Začutite ljubezen, ki se razliva po celem vašem telesu. Obliva vas svetloba, vsaka vaša celica vibrira v energiji ljubezni. Zaprite oči, spustite um, začutite.

Pa smo spet na začetku. Kje je pot? Tu je, pred vami. Korak za korakom čistite nepotrebne, škodljive stvari v sebi, težka občutja, napačna prepričanja, zamere, zahteve na poti do notranjega miru, do ljubezni, do svetlobe.

Zdi se, da bluzim in nakladam. Poskusite. Kadarkoli lahko odnehate. Kadarkoli se lahko vrnete v poznan svet. Svet, v katerem vi veste, koliko vam je dobro. Odločitev je moja, tvoja, vaša.

Jaz vam ponujam možnost, lahko sem del poti z vami, lahko greste sami, lahko poiščete nekoga drugega. Imate svobodno voljo. Imate izbiro. Imate moč. Vredni ste. Sposobni ste. Neprecenljivi ste. Jaz to vem. Začutite to vi. Začutite, da ste pomembni, vredni, varni.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Če v Google odtipkate besede EGO, pokaže približno 325.000.000 zadetkov v 0,77 sek. To pomeni, da je o egu res veliko napisanega. Koliko od napisanega dejansko razumemo in spravimo v prakso, pa je drugo vprašanje. Samo znanje ni dovolj. Samo vedenje ni dovolj.  Zaradi tega se še nič ne spremeni. Ego je sestavni del naše osebnosti. Sestavni del osebnosti vsakega človeka. Brez ega človek ne bi preživel. Ego skrbi, da skrbimo in poskrbimo zase. Ego rabimo, brez ega bi bili izgubljeni.

Ego nam omogoča, da se samoraeliziramo. JAZ, jaz sem, jaz želim, jaz hočem, jaz moram, JAZ. Ego nam pomaga, da napredujemo, ego nam pomaga, da smo zdravi, boljši, močnejši, sposobnejši in tako lahko pomagamo drugim. Ego pomaga k uresničevanju velikih idej, ki postanejo realnost, ki izboljšujejo življenja drugih ljudi. Ego je gonilo napredka. In iz besede ego izhaja beseda egoizem. Egoizem pa razumemo kot nekaj slabega, slabšalnega, nekaj, kar želimo zaviti v celofan in prodati kot nekaj dobrega. In tu se zapletemo. Ne varamo drugega, prevaramo sebe z iluzijo zanikanja in dobrote.

Ego je sestavni del na osebnosti. Ponavljam že napisan stavek. Ampak ego sam po sebi ni še nič. Rabi gorivo. Gorivo pa so čustva in občutja, ki izhajajo iz naše notranjosti, iz temnega in svetlega dela nas samih.

Ego je po krivici obtoževan in obtožen. Ego sam po sebi samo je. Mi smo tisti, ki določamo, koliko bomo ego spustili iz vrvice. Mi smo tisti, ki ego obvladujemo. Mi smo tisti, ki se z egom strinjamo in naredimo, kar pač naredimo, rečemo, mislimo. Mi smo tisti, ki dovolimo dramo žrtve ali napadalca. Mi smo tisti, ki delamo dobro ali slabo. Mi smo tisti, ki krivdo zvrnemo na ego. Mi smo tisti, ki dovolimo, da ego postanemo mi.

Poglejmo enostavneje. Saj poznate tisočkrat opisan primer: V primeru okvare letala, masko s kisikom najprej nadeneta sebi in šele potem otroku. Kljub znanemu dejstvu, da če ne boste najprej poskrbeli zase, ne boste mogli poskrbeti za otroka, bi se kar nekaj ljudi odločilo drugače zaradi materinskega nagona, ki je v tem primeru napačno programiran. Ne morejo si predstavljati, da bi preživeli, otrok pa ne. Pa ravno pravilno zaporedje omogoča preživetje obeh. Nočejo biti egoisti. Slabšalnost egoizma je v naši podzavesti tako močno vcepljen.

Za egoista ocenimo vsakega, ki dela stvari, ki nam niso po godu.

»Egoist si, ker misliš samo nase (in ne tudi name).« Če jasno pogledamo stavek, sta tu trčila dva ega, ki merita moči na tak ali drugačen način. Opisan način je čustveni pritisk. Slab si.

»Če ne bi bil tak egoist, bi se lahko imela lepo.«

»Če bi se potrudil, bi bilo vse v redu.«

»Če bi se zanimal zame, bi se bolj počutila in bi te imela raje.«

»Če bi …« pa karkoli že, zadaj prevladuje ego. JAZ, daj ti meni, poskrbi, da bom jaz …

»Toliko sem vlagala, skrbela, se odpovedovala …« plačaj. Ego zahteva plačilo.

Ego je pogosto zamaskiran. Ne zamaskira se sam, zamaskiramo ga mi. Lažje je, če nismo pošteni do sebe. Lažje je, če lažemo sami sebi.

»Ne prenesem laži. Laž je nekaj najhujšega, kar se mi lahko zgodi,« rečejo ljudje, ki najpogosteje lažejo sebi. Osebe, ki niso pripravljene pogledati stvari realno.

Ego postanemo mi. Iluzijo ustvarimo mi. Nisem egoist, si lažemo in hkrati poganjamo ego, da bomo dosegli želeni cilj. Ego nam bo pomagal do tega, česar ni v nas, je notranja zabloda, ki nas prežema, ne da bi se tega zavedali, ker smo odcepljeni od sebe, svojega bistva, ker smo usmerjeni navzven, namesto navznoter. Vedno imamo dve možnosti, dve poti in mi in ne ego se odloči, kako bomo ravnali. Druga pot je razumevanje, svoboda, mir v sebi in ljubezen do sebe.

Ego je tako priročna zadeva, da ga raje hranimo kot obvladamo. Ego nam koristi, da se nam ni treba soočiti sabo. Ko smo se pripravljeni soočiti sami s sabo, smo se šele zmožni soočiti z realnostjo. Prej pa ne. Zato spustimo ego iz verige. Pustimo ga, da uničuje nas, ker verjamemo, da bomo tako dobili, kar hočemo in nam pripada. Zato je ego na slabem glasu. Mi smo tisti, ki ego izkoriščamo za dosego cilja. Mi smo tisti, ki vzpodbujamo in hranimo dramo. Ker je tako lažje. Trenutno je lažje in trenutno mazohistično raje uživamo, kot da bi se soočili s sabo. Za nas gre. Vedno gre za nas, pa če si to priznamo ali ne. Ego je le orodje, ki ga izkoriščamo, da dosežemo na tak ali drugačen način svoje. Ne zanima nas, koliko ranimo, škodujemo, uničujemo. Tega preprosto nočemo videti. Če ne vidim, tega ni. Če ne slišim, tega ni. Če pa že vidim in slišim, tega ne priznam. »Ni tako,« rečemo, se obrnemo in odkorakamo.

Kako ven iz tega? Z delom na sebi. S soočenjem temne plati. Z željo po spremembi. S prenehanjem iskanja sreče, trenutne zadovoljitve, iluzijo neprecenljivih trenutkov, lažjo samemu sebi. S spremembo navade, da misli pustimo, da tečejo kot tečejo. Na začetku je videti kot gora nemogočega, a že po nekaj tednih so vidne spremembe. Velike spremembe.

Ego naj bo naš zaveznik, naj bo kompas, ki nam pove, kaj hočemo doseči. Ja, JAZ hočem, JAZ želim, JAZ rabim, JAZ moram … s tem ni nič narobe. Napačen je lahko le postopek, kako do tega priti. Mi smo tisti, ki določimo, kako bomo to dosegli. Kaj mi manjka, kaj hočem, rabim, želim? Ali je to res, ali je le odmev preteklih ran? Ali je moja slabša samopodoba, s katero ne ne upam, ne znam, ne zmorem soočiti? Ali je pomanjkanje notranje moči in zato hočem rešitelja? Ali sem se pripravljen soočiti s seboj? Kaj mi preprečuje? Tisoče in tisoče vprašanj. In vsi, čisto vsi odgovori so v nas in čisto vse, čisto vse rešitve so v nas.

JAZ, jaz sem tisti, ki se odločim, ali bom ukrotil in pomiril ego. Na varnem sem, zmorem, dovolj sem dober, dovolj sem sposoben in sprejemam, kar mi življenje prinaša. Notranja pomirjenost nam da možnost, da spustimo, kar ni naše, kar nam ne pripada, kar ni dobro za nas in kar lahko gre. Z notranjo pomirjenostjo lahko sprejmemo pravo odločitev. Odločitev, da nehamo zahtevati, se jeziti, objokovati, hraniti zamere, se jeziti. Notranja pomirjenost nam da možnost, da sestopimo s prestola večvrednosti, kjer mora biti tako, kot smo si zamislili, s prestola večvrednosti, da se svet vrti okoli nas, s prestola, da morajo partner, otroci, prijatelji, sorodniki, sodelavci, znanci ravnati, se odzivati tako, da se bom jaz počutil dobro. Oni morajo poskrbeti, da se jaz počutim dobro, da je meni v redu. JAZ. Obvladajte JAZ in imeli boste vse. Več kot si želite, več kot rabite, več kot sploh hočete. Ne čakajte, da treščite ob tla, ne čakajte, da se sesujete na tisoč koščkov. Naredite danes, samo danes. Kako do notranjega miru? Kaj je v meni, kar mi ZDAJ in TUKAJ to preprečuje? Naredite. Znate. Številne tehnike, načini vam lahko to omogočijo. En način vam ponujam jaz. Ali boste izkoristili, kar vam ponujam, je od tu najprej odvisno od vas.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Pravijo, da ljubezen premaga vse. In strinjam se. Ampak takoj se postavi vprašanje, zakaj so osebe v odnosu nezadovoljne, nesrečne, zakaj se toliko parov razide. Ali ljubezni ni? Kam je šla, če je bila?

Ljubezen je sestavljeno čustvo. Je občutenje, ki ga sestavljajo druga čustva. Ljubezen je za vsakega nekaj drugega. Zato imamo pravila. Ta pravila so v nezavednem. Pomeni, da le delno vemo, kaj nam je všeč in kaj želimo, večinoma pa ne vemo, kakšna so še ostala pravila. Če ne gre po teh pravilih, smo nesrečni, razočarani in pravimo, da nas oseba ne ljubi, ne čutimo ljubezni. Zanimivo pa je, da oseba trdi, da nas ljubi. Kdo ima prav?

Pravijo, da je treba v odnosu tudi malo potrpeti. Tudi trpljenje si vsak razlaga drugače. Za nekoga je trpljenje, da se v soboto odpove izletu, ker mora na družinsko srečanje partnerjevih sorodnikov, za drugega je kričanje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje partnerja trpljenje, ki spremlja vsak odnos. Razlike so tako velike, da se pravzaprav res težko znajdemo.

Vsak dan, čisto vsak dan dobimo veliko sporočil, kjer merimo ljubezen. Pravila v našem nezavednem rečejo: »Ja, ljubi me,« ali »ne, ne ljubi me.« Večino tega ne ozavestimo, čutimo pa. Čutimo razočaranje, jezo, užaljenost, ranjeni smo in prizadeti. In z vsemi temi čustvi damo odgovor. Odgovor v mimiki, besedah, tonu glasu, načinu izražanja, gestah, obnašanju … Nič od tega ni ustrezno in nič od tega ne vodi k povezanosti. Začnemo se pritoževati. Začnemo se osredotočati na to, kaj ni v redu. Odklonimo prijaznost, roko sprave, opravičilo, obžalovanje … napadamo ali se umaknemo v svoj svet razočaranja in žalosti. V drami žrtve vse samo še poslabšamo.

Ozrimo se vase, poglejmo vase, poiščimo, predelajmo, odstranimo in spremenimo, kar dela težave, zaradi česar nismo zadovoljni, srečni, umirjeni, zaradi česar smo v drami.

Zaljubljenost se zgodi. Zaljubljenost je eksplozija nagonov, feromonov, hormonov in z realnostjo nima veliko skupnega. Zaljubljenost je zadetek, je droga, je nerealno stanje, ki slej ko prej mine. Zaljubljenost je lahko osnova, da dve osebi zgradita odnos in ljubezen. Samo to.

Lepo je biti zaljubljen. Tako lepo, kot je dobro jesti sladoled, torto, čokolado ali spiti dobro vino, pivo, koktail. Ampak če hočemo v življenju funkcionirati in biti zdravi, tega ne smemo jesti in piti ves čas, še manj pa v neskončnih količinah. Enako je z zaljubljenostjo. Ne moremo ves čas lebdeti nad tlemi. In lahko so osnove zaljubljenosti napačne in na ta način ne moremo dobiti partnerja, s katerim bomo zgradili ljubezen in varen odnos. In potem se obnašamo kot razvajeno otroci. Hočem sladoled, hočem zadetek zaljubljenosti – hočemo romantiko. Romantika je podaljšek zaljubljenosti. A vedno ne gre. Morda zaradi napačnih osnov, prevelikih pričakovanj, morda zaradi realnosti, ki romantiko razblinijo. Razočaranje je veliko. Romantika ni ljubezen in romantika se zgodi in ne načrtuje.

In tako se razidejo pari, ki bi lahko ostali skupaj, če bi se malo, vsaj malo zavedali vzrokov in  procesov, ki se odvijajo v njih, če bi ločili zaljubljenost in ljubezen, če bi uvideli to, kar imajo in dobijo, in bili manj fokusitrani na to, kako bi moralo biti po njihovem okviru življenja.

O tem pišem, govorim, snemam, prosim, sitnarim vsak dan. Ozrite se vase. Predelajte vzorce, ki vam škodujejo. Ne poslušajte ljudi, ki še svojega razmerja ne znajo prav speljati, ne iščite instant rešitve. Ozrite se vese. Kaj je v meni? Kaj je tisto, kar mi nagaja? Kaj je tisto, zaradi česar mi ne morem dobiti tega, kar si želim? Ali sploh vem, kaj si želim? Ja, biti kraljica svojemu moškemu? Ali res? Kaj v praksi to pomeni? Kaj? To, da nekdo noč in dan skače okoli vas? To, da vas zasipa s pozornostjo, rožami, čokolado in romantiko? To je zadetek, to je droga, to je zaljubljenost.

Realnost življenja je nekaj drugega. Realnost je to, kako smo se sposobni spopasti s frustracijo, kako reagiramo, ko smo v stiski, kako znamo predelati stres, kakšen je naš stil navezanosti, koliko iščemo rešitelja in kako velik je naš okvir življenja. Od tega je odvisno, kakšen bo naš odnos in če bova sposobna zgraditi ljubezen.

Varen odnos je temelj ljubezni. Da ustvarimo varen odnos pa je včasih treba marsikaj zamenjati. Odraščanje v varnem okolju v nas zgradi prave temelje. Če nismo odraščali v varnem okolju, potem varne temelje z več ali manj dela v odraslosti lahko zgradimo sami. Da se to da, so dokaz številni pari, ki so ljubezen in odnos zgradili že z malenkostnim pomenkom s sabo ali z garanje, odvisno od ran in napačnih prepričanj, slabe samopodobe …  Knjigi 8 moških – zakaj pa ne? in Čarobni odnos prinaša vseh rešitev, sta pa dobra osnova, da sploh začnemo.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje in poslušanje

Možgani imajo številne funkcije. Ena od funkcij je prepoznavanje nevarnosti in varnosti. Amigdala je center, ki prepoznava nevarnost. Hipokampus je center, ki prepoznava varnost. Informacija teče med amigdalo in hipokampusom. Amigdala vznemirja, hipokampus pomirja. Povedano enostavno, če amigdala prepozna nevarnost in jo hipokampus »potrdi« pomeni, da nevarnost dejansko obstaja, če je ne prepozna, se amigdala pomiri. Problem nastane, če je amigdala prepogosto vznemirjena in hipokampus premalo močan, da bi jo umiril.

Če vidimo kačo, reče amigdala: »Beži,« in hipokampus potrdi, da je kača. Nadledvičnima žlezama pošljeta signal, da smo v nevarnosti. Nadledvični žlezi sprostita stresne hormone, ki telesu pomagajo v večji aktivnosti in v tem primeru k begu.

Če amigdala vrv prepozna kot kačo in sporoči: »Beži,« hipokampus pa prepozna vrv, se ne bomo vznemirili.

V primeru, da je amigdala aktivnejša in močnejša in hipokampus oslabljen in manj aktiven, bo v primeru zgornjega primera signal prišel do nadledvičnih žlez, a bo ustavljen in bomo vznemirjeno rekli: »Joj, kako sem se ustrašil.«

Če pa je hipokampus zelo oslabljen, bomo stekli stran in trdili, da je bila kaša in se ne bomo pustili prepričati v nasprotno. »Jaz vem, da je bila kača in ne laži mi, da ni bila. JAZ VEM!« Prepričani smo v to in nič nas ne more prepričati v nasprotno.

»Poglej, ta vrv je bila.«

»Ne, ni bila. To vrv si od nekje prinesel in me hočeš narediti samo neumno.« Tako izgleda močno prepričanje.

Če se amigdala – center za prepoznavo nevarnosti in hipokampus – center za varnost in pomiritev ne razvijeta ustrezno, v odrasli dobi amigdala prepoznava nevarnost, če nekdo ni dovolj prijazen z nami, če dobimo premalo pozornosti, če pravočasno ne dobimo odgovora na sms, če moramo v trgovino ali med ljudi in v številnih in neskončnih miselnih procesih in scenarijih, ki z realnostjo nimajo veliko skupnega, za amigdalo pa so resnično in realno nevarni.

V prefrontalni skorji so »spravljene« izkušnje. To je skladišče izkušenj in na podlagi teh izkušenj  hipokampus dobi informacijo in »odloči« kakšen signal bo poslal. Amigdala deluje od rojstva dalje, hipokampus pa se razvije nekje od drugega leta dalje. Zato novorojenček in dojenček rabi veliko varnosti, ker nima mehanizma, ki bi pomirjal amigdalo. Zato rabi skrbne, čustveno stabilne starše. Za nevtralizacijo ene slabe izkušnje rabimo 10 do 20 dobrih izkušenj. Če torej dojenček joka in mama ne priteče takoj, ga pa v kratkem času potolaži, se odziva, nikakor ni usodno za njegov razvoj. Če pa je dojenček staršem odveč, se jim zdi prenaporen, ga puščajo, samega, ga ne potolažijo, ko to rabi, da o hujših zlorabah ne govorim, se amigdala ne pomiri, ampak ostaja vznemirjena. To vznemirjenje je vedno večje in hipokampus se zaradi velike vznemirjenosti amigdale in zaradi premalo dobrih izkušenj ne more pravilno razviti.

Otroku manjka občutje varnosti in s tem pomanjkanjem občutja varnosti odraste. Amigdala je še vedno preveč aktivna in hipokampus premalo aktiven. Temu pravimo čustvena preobčutljivost in kronični stres, saj signal ves čas potuje do nadledvičnih žlez, ki izločata stresne hormone.

Oseba nima občutja moči in lastne vrednosti, ker je kot otrok ni mogla razviti. Že kot otrok je bila pogosto zaskrbljena, prestrašena in se je prilagajala staršem. Ko starši otroku prisluhnejo, ga objamejo, potolažijo, mu povedo in pokažejo, da ga imajo radi, da jim je pomemben tak kot je, to otroka pomiri, lahko gredi dobro samopodobo, mu daje občutje varnosti in vrednosti. Radi ga imajo takšnega kot je, zato ker je, in ne zato, ker je dobil v šoli petico, pospravil posodo iz stroja ali katerekoli druge njegove dosežke. Radi imajo njega. Ker je. Tak kot je. Skupaj z njim se veselijo njegovih dosežkov in ga spodbujajo. Ne odrivajo, ne odtegujejo mu ljubezni ob napakah, ki so del razvoja, ob slabi oceni, ki je posledica neučenja ali čustvene blokade, trmoglavljenju, ki je del odraščanja …

Čustveno manj zreli starši so pogosto v drami, njihovo razpoloženje se hitro menjava, zato otrok nikoli ne ve, kaj ga čaka. Kar je bilo včeraj prav ali nepomembno, je danes lahko prava katastrofa in posledično kričanje, kaznovanje, ignoriranje …

Če so starši preokupirani sami s sabo, ne morejo, ne zmorejo prisluhniti otroku in otrok dobi izkušnjo, da ni varen, vreden, zaželen.

Če morajo ubogati vse in takoj – to so t.i. pridni otroci, se otrok ves čas prilagaja staršem, da jih zadovolji, da ne bo kaznovan.

Če starši pretirano vežejo otroka nase, otrok občuti krivdo, če se želi igrati s sovrstniki, gre s šolo na izlet, ker bo mama sama, žalostna, ker ga ima tako rada in se mu ne zdi prav, da zaradi njega trpi. Občuti krivdo.

Če eden ali celo oba starša prekomerno uživata alkohol ali droge, je stanje v družini nestabilno. Nikoli ne ve, kaj bo. Nasilje ustvari strah, negotovost. Če pa oče ali mama zaradi opojnih substanc obležita, otrok prevzame vlogo starša in zanj začne skrbeti. Vidi, kako se opoteka, jeclja, govori nesmisle, bruha, obleži … Otrok rabi odraslega ob katerem bo varen in ne obratno.

Če so starši prestrašeni, omejujejo otroka in svoj strah prenašajo nanj. Ne čuti se varnega in v tem občutju nevarnosti odraste.

Idealnega otroštva ni in starši delamo napake. Ampak pomembno je, kako pogoste in kako velike so te napake. Kot odrasli imamo možnost popraviti napačne informacije, ki smo jih dobili v otroštvu.

Na začetku sem pisala o amigdali in hipokampusu. Če je amigdala večinoma časa vznemirjena, smo večino časa vznemirjeni. Večino časa smo v stresu, a tega niti ne prepoznamo. Napisala sem enostavno in če sem se kje zmotila, bom vesela, če me popravite, ker bi rada dala pravilno informacijo. Procesi v možganih so bistveno kompleksnejši, ampak bolj bistveno je, da vemo, da lahko na tak ali drugačen način določene stvari omilimo ali celo popravimo. K umiritvi amigdale pripomore notranji mir, ki ga dosežemo z afirmacijami, meditacijo, jogo, tai či-jem, BEAM metodo ... Zato težim – cilj naj vam bo notranji mir.

Izgorelost, tesnobo, depresijo, OKM, fobije, panične epizode so posledice pretirano zaznane nevarnosti, ki se jih z delom in spoznavanjem sebe da umiriti in odpraviti. Nekaj, kar se je zgradilo v zgodnjem otroštvu in gradilo 30 ali več let, se ne da spremeniti v eni ali dveh urah. Da pa se v letu, dveh ali treh.

Kako se navezujemo na druge ljudi, se zgradi na podlagi informacij zgodnjega otroštva. Preokupirana navezanost, navezanost, kjer ne moremo živeti brez druge osebe, kjer ne obstajamo brez druge osebe ali izogibajoča navezanost, ko bežimo iz odnosa, ko bi lahko ostali in bi bilo lahko prijetno in lepo, otežuje naše življenje in z delom na sebi, razumevanjem, samospoznavanjem lahko zaživimo v varnem odnosu, varno navezani. Ampak brez nič ni nič. Je treba migat in delat.

Ohranjanje drame, igranje vlog, od žrtve, preganjalca do rešitelja pogosto ne prepoznamo. Če smo v tem odrasli, je to normalno razmišljanje in delovanje. Vrtimo se v enakem krogu razmišljanja, razlage, delovanja in rezultat je enak.

Toksične osebe so najbolj rušilne za čustveno občutljive osebe. Notranji konflikt v čustveno ranljivi osebi je, da hoče oditi, a jo je strah, ker je preokupirano navezana, zato mora ostati, ker hoče dokazati in počakati, da toksična oseba uvidi, da se moti, da spozna, da se nekega dne zbudi in uvidi, kako močno jo čustveno občutljiva oseba ljubi.

Tu si potem še prepričanja in iluzije. O tem sem v preteklosti že precej pisala. Dokler ste prepričani v neko stvar, ni človeka, ni dokaza, ki bi vas prepričal v nasprotno. Zakaj? Ker imamo od prepričanja ali iluzije korist. Korist še zdaleč ni samo materialna, korist je lahko, da nam ni treba videti stvari v drugi luči, ker bi preveč bolelo, ker bi morali priznati, da se motimo, ker bi izgubili upanje, ker bi ostali sami, pa si tega ne predstavljamo, ker bi … karkoli že. Odgovor dobimo vedno, čisto vedno. Vprašanje je, če hočemo videti, slišati, vedeti.

Pomagamo si lahko takrat, ko si to sami želimo in ne, ko si to želi nekdo drug. Ne glede na to, kako si jaz želim, da bi ljudje živeli lažje, se ne spremeni nič. Ko si oseba zaželi in je pripravljena za to tudi nekaj narediti, pride do sprememb. Sprememba je v kratkem času tako velika in tako močna, da skoraj ne more verjeti. To je tako kot pri hujšanju. V prvem tednu izgubimo največ kilogramov. Potem gre iz meseca v mesec težje. A samo na videz. Ko shujšamo je naš videz iz meseca v mesec boljši. Pa ne gre samo za videz. Gre za splošno počutje, zdravje, samopodobo in samozaupanje. Popolnoma enako je pri delu na sebi. Gre za dobre izkušnje, prijetne odnose, dobro počutje. Ponujam vam orodje, znanje, vodenje, svetovanje, pomoč in podporo. Več od tega ne morem.

Če se vrnem na začetek. Vrv je samo vrv in ne kača. Kako dolgo bomo  vztrajali v prepričanju, da je kača, je kot vedno moja, tvoja, vaša odločitev. Spremeniti se ali ne – to je vprašanje.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

BEAM pomeni bioenergijska emotivno aktivna maturacija. Metoda, s katero vas seznanjam in s katero delam, je nastala zato, ker kot bioenergetik nisem bila zadovoljna z rezultati. Z bioenergijskimi tretmaji sem ljudem pomagala, bilo jim je bolje, a čez nekaj časa so se težave ponovile. Prišla sem do spoznanja, da ne pomaga kaj veliko, če se ljudje vrnejo v enako okolje, razmišljajo na enak način, ponovno doživljajo stiske, ki jim jemljejo življenjsko energijo in logično je, da se vse skupaj ponovi. Jaz sem v osnovi precej len človek, zato hočem s čim manj dela čim boljši rezultat.

Običajen bioenergijski tretma je pasivni način. Bioenergetik vnese večjo količino energije visokih frekvenc in pomaga, dokler se ne porabi. Ker ta energija vsak dan prihaja v nas spontano, bi bilo zelo v redu, če bi ljudje to sami lahko malo urejali. Potem sem ozavestila, da sama spontano to delam že od kar vem zase. Tako je bilo treba to samo malo smiselno urediti in zavestno preizkusiti na sebi. Vsa zadeva deluje. Deluje celo tako dobro, da skoraj ni res.

Čustva nam povedo, kakšne energije so v nas. Če čutimo mir, zadovoljstvo, veselje, srečo, hvaležnost, ponos, ljubezen, samozaupanje čutimo, da imamo veliko energije. Če smo žalostni, jezni, obupani, razvrednoteni, prestrašeni, razočarani, zaskrbljeni pravimo, da smo brez energije. Tudi to je energija, vendar je težka, duši, tlači in res je vsak korak lahko težak. Ne glede na to, da ta energija ni izmerljiva in otipljiva, dve hkrati ne moreta biti na istem mestu. Torej moramo najprej narediti prostor. Odstranimo težko energijo, da lahko napolnimo telo z lahko energijo, ki nam da moč, zalet, dvigne razpoloženje.

Čustvene energije lahko aktivirate z mislimi ali slikami. Ko gledate film ali tekmo, se v vas aktivirajo energije, ki so do takrat mirovale. Zato se smejete, jočete, ste ogorčeni, strah vas je … Ta metoda je torej učinkovita za vsakogar, ki se lahko vživi v dogajanje na televiziji ali ki dobesedno pade v računalniško igro ali zgodbo v knjigi. Na podoben način lahko ob zmerni sprostitvi v sebi vidite te energije. Najlažje in vedno znova sem presenečena, kako enostavno gre to pri otrocih. Samo zaprejo oči in vse vidijo. Nimajo predsodkov, nimajo dvomov ali se to da ali ne, nimajo nezavednih predstav, kako bi moralo kaj potekati. Brez problema odstranijo, popravijo, ni jih sram, čisto logično in naravno jim je vse skupaj.

Težke energije hočejo iz vas, ker imajo premalo prostora in so vas že site. Navadno to čutite kot tiščanje v prsnem košu, cmok v grlu, polno glavo, napetost v trebuhu, mravljinčenje, vrtoglavico, omotico, slabost … Ampak pogosto jih kar tiščite v sebi in čakate, da vas bo nekaj ali nekdo rešil. Rada bi vam dopovedala, da si lahko pomagate. Vse sposobnosti imate, zmorete in tako ne postanete od nekoga ali nečesa odvisni. Ko boste odstranili težke energije, boste naredili prostor za nove, ki ali pridejo same ali pa jih mi vnesemo.

Odprava strahu je posebno poglavje, ker je to ena najmočnejših energij in za spremembo od drugih noče iz nas. Prav v redu mu je v vas.  Zato je pri odstranjevanju učinkoviteje, če je ob vas nekdo, ki vam pomaga, vas vodi, da dobite izkušnjo.

Ljudje tožijo, da jih boli srce, da je ranjeno, stisnjeno, zaprto, zaskrbljeno … in ko gredo srce pogledati, je točno takšno, kot so ga opisali. Vse torej že vemo. Kaj čakamo? Naloga srca je, da bije in je brezskrbno in srečno. In to s to metodo lahko dosežete.

Če ste zrasli ali še vedno živite v okolju, kjer kritizirajo vas kot osebo, ponižujejo, krivijo, sramotijo ali se vas sramujejo, potem je prizadeta vaša samopodoba. Če želite izboljšati samopodobo, je treba najprej odstraniti energije, ki so vezane na te dogodke. To naredite tako, da znova in znova potolažite osebe, ki jih v teh dogodkih najdete. Osebo, ki jo najdete, je vaš notranji otrok (ne zamenjujte notranjega otroka in otroka v meni), ne glede na to, koliko staro osebo najdete. Notranji otrok je le izraz, da se lahko zopet povežete z dušo in začutite svoje bistvo. Takrat je vaša samopodoba prava in posledica je, da z drugimi ljudmi živite, se družite zato, ker vam je z njimi lepo in prijetno in ne zato, ker se morate, ker vam je brez njih težko, slabo, obupno ali ste osamljeni.

Včasih ne najdemo vzroka določenih težav. S to metodo lahko delate scenarije vnaprej, opazujete moč energije in sproti čistite. Tako se na dogodke pripravljate, oz. pridete do vzroka težav in takrat lahko to tudi odpravite. To navadno delamo pred nastopi, izpiti, pogovori ali dogodki, ki se jih ljudje bojijo.

To je na kratko (dolgo) opis za ljudi, ki želijo nekaj spremeniti v svojem življenju. Ta metoda pa ponuja več od tega. Lahko pogledamo energijo, ki se pretaka med dvema osebama. Energija ljubezni mora izstopati in vstopati čez prvih pet čaker, velikokrat pa se zgodi, da z energijo nekoga ovijemo, preplavimo, ujamemo … oseba na drugi strani začuti ujetost in se umakne. V prvi osebi nastane panika in drugo osebo želi zadržati. Potem omaga, obupa, spusti in druga oseba pride nazaj in ves krog se ponovi. Ko odvečno energijo odstranijo in jo uravnajo, se odnos uredi. Z otroci nastanejo prave vezi, odrasli pa se ali dokončno razidejo ali povežejo v recimo temu polno partnerstvo.

Zdaj bom le še na kratko naštela, kaj lahko vse pogledate ali naredite: očistite in uravnate čakre, popravite poškodovane in pretrgane energijske vezi, pregledate in očistite avro, odstranite toksične duhce, ki so prisesani nanjo, uravnate in okrepite linijo hare, obiščete jedrno zvezdo, aktivirate dotok energij visokih frekvenc, ko jih rabite v večjih količinah. Navadno gre za energije moči, samozaupanja, zdravja, varnosti in ljubezni.

Začetek je pa tak kot povsod. Določeno znanje in procese je treba osvojiti, ponavljati, da pride v navado. Ko osvojite, spremljanje procesa ni več potrebno, ker energijo in proces sprožimo z namenom in proces steče brez naše pomoči. Priporočljivo je, da to delamo sproti, čez dan, za kar porabimo nekaj sekund. Da to osvojite, pa traja od nekaj mesecev do … odvisno koliko se boste temu posvetili.

V tej skupini je osnovno znanje za samoučenje in samopomoč. Lahko se odločite za tretma, ki traja 1 uro, kjer vam pomagam očistiti najtežavnejše energije, peljem vas do srca, povežem z notranjim otrokom in vas naučim, kako in kaj delate sami. To naredimo v dveh ali treh tretmajih, odvisno v kakšnem stanju ste. Tretma delam po internetnih povezavah (Skype, Viber, FB) s kamero. Nekateri se ne želijo pokazati, čisto v redu se da narediti tudi samo po zvoku, le zame je bolj naporno. Oba tretmaja naj bi se naredilo v toku enega tedna ali desetih dni zaradi večje učinkovitosti. Če se za drugi tretma odločite pozneje, začnemo skoraj od začetka, ker se spet vse nabere, če sami ne delate. Nekateri imajo pomisleke glede dela po internetu, a v praksi se je pokazalo to kot prednost, saj ste doma in tretma je najbolje narediti tik pred spanjem, da procesi brez motečega stresa potekajo vsaj nekaj ur. Menjave energij trajajo nekje do 18 ur.

Ko osnovno znanje osvojite, in ko so najtežje energije odstranjene, se lahko vključite v delavnico, kjer se srečujemo na dva tedna. V skupini je največ 6 oseb. Tam predelujemo sprotne čustvene odzive in tako se naučite vse bolj čutiti sebe, vse hitreje zaznate čustvena nihanja, prepoznavate vzorce, sproti popravljamo, kar ne uspe vam in svetujem, kaj in kako narediti naslednjič v takem ali podobnem primeru. Zato delavnica nima modulov, ne predelujemo vnaprej določene teme, ampak to, kar se trenutno v življenju vsake posameznice dogaja. Vsak teden ali vsaj pred delavnico napišete poročilo o dogajanju v vas. Na ta način pridete sami do določenih uvidov in na delavnici lahko hitreje razrešimo problem, dilemo ali stisko. Če se med delavnicama zgodi kaj napornega, česar ne morete sami odpraviti, me pokličete in vam pomagam. Na ta način preprečimo večje rane in poškodbe in hkrati dobite izkušnjo, kako naslednjič ravnati v takem primeru.

Če osebi sodelovanje v skupini ne ustreza, se dogovoriva za individualna srečanja.

To je zdaj res vse. Napisala sem samo najosnovnejše, pa je nastal cel roman. Upam, da je dovolj pojasnjeno, drugače pa me lahko vprašajte.

Vse znanje, sposobnost in moč je že v nas, samo čez njo je nametano toliko šare, da je včasih ne najdemo več. Poiščite jo, se splača, To se res splača.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Beseda toksičen dobro opisuje brezobzirnost, agresivnost, sumničavost, netolerantnost, egoizem, togost, nesramnost, izživljanje nad drugim, dominantnost in vse igre, ki jo toksična oseba igra. Rdeča nit toksične osebe je, da ni nikoli ničesar kriva. Ko se pogovarjate, opazujete, oz. ko/če se znaša nad vami, poslušajte, kaj govori.

• Zaradi tebe …
• Ti delaš narobe in ne da se ti dopovedati …
• Žaljivke in zmerjanje, podrobnosti ne bom pisala, so pa znak primitivizma.
• Kričanje, dretje, obtoževanje …
• Ti, ti, ti, ti, ti si kriv … jaz sem v redu, popolna, brezhibna.

Drug način je tišina, izmikanje, ignoranca, ko sporoča: »Nisi toliko vreden, da bi se ukvarjal s tabo.«

Tretji način je dolg. Dolžan si mi, ker …

• … sem te rodila.
• … sem zaradi tebe zbolel.
• … si zaslužim pozornost.
• … ker sem toliko naredil zate.

Plačaj. Plačaš tako, da boš delal, kot bom hotel, kakor bom rekel, takrat, ko bom rekel in na voljo moraš biti vedno in znova. Dolžan si. In dolga ne boš nikoli poplačal.

Grobe in nesramne besede in stavki so lahko izrečene preglasno ali pretiho, in v njih v različni meri lahko zaznamo nepotrpežljivost, razburjenje, jezo, zavist, obtoževanje, zaničevanje, gnus, užaljenost, zagrenjenost, zamero, hladnokrvnost …

Preigrava igro, napada, v naslednjem trenutke je že žrtev, še preden dobro vdihnete vas že rešuje, pa je spet žrtev, pa napada, pa je žrtev, pa vas rešuje … Hoče vas zmesti in vas zmede. Popolnoma, ker možgani enostavno niso sposobni sprocesirati, najti logične povezave, neumnosti in nesramnosti, ki jih slišite. Takrat se v vas sproži avtomatski odziv – ni res. Ker ni. Ker res ni res, in se začnete braniti. Takrat ste izgubili.

Bolj ko toksična oseba začuti, da se »podirate«, da vas je uspela raniti v vašem bistvu, bolj se bo spreminjal njen pogled. Na začetku je pogled napadalen in rahlo negotov, ker ni še sigurna v izid, potem boste v pogledu zaznali zadovoljstvo s hladnim cinizmom. Ne boji se več. Ve, da ji je ponovno uspelo in tudi stavki se spremenijo v hladen cinizem. Hladen, ciničen pogled sporoča, da ste nič, nič, nič, nevredni, nemočni, nesposobni, zaničevanja vredni.

Ko jo mine, na to pozabi, gre naprej, kot da se ni nič zgodilo. Če se hočete naslednji dan o tem pogovoriti, vas bo vprašala, če ste pri pravi, ker nič od tega ni rekla ali naredila. Prav res, zdaj je prav res prepričana, je je z vami nekaj narobe.

Bolj kot boste vedeli, na kakšen način toksična oseba deluje, kako nelogično razmišlja, da pravzaprav ne gre za vas, ampak da ste slučajno pri roki, da lahko na vas strese svoje nezadovoljstvo, prej boste prepoznali in se lahko umaknili oz. vsaj preprečili, da se vas ne bo tako močno dotaknilo. Toksična oseba v trenutku lahko spremeni razpoloženje in je najbolj prijazna in prijetna, kar si jih lahko sploh zamislimo. Tako okolica vidi najbolj pozorno in ljubečo ženo in mamo, ki se doma brezčutno znaša dan možem in otroci. Mož je doma vse manj, otroci nimajo kam. Ali moža, ki je na ven videti najboljši mož in oče, doma pa žena in otroci hodijo po prstih, ker ne vedo, kdaj bo spet eksplozija groze.

Rane, ki jih toksična oseba povzroči, se ne pozdravijo same. V otroku notranji mehanizmi povzročijo, da je ali prestrašen ali upornik, ki povzame vzorec toksičnega starša in postane odrasla toksična oseba, ki dela enako ali zelo podobno kot eden ali celo oba toksična starša. Vzorec iz primarne družine prinese v svojo novonastalo družino. To mu je znano, tako se dela, tako se obnaša, tako mora biti narejeno, tako se vzgaja, tako je prav.

Prestrašen otrok je v odrasli enako prestrašen. Oseba se sooča s krivdo, trudi se biti dovolj dobra, hrepeni po tem, da bi bila sprejeta, trudi se ugoditi, z odnosi ima težave, ker se ne zmore varno navezati. Strah v njej je premočan in tako ga je že navajena, da ga niti ne prepozna. Dokler ga ne prepozna, ne more ničesar spremeniti. Leta tečejo in okrog štiridesetega leta omaga. Telo se izčrpa. Preveč, predolgo, premočno se je gnala, da bi zadovoljila demone v sebi. Strah, preganjalec, kritik, poniževalec, zasmehovalec, notranji starš so jo gnali do izčrpanosti. Tesnoba, depresija, utrujenost, izčrpanost, boli tu, boli tam, nič posebnega, a neprestano nekaj, kup prehladov, alergije, občutljivost na to, pa na ono je posledica nezavednih procesov v njej.

O toksičnih osebah sem že veliko napisala in povedala, in bom tudi v bodoče. Ampak samo vedeti ni dovolj. Pozdravite rane. Pišem, govorim, spodbujam, prosim, težim – postanite si pomembni. Poskrbite zase, za svojo notranjost. Poskrbite za srce, za notranjega otroka. Vaš notranji otrok mora biti srečen, ali pa naj vsaj zadovoljno in v miru počiva. Naj bo na varnem in ne kar nekje v vas. Imejte se radi in poskrbite zase. To ni egoizem. To je zdrav odnos do sebe.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje in poslušanje

Oseba, predmet ali dogodek je pomemben toliko, kolikor naše energije čustev vsebuje. Frekvenca energije čustev določa ali je prijetno ali neprijetno. To je v nas. Če je neprijetno, se hočemo tega znebiti. Če z nekom govorimo, napišemo na list, damo ven iz sebe. Vsaj tako pravimo in čutimo in drži. A srž ostane v nas in dokler tega srža ne spravimo ven, bo tvoril nove neprijetne energije, ki jih čutimo v neprijetnih občutkih. Procesi v nas tečejo dalje, ne da bi se zavedali. Zato se ne sprašujete, zakaj se mi to dogaja, ampak se raje vprašajte, kaj mi dela težave, kaj je »tisto«, zaradi česar se slabo počutim, kaj je »tisto«, kar me je prizadelo, kje je … Ne bodite sami sebi največja ovira. Že vnaprej »vemo« kaj ne deluje, ne vemo pa, kaj deluje.

Človek je padel v reko in se začel utapljati. Začel je klicati Boga na pomoč. »O Bog, reši me, pomagaj mi.«

Z brega so mu podajo vejo, da se je oprime. Človek je rekel: »Ne rabim veje, Bog me bo rešil.« Ponovno je zaklical: »Rotim te, o Bog, reši me. Vsako nedeljo sem bil pri maši in živel po tvojih zapovedih.«

Z brega so mu vrgli vrv, da se je oprime in da ga potegnejo na breg.  »Ne rabim vrvi. Bog me bo rešil.« Ponovno je zaklical: »O Bog, reši me, vedno sem ti zaupal, verjel vate, te častil, se ti zahvaljeval.«

Nato so mu vrgli rešilni pas. Rekel je: »Ne rabim pasu. Bog me bo rešil.«

Omagal je, utonil in prišel v nebesa. Stopil je do Boga in mu rekel. »Nehvaležen in krut si. Živel sem, kot si zapisal, se postil, te častil in živel po tvojih zakonih. Enkrat samkrat sem te rabil, prosil sem te in rotil, da mi pomagaj. A ti si samo hladnokrvno gledal in nisi niti mignil.«

Bog je mirno rekel: »Podal sem ti vejo, pa je nisi maral. Vrgel sem ti vrv, pa se je nisi oprijel, rešilni pas sem pripeljal predte, pa si ga odrinil. Trikrat sem ti pomagal, a si vsakokrat zavrnil mojo pomoč.«

Na to pripoved se sama večkrat spomnim, ko imam izdelan načrt in začnem siliti, da hočem točno tako. »Naredi vse kar moraš, znaš in zmoreš. In potem se prepusti in vzemi to, kar ti življenje ponudi. Četudi ne veš zakaj, odpravi dvome, umiri strahove, vse bo še dobro. Deluj in sledi, bodi aktiven in se prepusti, nadzoruj in zaupaj.« Ko se ozrem v preteklost, mi takrat marsikaj ni bilo jasno. »Zakaj ravno jaz, in zakaj ravno meni,« sem se smilila sama sebi. »Pa ne že spet. A zdaj pa še to!« In jovo na novo iskanje ravnotežja, harmonije. »Vzemi, kar si dobila in iz tega nekaj naredi.«

Vzemite, kar vam življenje ponudi. Če vam ljudje ponujajo pomoč, jo sprejmite, če od vas odhajajo, sprejmite tudi to. Poskrbite, da boste v ravnovesju, umirite glavo, spraznite prsni koš in trebuh, odpravite dvom in strah, potolažite srce in pockljajte osebo na travniku. Zaupajte, vse bo še dobro.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

»Jana, nujno se morava slišati.«

Se slišiva.

»Tako sem prizadeta. Napisala sem mu sporočilo in sva se totalno spičila. Pravi, naj neham težit. A je res tako narobe, če hočem vedeti, zakaj se je včeraj tako obnašal?«

»Kaj pa je bilo včeraj?« vprašam.

»Dobila sem se s frendico, šli sva na pijačo in ko sem prišla domov, je bil pred računalnikom. Prav pritisk mi dvigne, ker visi skoz na njem. Vprašala sem ga, kaj bova jedla, pa je rekel, da je njemu vseeno. Njemu je vedno vse vseeno! A jaz naj pa mislim in kuham! Kdo pravi, da moram jaz kuhati?! Prav, sem mu rekla, meni je tudi vseeno in sem naredila solato samo zase. Potem je bil užaljen. Gospod pričakuje, da mu bom stregla spredaj in zadaj. Naj pozabi. Rekel je, da se greva lahko tudi tako. Prav, sem mu rekla. Naj vidi, kako je, če jaz ne kuham za oba. Naj on kdaj kaj skuha. Rekla sem mu, da nisem njegova služabnica. On je meni rekel, da on ni moj bankomat. Kot da nimam svojega denarja. Itak pa zasluži več. Potem je utihnil in spal na kavču v dnevni. Meni se to zdi totalno nespoštljivo. Zjutraj nalašč nisem govorila z njim. Ob desetih sem mu poslala sporočilo in mi je napisal, naj neham težit. Evo, to je to.«

»Hmmm… Kaj si mu pa napisala v sporočilo?«

»Da jaz takega obnašanja ne toleriram, da ni spoštljivo in da naj se opraviči. Postavila sem mu mejo.«

»In on je samo napisal, da nehaj težit?«

»Ne, to je napisal na koncu.«

»Aha, vmes je bilo pa – kaj?« vprašam.

»Napisal je, da če že delam večerjo, da bi lahko naredila za oba. Potem sem mu napisala, da dokler se bo tako obnašal, ne bom kuhala za oba. In ni odgovoril. Dal me je na ignor in tega ne prenesem. Čez pol ure sem mu ponovno napisala, da se kretensko obnaša in da jaz z njim nimam več kaj početi. Da mora biti ženska kraljica in da pričakujem, da se bo tako obnašal. In on mi napiše, naj se pomirim, ker je na sestanku. Jaz naj se pomirim??? Jaz??? Čisto vedno se mi to zgodi. Ti tipi so brezčutni. Samo nase mislijo. Napisala sem mu, da ga imam dovolj. Dovolj imam njega in njegovega računalnika. Da sem razočarana in da me ne razume. Da se ne potrudi, da bi mi prisluhnil in ugotovil, da se premalo potrudi in premalo vloži v najino razmerje … »

Sledilo je še nekaj podobnih stavkov. In na koncu odgovor, naj neha težiti.

Scenarij je izmišljen in vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna.

Če hočete dokončno uničiti svoje razmerje, uporabljajte sporočila. Sporočila so namenjena temu, da se na kratko zmenimo tehnične stvari (kje si, kdaj pridem, zamujam, zakompliciralo se mi je, ali lahko ti …) in vzdrževanju pozornosti in izražanju nežnosti. Sporočilo ali dva na dan  v smislu – kako je lepo s tabo, komaj čakam, da te vidim z dodatkom srca, poljuba, objema. In to je to. Konec. Ne 15 sporočil na dan med službo. Ne 50 stavkov v enem sporočili. Ne razčiščevanje včerajšnjega dne. Dolgo sporočilo nima me repa ne glave. Še slabše je, ko vsak stavek pošljete posebej. Ko bruha iz vas in vse to pošljete naprej. Takoj je treba rešiti samo življenje. Vse ostalo lahko počaka. Nič ni tako nujnega, da je treba sporočiti zdaj in takoj.

Sporočila so namenjena kratkim sporočilom in ne debatiranju ali razčiščevanju. Tudi če uporabljate simbole, so lahko narobe razumljeni. V službi delate in nima in nimate vedno možnosti, da takoj odgovori(te). Pogosto že čakanje na odgovor spori nov vihar. Ko ne morete več čakati, ponovno pošljete sporočilo, ki ni več prijazno. Ne more biti. V stiski napisano sporočilo, pa naj se ta kaže v obliki jeze ali užaljenosti ali sarkazma, ni v redu. Več boste pokvarili kot uredili. Zato se vzemite v roke in se najprej umirite. Točno to bom spet napisala, kar lajnam že leta in leta. Najprej se umirite. Najprej se umirite. Kako je to težko, boste videli, ko boste to hoteli narediti. Um divja, rane so nove, žive in bolijo, občutja osamljenosti, nepomembnosti, prezrtosti, nevrednosti lahko izvažate, tako veliko jih je. Strahovi imajo svoj žur z umom in egom. Ugrabljeni ste, nimate kontrole, kompas je pokvarjen, logika odpove, razum je stisnjen v kot. To je popoln recept za uničenje razmerja.

Zato najprej umirite sebe. Poglejte, kaj je vaše in kaj ni. Vrzite ven vse čustvene energije, ki v vas divjajo, ukrotite um, ego, znebite se strahov, potolažite vse ranjene in prizadete osebe v sebi. Vem, ponavljam se in je že dolgočasno. Marsikdo bo to prebral in zamahnil z roko. Nekdo bo tako naredil. In pišite. Pišite zase. Dajte ven vse, kar vas teži, kar bi radi povedali, samo nikomur ne pošljite. To je vaše. Lažje vam bo in situacijo boste čez nekaj ur videli drugače. Nesporazume se rešuje s pogovori v dvoje. Če se vam zdi, da v pogovoru ne najdete pravih besed, da ne znate ali zmorete povedati, kar si želite, če vaju preveč prevzamejo strasti in si nehote skačeta v besedo, potem napišite mail. Pišite o sebi. Kaj se počutite, kako razumete, kako vi vidite vse skupaj. Pišite, ko ste umirjeni. Potem za kakšen dan odložite, ponovno preberite, popravite, če se vam zdi, da kaj ni dovolj jasno  ali razumljivo, čez uro ali dve ponovno preberite, in ko ste z napisanim zadovoljni, pošljite. Vse ste naredili po najboljših močeh in po premisleku.

In čez čas bom dobila sporočilo: »Jana, to je čudež. Ne morem ti povedati, kako se imava lepo, kako se imava dobro, kako dobro se razumeva in kako z lahkoto se dogovoriva.« Včasih mi dovolijo, da objavim, največkrat pa ne. Bojijo se, da jih kljub anonimnosti kdo spozna. In takrat ne objavim.

V razmerju ne tekmujemo, se ne dokazujemo, ne postavljamo meja in ne izstavljamo računov za stvari, ki jih ni nihče naročil. Ljubezensko – partnersko razmerje živimo. To ni projekt, naloga, delo, ker se bomo nekega dne naveličali, ker je prenaporno. Poleg tega za delo pričakujemo nagrado. Ljubezensko – partnerski odnos je lahkotnost razumevanja in ne poligon dokazovanja, ker se ne vrti vse okoli nas. Ljubezensko – partnerski odnos je stanje, v katerem dajemo in prejemamo z lahkotnostjo. Pretočnost, fluidnost, lahkotnost, harmonija dam-dobim brez merjenja.

Pot do tega je včasih lažja, včasih težja, odvisno od naših prepričanj in od tega, koliko smo se pripravljeni ukvarjati s sabo. Rešitev je v tem, da očistimo neustrezne vzorce v nezavednem. To nam omogočajo vsakodnevni sprožilci. Sprožilci so darilo življenja in najboljša stvar tistega dne. Sprožilci nam omogočajo, da bomo iz dneva v dan mirnejši. Začnemo lahko z vprašanjem: »Ali sploh vem, kaj je notranji mir? Ali vem, kako se občuti notranji mir? Ali sem notranje miren in pomirjen?«

Ne ukvarjajte se z njim ali njo, kaj misli, česa ne misli, kaj … najprej se pomenite s sabo. Postanite si pomembni. Ne dovolite, da ste ujetniki čustev, občutij, energij, ki so v vas. Telesu privoščite počitek ali zmerno aktivnost namesto grobega priganjanja, umirite um in se pohvalite namesto kritizirajte, razbremenite srce bremen, ki se nalagajo nanj.  Zadihajte in zaživite svobodno, lahkotno, prijetno, prijazno, ljubeče.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Energijski nakit, plišasti medvedki in ostali amuleti, nekateri igralci na tekmah želijo majico s točno določeno številko, shranjujemo štiriperesne deteljice, ker prinašajo srečo, po spletu krožijo sporočila, ki zaradi deljenja prinašajo blagostanje, srečo, ljubezen, denar … ali to deluje, zakaj deluje, ali ne deluje?

V času življenja se v nezavednem, v podzavesti ustvarijo pregrade, ki preprečujejo, da bi lahko vsakodnevno uporabljali moč, ki je v nas. Kako močne so te pregrade, lahko ocenimo glede na samopodobo. Slabša kot je samopodoba, močnejše so te pregrade. Potem nekega dne srečamo človeka, ki nam pravi: »Daj, zmoreš, dovolj dober si, zaslužiš si.« To so motivatorji, ki v nas verjamejo. In zmoremo. Motivator je uspel odstraniti eno pregrado samo z nekaj stavki. Potem si stavke začnemo ponavljati sami. In to so afirmacije, ki porušijo še eno pregrado. Vsakokrat, ko pregrada pade, imamo več moči, več zagona in elana.

Vera v nekaj ruši pregrade. Če verjamete, da vam bo pomagal energijski, čarobni nakit, vam bo res pomagal. V nas se takrat nezavedno nekaj spremeni, pade pregrada in moč lahko pride na dan. In naredimo, dokončamo, uredimo in speljemo nekaj, kar se nam je še včeraj zdelo nemogoče. Torej gre tu za vero v nekaj, pa naj bo bog, angeli, nakit, poslana sporočila in tudi zdravila.

Vse to zahteva nek ritual, groza, če nakit ali amulet pozabite doma. Moja želja pa je, da ozavestite, da je neskončna moč že v vas in da te pregrade lahko porušite tudi sami. Bolj ko boste pozorni na svoje misli, hitreje jih boste lahko odstranili, če so to misli, ki pregrade ustvarjajo. Hitreje, ko začutite strah, hitreje ga lahko odstranite in pregrade se ne bodo okrepile, ampak oslabile. Ko ob neuspehu veste, da vam nekaj pač ni uspelo in boste morali narediti ponovno, a zato še niste slabi in popolna izguba, se v podzavesti ne bo zgradila nova pregrada, ampak boste še vedno lahko črpali moč iz sebe.

Temu je namenjena knjiga Čarobni odnos. Da lahko poiščete moč, da se je zaveste, da jo čutite, da veste, da kakorkoli greste, je ves čas z vami, jo ves čas imate. Znanje je moč. Poznavanje sebe je moč. Zavedanje čustev in občutkov je moč, ker se odločite, vi se odločite, kako boste reagirali, kaj boste naredili. Vse je že v vas. Začnite verjeti vase, začnite si zaupati, ker ste čudež življenja in svet brez vas ne bi bil popoln.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Najpogosteje odgovarjam na vprašanja, zakaj se ljudje tako obnašajo, kako jim povedati, da bi vas razumeli in kako jih spremeniti. Manjka pa vprašanje, zakaj se trudim, zakaj dopuščam in zakaj ostajam v takšnem ali takšnih odnosih.

Osebe, ki v otroštvu in odraščanju niso dobile dovolj pravilnih potrditev, ki nimajo občutka vrednosti, ki se večinoma časa sprašujejo, kaj bi lahko naredili bolje, ki jih skrbi, kako se bodo ljudje odzvali, če nimajo občutka, da so dovolj dobri, imajo zaradi vsega naštetega slabšo samopodobo. To samopodobo, potrditev, da so dovolj dobri, želijo dobiti zunaj sebe. Ker so navajeni dram in zavrnitev, čakanja in prilagajanja, potrpežljivosti in so se že kot otroci zadovoljili z drobtinicami pozornosti in pohvale, kot odrasli ne znajo in ne zmorejo drugače. V otroštvu ustvarjeno prepričanje je, da si toliko kot dobijo oz. bolje – ne dobijo, zaslužijo. Za kaj več se morajo potruditi, potrpeti, počakati, razumeti … Ljubezen, prijaznost, pohvale si morajo zaslužiti, zato nezavedno poiščejo osebo, kjer se morajo truditi, ki jih zavrača, ki je hladna, nesramna, brezčutna … Tega so navajeni, drugega ne poznajo in so žrtev svojih staršev in kasneje parterja.

Vse misli in obnašanje podredijo osebam, od katerih želijo potrditev, da so vredni. In ti jim to dajejo v redkih trenutkih in v majhnih količinah. Ves ta trud, zavračanje, obtoževanje, nalaganje krivde, jih izčrpa do te mere, da celo izgorijo, zbolijo, ne zmorejo več. To je točka, ko se nekaterim uspe zazreti vase, ponovno najdejo stik s seboj in svojo dušo. Sebi začno dajati to, kar so prej želeli od drugih. Proces ni enostaven, ampak še vedno lažji od prejšnjega življenja.

Žrtev redko prekine stike, navadno se le oddalji, da zadiha, si nabere moči in vstopi v nov krog. Spopada se z občutkom krivde, osamljenosti, izoliranosti, zato obrambni mehanizmi poskrbijo za iluzijo. Ta iluzija je lažen občutek moči, da so sedaj močnejši, da bodo zmogli, da se bodo potrudili, da ne bodo več pustili manipulacije, da je oseba, ki je z njimi grdo ravnala žejna in željna ljubezni, le tega ne ve, da se ne spodobi, da s starši prekinejo stike … In gredo nazaj. Ponovno navežejo stik in v nekaj tednih se vsa zgodba ponovi.

Več pozornosti in pomoči bi morali nuditi žrtvam, jim pomagati, da najdejo stik s seboj, da potolažijo srce, da poiščejo vse ranjene, žalostne, razočarane, obupane, prestrašene osebe v sebi, ker so to energetski naboji preteklih dogodkov. Dokler jih misel na preteklost še vedno boli, dokler čutijo razočaranje, žalost, jezo … preteklost še vedno določa njihovo sedanjost, pa čeprav že zdavnaj niso več v stiku s tem človekom ali temi ljudmi. Ko razumejo, da je nekaj v njih, kar jih vleče k takšnim ljudem, ko tega ne sprejmejo več kot krivdo ampak le spoznanje, izstopijo iz vloge žrtve.

Prepoznavanje čustev in občutkov, ko si v ponovnem nemiru znajo postaviti vprašanje: »Kaj bi rad/a? Kaj bi rad/a dosegel/a, kaj sploh hočem?« in dobiti nanj odgovor, vodi v drugačne odločitve in ravnanja. Zato to traja kar nekaj časa. Včasih se jim zdi, da stopicajo na mestu, da znova in znova padejo, pa ni tako. Ko posadite seme, nekatere rastline hitro odženejo, druge  pa dolgo časa poganjajo korenine. Prva rastlina že oveni, ko druga prikuka na plan. Druga je močnejša, raste mnogo let, saj ima močne in trdne korenine. In ta proces je podoben rasti druge rastline.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Kako neskončno smo včasih lahko prizadeti, neutolažljivo žalostni, na vso moč razočarani in jezni.

»Čisto nobene hvaležnosti ni več v ljudeh,« užaljeni ugotavljamo. Dobesedno sem odvržen/a in zavržen/a.

»Tega si nisem zaslužil/a! Trudim se, vlagam, skrbim, se odpovedujem, trpim, jočem, prosim … pa sploh ne vidi, ničesar ne ceni.« Pa naj gre za prijatelje, partnerja, njega ali njo, sodelavce ali sorodnike.

»Vedno se potrudim, da le ugodim, ne rabim veliko, spodobilo bi se, da se tudi on/a/i obnaša/jo tako. To si zaslužim! Sploh ji/m ni mar zame, samo nase misli/jo. Važno, da je njemu/njej/njim dobro. Vedno znova zvisim, pusti/jo me na cedilu.«

Drugi, drugi, drugi, on, ona, oni sploh ni važno. Kažemo s prstom – ti si kriv, nehvaležen, slab, nesramen, zaradi tebe sem nesrečen, žalosten, jezen, prizadet …

»Zaradi tebe me boli in vse se ti bo vrnilo. Bo že karma poskrbela …«

Ta težka čustva so naša. Moja in tvoja. Ta čustva imajo močno energijo, ki vpliva na naše telo, počutje, misli, reakcije. Če ne bi imeli težkih energij, se ne bi počutili slabo. A mi se na vse navadimo. Včasih se tako močno navadimo, da brez tega ne moremo več živeti. To je kot droga. Rabim nekaj, da se v meni dogaja, da se lahko jezim, da lahko kritiziram, da lahko objokujem, da sem lahko žalosten in nesrečen.

»Ne, ne ne, jaz si tega ne želim,« zatrjuje. »Jaz bi rad živel v miru.«

»Potem se umiri. Ne bojuj se. Spusti. Ni tvoje.«

»Kako? Ne morem biti umirjen/a, sproščen/a, če pa se mi vse to dogaja! A naj kar pustim, da hodijo po meni, da me ponižujejo, kot da sem smet, nihče, zadnji pasji kakec na cesti? A naj kar pustim? O ni šans, jim bom že pokazal/a!«

Ali pa:

»Kako? Ne morem biti, če pa se mi vse to dogaja! A naj kar pustim, da hodijo po meni, da me ponižujejo, kot da sem smet, nihče, zadnji pasji kakec na cesti? A naj kar pustim? Tako me boli, trga me, komaj diham, ne morem pustiti.«

Rešitev je v notranjem miru. Preprosto. Ko dosežemo notranji mir, dobimo in imamo vse. Tako preprosto je. A samo na prvi pogled.

• Prva ovira je, ker ne verjamemo. »Ne, nemogoče.« Kaj, še se motite?
• Druga ovira je, kar smo vpeti v dramo in ne moremo iz nje. »Ne, ne bom dovolil. Boril se bom naprej.« Zakaj se nimate radi?
• Tretja ovira je, ker ne spustimo. »Hočem to in nič drugega.« Poglejte koliko lepšega gre mimo vas.
• Četrta ovira je, ker je kar nekaj dela. »Ne da se mi več, toliko let že delam na sebi.« Zamenjate način.
• Peta ovira je, ker smo neučakani. »Saj so spremembe, samo tega ni nikoli konec.« Tudi umivamo se vsak dan.
• Šesta ovira je, ker ne nadzorujemo čustev. »Sem povedala svoje in zdaj se počutim krivo.« Drugi so samo sprožilci nečesa, kar je v nas.
• Sedma ovira je, ker si ne zaupamo, nimamo občutja moči, vrednosti, varnosti.
• Osma ovira je, ker je pretežko.
• Deveta ovira je, ker je temeljno prepričanje, da si ne zaslužimo. Tu pridemo do nezavednega. Mi si marsikaj o sebi lahko mislimo in se prepričujemo v glavi. V glavi. Dokler tega ne čutimo globoko v sebi, je prepričanje v glavi samo nova ovira. Ovira nas do pravih prepričanj v nezavednem.

Ovir oz. izgovorov je kolikor hočemo. In ovire in izgovori nam koristijo. Ovire in izgovori nam preprečujejo vpogled vase. Ko se zazremo vase, odkrivamo stvari, ki so neprijetne, ki jih želimo skriti pred svetom in pred samim sabo. Včasih moramo narediti stvari, ki se jih zdaj bojimo. »Sem ljubezen, pošiljam ljubezen, delujem z ljubeznijo in iz ljubezni.« Ali res, če se moram v to prepričevati?

Duhovnost je pot k notranjemu miru, samospoznavanje je pot k notranjemu miru, joga je umirjanje telesa in duha, meditacija je umirjanje misli, ljubezen je mir. Vedno imamo najmanj dve možnosti. Čustveni boj/beg ali čustveni mir. Izbira je moja, tvoja.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Včasih se zdi, da je življenje podobno tavanju po labirintu. Kakorkoli se odločimo, vedno znova trčimo ob zid. Pred tem zidom obstanemo in si mislimo: »Zakaj se meni to dogaja? Zakaj imam tako smolo?« Lahko se delamo, da tega zidu ni. Obstanemo tam, in tudi ko opeke že padajo s tega zidu, še vedno nočemo videti, da lahko malo pri rušenju te ovire pomagamo tudi sami. Včasih pomagamo tako, da padajočo opeko položimo nazaj na njeno mesto. Iščemo smisel življenja, filozofiramo kdo sem, kaj sem, izgubljeni v preteklosti in prihodnosti, le v sedanjosti nas ni. Če bi si vprašanje: »Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« postavili 10 krat na dan, bi naš dan potekal popolnoma drugače. Ena najbolj branih knjig je knjiga L. Hay Življenje je tvoje. Že sam naslov pove vse. Življenje je moje, in kakšno bo od polnoletnosti naprej, je odvisno od mene. Jaz sem tisti/tista, ki se odločim, kako bom čutil/a, kako bom reagiral/a, kako se bom odločil/a, kaj in komu bom verjel/a, zaupal/a, se predal/a. Jaz sem tisti/tista, ki odločam, ali bom igral/a vlogo. Jaz sem tisti/tista, ki dovolim, da me preteklost preganja, jaz hranim strahove in demone, jaz lahko odločim, ali bo napaka postalo krivda ali priložnost za napredek, spoznanje. Jaz sem tisti/tista, ki odloči, da je nekaj pretežko, da nima smisla, da je že dobro, da drugače ne gre. Jaz sem tisti/tista, ki odloči, ali vztrajati še naprej ali nekaj spremeniti najprej v sebi. Jaz sem tisti/tista, ki lahko spremenim, če le hočem. »Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

Morda uspešno izbiramo poti in redko naletimo na zid in če že, ga znamo podreti ali se znamo obrniti, iti par korakov nazaj in uberemo drugo pot. Na teh poteh srečujemo druge ljudi vštric z nami in tudi takšne, ki gredo v drugo smer. »Pojdi z mano,« pravi. »Ampak ti greš v nasprotno smer od moje.« »Ni važno,« odvrne, »važno je, da sva skupaj.« »Saj res, biti moram z nekom.« In spregledamo naše kažipote, ki kažejo v drugo smer. Nekaj časa je lepo, potem reče: »Daj, nesi še moj nahrbtnik.« »Ja, seveda, samo da ti bo lažje,« in si oprtamo še njegovega. »Zakaj si tako počasna? Zakaj se bolj ne potrudiš? A ne vidiš, da zamujava?! Evo zaradi tebe sva končala pred zidom!!!« zakriči. In mi sklonimo glavo in čakamo, da se pomiri. »Zakaj te sploh vlačim sabo, lepše bi mi bilo, če bi bil sam.« In v nas se zbudi strah. »Zapustil me bo, še bolj moram biti pridna,« in smo še bolj pridni, ustrežljivi, poslušni in nezahtevni. Tudi iz tega zidu padajo opeke in mi raje zacelimo buške in opeke postavimo nazaj na svoje mesto, da lahko ponovno padejo na nas. Partnerstvo, ljubezenski odnos ni bistvo življenja, je pa pomemben del zaradi čustvene bližine, ki jo večina od nas želi, hoče, rabi. Ta »želim, hočem, rabim« je različno močan. Močnejši kot je, močneje se navežemo in težje spustimo. Zato je smiselno čas in pozornost najprej posvetiti sebi in uravnati svoj kompas življenja. »Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

»Hočem, da lepo ravnaš z mano. Hočem, da ustrežeš mojim željam. Če me ljubiš, boš naredil tako, kot jaz želim. S tem boš dokazal, da me slišiš in da sem pomembna.« In ko temu ni tako, natopi razočaranje in um in ego. »Zahtevaj in postavi meje.« In se kregamo in jezimo in prepiramo in izsiljujemo in jočemo in hočemo. »Ljudje me vedno razočarajo. Ljudem ne smem zaupati.« Postanemo kontrolorji in preverjamo, prihode, odhode, telefone in računalnik. Zakrčimo se in stisnemo svoj svet. Naš svet je vse bolj majhen, utesnjen in nevaren in v njem je vse več dvoma, bolečine, nezaupanja, negotovosti. »Hočem, da je tako. Obljubi mi. Obljubi mi. Obljubi mi.« In za ljubi mir obljubi. In obljube ne drži, ker je izsiljena. »Vedela sem, prav vedela sem.« Zgodi se točno tisto, česar se bojimo in vemo že vnaprej. Nič več ni sproščenosti, smeha, razumevanja, kompromisov. Doma ni več lepo. Doma ni več prijetno. V dom se naseli nezaupanje, žalost, razočaranje, jeza. Zidu ne podiramo, ampak gradimo in utrjujemo. »Zakaj se meni to dogaja? Zakaj jaz nimam sreče? Zakaj jaz nisem kraljica svojemu moškemu?« se smilimo sami sebi. »Kaj naj še naredim?« Čakamo in dočakamo. »Ne, kar sam naredi, sam si skuhaj, sam si zlikaj, zaradi mene lahko tudi greš.« Užitek, da smo vrnili in da ga bomo vzgojili traja malo časa. Ne deluje. »Oprosti, nisem mislila tako. Bodi moj in ostani. Prosim, prosim, prosim.« Divjajo viharji, divjajo demoni, scenariji, žrtev, preganjalec in rešitelj menjajo vloge. Zid je vse večji in močnejši.

Jaz sem tisti/tista, ki lahko spremenim svoj svet. Samo jaz. Jaz lahko odstranim demone, strahove, misli in scenerije. Jaz sem tisti/tista, ki se odloči, ali bom igral/a vloge ali ne, ali bom v drami ali ne … Jaz ustvarjam svoj notranji svet in notranji svet je potem zunanji svet. Zato je smiselno čas in pozornost najprej posvetiti sebi in uravnati svoj kompas življenja. »Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

Ni vse odvisno od nas. Od nas pa je odvisno, kaj in kako bomo čutili, kako si bomo razložili, pri čem bomo vztrajali, kaj bomo zahteva in pričakovali, kako se bomo odločili in kaj bomo naredili. Ne pomaga, če krivdo valimo na drugega, če smo jezni, užaljeni, prizadeti, žalostni, razočarani … ne pomagajo vloge in izsiljevanje. Za svoja čustva in dejanja sem odgovoren/odgovorna samo jaz. Jaz sem tisti/tista, ki o tem odloča. In tu se največkrat ustavi. »Nočem tega. Nočem biti odrasel. Hočem, da nekdo skrbi in poskrbi zame. Hočem, da se drug odloči namesto mene. Hočem, da lepo ravna z mano. Hočem, hočem, hočem!« In ne gre in tavamo po labirintu in krivimo planete in šefe in sodelavce in tašče in partnerja in otroke in starše in sebe. Krivda ne pomaga, krivda utrdi in dvigne zid. Moč je v meni, v tebi, v nas in v vas. Odgovornost je moja, tvoja, naša in vaša. In to je tisto najtežje. Jaz, samo jaz odločam, kako bom čutil/a in kaj bom naredil/a. »Ali mi to pomaga? Ali mi to koristi? Kdaj se bom naveličal/a iluzij?

»Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki se odločam tukaj in zdaj.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Prepričanje naj bi nas vodilo do srečnega življenja in nas zaščitilo pred nespametnimi odločitvami in dejanji.

Iz knjige 8 moških – zakaj pa ne?

»Prepričanje se lahko zamenja takrat, ko oseba ozavesti, da to, kar čuti, da to, kar misli, da to, kar dela ni najboljše. Je škodljivo zanjo ali bližnjo okolico, zaradi tega težko živi, se obupno počuti, skratka, se odloči, da tega ne želi več in je tudi za to nekaj pripravljena storiti. Razumsko ji je jasno, da čustva, ki jih takšno prepričanje ustvarja, niso prava, so izkrivljena, nimajo realne podlage, a si razumsko ne more pomagati. Z razumom ne more ustaviti energije, ki poganja prepričanje in posledično čustvo.«

Prepričanja so pravila našega življenja. Določajo kaj je prav in kaj ne, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je dopustno in kaj ne, kaj je koristno in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj ne. Prepričanja so navodila, kaj naj počnemo, da bomo želeno dobili, dosegli. Prepričanja celo napovedujejo, kaj se bo zgodilo in kaj ne in še in še. Bolj ko so naša prepričanja podobna prepričanjem drugega človeka, bolje se razumemo in manj možnosti je za nesoglasja. Trdna prepričanja imajo še eno posebno lastnost. Hočejo imeti prav. Ne samo hočejo, imajo prav in pika, konec, ni debate.

Prva prepričanja smo dobili že v otroštvu od staršev, vzgojiteljev, učiteljev, sorodnikov in ljudi, ki so nas obkrožali, dobimo jih iz izkušenj, dogodkov, ki so se zgodila nam ali drugim ljudem in celo življenje nastajajo nova ali pa popravljamo in spreminjamo stara. Večina procesov je nezavednih, ker so glavno gonilo prepričanj energije čustev. Več čustvene energije, ki jo prepričanje ima, bolj trdno je. In zato je prepričevanje prepričanega neuspešno. Ljudje nevede ves čas drug drugega prepričujemo, ker imamo prepričanje, da imamo prav. Prepričani smo, da so naša prepričanja prava in prepričanja drugih ljudi, če niso enaka ali zelo podobna našim, napačna. Zato prihaja do nesporazumov, prepirov, jeze, užaljenosti, prizadetosti, ran srca in duše. Včasih vložimo preveč energije v to, da bi drugega prepričali, namesto da bi pogledali naša prepričanja. Kaj nas pravzaprav žene, da želimo nekoga prepričati v nasprotno kot trdi. Tanka meja je med tem, ko nekomu povemo, kaj si mislimo, kako mislimo, da naj bi bilo in med tem, da ga prepričujemo. Vsakokrat, ko pišem, se sprašujem, ali vam podajam misli v premislek ali vas prepričujem. Vsak tekst se da razumeti na različne načine in kaj iz napisanega izluščimo, je odvisno od naših občutenj.

Osebno mislim, da je to ena najtežjih stvari, ki jo predelujemo pri spoznavanju sebe. Ko začnemo pregledovati prepričanja, se v nas vse upre. Ne, to je čisto v redu, zakaj bi moral razmišljati drugače? Ne, to je čisto v redu, zakaj bi moral čutiti drugače? Ne, to je čisto v redu, zakaj bi moral reagirati drugače? Slišali ste že, ko se spremenimo, se spremeni svet okoli nas. Poglejmo kako to gre.

A se še spomnite Fabrizzija? Odziv na sporočilo je bil različen. Nekateri so delili, drugi samo prebrali. Ker so sporočila prihajala znova in znova, je nekatere to razjezilo, druge zabavalo. Ljudje, ki so sporočilo delili, so ga delili zato, ker je njihovo prepričanje, da se lahko zgodi nekaj hudega in so to želeli preprečiti.

Občasno beremo o spletnih napadih, odkupninah, izgubljenih datotekah, računalniških virusih in vsega tega ne razumemo prav dobro in premalo znanja imamo o računalniškem drobovju, raznih vratih in požarnih zidovih, da o ostalega nerazumljivega računalniškega jezika sploh ne omenjam. Če me vprašate, kako deluje računalnik, je to tako da ga prižgeš, in ko se poveže na internet, dela. Neznanega pa nas je strah. Sporočilo o hekerju Fabrizziju je bilo sporočilo strahu, in če je v nas trčil na energetski naboj strahu, se je ta aktiviral in sprožil delovanje. Pridružila se je še energija odgovornosti in potrebe po pomoči drugim. Skupek samo teh energij je dovolj močan, da nastane misel, ali bom dovolj hitro lahko posredoval, ali bom lahko preprečil, kaj če sem prepozen. Osebe, ki so sporočilo delile, so ga delile v dobri veri, da preprečijo nekaj hudega. Zgodilo pa se je nekaj drugega. Ljudje so se začeli jeziti in norčevati. Če se nekdo zaradi nas jezi ali se nam posmehuje, se ne počutimo dobro. Izgubimo življenjsko energijo, pade nam odpornost in tolerančni prag in ne počutimo se dobro. Zato posredujejo obrambni mehanizmi, ki dogodek potlačijo. Še vedno imamo enako prepričanje in naslednje takšno sporočilo bomo ponovno delili ali pa se odločimo, da ničesar več ne bomo delili, se bomo pa zato počutili izredno slabo, krivo, nevredno …

Ni se nam treba ukvarjati z vsemi prepričanji. Tudi kleti in podstrehe ne pospravljamo vsak teden, a če imate sredi dnevne sobe polito olje in vsakokrat, ko stopite nanj končate na riti, potem boste ta oljni madež poskušali odstraniti. Jeza, užaljenost, razočaranje, osramočenost … so sporočila, da v sebi nosimo določena prepričanja, ki aktivirajo čustvene energije, ki jih sami ne predelamo, ker to pričakujemo od drugih ljudi. Zato se v odnosu zapletemo in lahko postaja vse težavnejši.

Placebo efekt aktivira prepričanje. To je dokaz, da tisto v kar smo prepričani, kar verjamemo, deluje. A zdaj pridemo spet do ravnovesja, harmonije. Tudi moč prepričanja naj bi bila v harmoniji. Če je prepričanje premočno, če ima preveč čustvene energije, o njem ne moremo več presojati oz. presoditi. Tako velika energija povozi opozorilna čustva, razum, intuicijo. Če je takšno prepričanje ustrezno, ni problem, največkrat pa ima tako veliko količino energije neustrezno prepričanje. Če ste odraščali v črno-belem svetu, v svetu, kjer so stvari lahko samo pravilne ali napačne, kjer so ljudje samo dobri ali slabi, kjer nekateri ljudje delajo samo dobro ali samo slabo … potem so verjetno tako črno-bela tudi vaša prepričanja.

O prepričanjih bi lahko pisala še ves mesec, ampak samo z branjem si ne boste kaj dosti pomagali. Vsak dan dobimo veliko sporočil. Od nas je odvisno, kaj bomo s temi sporočili naredili. Ljudem svetujem, naj si postanejo pomembni. Postane naj vam pomembno, kaj čutite. Čustva nam povedo, kako mislimo o sebi, kakšno prepričanje imamo o tem in onem, kaj si zaslužimo in česa ne, ali nam bo uspelo ali ne, ali smo dovolj dobri ali ne, kaj bi morali dati sebi, pa si ne damo, ker ne znamo ali ne zmoremo.

Prepričanje lahko spremenimo, ko imamo občutje varnosti in notranje moči. Varnost in notranjo moč dobimo, ko nehamo pričakovati in zahtevati od drugih, ampak proces notranjih sprememb vodimo mi.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Domišljija je notranja predstava. Knjige, skladbe, slike so najprej »narejene« v domišljiji in potem napisane ali naslikane. Načrti in želje so najprej zamišljeni v domišljiji in šele potem jih realiziramo in izpolnimo. Domneve se kreirajo v domišljiji. Domišljija deluje na naše počutje in domišljija je močno povezana z našim nezavednim v katerem je vrsta takšnih in drugačnih prepričanj, izkušenj, vzorcev, pravil in še vse ostale uporabne in manj uporabne šare in nujno potrebnih informacij za preživetje. Ne podcenjujte nezavednega, ne podcenjujte domišljije, raje jo začnimo uporabljati v dobro vas in v dobro ljudi, ki jih imate radi, ki so vam pomembni, za katere bi naredili vse, brez katerih si ne predstavljate življenja. Ja, tudi to je sporočilo domišljije.

Domišljija slika lepo življenje, pride princ, poroči princeso in srečno živita do konca svojih dni. Tam, kje se pravljica konča, se življenje v dvoje šele dobro začne. Z domišljijo sanjarimo in z domišljijo slikamo nevarnosti, to se bo zgodilo, tisto se bo zgodilo … Domišljija ustvarja iluzijo, da vemo, kaj druga oseba misli, kaj naklepa, kako nam želi škoditi, kako grozna je, kako nalašč nagaja, kako … nadaljujte po želji … Domišljija je brezmejna in zaradi domišljije se zgodi veliko lepega in veliko hudega. A to je odvisno od nas. Mi smo tisti, ki imamo domišljijo lahko pod nadzorom.

Sanjarjenje je odklop, pobeg iz realnega življenja. Namesto, da bi vklopili razum, poiskali notranjo moč, naredili in delali tudi stvari, ki so težke in neprijetne, pobegnemo v domišljijo. Sanjarimo in naše življenje teče kot teče. Bolj kot smo odklopljeni, bolj teče v napačno smer. Ne more drugače, ker nismo aktivni. Spustili in prepustili smo. Zatečemo se v domišljijo, sanjarimo, kako bo vse v redu in s pomočjo domišljije se počutimo bolje. Domišljija ustvarja naša čustva in občutja. Čustva in občutja niso vedno prava in realna. Tu spet nastopi naša aktivnost. Mi smo tisti, mi sproti preverjamo, ali je realno ali ne. Da to lahko naredimo, rabimo občutje notranje moči, varnosti, sposobnost umirjanja, ko so čustva preburna, in z razumom, z razumom in ne z umom, presodimo, si »ogledamo«, preverimo situacijo, problem, težavo. Ko je lepo, je lepo, takrat ni kaj preverjati. Preverjamo, ko ni lepo, ko so težave, ko ni prijetno. Sanjarjenje je odklop in sanjarite pred spanjem. Tistih nekaj minut preden zaspite sanjarite, kolikor vam srce poželi. Brez meja, brez omejitev. Spustite domišljijo iz verige. Sanjarite, ker se bo celo vaše telo sprostilo in um se bo umiril.

Nadaljevanke, filmi, knjige, stripi … so domišljija nekoga drugega. Potopimo se v zgodbo, vsebimo. Čutimo, občutimo, podoživljamo neresnično. To je odklop namenjen sprostitvi, da lažje zmoremo realno življenje. Včasih dobro razpoloženi gledamo film, mi nas spravi v slabo voljo. Lahko čutimo stisko, žalost, jezo … trilerji in grozljivke sprožijo stresne obrambne mehanizme. Preverite, kako vsebine vplivajo na vas in če vas pahnejo v stisko, glejte kaj drugega. Ne obremenjujte se po nepotrebnem, naj vas ne obremenjujejo zgodbe nekoga drugega, zgodbe, ki se niso zgodile, so pa vseeno lahko približek realnemu življenju. Ali vam to koristi? Ali karkoli prispeva vašemu kvalitetnejšemu življenju? Ali ste zato mirnejši, tolerantnejši? Ali zato bolj razumete otroke in partnerja? Ali zato bolj zaupate življenju? Ali je zgodba spodbuda, vam da moč, zagon? Če e odgovor DA, odlično, če je odgovor NE, se vprašajte, zakaj maltretirate sami sebe? Od kod ta mazohizem? Zakaj se hočete, morate slabo počutiti? Zakaj si ne dovoliti biti mirnejši, lahkotnejši, uravnovešeni? Zakaj rabite dramo in zakaj se bojite miru?

Razočaranje je posledica neuresničene domišljije. Ni tako, kot sem hotel, kot sem si zamislil. Življenje na vasi ni takšno kot v filmu. Ni glasbe, ni rožnatega kolesa s košaro, z rožami obrasle hišice, ni idile. Življenje v mestu ni sprehajanje po ulicah v čudovitih oblekah z visoko peto in brezhibno pričesko. Božič doma ni tako romantičen kot v filmu, zmenek ni tako dražljiv in brezhiben, fant ali dekle ni tako popoln/a. Realnost je drugačna, realnost je celota in ne kader filma. In to razočaranje kroji naše življenje. Zakaj ni tako? Zakaj ni popolno? Zakaj ni brezhibno? Zakaj je zjutraj ves skuštran in krmežljav? Zakaj se zjutraj ne zbudim kot lepotica, ampak vsa povaljana in skuštrana? Zakaj nima izklesanega telesa in zakaj imam celulit? Ja, s takimi stvarmi se obremenjujemo. Redko zavedno, pogosteje nezavedno. Ne podcenjujte nezavednega.

Razočaranje prinese slabo voljo in vprašanja. »Zakaj sem sploh z njim/njo?« Ne vemo, največkrat ne vemo, da je vzrok v domišljiji, v predstavi brezhibnosti, popolnosti s katero smo vsak dan obdani. Pojma nimamo, da imamo notranje okvirje, zemljevid življenja, pravila, predstave, iluzije, ki so nezdružljivi z realnim življenjem. Razočarani smo nad tem, pa nad onim, pa nad tretjim. Naredite črtico vsakokrat, ko boste razočarani in zvečer jih preštejte. Razočaranja so posledica pričakovanja. Nekaj pričakujemo od sebe, od drugih, od življenja. Ali to pomeni, da ne smem nič več pričakovati? Ne, absolutno ne, samo tudi pričakovanja morajo biti uravnovešena, biti morajo realna in smiselna. Razočarani smo, ker ne dobimo parkirnega prostor pred vrati trgovine, ker čakamo na prodajalca, ker se nekdo ne odzove na klic, ker ne dobimo dovolj pozornosti in še cel kup malenkosti lahko naštejem. Ampak, resno? A je to vredno, da smo razočarani? Razočaranja se navadimo, razumsko ga ne zaznamo več, pozna se na razpoloženju. »Otrok me je razočaral.« Resno? Zrelo, odraslo osebo razočara otrok? Ali sta morda zamenjala vlogi?

Vsak avto ima svojega mehanika in ne katerega koli, ampak najboljšega. Kolo peljemo k nekomu, ki se na kolesa res razume. Kako nepogrešljivi so frizerji, maserji, kozmetičarke smo spoznali med karanteno. Imamo svojega osebnega trenerja za oblikovanje telesa, tek, plavanje, kolesarjenje, smučanje, tenis in še in še. Ali imamo svetovalca, trenerja za osebnostno rast, za prepoznavo napačnih in škodljivih vzorcev in prepričanj? Za celjenje preteklih ran? Za odpravo notranje bolečine? Za krepitev samopodobe? Ne, večinoma ne, ker to rabijo samo tisti, s katerimi je nekaj narobe. »Jaz nisem zmešan. Je že dobro. Jaz to znam sam.«

Frizura, umetni nohti, masaža dajo zadovoljstvo, dokler ne zrastejo, prerastejo in dokler stres spet ne zakrči telesa. Mir v duši, mir v srcu, harmonija telesa in psihe bistveno celoviteje vpliva na naše življenje. Tu domišljija odpove. Ne zna pričarati, prikazati, pokazati, kako se življenje, odnosi, počutje spremeni, ko imamo pod nadzorom svoja čustva. Ko odstranimo preganjalce. Ko potolažimo srce. Ko se znebimo tesnobe. Ko postavimo ustrezna pričakovanja. Ko nismo več žrtev, napadalec ali rešitelj. Ko nismo več ujetniki preteklosti. Ko izboljšamo samopodobo. Ko dobimo občutje varnosti in vrednosti.

Stigma, da je s tabo nekaj narobe, če skrbiš za svoje psihično zdravje in počutje je še vedno velika. Osebno dobim veliko pisem zahval, opisov, kako se je vse spremenilo,  kako so odnosi prijetnejši, kako se družinski člani povezujejo, kako je v službi mirneje, lažje in še in še. Vem, da ves čas hodim po tanki linijo sporočil in prepričevanj. Tokrat prepričujem. In zdaj zaključujem.

BEAM metoda temelji na domišljiji. Z domišljijo odstranimo, kar nam dela težave in dodamo, kar nam manjka, česar nismo dobili kot otroci. Domišljije na ta način ne znamo uporabljati. Celo več, prepričani smo, da ne deluje, da ni rezultatov. Ne more biti tako enostavno.

Zakon privlačnosti se je hitro prijel. Predstavljaj si in boš dobil. Deluje, ko vržeš ven prepričanja, da nisi vreden, da denar pokvari ljudi, da si zaslužiš, da zato ne bo nihče prikrajaš, ko odstraniš zavidanje in zaničevanje, kar imajo drugi in jaz ne, ko … ja, ko predelaš napačne predstave, prepričanja, iluzije. Zakon privlačnosti deluje ves čas. Kreiramo ga s čustvi in domišljijo ne glede na to, ali o tem kaj vemo ali ne.

To vas jaz učim, spodbujam, bodite aktivni, potopite se vase, spoznajte se. Spoznajte kako čudovita oseba ste, spoznajte in začutite svojo moč, svojo vrednost. Uporabljajte čudovite načine, ki nam jih je dala narava, razum, domišljija, čustva, občutja naj služijo vam in ne vi njim. Tako kot vi upravljate avto, tako upravljate z naštetim. Par ur šole vožnje in znate. Rabite izpit za avto, potrdilo, da znate dovolj, da ne boste ogrožali sebe in drugih. In enako rabite par ur, da spoznate sebe, svojo notranjost, procese, da jih ukrotite in spravite pod kontrolo, ker ste lahko brez tega nevarni sebi in drugim. Če ne obvladamo čustev, čustva obvladajo nas. Nimamo živcev za otroke, prepiramo se s partnerjem, spravljamo se na sodelavce in ostale ljudi in obratno, vsi ti se lahko spravljajo na nas in eni in drugi so, smo, si v stiski.

Tole sem napisala goreče, z veliko čustvene energije. Veliko prepričevanja je. Morda preveč berem o stiskah, ki jih ljudje doživljajo. Ne morem pomagati, dokler se sami ne odločijo. Morda je moja želja po lepšem, mirnejšem, prijetnejšem sobivanju prevelika. OK. Grem nazaj v harmonijo. Imejte se radi. Pomislite, kaj vam koristi in kaj ne. Premislite, kaj in koliko ste pripravljeni za to storiti. In vprašajte se, kaj, če imam prav.

Domišljija naj ne bo beg, domišljija naj bo orodje za samoaktualizacijo. To je sedma stopnja v hierarhiji potreb po Maslowu. Potreba po uresničitvi potencialov - človek naj bi postal to, kar lahko postane. Ta biser je v vsakem človeku, samo pokrit je z neskončno šaro nepotrebnih prepričanj, zamer, jeze, zavidanja, manjvrednosti, nemoči, strahov, preigravamo vloge, se borimo, jezimo, obupujemo, sanjarimo in se prepričujemo, da je že dobro.

Biser je v vas, očistite pot do njega.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Se zgodi. Da bi ga najraje utopili v žlici vode. Ko ni po naše ali ker se ni držal dogovora. Slaba volja, prepir ali tišina so na vidiku. Ali to karkoli reši? Bo drugače? Bo naslednjič »ubogal«? Ali res hočem, da uboga? Pa naj gre zanj ali zanjo. En trdi, da sta se zmenila drugače, drug trdi, da se lahko premisli, če pridejo vmes takšne ali drugačne stvari. Tu se kaže odnos med dvema osebama – koliko se razumeta in koliko sta si pomembna.

Razumevanje in pomembnost gradita, ko je lepo, ko je mirno. Preživita del dneva skupaj, samo bežno srečanje med vrati kopalnice zjutraj in zvečer je premalo. Spreminjamo se, vsak dan, malo po malo. Če se ne pogovarjamo, se izgubimo. Čez čas se skoraj ne poznamo več. Preveč smo bili vpeti v vsakdanje zahteve življenja, da nam je zmanjkalo časa drug za drugega. Tu gre za lestvico vrednot. Kaj je meni važno, kaj je meni pomembno? Temu namenimo čas, delo, denar. Kakšna je moja lestvica? Ali vem? Ali sem sploh kdaj na to pomisli?

Ali svoj prosti čas porabim tako si želim, kot se mi zdi pametno ali kar naprej delam stvari, ki me pravzaprav ne veselijo, jih pa moram, ker me žene občutek dolžnosti, skrbi, slabe vesti, krivde? Ker me preganjajo demoni in strah? Kje je meja, kdaj lahko rečem da ali ne? Ali imam to možnost? Ali dajem sebi to možnost?

Potem se nabira in nabere. In izbruhnemo ali utihnemo zaradi malenkosti vse za nazaj. V drami smo, ki spet ne koristi. In morda celo ne moremo ven. Potem se drame navadimo. Ne vemo več, kako je živeti v miru, brez stresa in pretresov. Utrujeni smo. Vsak dan bolj. Stiska, strahovi, slaba volja, razočaranja, skrbi … to poznamo vsi. Iz meseca v mesec, iz leta v leto. Potem ne zmoremo več tempa in popustimo. Popustimo tam, kjer je najmanj primerno. V družini. Bo že kako. In kako potem tudi je. Ta potem navdano prinese še več skrbi, slabe vesti, stresa. Iz enega kroga gremo v drugi krog.

Tisoče nasvetov je, kako si pomagati, ampak največja ovira smo mi sami sebi. Oklepamo se prepričanj, delamo enako, ne upamo spustiti, bojimo se sprememb, ker nismo prepričani, da bo potem bolje. In vztrajamo. Upamo, obupujemo, se jezimo, kuhamo mulo, bentimo v sebi, pritiskamo, izsiljujemo, poskušamo na lep način, obljubljamo … to in še več, samo zato, da bi se drug spremenil. Da bi se nekega dne zbudili in bi bilo vse drugače – bolje, lepo in brez problemov. Pa ne gre. Ker je stanje, v katerem smo, posledica naših, mojih, tvojih, njenih, njegovi dejanj ali nedejanj. Občutja v nas odločajo, kaj bomo naredili in česa ne, koliko bomo vztrajni in koliko bomo popustili. Ali bomo spregovorili, ali čakali, da bo nekdo uganil naše misli. Bistveno več je odvisno od nas, kot bi si včasih želeli. Nočemo tolikšne odgovornosti, ker to potegne sabo občutje krivde. »Jaz tega ne morem,« pravi. V resnici ne more, ker je preveč negotovosti, strahu in premalo občutka varnosti in moči. Ujetniki podzavesti, ujetniki preteklosti, ki se je niti ne spominjamo več.

Pomoči, tehnik in načinov je veliko, ampak nihče ne bo naredil nič namesto nas. Ob samospoznavanju se odpirajo trdno zaklenjene skrinje in včasih kar buta na dan. Iz dneva v dan gasimo samo požare in se nam zdi, da se nikamor ne premaknemo, ker je iz dneva v dan težko. Sproti predelujemo in v resnici je to najbolj fantastičen čas. To je darilo življenja, ker je že čez nekaj tednov drugače, lažje in lepše in to lahko marsikdo potrdi. V tem času največ predelamo, spoznamo, ozavestimo, popredalčamo in vržemo stran, kar nam ne koristi in negujemo to, kar izboljša naše počutje in odnose. Res je, največkrat rabimo samo nekoga, da posluša, potem nam je lažje. Ampak s tem ublažimo samo trenutno stanje, spremenimo pa ne veliko. Še vedno smo enako občutljivi, če ne še bolj, ker se samo nalaga, enako razmišljamo, enako delujemo in slej ko prej bomo spet v enaki situaciji z enakimi ali še hujšimi občutki. Naj vas nekdo posluša, potožite, ampak potem v sebi to predelajte. Razlika bo in to velika. Tako velika, da ljudje skoraj ne verjamejo, da je res. »Ne vem sicer, kaj je vzrok, ampak …« ne upajo, ne verjamejo, da je vzrok v spremembi v njih.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Čustvene manipulacije se ne poslužujejo samo t.i. narcisi ali mejno osebnostne osebe, ampak jo občasno bolj ali manj zavedno uporabljamo vsi. Čustvena manipulacija je način, s katerim mislimo, da bomo želeno dosegli. Na spletu imate kup napotkov, kako v treh, petih ali desetih znakih prepoznate čustvenega manipulatorja. Naučiti se morate veliko, vedeti morate veliko, okupirani ste z okolico in ves čas ste na okopih in v pripravljenosti, da boste čim prej prepoznali čustvenega manipulatorja. Kljub vsemu znanju, kljub pripravljenosti in vsakdanji borbi in uporu, se vam zdi, da ste ves čas z njimi obkroženi. Ne počutite se varno. Predvsem ste pa izčrpani.

Predlagam vam, da poskusite drugače. Kaj je pravzaprav čustvena manipulacija? Čustvena manipulacije je, ko oseba vzbuja v vas občutke neustreznosti in strahu. Neustreznost je občutek krivde, občutek, da ste neumni, nesposobni, nehvaležni, nerazumevajoči, brezsrčni, nevredni, hudobni, nespoštljivi, privoščljivi, zavistni … Oseba grozi, da vas bo zapustila, da boste ostali sami, da vas itak nihče ne mara, da bodite srečni, da se sploh še ukvarja z vami, da je za vas toliko naredila, vi pa se obnašate tako, da nalašč delate nekaj, da jo prizadenete, da je čisto sama, bolna, nemočna, da se ji trga srce zaradi vaših dejanj, joče, grozi s samomorom, vi ste jo pripeljali do tega … Ignorira vas, niste vredni, da bi vam namenila pogled, kaj šele besedo, ker se ne trudite in potrudite, ker nalašč delate, da jo pripeljete do takšnega stanja in ne preostane ji drugega, kot da z vami tako ravna … in še in še in še. In vi vse to vzamete osebno, dotakne se vas, potolče in dotolče vas.

Če ste bili kot otrok čustveno manipulirani, čustveno zlorabljeni, poiščite, združite in potolažite tega otroka. Odpeljite ga na varno. Na ta način se boste osvobodili preteklosti. Dokler tega ne naredite, v vašem nezavednem vse aktivno poteka, kot da ni minilo že veliko let od takrat. Zato ste občutljivejši in zato nase dobesedno vlečete ljudi, da nadaljujejo ta proces. Ne boste verjeli, veliko ljudi ne ve nič o čustvenih manipulatorjih, ne srečujejo jih in to samo zato, ker tega nimajo v sebi. Nimajo teh procesov, teh energij, teh občutkov. Ne borite se z zunanjim svetom, posvetite se sebi, pozdravite te rane, potolažite otroka ali odraslo osebo, prečistite se. Znova in znova in znova. Osredotočite se nase in na svoje občutke. Tako boste najhitreje in najlažje prepoznali, če nekdo z vami želi čustveno manipulirati, ker boste v trenutku zaznali manipulacijo in se slišanega ne boste več bali, ne bo vas dotolklo, ne boste več vzeli osebno, ker ste v sebi prečiščeni. Ničesar več ni, na kar bi manipulacija lahko pritisnila, zato tudi ne boste odreagirali nanjo. Postanite si pomembni in postanite princeske na zrnu graha. Tudi moški.

Poskusite, splača se, predvsem si pa zaslužite.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Če hočemo nekaj doseči ali imeti, se moramo učiti, delati, načrtovati, skratka, biti moramo dejavni. Največkrat potem to dosežemo ali dobimo, vmes načrt malo spreminjamo, še malo bolj stisnemo in se potrudimo, vložimo čas, denar in energijo in potem navadno gre. Ker nam je uspelo, na ta način delamo naprej. Prepričani smo, da deluje na  vse področjih življenja.  A na žalost ne. Ne deluje v odnosu. Kateremkoli. Stvari nimajo volje, nimajo želja, nimajo strahov, upanja. Stvari samo so. Ljudje pa smo več od tega. Ljudje imamo svoj svet, imamo osebnost. Osebnost je zmes podedovanih, izkustvenih, naučenih značilnosti in lastnosti in je edinstvena. In v odnosu dve osebi iščeta skupne točke, ki bi ju povezale, ki ju morda povežejo. Kako edinstvena je osebnost, vidimo pri otrocih, ki imajo naše gene, pa jih včasih nikakor ne razumemo ali pa so precej drugačni od nas. Ko je vse v redu, ko mislimo, da je vse v redu, smo pomirjeni. Ko pa ni, pridejo na dan strahovi, razočaranje, žalost, osamljenost, nevrednost in številna druga čustva. Svoje dodata um in ego in imamo mešanico, ki nas preprosto spravlja v stisko in v stres. Takrat se sproži proces, kako preprečiti katastrofo. Nekateri raje prej zbežijo. Zbežijo še preden se karkoli zgodi, morda se niti ne bi nič hudega zgodilo, ampak raje kot da to doživijo, odidejo. Ti zaključki so samo v njihovi glavi. V glavi prijatelja ali partnerja je čisto nekaj drugega. Če je vaša reakcija beg, predelajte ta strah v sebi, umirite strasti, umirite čustvene energije in za božjo voljo, ukrotite um. Pojdite iz drame, ne rabite jo. Zdaj rabite razum, rabite preudarne, trezne misli. Vi videli boste, da ne bo treba bežati in da ne bo katastrofe.

Nasprotno od bega je pritiskanje. Silimo, zaganjamo se, z ljubeznijo preplavljamo otroke, partnerja, prijatelje. Ljubezen je skupek čustev in v takšni ljubezni je veliko energije odvisnosti, strahu pred osamljenostjo, ponižanjem, zavrženostjo, strahu pred mnenjem okolice, pred prihodnostjo, nemoči, nevrednosti. Ne predstavljamo si življenja brez njega/nje. Ne upamo si biti sami. »Ne bom mogel, ne bom znal, me bo še kdo ljubil, boš jaz lahko ljubil še koga?« Strah, nemoč, nezaupanje vase nezavedno prikrije z ljubeznijo. »Ljubim ga/jo, morava biti skupaj.« Če odnos gradimo na teh temeljih, se v odnosu nikoli ne sprostimo. Ves čas smo v strahu, da se lahko konča. Tega strahu se ne zavedamo, ampak še kako usmerja naš odnos. Kontrolo nad čustvi prevzame um. Pravim, da smo v glavi. »Potrpeti moram, da ga ne razjezim, ustreči moram, da bo ostal,« ustvarimo prepričanje, da moški rabi kuharico in čistilko. »Če bom v tem popolna, bo vse v redu.« Če se kljub temu zatakne, smo neskončno užaljeni in prizadeti. »Ničesar ne ceni. Ne vidi, kako se trudim, se odrekam, trpim, vlagam …« In usekamo nazaj. Očitamo in on sliši nekaj, česar do sedaj ni vedel. Ni vedel, ne ve za naše žrtvovanje, odrekanje, trud, garanje. Tega nikoli ni od nas zahteval. Lahko utihnemo in dneve gleda televizijo brez slike. Njej ni dobro, njemu ni dobro. Nista povezana zato, ker drug drugega dopolnjujeta, povezana sta zato, ker eden ali oba drug drugega rabita. Zato tudi on lahko nerga in nadzoruje in se umika v votlino in prihaja nazaj in krog drame se obrača. Silita, eden ali oba, drug drugega spreminjata, popravljata, vzgajata, nergata, izsiljujeta in eden z ljubeznijo preplavlja, drugi se v tem obdobju umika. Pritisk je prevelik in se umika.

Podobno dinamiko imamo lahko z otroki. Silne energije v nas na silijo v dejanja, ki otroka razdraži in se umika. V nas nastane panika in še bolj silimo vanj. »V njegovo dobro,« rečemo. V bistvu pa gre za nas. Vedno gre za nas, pa če si priznamo ali ne.

Nikoli nimamo samo ene možnosti. Z begom ali siljenjem sami miniramo drugo možnost. Nočemo je. Ker gledamo preozko, ker prevladuje strah se ne sprostimo in zato miniramo sami sebe. Življenje nam ponuja toliko lepega, a mi ne vzamemo. Oklepamo se, prisesamo se in lahko celo potonemo.

Kje je rešitev? V tem, da se iz glave spustimo vase. »Kaj je v meni? Kaj me sili? Kako naj to predelam? Kako naj spustim? Kaj se mi bo zgodilo? Česa se bojim? Zakaj mislim, da tega ne bi mogla prenesti? Zakaj tako slabo mislim o sebi? Zakaj se poveličujem? Zakaj rabim dokaze ljubezni? Zakaj mi nikoli ni dovolj? Zakaj se ne upam ukvarjati s seboj? Zakaj se bojim sama sebe?«

»Ti ne veš, pojma nimaš,« si mislijo, ko to predlagam. In silijo naprej. Če do sedaj ni šlo, tudi v prihodnje ne bo šlo. Enak način, da enak rezultat. Če hočete, da bo drugače, je treba nekaj spremeniti. Spremenimo lahko samo sebe. Spreminjamo to, da se vse manj bojimo. Izboljšujemo samopodobo. Počasi začutimo notranjo moč. Otresemo se skrbi, kaj bo rekla okolica. Predelujemo čustva, ki prihajajo na dan. Presenečeni smo, kaj vse je v nas. Mi smo pa mislili, da iskreno ljubimo. Zato vam svetujem, ne rinite ali ne zapuščajte odnosa, dokler ne pridete sami s sabo na čisto. In ne, ni vedno enostavno. Trčili boste na svojo temno plat, ki jo ima vsak. Razlika je le, ali se z njo pomirite, ali od nje bežite. Ko boste sprejeli sebe, ko se boste pomirili s sabo, bodo vaši odnosi drugačni.

V odnosu bodite zato, ker želite biti in ne zato, ker morate biti. Takrat je lepo in enostavno.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Včasih dobim sporočilo, da je škoda, ker se ne ukvarjam več z bioenergijo. Da je bilo počutje po tretmaju res dobro.

Kaj pravzaprav je bioenergija? To je energija, ki je v nas, ki kroži okoli nas, energija, ki jo oddajamo in prejemamo. Opisujemo, da se dobro počutimo, da imamo veliko energije, ali pa na deževen dan, da se nam nič ne da, da nas spet boli hrbet ali kaj drugega, in da smo čisto brez energije. Na zahteven dan porabimo več energije, s sproščenim dnevom se napolnimo z energijo.

Energije nizkih frekvenc so neprijetna čustva (rečejo jim negativna čustva), energije visokih frekvenc so prijetna čustva (pozitivna čustva). Nizke frekvence so težke, goste, sluzaste in se globoko usedejo in zalepijo v nezavednem, zato se jih težje znebimo, energije visokih frekvenc pa so lahke, prijetne in jih kaj neprijetnega ali slabega tudi hitro odpihne. Normalno je, da nam energija niha. Indikator, kontrolna lučka energije je počutje. Enostavno povedano, počutje je sporočilo o stanju energije v nas. Ko smo zdravi, psihično umirjeni in zadovoljni, so naše energije v harmoniji.

Cilj joge je fizična, umska, čustvena in duhovna harmonija. Cilj meditacije je umirjanje uma. Ko um umirimo, lahko prisluhnemo sebi. Meditacija je lahko sprehod, šport, vrtnarjenje … Meditacije je vse, kar nas umiri in poveže sabo. Cilj BEAM metode je umiritev uma, vzpostaviti ponovno povezavo sabo in doseči fizično, umsko, čustveno in duhovno harmonijo.

Načinov in poti je veliko. Imamo izbiro. Lahko izberemo tisto, kar nam najbolj ustreza.

Prva raven aure je povezana s fizičnim telesom. Močnejša kot je, večje je uživanje življenja. Ko zbolimo, oslabi tudi ta plast aure. Druga raven aure je povezana z občutki do sebe. Slaba samopodoba jo slabi. Ob vsakem vsakodnevnem dogodku nekaj čutimo. Včasih neopazno, včasih silovito. Če si dovolimo čutiti, če si upamo čutiti, če znamo neprijetna čustva predelati, prej je ta plast aure spet optimalna in nepoškodovana. Tretja raven je povezana z razumom. Če je to polje močno, zdravo uporabljate razum, v nasprotnem primeru pa prevlada um s popačenimi slikami situacije, sprožijo se številne neobvladljive misli, ki še slabijo to raven. Četrta raven vpliva na odnose z drugimi. Energija teče do ljudi in se od njih vrača. Če je ta raven močna, ste z večino ljudi v dobrih odnosih. Če je raven oslabljena, se ljudi izogibate, nimate dobrega mnenja o njih, morda ste celo prepričani, da so na svetu zato, da vam nagajajo, vas sovražijo... Tudi, če se odločite za nek odnos z nekom, se vam zdi prenaporen in kmalu ugotovite, da vam je lažje biti sam. Čeprav tudi s tem niste zadovoljni.

To je čisto na kratko in posplošeno o prvih štirih plasteh. Ostale plasti za zdaj niso pomembne. Aura je plašč energije, ki nas obdaja. Stres auro poškoduje, stanjša in bioenergetik z dodajanjem energije auro popravi in okrepi. Stres nato auro ponovno poškoduje. Stres je vsako stanje, ko se ne počutimo dobro, smo prestrašeni, negotovi, ko se bojimo, kaj mislijo,  bodo rekli in naredili drugi, samoobtoževanje, skrbi prihodnost, misli o preteklosti in še in še, skratka vse, kar povzroča skrbi in smo zato napeti in nesproščeni. Smo kot struna, ki se napenja in lahko nekoč tudi poči.

V prvi čakri je center varnosti, stabilnosti, poguma, preživetje, samozavesti. Slabi jo strah. V drugi čakri je center odnosa do sebe, spoštovanje samega sebe. Slabi jo krivda. Tretja čakra je center neodvisnosti. V njej so shranjeni podatki o lastni vrednosti, nadarjenosti, interesih in sposobnostih. Slabi jo sram. Četrta čakra je center ljubezni, domovanje duše. Je stičišče med svetovoma duha in materije. Slabi jo žalost. Peta čakra je center izražanja in komunikacije. Slabi jo laganje. Šesta čakra je središče intuicije, modrosti in razsodnosti. Slabi jo čustveno manipuliranje. To je zelo na kratko o čakrah.

Meditacijo, auro, čakre, vezi povezujemo z duhovnostjo. Duhovnost je življenje. Duhovnost je ime za različne načine, da lahko lepo ravnamo s seboj, da si prisluhnemo in si zaupamo, da sprejemamo drug drugega, da spuščamo, sprejemamo, smo čuječi, odgovorni, samodisciplinirani, empatični, da se na pravilen način izražamo in poslušamo in slišimo … Duhovnost ni nič mističnega, mistično delamo mi.

Vse zgoraj našteto je energija, ki jo zaznamo kot čustvo. Čustvo je razumljiv jezik bioenergije v nas. Tako kot telo s samoregeneracijo in imunskim sistemom skrbi za ravnovesje oz. zdravje, tako notranji mehanizmi avtomatsko skrbijo za čustveno stabilnost. Ampak kot je včasih telesu treba pomagati z zdravili ali operacijo, tako je včasih psihi treba pomagati ukrotiti čustva z različnimi vajami. Seveda obstajajo tudi za to zdravila. Zdravila omogočijo, da se vzpostavi ponovno ravnovesje v možganih in da lažje predelamo napačno sliko oz. mnenje o sebi, okrepimo občutek varnosti in moči. To je osnova. Iz tega se potem razvije vse ostalo.

Z BEAM metodo uravnavate čustva, se umirjate, izboljšujete samopodobo, ustvarjate varnost, celite rane preteklosti, lahko potujete po auri, lahko gledate in uravnavate čakre, vidite kako so odprte, poškodovane, vidite, kako se vrtijo, kako žarijo, lahko se povezujete, odstranjujete, popravljate vezi. Vidite lahko, kako kroži energija med dvema osebama, popravite, če povezovanje ni pravilno, če z ljubeznijo preplavljate, če utesnjujete, če vlečete, če so med vama pregrade, jih odstranite … Osvojite osnove in lahko boste gledali, popravljali in se čudili čudežem, ki se vam bodo dogajali.

Čakre in auro poškodujejo energije, ki so v nas. Dokler nimamo občutka varnosti, dokler ne ustvarimo in polnimo »prostorček« varnosti, se bo korenska čakra zaprla ob prvem občutku nevarnosti. Ne more biti drugače. Dokler v vas divja kritik, druga čakra ne bo delovala dobro, ne glede na to, kako jo čistite. To je odnos do sebe in če smo do sebe pretirano kritični ali samoobtožujoči, se bo druga čakra neprestano zapirala. Ne more, ker je to, kar je v nas močnejše. Aktivni del je vedno močnejši. In tako lahko gremo naprej. Tu gre spet za ravnotežje. Ko je usklajeno aktivno in pasivno, smo v harmoniji. Zato garajte in se prepuščajte.

Harmonija pomeni sozvočje. Sozvočje telesa, psihe in duha. Bolj ko se temu približamo, lepšo melodijo igra življenje. Naj tudi vam lepo igra.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Odnosi so nedokončana zgodba. Vsak odnos je edinstven in poseben, hkrati pa se v vseh vleče rdeča nit dobrega in/ali slabega. Z dobrim odnos gradimo, s slabim podiramo.

»Ljubim te.« In smo v raju. Raj je treba vzdrževati in zanj skrbeti. Odstranjujemo plevel, zalivamo, gnojimo in obiramo pridelek. Sonček sije in vse je v redu. Slej ko prej se na nebu pojavi prvi oblaček. Potem se pojavita drugi in tretji, pihati začne veter, začne se bliskati in grmeti. Po nevihti pogledamo, kaj je od našega raja ostalo. Včasih se odločimo, da rešimo, kar se rešiti da, zasejemo in negujemo naprej, včasih pa vržemo puško v koruzo in rečemo: »Nima smisla,« in raj zapustimo.

Ljudje rabimo pozornost. Čustvena energija pozornosti polni naš prostorček pomembnosti in vrednosti. Tej osebi sem pomemben/pomembna. Nekaj posebnega sem v njenem/njegovem življenju.

Želimo, da nas nekdo posluša in sliši. Da nam ugodi, pove svoje mnenje, predlaga kaj drugega… in o tem nadaljujeva pogovor. To je spoštovanje, ki polni naš prostorček vrednosti.

Želimo, da je zanesljiv. To polni naš prostorček varnosti.

Drug drugemu dajeva svoj čas. To je povezovanje.

Pobrskajte po sebi in dopolnite. Edino vi veste, kaj je v vašem okvirčku potreb, želja, kaj v vaših pravilih življenja.

Stanja in reakcije, ki uničujejo odnos

• Sitnarimo. Ni nam všeč to, ni nam všeč ono.
• Kritiziramo. To ni v redu, tisto ni v redu.
• Popravljamo. Zakaj nisi naredil tako, zakaj nisi naredil drugače?
• Obtožujemo: »Nalašč to delaš!«
• Kričimo in žalimo.
• Se jezimo. »Vedno sem za vse sama in ti nikoli nič ne narediš!«
• Preziramo. »Le kje sem jaz tebe našla!«
• Prepovedujemo. »Tega ne smeš več narediti.«
• Silimo. »… obljubi!«
• Izsiljujemo. »Če bo še tako, potem boš že videl!«
• Grozimo s fizičnim nasiljem.
• Ustrahujemo. »Najbolje, da grem in umrem.«
• Nalagamo krivdo. »Ti si kriv, da imam uničeno življenje.«
• Za vsako ceno hočemo imeti prav.
• Na dan vlečemo preteklost, da lahko zmagamo.
• Nestrinjanje: »To ni tako in ne zanima me, kaj govoriš!«
• Ignoriramo. »Naj sam ugotovi, kaj je narobe. Nič več ne bom rekla.«
• Molčimo tudi, ko smo vprašani.
• Ponižujemo. »Kako si ti neumen! Kolikokrat ti moram še povedati?«
• Govorimo drugo, kot mislimo. »Pusti me na miru,« in ko nas upošteva, rečemo: »Kakšen je, ni mu mar zame.«
• Tarnamo. » S čim sem si jaz to zaslužila?«
• Se izgovarjamo: »Delam od jutra do večera, nisem kriva!«
• Se izogibamo pogovoru.
• Bežimo. »Vse skupaj je brezveze. Naj ugotovi, kako je brez mene. Se bo že priplazil in prosil.«
• Smo pasivno agresivni. Nalašč pozabljamo, se delamo neumne, ne peremo, kuhamo, skrijemo TV daljinec, službeno kartico in še bolj neverjetne stvari lahko naumi naš um.
• Preigravamo vloge žrtve, rešitelja in napadalca.
• Smo v stanju otroka ali starša.

Tako ostajamo v drami, naš um cveti in blesti, stres bi lahko prodajali, toliko ga je, nadledvični žlezi komaj še zmoreta, želodec je skrčen, srce stisnjeno in prestrašeno, vse bolj smo utrujeni, bolečine v telesu, menstrualne bolečine, migrene in glavoboli, visok krvni pritisk, neenakomerno bitje srca, tesnoba, panični napad in še in še so spremljevalci takšnega stanja.

Vzrok je notranji nemir, preozki okvirji življenja, prestrogo postavljena pravila, pomanjkanje občutka varnosti in moči, nizka samopodoba, neukročeni strahovi in demoni, samo ena možnost in še in še. »Kaj želim, kakšen odnos hočem?« je prvo vprašanje, ki si ga lahko postavimo. »Ali to kar delam sploh vodi v raj? Kakšen raj bo to? Negovan ali scufan?« Tako izgledan prvo samoizpraševanje.

Um in ego ponorita. Nočeta sprememb. Hočeta dramo in nas ponovno vrže nazaj prva malenkost. Čustveno smo tako občutljivi, da že najmanjša sapica sproži cel orkan in vse se ponovi. Ne znam, ne zmorem in nočem. Naj on/ona.

Ali se imate radi? Poskrbite zase. Najprej zase. Ugotovite, kaj je v vas, kaj lahko spremenite v sebi. Spremenite. Poglejte, na kaj se osredotočate. Kaj sproži vihar in predelajte ta vozel. Poskrbite za srce. Poglejte prostorčke varnosti, moči vrednosti. Poiščite ranjene, žalostne, utrujene, razočarane osebe v sebi … in ji peljite na varno. Bodite pozorni na sprožilce in jih izkoristite, da predelate. Poskrbite za nadledvični žlezi, da ne izgorite. Pred spanjem sanjarite, da se boste bolj naspali in spočili. Pojdite v naravo in se pogovarjate s sabo. Postanite pomembni sami sebi.

In ko se umirite, ko čutite v sebi moč in mir, začnite urejati svoj raj. In gre. Takrat res gre v pravo smer.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Utrujenost in stres gresta z roko v roki. Drug drugega podpirata, hranita, dopolnjujeta in zato skupaj rasteta in tako smo vse bolj utrujeni in vse bolj v stresu. Oba sta postala del našega vsakdana. Sprijaznimo se z njima in rečemo: »Tako pač je. Saj ni tako hudo.« Navadimo se, kot se sčasoma navadimo na vse. Ampak …

Kaj, če bi se navadili na življenje z manj utrujenosti in manj stresa? Kaj, če bi rekli, dovolj imam utrujenosti in nenehnega stresa? Tu se postavi vprašanje, kako? Kako do manj utrujenosti in manj stresa, če pa je življenje naporno in tempo hiter in vsi zahtevajo vse od mene?

Prva stvar, ki jo lahko rešimo je vprašanje, ali drugi zahtevajo od nas, ali zahtevamo sami od sebe. Naše nezavedno s pomočjo uma ustvari scenarij, trditev, da drugi.

Druga stvar, ki jo lahko rešimo je, zakaj mi ta vloga nemočne žrtve ustreza?

Tretja stvar, če kaj spremenim, kaj bo potem z menoj?

Prva točka

Če je nenehno delo, nenehna dejavnost na vaši vrednostni lestvici na visokem mestu, potem je zahteva v vas in ne v drugem. (Čisto mimogrede, kako dobro poznate svojo lestvico vrednosti in prioritet, kdaj ste jo nazadnje pogledali in popravili?) Je čas za delo in aktivnost, in čas za počitek. Ko je to dvoje v ravnovesju, uravnoteženo, potem ni težav. Težava nastane, ker se mi kar zaganjamo, delamo, se obremenjujemo, skrbimo in delamo po nekem mehanizmu, za katerega ne vemo, kdo ga je postavil, kdaj zagnal in ali je sploh smiseln. Važno je, da delamo in da smo v gibanju.

V življenju naj bi delovali nekje na 80% svojih optimalnih zmogljivosti. Ko pridejo obdobja, stisnemo do 100% in potem gremo nazaj na 80%. Več kot 100% ne zmore nihče. Res je, da z leti postanemo malo počasnejši, vendar je to še vedno 100% naših zmogljivosti.

Poglejmo drugače. Primerjajmo življenje s tekom. Kakšno razdaljo boste dosegli, če se gibljete s 80% svojih moči in koliko, če ves čas gibljete s 100% moči? Prvo je hoja, drugo je tek. Res boste v prvem primeru rabili več časa, a razdalja bo daljša. Se pravi, več ste naredili. Naslednji dan boste pripravljeni na novo razdaljo in nov rezultat.

Zdaj pa poglejmo, kako je, če ves čas tečete. Slej ko prej boste padli dol in nekaj časa ne bo prav veliko od vas. Tečemo na avtobus (ali pa še to ne), in ko se res mudi in je nujno. Ko je res nujno doma in v službi »tečemo« in smo aktivni, ko je res nekaj nujnega. Če v »mirnem in normalnem« času tečete, nimate čisto nič rezerve za takrat, ko je treba stisniti zobe in narediti. Nenehen stres, kaj vse je treba »že včeraj« in kaj vse bo še treba »že predvčerajšnjih« telo zazna kot nevarnost. Telo je v stresu in mehanizem stresa je aktiven. Stres škodi bolj, kot se zavedamo. Pride še utrujenost in smo tam, kjer najmanj želimo biti. Da pa se s tem ne bomo ukvarjali, poskrbi naš um s preganjalcem in kritikom: »Tako pač je. Ne da se spremeniti. Drugi delajo več, hitreje in bolj uspešni so. Stisni zobe in pojdi naprej.« Nimamo več živcev za moža/ženo, otroke … in smo v začaranem krogu.

Druga točka

Druga stvar, ki jo lahko rešimo je, zakaj mi ta vloga nemočne žrtve ustreza?

Tu pridemo do poštenosti oz. odkritosti do sebe. Ali čutim, da se mi godi krivica, da me ne razumejo, so brezbrižni, mi ne pomagajo, mi celo nagajajo ali nalašč škodujejo? Če smo v to prepričani, smo v vlogi žrtve in v drami. Nekaj v nas to hoče, zahteva, brez tega noče in ne more. To je v nezavednem in iz tega razumsko ne moremo spremeniti. Ja, lahko zanikamo, se odločimo, da ne bomo žrtev, ne priznamo, ker z nami res ne ravnajo lepo in pika. Tako nastane še notranji konflikt, kjer se med seboj vojskujejo čustvene energije iz nezavednega in energije ega in uma, ki to zanikata. Tako življenjsko energijo trošimo še za nepotrebne notranje procese in smo še bolj brez moči, še bolj v stresu in še bolj utrujeni.

Spremenimo lahko, ko razumemo, ko najdemo povezavo in smisel. Zakaj je tako težko priznati, da se počutimo žrtev in/ali da smo v drami. Gre za krivdo. Občutek krivde, ki je popolnoma odveč. Če smo v drami in igramo vlogo, zato še nismo krivi, ampak nevedni. Celo drugače, v dobri veri delamo stvari, za katere mislimo, da so pravilne. Zavedeni smo od samega sebe, od nezavednih prepričanj, od napačnih sporočil v preteklosti. Niste krivi in če vam pomaga, si lahko rečete: »Jana je rekla, da zato nisem kriv/a!« Na ta način izgine ena pregrada, ki vam preprečuje vpogled v nezavedno.

Vloga žrtve nam ustreza zato, ker nam ni treba prevzeti odgovornosti. Kakor hitro prevzamemo odgovornost, je to novo breme. Že tako izčrpani ne moremo vzeti še to nase. »Preveč in pretežko je. Ne morem več.« To je samo novo delo, nove zahteve, nova krivda, dodaten občutek manjvrednosti … Krivdo prevalimo na druge. Kratkoročno pomaga, dolgoročno škoduje.

Tretja točka

Če izstopimo iz drame, kaj nam ostane. Ostane nam zavedanje, ki morda ni prijetno, krivda, občutek manjvrednosti, pomanjkanje občutka moči in zato planejo na dan strahovi in demoni, spoznanje, da smo se motili, da smo sami, neustrezni in še in še. Zato je pomembno, važno, potrebno, da si v takšnih trenutkih znamo pomagati sami. Teh slabih občutkov in čustev nam ni treba več prenašati. Zato pišem, vodim tečaje in delavnice, delam individualno, kjer lahko obravnavamo in odstranimo ali spremenimo točno določeno težavo. Ampak cilj vsega je, da se naučite. Da znate. Da imate pri roki takoj, ko rabite in ne, da ste od nekoga odvisni. Odvisnost je nemoč.

Življenje brez drame.  Presenečeni spoznamo, da se svet vrti naprej. Da si lahko pomagam sami. Da nam ni treba biti poln. Da sploh ni tako težko in hudo. Lahko se zazremo vase. Kaj to pomeni? Lahko se soočimo s svojimi prepričanji brez slabih, težkih in bolečih občutkov in čustev. Zakaj sem bil neprestano utrujen in  v stresu? Ne vem, do kakšnih spoznanj boste prišli, makrame je v vsakem drugačen.

Spoznanja

Najverjetneje boste spoznali:

• Da je v vas prepričanje, da je delo vrednota in počitek lenoba.
• Da je le s 100 odstotkov dovolj dobro in ustrezno.
• Da ste bili kot otrok nagrajeni za delo, da so bili starši samo ali šele takrat ponosni na vas in ste takrat nekaj veljali. Torej ste svojo vrednost vezali na delo. Če je vaša vrednost vezana na delo in aktivnost, ste v nenehni tekmi z drugimi. Primerjate se z drugimi in kot sem že neštetokrat napisala, vedno je in bo nekdo, ki bo boljši, hitrejši, močnejši, učinkovitejši … preprosto zato, ker smo osredotočeni samo na eno področje. To se nadaljuje se s tem, kaj bodo drugi mislili o meni.
• Da lahko izgubimo službo in bo ogrožena naša varnost, eksistenca in naša vrednost.
• Da je treba biti vedno najboljši.

To je le nekaj najpogostejših in najhitrejših spoznanj, do katerih pridemo. Sčasoma se lahko razkrije še kaj bolj zapletenega in smo presenečeni, ker tega razumsko ne bi nikoli pričakovali.

Nato to začnemo predelovati. Več kot predelamo, več se odkrije, ni pa več tako čustveno naporno. Čez nekaj časa postane prav prijetno.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

»Kaj je ljubezen?« se je verjetno vprašal že vsak izmed nas. Vsi vemo, kaj je žalost. Ko nekdo reče, da je žalosten, vemo, kaj to pomeni. Vemo, kaj je jeza, kako se takrat počutimo, vemo, kaj je veselje, strah, presenečenje. To so jasna, enostavna čustva. Ljubezen je sestavljeno čustvo. In pri vsakem izmed nas ljubezen sestavljajo drugačni elementi. Zato, ko nekdo reče, ljubim to osebo, vemo, da mu je pri srcu, da jo ima rad, da želi biti z njo, ne vemo pa, kateri elementi sestavljajo njegovo ljubezen. Ko je lepo, je lepo. Takrat ni kaj spreminjati, ker par drug drugemu daje to, kar globoko v sebi rabita, da čutita ljubezen ali srečo, ali pomirjenost, ali zadovoljstvo ali varnost ali karkoli že njima pomeni, da čutita ljubezen. Tako pridemo do tega, da v ljubezni vsak išče in rabi nekaj drugega. Ko je lepo, je lepo, ne spreminjajte in nadaljujte in še naprej dajajta drug drugemu to, kar poglablja vajino ljubezen. Ko pa ni več lepo, ko je vse večkrat težko kot lepo, takrat se začnemo pritoževati, spreminjati, očitati, se jeziti, utihnemo, vzgajamo, se maščujemo, težimo, prosimo, jočemo, se prepiramo, sitnarimo, poskusimo zlepa, pa zgrda in odhajamo in se vračamo in je bolje in spet pademo v črno luknjo brez dna in padamo in padamo in naenkrat smo spet na vrhu, polni upanja in vere v naju. In tako nas vrtinči gor in dol in levo in desno in vsepovsod. Vmes se raniva, se oddaljujeva in vse več zamer je med nama, ne moreva biti skupaj, ne moreva biti narazen.

»Ljubim, tako ga/jo ljubim,« odmeva v nas. Čustvene energije vihrajo, um in ego imata najboljši party ever, nihče ju nima pod kontrolo, strahovi se množijo, kritik udriha, zasmehovalec se razbohoti, celo telo je v stresu, stresni hormoni divjajo, nevarnost tu, nevarnost tam, preveč jemo, premalo jemo, ne spimo, in meljemo, meljemo, meljemo in poči. Greva narazen. Grem. Pojdi.

Marsikateri zakon, razmerje bi se dalo rešiti, če bi le pravočasno ukrotila čustvene energije. Dejanje v afektu ni rešitev, čisto zares ne. Ugotoviti, kaj je moje in kaj njegovo/njeno. Kaj so moje potrebe, pričakovanja, želje… Kakšen je moj okvir pravil, prepričanj, zahtev … Preusmeritev od njega/nje nase in vase. In potem ugotovimo, da pojma nimamo. Ne vemo, vse je ena sama zmešnjava. Samo: »Ljubim ga/jo,« največkrat ni dovolj. Narazen gredo pari, ki imajo s čisto malo samozavedanja fantastične možnosti za res enkraten zakon ali razmerja, in skupaj ostajajo pari, ki bi za vse bilo dobro, da gresta narazen, da si vsi z otroci vred oddahnejo in končno zaživijo. Kdaj ostati in kdaj ostati je odločitev, kjer odgovor iščemo različno dolgo. Prvo pravilo, ki ga ob tem svetujem je, da kakorkoli se odločite, se prej zmenite s seboj, ko ste mirni, ko ste v harmoniji s seboj, ko čutite pomirjenost v sebi. Kadarkoli v prihodnosti pomislite na odločitev, je ne boste obžalovali. Najslabše odločitve sprejmemo v afektu in potem obžalujemo. Preteklosti se ne da spremeniti in zaradi obžalovanja lahko obstanete na mestu, se zataknete v preteklosti, življenje gre naprej in vi ostajate na mestu. »Glede na to, kaj zdaj vem, koliko sem premišljeval/a, poskušal/a, sem se odloči/a…« Za nazaj je lahko vsak pameten. Težko je biti pameten zdaj. Zato premislite, pretehtajte, vzemite si čas, in ko/če se odločite, greste lahko naprej brez obžalovanja skupaj ali sami.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Radi se žogamo. Žogo si podajamo različno hitro in različno močno. Podajanje je prav luštno, dokler ne zaboli. In pravijo, da pametni odneha.

Kako bi bilo, če ne bi odreagirali na prvo žogo? Če bi reagirali pozneje? Ali če bi reagirali drugače? Bilo bi drugače. Nimamo vzporednega življenja, da bi lahko primerjali, kako bi bilo, če bi rekli eno, ali če bi rekli drugo, ali če bi bili preprosto tiho. Odločimo se in vsaka odločitev ima posledico. Vsaka akcija ima reakcijo. Potem so tu še prepričanja in navade. Prepričani smo, da imamo do tega pravico in da je način ustrezen, ker smo tako navajeni.

Moj namen ni, da kogarkoli prepričujem, čeprav se velikokrat tako bere. Tanka meja je med mnenjem in prepričevanjem, in ta meja je v vsakem posamezniku. Moj namen je, da mislite in premislite. In potem vzamete ali vržete stran.

Vrnimo se k žogi. Žoga je prispodoba naše reakcije. Reagiramo na način, za katerega verjamemo, smo prepričani, da je pravilen in ustrezen. Reagiramo v dobri veri, da je tako prav. In lahko se zgodi, da smo razočarani. Še več, celo drugi nam povedo ali pokažejo, da so razočarani nad nami, da smo neustrezni, da nismo dovolj dobri … Če se to dogaja, nima smisla vztrajati. Pametna izbira je, da nekaj spremenimo. In spremenimo lahko samo sebe in s tem svoje reakcije.

Jezik je hitrejši od pameti. Rečemo, preden pomislimo, kaj bomo s povedanim dosegli. Napišemo sporočilo, preden pomislimo, kakšna bo posledica. Potem srečamo človeka, ki ima vse preračunano. Izbira prave besede, laska, se strinja, kima in leze, saj veste kam. Prepoznamo ga kot zlaganega človeka, kot osebo, ki ni iskrena za razliko od nas.

Ne, ne nagovarjam vas, da postanete zlagani, da se pretvarjate, da govorite nekaj, česar ne mislite, nagovarjam pa vas, da rečete in uporabite besede, da vas bo druga oseba slišala in da je ne boste ranili. In to lahko storimo šele, ko dovolj dobro poznamo sebe. Zato vas nagovarjam, da si postanete pomembni, da se zanimate zase, da vas zanima, kaj je v vas, da nehate bežati pred sabo, da spoznate svojo temno plat, da jo sprejmete in se s tem osvobodite, da odnos, pa katerikoli že, gradite, da se zbližujete, si bolj zaupate. Ko spoznate sebe, se boste lahko sprejeli in šele takrat boste lahko sprejeli druge ljudi, ki si jih želite imeti radi, pa vas kar naprej nekaj na njih moti in zato popravljate, ali se pritožujete, ali sitnarite in s tem podirate.

V odnos vnašamo energijo. Energija ni nikoli zlagana, ker nasmeh na ustih ne pomeni nič. Pomeni, kaj mi čutimo globoko v sebi. Še več. Vnašamo to, kar je globoko v nezavednem, zato ne pomaga, če se prepričujemo, da je vse v redu. Tako moramo čutiti. In to čutenje zaznamo z mirom ali nemirom v sebi. Da to lahko zaznamo, se moramo počutiti dovolj varno. In tako smo v začaranem krogu. Iz tega kroga lahko gremo, ko se svojih čustev, pa kakršnih koli že, ne bojimo. Ne bojimo se jih več takrat, ko jih znamo predelati. Takrat gremo lahko v globino in spoznanja sebe. Vsi smo presenečeni, kaj vse je v nas. Odkriva se nam plast za plastjo. In delamo. In se osredotočamo nase. In čistimo. In počutimo se vse bolje in bolje. Dogajajo se lepe in prijetne stvari, zapletene zadeve se razpletajo. Zakaj? Zato, ker to kar smo, oddajamo. In kar oddajamo, privlačimo. Oddajamo to, kar je globoko v nas, ne to, kar se v glavi prepričujemo. Če kaj, vas prosim, da mi to verjamete. Spoznajte svoje globine. Imate možnost, verjetno tudi čas. Najti morate edinole smisel. Tu se začne ljubezen do sebe. Ali se imam tako rad, da bom poskrbel, da se bom nehal kriviti? Da ne bom drugim dovolil, da določajo mojo vrednost. Da bom zaščitil srce in ne bom dovoli, da ga ranijo. Da bom ukrotil strahove, ki mi ne dajo spati in uničujejo moje telo. Ali bom obvladal demone, ki mi govorijo, da nisem vreden, pomemben, da ne zmorem, da si ne zaslužim? Ali bom predelal preteklost, ki še vedno boli, ki je v nezavednem še vedno aktivna, da se počutim zavržen, kriv, nevreden? Ali bom do sebe prizanesljiv, ljubeč, si dovolil počitek, ko ga rabim, ali bom poiskal moč in varnost v sebi? Ali bom to naredil zase? Ali sem pripravljen narediti to zase?

To so prava vprašanja.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Prišel je čas odrekanja. V odrekanju ni užitka, ni veselja, odrekanje je disciplina. Odrekanje je, ko sami ali nam drugi odrekajo nekaj kar rabimo, v čemer uživamo, imamo radi, si želimo …  

Kako težko je odrekanje, lahko vidimo v tem, kako nekateri ljudje težko hujšajo, težko se odrečejo škodljivim razvadam, težko počakajo, da najprej zaslužijo in potem kupijo. Ampak ravno odrekanje ima veliko vlogo pri tem, kako varno bo naše življenje.

Odrekanje je odložitev zadovoljitve. Dovolj skrbni starši to otroka naučijo v zgodnji mladosti na pravilen način. Znanstveno je dokazano, da so ljudje, ki so se v otroštvu naučili odložiti zadovoljitev bolj uspešni, zdravi in bolj zadovoljni s svojim življenjem.

Trenutno stanje karantene je odrekanje. Kako različno to sprejemamo, lahko hitro vidimo že na družbenih omrežjih. Kaj je torej v nas, da so nekateri na robu zdrave pameti, drugi pa znajo v tem stanju prav prijetno in še vedno dovolj dobro živeti? O tem določa čustvena stiska.

Logika ali zdrava pamet nam pove, da je tokratno odpovedovanje v dobro nas, naših najbližjih in solidarnostni pristop k celotni družbi. V vsaki družbi so ranljive skupine in vsaka odgovorna družba poskrbi za to skupino. Do sem je vsaj večini jasno in se strinja. Kmalu pa se zatakne v praksi. Logiki in zdravi pameti se pridružijo čustva. Čustveno zreli ljudje svoja čustva obvladajo, čustveno labilne ljudi pa čustva prevzamejo, prevladajo, nadzirajo in vodijo. Če ste se do sedaj spraševali, kakšni so vaši prijatelji, zdaj precej točno veste. Skrajni ukrepi potegnejo na dan skrajne odzive. Čustvena stiska je premočna, da bi se lahko še pretvarjali.

Zame je to fascinaten čas. Še nikoli nisem imela možnost vpogleda v čustven odziv tako veliko ljudi. Ne da bi koga vprašala, sami veliko povedo. Več, kot bi si marsikdo želel. Dlje, ko si nadevamo maske, bolj maske padajo. Ne gre za obsojanje, gre pa zato, da ekran prenese vse, štejejo pa dejanja.

Težavo predstavlja #ostanidoma. Lahko greš tečt, lahko greš na sprehod, a večino časa bodi doma. In ljudem je težko. Težka je relacija kavč-hladilnik-kavč. Težko je sedi-leži-čaki. Težko. Če je to težko, kaj bo s to osebo, ko bo res težko? Res, realno težko? Kaj? Nobene rezerve nima.

Težavo predstavlja, ker ne smemo v drugo občino. Kakšna krivica, kratenje pravic, svobode. Za par tednov gre, ne za celo življenje in je težko. Resno?

In težavo lahko predstavlja vsaka malenkost, ki v nas zbudi občutek ujetosti, občutek pomembnosti, občutek, da mi vse pripada in zdaj mi je to nekdo vzel, občutek, da se nečemu odpovedujem. Iz tega naredijo dramo. In drama je krona vsega – neumnosti, teorij zarot, natolcevanju, ustrahovanju, širjenju nestrpnosti in neskončno sklicevanje na pravice. Niti besede pa ni o kakršnikoli odgovornosti. In komu to najbolj škoduje? Njim samim. Nihče tem osebam ne škoduje tako močno, kot škodujejo sami sebi.

Potem pa je tu skupina ljudi, ki so ta čas vzeli tako, da ga bodo najbolje izkoristili. Odrekanje je del njihovega življenja in vedo, imajo izkušnjo, da bo minilo. Ne ukvarjajo se s teorijami zarot, ne jezijo se po nepotrebnem, niso v drami in življenje so prilagodili trenutni situaciji. V trenutni situaciji, se imajo preprosto dobro. Njihov čustveni svet je miren. Na ta način imunski sistem ni preobremenjen. Ta skupina ljudi bo izšla iz tega stanja kot zmagovalci.

Če je treba, delajo, a ne izgorevajo, če je treba umiriti družinske člane, jih umirijo in s tem poskrbijo za zdravje in dobre odnose, znajo ostati doma brez notranjih bitk krivice, znajo počakati, da bo minilo in vedo, da se bo življenje prej ali slej vrnilo v stare tirnice. Tudi ko bo spet po starem, jih ne bo »odneslo«. Ostali bodo uravnoteženi in zato bo njihovo življenje uspešno teklo naprej.

Včasih se ljudje sprašujejo, zakaj nekaterim uspeva, drugi pa se vedno znova znajdejo v takšnih ali drugačnih težavah. Vzrok je v odločitvah. Odločitev pa je odvisna od čustvene stabilnosti.

Drama je pot navzdol, harmonija je pot navzgor. Odločitev je naša.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Tišina

Če kaj, sem se v življenju naučila poslušati tihe in ne glasnih. Če je nekdo glasen, še ne pomeni, da je zato bolj pameten, bolj učen, da je naredil več in bolje, ali da mu je huje ali težje. Glasnost ni merilo, prej je iskanje pozornosti, mašilo, izsiljevanje ali manipuliranje.

Prepričevanja, teorije zarot, bombastični naslovi preplavljajo splet. Eden glasnejši od drugega, nova novica mora preseči staro. Vse je samo še bolj glasno in bolj glasno in še bolj glasno.

Zakaj ne bi preprosto utihnili? Zakaj ne bi bili čisto malo, malo tiho sami s sabo. Zakaj ne bi prisluhnili nekomu, ki ni glasen, ki nima takoj odgovora? Zakaj ne bi prisluhnili otroku in mu dali čas, da zbere misli, da se umiri? Zakaj ne bi prisluhnili partnerju/partnerki, možu/ženi?

Utihnimo, za trenutek utihnimo. Utihne naj um, utihnejo naj misli, utihnejo naj strahovi, utihnejo naj demoni. Mi in svet rabi tišino. Da bomo lahko spet slišali prave stvari.

Mir

Služba, šola, dodatne dejavnosti, šport in rekreacija, obiskovanje in druženje s prijatelji in sorodniki je bil vsakdan večine od nas. Vse načrtovano in velikokrat premalo spontano. Akcija na akcijo iz dneva v dan. Ves čas jadramo na adrenalinu in se čudimo, zakaj izgorevamo, zakaj so naši otroci nemirni, tekmovalni, preutrujeni. Zdaj smo prisiljeni ostati doma. Seveda gremo lahko ven, a ni več isto. Ne moremo se pa več družiti in krajevno smo omejeni. Časa je naenkrat preveč in prisiljeni smo se ukvarjati drug z drugim.

Ali znamo živeti brez urnika, načrtovanih dejavnosti, brez pretiranega športa? Ali znamo živeti brez adrenalina? Znamo doma brez nemira preživeti dan z ljudmi, ki jih imamo radi? Znamo samo biti? Zdaj je čas za umiritev. Zdaj je čas za mir. Ustavimo se, zadihajmo in poglejmo drug drugega. Ali se sploh poznamo? Ali se znamo pogovarjati? Ali nas sploh zanima, kaj oseba s katero živimo, misli, si želi, kaj jo skrbi, kako se počuti? Ali nas zanima, kaj doživljajo naši otroci? Ali mislite, da je vse to enostavno? Poskusite, vprašajte, opazujte, poslušajte in boste videli. Lahko boste presenečeni.

Umirimo se. Ustavimo se. Samo bodimo. En dan v tednu samo bodimo.

Harmonija

Če se v preteklosti skoraj nismo mogli izogniti drami v službi in doma, imamo zdaj enkratno priložnost. Zdaj imamo res priložnost, da se že zjutraj vprašamo, kako stresno želimo preživeti dan. Ali želim preživeti dan v miru? Ali želim preživeti dan s čim manj stresa? Ali želim preživeti dan brez razburjanja, pritoževanja, prepira, nezadovoljstva? Ali si? Verjetno si.

Odložite telefon, izklopite računalnik, Fb, Instagram, Twitter dajte na stranski tir, zjutraj in zvečer 10 minut je dovolj, da smo z vsem na tekočem. Dovolj časa imamo. Dovolj. Rešeni smo časovnega pritiska, torej ni nobenega razloga za živčnost in hitenje. Ko delamo, delajmo, ko kuhamo, kuhajmo, ko pospravljamo, pospravljajmo, ko smo z otroki, se jim posvetimo, ko smo s partnerjem, bodimo z njim. Tukaj in zdaj. Samo to. To je vsa čarovnija harmonije. Biti tukaj in zdaj. Videli boste, kako veliko boste imeli, dobili, slišali, doživeli, čutili …

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Če kdaj, zdaj ni čas za dramo. Resno. Preprosto si je ne moremo privoščiti, ker ne prinese nič dobrega. Zdaj je čas za rešitve, za optimalne odločitve, za trezno glavo, delovanje in spuščanje. Vse to pa drama preprečuje. Drama je pot navzdol. Drama je kot koronavirus – nevidno se širi in onesposoblja.

Težava pri drami je, ker smo je lahko navajeni. Domača je, morda je edino, kar poznamo. Dramatiziranje ima negativen predznak, dramatiziranje ni nekaj, s čemer se lahko pohvalimo, zato nočemo priznati, ampak iščemo izgovore in raje tiščimo glavo v pesek. Poleg tega smo z njo vsak dan bombardirani od okolice, zato je vsaj na začetku prepoznave treba vložiti malo več truda in pozornosti.

Vsako močno čustvovanje se lahko razvije v dramo. Za prepoznavo uporabimo lestvico od 0 – 10. Vse, kar čutite nad 5 in se tega občutka ali misli ne moremo znebiti je drama. Optimalna jakost nekega čustva je med 3 in 4. Dovolj čutimo, da smo pozorni in imamo malo rezerve pred čustveno ugrabitvijo.

Čustvena ugrabitev je, ko nas čustva s pomočjo uma tako prevzamejo, da nadvladajo razum. Takrat se ujamemo v začaran krog. Ne vidimo več jasne slike, ampak popačeno. Znajdemo se v hiši ogledal, kjer nobeno ogledalo ne kaže realne slike, realnega stanja. In mi potem naprej delujemo na podlagi izkrivljenih informacij, ki le še povečajo energijo neustreznemu čustvu in ga zato ojačajo. Čustva ne obvladamo, čustvo obvlada nas. Ko stopimo v realni svet, ko zapustimo hišo ogledal, lahko vidimo pri čem smo. Lahko začnemo popravljati in urejati življenje, odnose, službo, zdravje.

Čustvene energije, ki so nad 5 in jih ne prekinemo, se kopičijo. Kopiči se strah, negotovost, nemoč, nemir, ujetost, tesnoba  … Praznijo se prostorčki moči in varnosti. Vsak vrč enkrat poči. Ta pok je lahko zunanji ali notranji. Pritoževanje, ponavljanje in obnavljanje neke situacije, iskanje pozornosti, prepiri, vloge, tisoče misli, iskanje takšnih in drugačnih informacij, teorij zarot vse skupaj samo poslabša.

Če smo drame navajeni, je zdaj res čas, da jo prepoznamo. Zato malo pretiravajmo. Vsak slab občutek, vsako slabo počutje, vsaka misel, premišljevanje, premlevanje, jeza, tesnoba, tarnanje in jadikovanje, pritoževanje, ki traja več kot 5 minut z jakostjo nad 5, je drama. Če ne morete do svojih bližnjih, če vas skrbi zdravje, če vas skrbijo položnice, hipoteka, služba, če imate občutek ujetosti in negotovosti, če ste nemirni, tesnobni, sitni, prepirljivi, če vam gre vse na živce, se nimate več moči vstati iz postelje, če ne vidite več smisla, zakaj bi se umili, oblekli, uredili … vzemite list papirja in najprej vse to napišite. Napišite kako se fizično počutite, kaj vas boli, kje vas tišči, kako je v vaši glavi, kako v prsnem košu in trebuhu … Nismo izbrali te situacije, kar znašli smo se v njej, zato v tem zoprnem času poiščimo in delujmo najboljše, kar lahko. Kaj jaz lahko storim, da bo meni in ostalim lažje, varneje, prijetneje? In potem očistite po znanem postopku. Bodimo del rešitev in ne del težave.

Ali sem v drami? Kako ven? Ne dovolite, da prevlada zanikanje. Raje pretiravajte in se prečistite, kot da zanikate in spregledate. Znate, enostavno je, uporabite domišljijo. Če lahko predvajate katastrofe in si zamišljate, lahko predvajate tudi reševanje. Naredite film, ki koristi.

• Vse kar telesno čutite kot pritisk, bolečino, neprijetnost prečistite. Pojdite tja in vrzite ven. Znate in ne komplicirajte in ne iščite izgovorov. Znate in tisočkrat sem že napisala.
• Na travniku, ali karkoli že imate, ustvarite varnost. Ta oseba, vaš notranji otrok je na varnem. Varnost, varnost, varnost, ki prinese pomiritev. Zaupajte svojim občutkom.
• Pokličite vse osebe, ki se bojijo, ki jih je strah, ki so v stiski, ki so pred paniko … in speljite postopek do konca. Brez izgovora, da ne znate ali da ne zmorete.
• Pojdite do srca in ga pomirite. Lahko ga po potki odpeljete na travnik, ki je čisto blizu.
• Pojdite pogledat nadledvični žlezi, ki sta zaradi stresa preobremenjeni. Pomirite ju, dajte ju na varno, naj bosta prave barve, dovolj veliki, pomirjeni. Zaupajte svojim občutkom.
• Nemir spravite iz telesa. Naj steče ven, naj se odkotali, odleti …
• Strah si predstavljate kot balon in ga počite z iglo.
• Okrog sebe lahko naredite zaščitni balon, ki odbija virus stran od zemlje.

Če je še kaj, česar nisem omenila, predelajte. Če ne veste kako ali ne znate, vprašajte in vam bom pomagala.

Zdaj ste približno pomirjeni in prva naloga je, da to stanje vzdržujete in še izboljšate.

Velik psihični pritisk sproži obrambne mehanizme. Zdaj imate možnost, da jih ozavestite, da jih vidite, začutite in premislite.

• Ali mi koristi?
• Ali bežim?
• Česa nočem videti, vedeti?
• Kako lahko spremenim?

Nekateri boste imeli v nekaj dneh sterilno stanovanje, drugi boste imeli bolj razmetano kot navadno, lahko boste več jedli, morda sploh ne morete jesti … To vam daje občutek varnosti. Opazujte sebe in govorite in se pogovarjajte. Mirno, z blagim tonom. Govorite o sebi, prisluhnite drugim. Tako bo vsem lažje. In delajte na varnosti.

Zdaj se lotimo realnosti.

• Upoštevajte vsa navodila glede stikov in umivanja.
• Če delate in ste v stiku z ljudmi, krepite balon zaščite. Občutek varnosti prepreči stres in zato je vaš imunski sistem močnejši.
• Če delate od doma, delajte, kot da ste v službi.
• Če ste na čakanju z zmanjšanim osebnim dohodkom, ne dovolite, da vas zagrabi panika in ugrabijo energije strahu. Šlo bo. Spustite strah in negotovost. Šlo bo in vse bo v redu.
• Umirite se. Resno. Umirite se.
• Nobenega norenja, časa je dovolj.
• Ostanite tukaj in zdaj. Zdaj smo na varnem, zdravi smo, vse bo v redu.
• Zdaj je čas za vas, za otroke, moža, ženo, partnerja, partnerko.
• Povežite se, prisluhnite sebi in drug drugemu.
• Naspite se. Vsi.
• Vsak, čisto vsak naj prispeva k prijetnejšemu in bolj sproščenemu vzdušju.

Varnost, varnost, varnost in vse bo v redu. Iz tega potegnite najboljše. Ostanite zdravi.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

O moči besede sem že kar nekaj napisala. Besede, ki jih uporabljamo, določajo naše misli, reakcije, razpoloženje in prihodnost. Kakšno prihodnost si želite? Imamo možnost izbire.

O dvojnosti življenja sem tudi že pisala. Vsaka medalja ima dve plati, pravi stara modrost. Lahko se odločimo, za katero plat medalje bomo skrbeli. Koliko je ta odločitev zavestna, je tudi odvisno od nas. In tu trčimo na odgovornost. Odgovornosti se bojimo. Odločitev pozneje lahko čutimo kot krivdo, hkrati pa naj je ravno z možnostjo odločitve dana moč. Kar sta spet dve plati. Nezaupanje vase, pomanjkanje občutka moči in varnosti nas prisilijo, da odgovornost raje preložimo na drugega, na usodo, zvezde, sreče in manj srečne zvezde. Res je, da se dogajajo stvari, na katere nimamo vpliva. Vplivamo pa lahko na to, kako bomo to sprejeli.

Na svetu je preveč vojn. Svet smo jaz, ti, mi. V kolektivni zavesti je preveč energije vojne. V nas je preveč vojn. Kar naprej se borimo, pogosto uporabljamo besedo vojna, borba, sovražnik. V službi se borimo za obstoj, borimo se za zakon, borimo se s tesnobo in depresijo, borimo se s kilogrami, borimo se za ljubezen, borimo se za lepši jutri, borimo se za zdravje, borimo v športu, borimo se za lastni prav, borimo se z otroci, borimo se že skoraj z vsem in vsakim. Borci smo. Borbamo, borbamo dalje, zborbali bomo so nove besede, ki se pojavljajo nekaj zadnjih let. Borba je del vojne, borba je napor in za borbo morata vedno biti najmanj dva. Dva, ki vlagata energijo, vlečeta vsak na svojo stran in ne popustita. Spet imamo dve plati. V borbi ni ljubezni, ni razumevanja, ni sočutja, empatije in z vsako borbo se od tega samo še bolj oddaljujemo. Eno si želimo, drugo delamo. Spet dve plati.

Vse v življenju ima svojo ceno. Cena je energija, ki jo v nekaj vložimo, cena je notranji mir, cena so notranje rane, ceno plačujemo z zdravjem, ceno plačujejo naši otroci in šele daleč, daleč zadaj ceno plačamo z denarjem. Ampak za nas edino ceno predstavlja denar. Verjemite mi, da je do denarja bistveno lažje priti kot do notranjega miru, zdravja, dobrih odnosov … Zato v borbi in vojni ni zmagovalcev. Vsi izgubimo. In izgubimo veliko.

Res je, če na zemlji hočemo kaj imeti, moramo delati, delovati, ustvarjati. To je ena plat. Druga plat je, da ko vse naredimo, je čas da spustimo, se prepustimo in zaupamo. Delovanje in nedelovanje. Dve plati. Izpustiti ne znamo, ker nas tega ni nihče naučil. »Bori se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega diha in nikoli ne obupaj,« je lahko vodilo v izgorelost, če že ne v kaj hujšega. Ego in demoni dodajo svoje z nabijanjem krivde in manjvrednosti, strahovi praznijo prostorček varnosti in vse bolj grozno postaja vse skupaj. Vse skupaj je ena sama drama, v kateri vsi izgubljamo.

Borimo se proti slabim občutkom. Bolj kot se borimo, več jih je. Kakšen dan je bolje, potem spet pridejo. Vsakič jih je več. Več strahov, več samoobtoževanja, več občutka osamljenosti. Borimo se proti tesnobi in depresiji in ravno borba jih krepi. Vemo, da se moramo boriti in po glavi se motajo stavki: »Kdaj se bom spet slabo počutil? Ali bom zmogel? Kaj je z mano narobe?« Te čustvene energije ves čas hranimo.

Z besedami in dejanji se borimo z otroci, partnerjem, sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci. Z vsako borbo je slabše, z vsakim prepirom je več ran, ki sprožijo um. Um naredi dramo. Ko smo v drami, smo izgubili na celi črti. Kopičimo energijo zamere, jeze, kopiči se energija nemoči ali maščevanja. »Hočem, da boli tudi tebe,« če si priznamo ali ne.

Spustite, ustavite um. Vrzite ven dramo z vsemi stavki. To znate. Znate sprostiti jezo v sebi. Znate pomiriti srce. Na travnik odpeljite ranjene, nesrečne, nevidne, nepomembne, nevredne osebe, ki pridejo na dan. Dajte jim možnost. Potolažite notranjega otroka, na varnem je. Začutite, kako je lažje, kako se sprošča vaše telo, kako se umirja in zdaj končno lahko slišite razum. In razum naj odloči, kaj je pametno, kaj je smiselno in kaj je vredno oz. se splača narediti. Pogosto stvari sploh niso tako hude, kot je to z dramo napumpal um. Kaj je za vas res pomembno? Ali je to res vredno zapravljati čas in življenjsko energijo? Ne vem, odgovor je v vas.

Mislimo, da moramo biti ves čas srečni. Za to srečo rabimo več in še več. Več energije, več druženja, več izletov in potovanj, več oblek, več kozmetike, boljši avto …  Sreče ne moremo ves čas čutiti, ker je to nasprotni pol nesreče. Vmes je zadovoljstvo, notranji mir. Dovolj imate in spustite, samo spustite potrebo po še in še več in po vsem. Vse je v redu, na varnem ste. Ne borite se, ne obremenjujte se, samo spustite. Začutite mir v sebi, začutite obilje, s katerim ste obdani. Imate veliko, z notranjim mirom boste imeli boste še več.

Druge osebe ne moremo prisiliti, da nas ima rada. Nikogar ne moremo prisiliti, da nas ljubi. Ampak mi tiščimo in se borimo in vztrajamo. Ljubezen je podobna vodi. Ko jo želimo stisniti, obdržati, nam spolzi med prsti. Razpnite dlan in voda bo ostala. Spustite in ljubezen bo ostala ali prišla. Ampak ne. Za ljubezen se je treba boriti. Hočemo njega/njo, čeprav nam ljubezni ne more, ne zna, noče dati. »Ne morem živeti brez njega/nje,« vibrira v vsaki celici. Spustite. Spustite ven to vibracijo. Speljite vse postopke, do notranjega miru. Ljubezen ni bolečina, nesreča ali žalost. To delamo mi. Dela naš um, ego, strahovi, napačna prepričanja, občutek nevrednosti in vse je ena sama velika drama. In tako se zataknemo v razmerje. In tonemo in okoli nas tonejo ljudje, ki jih imamo radi. Ne borbajte, spustite. Notranji mir je temelj vsega. In ko s tem temeljem vse 3-krat poveste, ko ste vse 3-krat poskusite, spustite. Na varnem ste, vse je v redu, zaupajte vase in v življenje.

Spustite skrbi. Ali vam pomagajo? Ali karkoli spremenijo? Odpravite jih, vrzite jih ven. Na varnem ste, vse je v redu.

Ne dovolite si drame. Ali vam pomaga? Ali ste do sedaj v drami karkoli izboljšali? Niste, verjemite mi, da niste.

Jeza, spustite jo, ne bodite jezni. Predelajte jo in spustite.

Maščevanje – spustite ga. Ljudje pravijo, da niso maščevalni, a v istem stavku rečejo, da ima palica dva konca, da bo karma naredila svoje. To je želja po maščevanju, to je maščevanje. Spustite in ne ukvarjajte se s tem.

Spustite željo in potrebo po priznanju, vrednosti, ljubezni – ne rabite tega, to je že v vas. Poskrbite, da bo v vas v zadostni količini. Napolnite, vi sami napolnite svojo čustveno posodo.

Krivda – izpustite jo. Ne obtožujte se, ne pomaga. Karkoli ste naredili, ste naredili v dobri veri, da je tako prav ali zato, ker so vas ugrabile čustvene energije in si enostavno niste mogli pomagati.

Spustite žalost. Žalost ni merilo. Pogosto se krivda veže na žalost in zato tako dolgo in po nepotrebnem ostaja v nas. Spustite jo. To ne pomeni, da ste malo ljubili, da vam nekdo ni bil pomemben, da vam ni mar. Žalost ni merilo. Žalost vas samo uničuje.

Hrepenenje – spustite ga. Zaradi hrepenenja ne vidite obilja, ki vas obdaja, ne zaznate, ni vredno, nič ne pomeni. Spregledate in spustite možnosti, ki vam jih življenje vsak dan ponuja. Spustite, da boste lahko videli in prejeli.

Globoko vdihnite in izdihnite in recite: »Naj gre. Dovoljujem, da gre. Spuščam. Ničesar pomembnega ne bom izgubil. Dovolj sem. Na varnem sem. Zaupam.« Uporabite svoje besede, besede ob katerih začutite olajšanje.

Ko smo popolnoma na tleh, takrat smo največkrat sposobni spustiti. To je notranji avtomatski proces. Kot da se resetira naša notranjost. A zakaj bi čakali tako dolgo? Zakaj bi čakali, da pridemo do dna? Pot do dna je dolga, težka in naporna. Prihranite si jo. Zato spustite, ko je to potrebno. Postanite si pomembni in važno naj vam postane vaše notranje dogajanje, čutenje, misli, drama, strahovi in demoni, sporočila nezavednega. Da vse to lahko čutimo, zaznamo in slišimo, moramo biti v sebi mirni, brez tubulenc, vsiljivih misli, drame. Tudi pot do notranjega miru včasih ni kratka niti lahka.  Je pa vredna. Ta pot je vredna časa in energije.

Vse zgoraj napisano pa je zajeto v enem samem stavku Frančiška Asiškega: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Strah začutimo, ko se ne počutimo varno. Varnost je osnova in tudi v Maslowi lestvici je takoj za osnovnimi potrebami (dihanje, hrana, spolnost …). Občutek varnosti je v nas, ko imamo dovolj dobro samopodobo. To pomeni, da zaupamo vase, da ne glede na to, kaj v življenju pride, vemo, da bomo rešili, čeprav ne bo vedno prijetno, da čutimo svojo moč. Čutimo jo globoko v sebi. Občutek varnosti nam dajejo ljudje okoli nas. Pradavno obliko bivanja v plemenu smo zamenjali z družino in prijatelji. Občutek varnosti nam daje naše zdravje in zdravje oseb, ki so nam blizu. Včasih so se selili na rodovitna in s hrano bogata področja, danes nam to zagotavlja denar. Denar je varnost. Morala družbe so pravila družbe, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je pravilno in kaj je napačno pri človekovi osebnosti in njegovem delovanju. In če se vsi obnašamo po teh pravilih smo in bomo varni. S posedovanjem stanovanja, hiše, zemlje, potrebnih in manj potrebnih stvari občutimo varnost. Nezavedno našteto različno močno ovrednoti, zato so nam nekatere stvari pomembnejše od drugih. Nekomu družina v nezavednem pomeni več od denarja, drugemu zemlja pomeni več od preživljanja skupnega časa z družinskimi člani, nekomu so moralne vrednote tako pomembne, da ne odstopa za milimeter, sodi in obsoja, ne da bi poznal ali bi ga zanimale okoliščine … Osnova, temelj je občutek varnosti v nas. V meni, v tebi, v nas.

Občutek varnosti je globoko v nas. Če je občutka varnosti premalo, ali če nam trenutne okoliščine zamajejo občutek varnosti, se aktivira strah. Strah je obrambni mehanizem, da ne pride do katastrofe. Sprožijo se prepričanja. Cilj prepričanj je zagotavljanje varnosti. A sporočilo nezavednega ni jasno. Sporočilo ni: »Nisi varen,« ampak: »Spremeni to, naredi ono, kriv/a je ta, biti mora tako in ne drugače.« Manjši kot je občutek varnosti, bolj smo ranljivi in nemočni. Zato se usmerimo na okolico. Želimo, hočemo, rabimo rešitev. Strah je prevzel nadzor, smo le lutka v njegovih rokah. In strah je drama, ki skupaj z umom uživa in nori. Problem je, ker se takega stanja, takšnih občutkov, takšnega razpoloženje navadimo in ne vemo več, da ni »normalno«, da ni ustrezno, da ni smiselno. Potem nekdo reče: »Daj spremeni, strah te je, povečaj občutek varnosti, to kar delaš ni v redu, na ta način se bo samo poslabšalo, spusti, zmoreš …« A mi slišimo samo: »Kolk si ti zanič, nesposoben, neumen, nič ni s tabo, tebi ni pomoči.« In prepričanja se samo okrepijo: »Ne verjemi, to se ne da, dober si tak kot si, ne spreminjaj se, bodi ponosen nase, delaj tako naprej, slej ko prej ti bo uspelo, kriv je nekdo drug …« Zid preko katerega trenutno ne moremo. Ta zid včasih pade šele, ko nimamo več kaj izgubiti. Ko smo na dnu. Ko smo se razleteli na koščke. Če imamo vsaj še malo preživetvenega nagona, so koščki ostali celi in se lahko sestavimo, če imamo vsaj še malo moči, se od dna odrinemo navzgor.

Ko smo umirjeni, lahko iz čustev in reakcij zaslutimo, kaj vse je v nezavednem. Ampak čustva nas vznemirijo in razburkajo notranjost, zato takrat ne vidimo pravega vzroka problema in iz muhe naredimo slona. Slon je slon, simpatična žival, v prispodobi pa neroden, okoren, počasen, zavzame veliko prostora in stvari ruši. Slon in trgovina s porcelanom ne gresta skupaj. Slon so prepričanja, ki se aktivirajo zaradi čustvenih energij in mi smo trgovina s porcelanom. In potem je kar je in to je lahko burno, naporno, boleče, uničujoče.

Prepričane je orodje, ki nam pomaga preživeti, optimalno razumeti sebe in svet. Prepričanje je lahko tudi orožje s katerim bijemo bitke. V vojni ni zmagovalca, v vojni so samo poraženci. Ampak se ne damo. Bitke bijemo vsak dan, z vsem in vsakim, kar ni po naše, kar je v nasprotju z našimi prepričanji, namesto muh imamo polno slonov. Muhe se je lahko znebiti. Res je, da jo težko ujamemo, ampak ko jo, jo skozi okno z lahkoto spustimo na svobodo, prostost. S slonom je bistveno težje. Zlepa ga ne premaknemo. Če se že premakne gre točno tja, kjer je najmanj treba in je štala še večja. Tko da, prosim, imejte muhe. Prvi cilj naj bodo muhe. Ustavite se in ustavite um. Muhe naj ostanejo muhe.

Vsak dan se znajdemo v večjem ali manjšem roju muh. Zoprno, nadležno ampak obvladljivo. Če te muhe spremenimo v slone, je po nas. Gotovi smo. Samo še na tla se lahko uležemo in se zjočemo. Preveč je, pretežko in potem se čudimo, zakaj smo izgoreli. Niso krivi drugi, mi smo tisti, ki največkrat ustvarjamo slone po nepotrebnem.

»Pridem v službo, pozdravim in mi sploh ne odzdravi. Dovolj jo imam. Kdo pa misli, da je. Ko me rabi, pa pride vsa sladka do mene. In vedno znova ji pomagam, namesto da bi ji kaj zabrusila. Tako sem jezna nase …« Situacijo in osebo spremenite po želji. Če se zgodi enkrat, dvakrat ni problem. Če se zgodi večkrat, naše nezavedno postane pozorno. Intenzivneje začnemo to osebo spremljati, ne da bi se tega sploh zavedali, ne da bi to hoteli. Opazimo, da se z drugimi več pogovarja kot z nami, da nekam manj dela, mi smo z delom zasuti, potem pove, kako čudovito in enkratno je preživela konec tedna, začnemo pregledovati njen FB profil in vse bolj nam gre na živce. V nezavednem je potreba po točno njeni pozornosti vse večja. V glavi je misel, da je ta oseba neznosno zoprna in komaj čakamo, da je ne vidimo. To je notranji konflikt. Eno v nezavednem, drugo v glavi. Tako nastane iz muhe slon.

Vzrok je v naši potrebi po pozitivni pozornosti. Večja pozornost je varnost. Rabimo določeno količino pozitivne pozornosti in ta oseba je nevede poslala signal, da nismo dovolj dobri, ali dovolj pomembni, ali dovolj ustrezni, ali dovolj zanimivi .... Tako se v nezavednem aktivira čustvena energija, ki se samo še kopiči. Ko se je dovolj nakopiči, nismo več sposobni od te osebe sprejeti, ko je z nami prijazna, ampak nalagamo in iščemo samo še neustrezno. Zapletemo se v začaran krog, vse bolj in bolj nam gre na živce, ne prenesemo je več, strese nas že, ko nanjo pomislimo, neskončno dolgo se v mislih in besedah ukvarjamo z njo, zaradi nje ne spimo, slabo nam je ob misli na službo, premlevamo, vsakomur razlagamo, dokler mu ne uspe uiti od nas. Nihče nas ne razume. Čisto zares. Nihče. In nismo varni, ne počutimo se varno. Sami smo in nerazumljeni.

Vzrok ni v tej osebi, vzrok je v nas. Zato pravim, da se obrnite navznoter. Ne bijte bitk in ne začenjajte vojn, ker boste izgubili. Če uspete pravočasno zaznati notranje procese, ustaviti um in prepričanja, se vprašajte, kako se počutite. Odgovor bo, da se počutite nevredni, ne videni, nezanimivi, nepomembni … Če greste naprej, se lahko vprašate, kaj to zame pomeni? Kaj zame pomeni, če sem takšen? Kako se počutim, če sem takšen in prišli boste do prestrašenosti. Ja, prestrašeni smo, zamajejo se tla pod nogami. Potem se lahko vprašate, zakaj sem prestrašen, kaj mi manjka. Tako pridete do občutka varnosti. Občutite. V tem je težava. Odlično. To hitro lahko spremenite, če se za trenutek osredotočite na notranjega otroka na travniku (naj bo odrasla oseba) in ji poveste, naj ne skrbi, na varnem je. Na varnem je in vse je v redu. Začutili boste olajšanje, popustilo bo. Nakopičena energija se bo sprostila, ne bo več napeto in ta oseba za vas ne bo več pomembna. Preprečili ste, da iz muhe nastane slon. Tako enostavno gre to.

Stres poveča potrebo po varnosti. Če imamo premalo lastnega občutka varnosti, ga iščemo zunaj sebe, v okolici. Precej velik stresni dogodek je rojstvo otroka. Prihod novega člana družine je čudovit dogodek, ki ga spremlja neskončna količina veselja, sreče, vzhičenosti, ljubezni … hkrati pa je v mamici tornado, cunami, potres, poplava hormonov, cel kup pričakovanj o skladnem, razumevajočem, prijetnem starševstvu, o sodelovanju, pomoči, razumevanju, pozornosti, ljubezni med staršema. Vprašanja, ali bova zmogla, ali bova dobra starša, ali bo z otrokom vse v redu poveča okolica z nešteto nasveti, popravljanjem, črno – belim pogledom na to, kaj je prav in kaj narobe.

Prvi dnevi so naporni, navaditi se morajo drug na drugega, na nov ritem, prioriteta je otrok in lahko se prva pričakovanja ne izpolnijo. Če sta bila starša pred rojstvom dobro povezana, če med njima ni bilo prevelikih nesoglasij, če si znata prisluhniti, bosta ta čas bistveno lažje speljala kot par, ki je že pred rojstvom imel določene težave, a jih nista hotela, upala, želela videti in urediti. Upanje in um naumita, ko bo otrok, bo bolje, družina bomo, vse bo v redu. A včasih na žalost ni. Ni zato, ker se vedno potencira »tisto« kar je v nas, kar je med nama, in ne kar nekaj čudežno drugega. Pričakovanje, da bo otrok »zresnil«, največkrat očeta, je napačno.

Porušeno hormonsko ravnovesje ob pomanjkanju varnosti in razumevanja sproži hudo stisko mame. Mamica lahko pogosto joče, je tesnobna, žalostna, nerazumljena, obletavajo jo slabe, črne misli, depresija in/ali panični napad nista več daleč. Če sta partnerja povezana, če vesta, čutita, da se lahko drug na drugega zaneseta, da se trudita razumeti drug drugega, zgoraj našteti znaki ne bodo hudi in bodo hitro izzveneli. Lahko pa se poslabša do te mere, da se partnerja še bolj odtujita, prepiri in očitki so na dnevnem redu, v srce letijo besede, ki bolijo, ranijo in zmanjšujejo občutek varnosti. Ne moremo zaupati. Ne morem zaupati človeku, s katerim imam otroka, s katerim zaspim in se zjutraj zbujam, ki bi moral biti prvi ob katerem se res na varnem. To velja za oba.

Ves čas je vpletena še okolica. Babici vesta vse in delata po svoje. Imata pravico. Tako pravita, tako mislita, tako sta prepričani. Dolgo sta čakali vnuka. Imata pravico do njega. Pa ga nimata. Otrok ima pravico do starih staršev in ne obratno. Če sta starša povezana, bosta postavila mejo. Ne na silo, v miru, ker je v njiju mir, ker povezanost pomeni varnost, zaupata si. Meja se vedno postavlja v miru in ne v prepiru ali na silo.

Če starša nista povezana, ostajata vsak na svojem bregu, nerazumljena, neenotna. V obeh divja vihar. Večina tega viharja je v nezavednem, na dan pride, ko se ne znamo mami ali tašči postaviti po robu, ko nam ena ali druga ali pa kar obe gresta že tako na živce, da ne zapuščamo stanovanja, če živimo v isti hiši. Vsakodnevne obveznosti brez konca, nikoli dokončana zgodba, ko ves dan delaš, skrbiš, urejaš, previjaš, crkljaš, umirjaš jok, se v minuti stuširaš, ješ in spiš stoje in zvečer ni kaj pokazati, utruja in situacijo poslabšuje.

Vsaka družina ima svoje odtenke dinamike, nemogoče je vse opisati. In zdaj je že čas za rešitev. In rešitev večini ni všeč. Zaključimo z iskanje krivde. Zaključimo s prepiri. Zaključimo z vlogami. Če hočemo biti dobri starši, je zdaj zadnji čas, da se resno pomenimo s seboj, spraznimo glavo raznih stavkov, ki ne koristijo, natolcevanj, črno – belih scenarijev. Um zapremo v kletko. Naj da mir. Odpravimo strahove in demone. Cilj je, da se najprej poskušamo umiriti. Z notranjim mirom po nepotrebnem ne izgubljamo energije, ki nam jo že tako manjka. Začnemo zdraviti rane. Ko so pozdravljene, nimajo več moči. Odstranimo energijo bolečih spominov, da ne ponavljamo klasičnega in stokrat prežvečenega  repertuarja. S tem krepimo občutek varnosti. Najprej sami poskrbimo za to.

Rezultati so vidni v nekaj dneh. Še zdaleč ni popolno, tudi padci bodo, a ste na poti navzgor. Če jemljete antidepresive, način razmišljanja, delovanja ostaja enak in to je treba spremeniti. Antidepresivi pomagajo, da to lažje spreminjate, ne delajo pa čudežev. Ko ste približno umirjeni, se umiri tudi domača dinamika. Otrok je mirnejši, več spi, za odtenek ste bolj spočiti in če se ne odzovete na prepir, imate veliko možnosti, da se začneta povezovati. Kolikor je ljudi, toliko je odtenkov poti. Ne odnehajte prehitro.

Hrana in varnost sta tesno povezani. S hrano umirimo pomanjkanje varnosti. Hrana umirja in pomirja, ogljikovi hidrati in maščoba spodbudita izločanje hormonov ugodja in sreče. Če nikakor ne morete shujšati, je vzrok lahko v vašem občutku varnosti. Odpravlja strahove, prinaša ugodje in maščoba vas varuje pred svetom.

Najlepše je gledati otroka, ki z veseljem jé. Pogost vzrok otrok s prekomerno težo je mamino pomanjkanje varnosti. Osnovni vzrok za motnje hranjenja je pomanjkanje varnosti.

Obsesivno-kompulzivna motnjo (OKM) ublažite ali celo odpravite z občutkom varnosti.

Tesnobo, panične napade, depresijo ublažite in pozdravite z intenzivnim občutkom varnosti.

To je le nekaj najočitnejših primerov, kako pomemben je občutek varnosti. Problem je, ker se vsi ti procesi odvijajo v nezavednem, mi pa smo v glavi nabildani z dobro in močno samozavestjo.

Močni smo, sploh ženske so v zadnjem času močne. Tako močne, da ni moškega, ki bi jim bil kos. Tem ženskam manjka temeljni občutek varnosti. Ne prepričanje v glavi, občutek globoko v njih. Ženska, ki nima občutka varnosti, izziva moškega naj ji dokaže, da je zanjo dovolj močan. Rabi močnega moškega, ker sama ni dovolj močna. Rabi nekoga, ob katerem bo varna. In ker ni močna, rabi »dokaz«. Ker je v glavi prepričana, da točno ve, kaj hoče, mu to jasno že na začetku pove. Pričakujem to in to in to, in ne maram tega in tega in tega, obnašati se moraš tako. Že na začetku ga zasuje s pričakovanji, zahtevami, pravili, jasno izraženimi stališči in se ni pripravljena premakniti niti za milimeter, hkrati pa zagotavlja, da moškega niti ne rabi. Normalen moški se umakne. In takrat ga ne spusti, ne reče, OK, ni dovolj močan. Ne, globoko je razočarana, prosi ga za ponoven pogovor, pošlje mu tisoč sporočil, ker mu mora razložiti, pojasniti, dokler jo ne blokira na vseh omrežjih, ne odgovarja ji, mrkne, uzela ga magla. »Vsi moški so isti, rabim močnega moškega,« in po tipu s katerim še niti nista bila v razmerju, se pobira mesece in mesece. V nezavednem je potreba po varnosti še večja in tako postane le še bolj »močna« s še manj možnosti, da spozna nekoga, ki jo bo imel rad, ki jo bo ljubil, ki mu bo pomembna, s katerim bi lahko bila srečna. Če obrnemo situacijo, če bi moški tako jasno izražal svoja stališča, ki bi imel toliko pravil, bi se mu na daleč izognili.

Naštela sem le nekaj najočitnejših primerov. Varnost je vpeta v vsako našo misel, v odločitve, samorazlage sveta, dogodkov, prepričanj … Ne glede na to, kaj smo mi v glavi prepričani, v nezavednem tečejo procesi po svoje. In do teh procesov pridemo, ko prisluhnemo sebi. Sebi lahko prisluhnemo, ko spraznimo telo navlake, strahov in demonov. Ko je srce srečno, brezskrbno in brez ran. Ko z notranjim otrokom spreminjamo občutke in čustva in šele takrat smo sposobni prepoznavati sporočila nezavednega. To vam BEAM metoda omogoča. Enostavna je, dostopna, le malo časa rabite, da se naučite.

Jaz se lahko odločim samo zase. In sem se. Vi imate najmanj dve možnosti. Izberite za vas najboljšo.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Valentinovo – dan D za marsikoga, predvsem marsikatero. Koliko vam pomeni? Ocenite na lestvici? Ali je ta pomembnost uravnotežena? Ali bo današnji dan karkoli spremenil v vajinem odnosu? Zakaj lahko valentinovo v dobrem razmerju ustvari zamero in zakaj v razmerju, kjer bi bilo najmanj za enega dobro, če bi se končalo, povzroči, da se agonija vleče še naslednje mesece?

Razumsko nam je vsem vse jasno. Ampak razum nima vpliva na naše čustveno doživljanje. Zato si povejte, sebi, odgovorite si, koliko je današnji dan pomemben za vas, koliko si želite čarobnosti dneva, kaj lahko dobite ali izgubite, koliko ste srečni in koliko razočarani, kakšne izgovore in odgovore iščete, da ublažite bolečino in razočaranje, kako močne obrambne mehanizme zanikanja imate … odgovori so v vas, ne v meni.

Če je vaša čustvena posoda prazna, je današnji dan pomemben. Ker je ne znate napolniti sami, je danes primeren dan, da jo napolni nekdo drug. Ko bo polna, boste srečni, občutek, da se je nekdo spomnil, da vam je nekaj podaril, da mu veliko pomenite, da ste pomembni, vredni, opaženi, videni, bo božanski. Vprašajte se, koliko časa bo ta občutek trajal? Kaj bo potem? Zakaj se vaša čustvena posoda prazni? Koliko sami lahko naredite, da želje, hrepenenja, občutke praznine, nezaželenosti, nepomembnosti, spregledanosti zmanjšate, da prekinete nepotrebno odtekanje, ker vam jemlje življenjsko energijo, slabša razpoloženje, znižuje tolerančni prag in zato ste pogosteje nerazumljeni, spregledani, neupoštevani … Rane, zamere, jeza se nabirajo in najbolj škodijo ravno vam in ljudem, ki jih imate radi.

Če je vaš jezik ljubezni sprejemanje daril, je darilo dokaz ljubezni. Če se tega zavedate, to potrebo lahko uravnovesite in vam ne bo delala škode. V nasprotnem primeru je partner lahko celo leto razumevajoč, zanesljiv, ljubeč, a pozablja na darila. Pozablja na to, kar je v vašem čustvenem svetu dokaz ljubezni. Če se zavedate, da je to vaš jezik ljubezni, imate možnost, da zamera ne bo prevelika. Če pa tega ne veste, bo pozabljeno darilo ali ne dovolj vredno darilo povozilo celo preteklo leto. Nelogično, neracionalno, a še kako resnično. Logika in racionalnost pri čustveni potrebi ne deluje najbolje. Le vi sami, če se zavedate, jo lahko delno ublažite. Pomembna je tudi velikost, vrednost darila. Ker to za vas lahko pomeni vašo vrednost in tu sta čokolada in šopek premalo. Nekako bo prišel skozi s pravim parfumom, ali celo bolje kar s šopingom, romantično večerjo, razvajanjem v masažnem bazenu … To je lahko za vas dokaz, da vas ima čisto zares in neskončno rad.

Če je vaš jezik ljubezni delanje uslug in obdarovanje, boste sami pripravili darilo, romantičen, poseben večer in ne bo dobro, če bo rekel ali rekla, ti, ne danes, čist sem zbit/a, ali lahko prestaviva na petek ali soboto. Počutili se boste nekako tako kot nekdo, ki ga je povozil tank.

Zato izkoristite valentinovo zase. To je eden boljših dni, da veliko spoznate o sebi, še več predelate, pozdravite rane preteklosti, bolečine, razočaranja, napolnite svojo čustveno posodo, uravnotežite se, povejte si, kaj  in česa si želite, po čem hrepenite, kaj to za vas pomeni … Točno na ta dan lahko pridete do »tistega,« zaradi česar celo leto prenašate neprimerno obnašanje in neprimerne besede, zaradi česar znižujete kriterije, iščete izgovore, opravičujete …

Naj bo to valentinovo namenjeno vam. Podarite si ga. Razveselite se vsega, kar boste izvedeli in predelali. Je le en dan v 365 dni dolgem letu. Pomembno je celo leto. Spoznajte, predelajte, znate, zmorete in videli boste, da bo leto čisto drugačno.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos in 8 moških - zakaj pa ne?

Priporočam v branje

Podzavest - nezavedno je skladišče energije naših prepričanj, mnenj, vzorcev, verjetij, ugotovitev, dogodkov, navad … Na žalost tega skladišča ne moremo sistematično sproti urejati. Pojma nimamo, katera izkušnja, informacija s koliko energije se bo uskladiščila in katera bo šla mimo nas. Zgodi se, da rečemo: »Nisem vedel, da se me je to tako dotaknilo. Mislil sem, je šlo bolj mimo mene, zdaj pa kar ne morem naprej.« Nad nezavednim nimamo nadzora, ne moremo pospraviti, ne moremo zavreči, kar nima smisla ali nam celo škodi. Nezavedno samo shranjuje. Ne presoja, ne tehta, nima »pameti«, ki bi rekla: »Ej, tole nima smisla. Tole je škodljivo. Tega ne rabim.« V nezavedno gre vse. Pravzaprav je krivično, da na nezavedno nimamo vpliva, ker ravno nezavedno diktira naše mišljenje, sklepe, predvidevanja, reakcije, čustva, odločitve, dejanja … Pravzaprav smo marioneta nezavednega.

V podzavesti – nezavednem procesi tečejo neprestano, nezavedno ne miruje. Nima ure, ni preteklosti, je le zdaj. Ves čas je zdaj. Energije so ves čas aktivne in se med seboj združujejo, tvorijo nova prepričanja in neznaten in nepomemben dogodek preteklosti čez leta nakopiči veliko energije in postane pomemben in težaven za naše vsakodnevno življenje. V nezavednem se dogaja kot tukaj in zdaj. Življenje olajšajo obrambni mehanizmi, ki poskrbijo, da informacije iz nezavednega ostanejo tam ali jih predrugačijo in preslikajo na drugega …

Sporočila nezavednega se prevedejo v čustva. Vzrok, da čutimo, kakor čutimo, je v nas. Temeljni problem je varnost. A redkokdo reče: »Žalosten sem, ker se ne počutim dovolj varno, jezen sem zato, ker se bojim, ker nisem varen, izbruhnem takrat, ko se ne počutim varno, zahtevam, ker se ne počutim varno, prepirljiv sem, ker se ne počutim varno, jem, kupujem nepotrebne stvari, kopičim, pospravljam, ne pospravljam, ker mi to daje trenutno uteho, ker me je strah in groza, depresiven sem, ker se ne počutim varno, moškim in ženskam ne zaupam, ker nimam dovolj močnega občutka varnosti, ukazujem in komandiram, ker me je strah, groza v meni prevlada, nima kontrole nad besedami in dejanji, zato ranim druge, hočem jih prisiliti, da mi dajo to, kar mi manjka, česar ne morem dati sam sebi.« Z meseci in leti se v našem nezavednem vse premeša in zmeša in zato na dan prihaja zmešnjava. Iz zmešanega in premešanega ne more priti drugega kot zmešnjava. Zmešnjava je zmešnjava in ne nekaj jasnega. In ta zmešnjava ima lahko zelo močno energijo, ki nas prisili, da postavimo močne obrambne mehanizme. Um hoče odgovor, zato zaključi: »Ti si kriv. On je kriv. Oni so krivi.« Če je torej vzrok za naše slabo počutje zunaj, moramo spremiti to zunaj. In spreminjamo. Če ne gre zlepa, gre zgrda. Z agresijo ali pasivno agresijo. Čustvena manipulacija je pasivna agresija.

Učite otroke prepoznavanje in odstranjevanje čustvenih energij. Še ne desetletna deklica je v šolskem spisu z naslovom Moja mami prvi stavek napisala: »Rada te imam zato, ker me potolažiš, ko sem v stiski.« Najprej ji je to prišlo na misel. V nezavednem je to zanjo najpomembnejše. Deklica ve, da je na varnem, da je stiska normalen del življenja, da lahko spregovori, da zato ni slaba, da z njo ni nič narobe in da lahko svojo stisko delo z osebo, ki ji zaupa in ji daje varnost. Na ta način otrok polni prostorček varnosti in hkrati gradi dobro samopodobo. Občutek varnosti in dobra samopodoba pa sta temelj, da se z neprijetnimi čustvi upamo soočiti, se o njih pogovoriti, jih predelati. Negativnih čustev ni, čustva so le prijetna in manj prijetna.

Mnenje o nas samih je uskladiščeno v nezavednem. Samopodobo oblikujejo stavki, neverbalna sporočila, dejanja, stereotipi, izkušnje, dogodki … ki se v nezavednem nabirajo od otroštva dalje in so se zmešale in premešale in se še vedno mešajo in združujejo v nezavednem v naša prepričanja. Razuma v nezavednem ni, zato je vse skupaj ena čorba brez logike. In v nezavednem so ta temeljna prepričanja ukoreninjena in hkrati skrita. Tako smo vedno znova lahko presenečeni, kakšno je pravzaprav naše mnenje, prepričanje o nas samih. Marsikaj nas preseneti, osupne, če le uspemo zaznati in prepoznati sporočila notranjosti. Zato je pomembno, da se ukvarjamo s seboj in ne toliko z drugimi. Še mi ne vemo, kaj in kdo smo, kako bomo potem vedeli kaj in kdo so drugi.

Samozavest pogosto zamenjujemo s samopodobo. Lahko se zgodi, da smo samozavestni s slabo samopodobo. Samozavest nabildamo z motivacijskimi govori, nenehnim ponavljanjem pozitivnih stavkov. To je koristno edino v primeru, ko smo tik pred zdajci težko nalogo in rabimo umeten poriv, da speljemo, zmoremo, naredimo … Po koncu pa pogledamo, kaj se je z nami pravzaprav dogajalo in kje je vzrok. Bolj kot se boste prepričevali, bolj se boste oddaljevali od sebe, svojega srca, duše, svoje biti. Osredotočeni boste v glavi, um bo prevladal in vse težje boste prepoznali svoje čutenje, ki je pravo sporočilo, kaj se v nas dogaja. Tu se navadno zapletemo v zanko. Negativnih čustev ni, so neprijetna. Te neprijetnosti se hočemo znebiti. Ker ne vemo, kako se osredotočimo v glavo in si prigovarjamo karkoli že, da nam je lažje. Ker neprijetnih čustev ne predelamo, se energije kopičijo, še težje nam je, še bolj se pozitivno prepričujemo, še bolj potlačimo, še bolj se osredotočamo v glavi in potem enkrat poči. Tako ali drugače.

Zato težim: »Kaj čutite? Kaj čutite? Kaj čutite?«

Samopodoba je to, v kar smo mi globoko v sebi prepričani in ne to, kar mi o sebi v glavi mislimo. Na raznih predavanjih je na koncu vprašanje, ali ima kdo kakšno vprašanje. Vprašanje lahko imamo, pa ne vprašamo, ker nam je neprijetno vstati, oči drugih so uperjene v nas, lahko postavimo »neumno« vprašanje. Na izpitu kljub znanju zmrznemo. Vzrok za strah pred javnim nastopanjem je v naši samopodobi.

Slaba samopodoba – občutek manjvrednosti ali celo ničvrednosti vpliva na odnose. Ne upamo spregovoriti, ne upamo povedati, kaj si želimo, kaj rabimo, kaj čutimo, kaj nam je všeč. Nase jemljemo krivdo po nepotrebnem, opravičujemo se po nepotrebnem, trudimo in potrudimo se za vse in vsako malenkost, zmedemo se ob pohvali, ne znamo sprejeti komplimenta, neskončno hvaležni smo za najmanjšo pozornost, ne zapuščamo, ampak pustimo, da nas še naprej zlorabljajo – fizično, psihično lahko tudi spolno. Usmerimo se v to, da bomo uganili in ustregli, brali misli in želje … tako močno smo usmerjeni navzven, da ne zaznamo sporočil nezavednega, nekaj v nas nas neznosno sili, da smo tihi, ustrežljivi, nezahtevni, prijazni, skromni in ponižni. Ne zaslužim si ve, kot imam. Zato si težko privoščimo počitek, razvajanje, nakup nečesa, kar bi bilo samo za nas. »Ne zaslužim si. Ne rabim. Ne morem si privoščiti.« To je ena skrajnost.

Druga skrajnost je, da nam vse pripada. Glasni doma, v družbi in službi. Najbolj pametni, najbolj duhoviti, najbolj šarmantni, najbolj lepi, vedno imamo prav in ta prav je edini. Tako in nič drugače. Ves čas smo v drami. Ko jadramo na valu uspeha in sreče, hočemo še više in še več. Več odobravanja, več všečkov, več pozornosti, več oboževanja, višjo plačo in brezplačne usluge. To mi pripada.

V odnosih smo naporni. Ves čas nam nekaj manjka. »Premalo se potrudiš, nisi pozoren/pozorna. Samo jaz vlagam v odnos. Zakaj ne narediš tako, kot sem rekel/rekla? Kolikokrat moram še ponoviti? Ne poslušaš. A to je vse, kar si mi kupil? Pusti me na miru in ne gnjavi me. Kar naprej nekaj težiš s problemi. Rabim čas zase, za šport, za prijatelje. Za razliko od tebe jaz delam.« Nadaljujete lahko sami.

Nič ni dovolj in vse je premalo. Kupujemo in privoščimo stvari, ki si jih v tistem trenutku zaželimo, biti moramo v trendu in končno nam to pripada. Pripada nam vse na svetu in krivično je, da do vsega ne moremo. Bančni račun je že zdavnaj izdihnil. Imamo super avto, a nimamo denarja za žarnico, ki je pregorela. Imamo najdražji telefon, a nimamo denarja za plačilo porabe. Zmenjamo banko, dobimo nov limit, nov kredit, če je treba hipoteko. Bomo že. Samo enkrat se živi. Kdaj si bomo privoščili, če ne zdaj?

Prvi opis je opis nesamozavestne osebe, drug opis je opis samozavestne osebe. Skupna jima je slaba samopodoba. Večina nas se najde med obema skrajnostma.  Z opazovanjem svojih čustev, občutkov, reakcij, misli, zaključkov lahko najdemo kaj je v nas, kaj je v našem nezavednem, ki vpliva na naš vsakdan, na naše odnose. To lahko izboljšamo, popravimo, smo razumsko bolj pozorni na to. Ne gre čez noč, ker čez noč tudi ni nastalo, v nekaj tednih z nekaj dela pa že čutimo izboljšanje. Temelj za boljšo samopodoba je občutek varnosti. Graditi se začne od tu naprej. Občutek varnosti globoko v nas. Do tega globoko v nas postopoma pridemo z notranjim otrokom in ne s prepričevanje v glavi. V glavi se prepričujte samo takrat, ko morate nekaj speljati ali se počutiti bolje zdaj in takoj. Spremembe, ki se zgodijo globoko v nas, so trajne, ostanejo in zato lahko gradite. Nihče ne reče, da vlaga v dobro samopodobo, ampak da samopodobo gradi. Ko boste gradili samopodobo, se bodo gradili vaši odnosi. Marsikomu to ni všeč, ker je preveč dela in gre prepočasi. Zato se odločijo za drugo možnost. Ta druga možnost pa je, da se vedno znova in znova znajdejo v enaki situaciji. »Kar naprej se mi ponavlja eno in isto. Vedno naletim na točno enakega tipa, enako tipinjo. Joj, zakaj se mi to dogaja?« Saj veste kako gre: »Kakor znotraj, tako zunaj.«

Ko se učimo voziti, plesati, igrati na inštrument, ko menjamo službo in se učimo novih procesov,  miselno spremljamo vsak gib, mislimo na naslednji korak. Miselno spremljanje je utrujajoče, pravimo, da je naporno. Znanje osvojimo s ponavljanjem. Vaja, vaja, vaja in potem znamo. Potem delamo »avtomatsko« in nam je lažje. Naporno je, ko je znanje »v glavi«, manj naporno je, ko je znanje v nezavednem. Znanje, gibi, povezave procesov so uskladiščeni v nezavednem in pravimo: »To delam avtomatsko in ne razmišljam.« Npr. sklopko, plin, zavoro, smernike menjamo avtomatsko. Ko se naučimo voziti kolo, znamo to celo življenje, ne glede na to, koliko časa je preteklo od zadnje vožnje. Enako je s plavanjem, kuhanjem … Ustvarili smo navado.

Navada je dobro uskladiščena in zasidrana v nezavednem. Če jo hočemo spremeniti, to od nas zahteva veliko truda. Navada se zasidra, ukorenini v nezavedno z razliko od odločitve: »Tega ne bom več počel. Zdaj bom delal drugače. Shujšal bom. Več bom spal. Več bom telovadil. Opustil bom alkohol, cigarete, druge substance. Ne bom več kupoval stvari, ki jih ne rabim.« Navada je močno ukoreninjena, saj jo največkrat spremljajo kratkotrajno ugodje, odločitev kot lahek oblaček plava po nebu. Dodamo mu zaobljubo. Navadno za novo leto. Odločitev in zaobljuba skupaj imata več energije kot odločitev sama. S to energijo smo lahko ali pa ne kos energiji navade. Zato večine odločitev ali zaobljub ne uresničimo. Zmanjka »goriva«, zmanjka energije odločenosti, želje, popustimo pod težo energije vseh neprijetnih občutkov, ki spremljajo spreminjanje navade. Hkrati pa nam vsak manjši »uspeh« da zagon, da vztrajamo. Uspeh je energija, ki jo iz dneva v dan porabimo, da navada izgublja svojo moč. Zato se pohvalite, čestitajte si, bodite zadovoljni s seboj.

V nezavednem je shranjena energija naših izkušenj in dogodkov. Zavestno smo že zdavnaj pozabili. Večino stvari pozabimo. Še več. Precej se potrudimo, da potlačimo tudi boleče in neprijetne spomine. Saj nam slej ko prej uspe. Ampak nezavedno je svoj svet v nas. Tam nič ne miruje, ves čas je žur, zabava, parti. Kakšna je ta zabava, je odvisno od udeležencev. Več kot je ran, strahu, nezaupanja, slabe samopodobe, demonov večja je galama. Kot da so se Kingstoni naselili v nas. Vse skupaj bi bilo smešno, če ne bi bilo zelo resno. Vojska obrambnih mehanizmov se aktivira in s pomočjo prepričanj hoče preprečiti opustošenje in nevarnosti, ki nam grozijo. Tudi to je eden od vzrokov za naše slabo počutje, bolezni, slabe odnose. Čez dan še nekako gre, ponoči gremo spat, obrambni mehanizmi zaspijo in okrog dveh, treh se začne. Tu je nočna mora, panični napad v vsej svoji drami, galama je prišla na površje. Izmučeni nadledvični železi z zadnjimi močni oddajata hormone, poviša se srčni utrip, poveča se število vdihov, telo zasede smrtni strah. Razumu ni nič jasno, ne vidi nevarnosti, zato nič ne naredi. Um bezlja okoli kot nor. Dobrodošla galama. Statistično je največ srčnih napadov in srčnih in možganskih kapi v zgodnjih jutranjih urah.

Travme preteklosti predelate z notranjim otrokom. Notranji otrok ni samo nekaj srčkanega na travniku, je veliko več. A večina ljudi se zadovolji s tem. S srčkano deklico, ki se igra na travniku, ki skače, poje, pleše in se guga, ali z iskrivim fantkom, ki dela mlinčke in se igra z avtomobilčki. Samo notranji otrok ima dostop do pozabljenih ran. Z notranjim otrokom pridemo do najzgodnejše dobe, do aktivnih bolečih procesov, ki jih predelamo do konca. Ni jih več. Nimajo več moči, nimajo več vpliva na nas. Dogodki, izkušnje, ki se jih spomnimo, da ostanejo samo spomin. Spomin brez čustev. Spomin, ne da bi se še kaj zganilo v nas. Dokler se zgane, je aktivno. Ko se ne zgane, energije ni več.

Če želite spremeniti življenje, začnite znotraj sebe. To je prava pot.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Beseda ima veliko moč. Beseda je lahko strup ali zdravilo. Beseda da polet ali človeka dotolče. Obljube in zaobljube so beseda. Beseda, ki se jo oprimemo. Po tem merimo, kako smo dobri. Če nam uspe, smo zadovoljni in ponosni, če nam ne, nas lahko še bolj dotolče. Ko nekdo ne izpolni obljubljenega, se lahko počutimo izdano, ponižano, nepomembno, zavrženo, prestrašeno … Verjeli smo. Rabimo rešilno bilko. A vse se začne in konča v nas. Naše misli so beseda. Moja, tvoja misel je beseda, ki telo zdravi ali zastruplja. Sami sebi lahko najbolj škodujemo. Zakaj ne bi to spremenili? Zakaj ne bi končno začeli imeti radi sebe?

Misli, ki se podijo po glavi, besede, ki odzvanjajo v nas, v meni, v tebi podnevi in ponoči. Besede, ki so jih izrekli starši pred dvajsetimi, štiridesetimi leti, besede partnerja, prijateljev, sodelavcev in nadrejenih, vedeževalk, besede, ki smo jih prebrali. Kaj lahko jemo in kaj ne, kaj vse povzroča bolezni, stranski učinki zdravil, horoskop, energijska čira-čara o slabih energijah, entitetah, urokih, zakletvah, karmi … Bombastični naslovi, kratki članki s premalo razlage, podane so nepreverljive črno-bele trditve, zaradi katerih lahko čutimo nelagodje, strah, neustreznost … Prepričanje je beseda.

Ko ljudem individualno svetujem in jih učim, kako izpraznijo šaro iz svojega telesa, me na koncu pogosto vprašajo, ali v ozadju uporabljam še kaj. Priznam, da se vsakokrat nasmehnem. Ne, ničesar ne uporabljam. Postopek je včasih tako intenziven, da nastopi glavobol, vrtoglavica, slabost … ki na koncu izzveni in ostane neopisljivo počutje, za katerega si želimo, da bi trajalo. Z besedo gradimo ali odstranjujemo notranje blokade. Tako moč ima beseda. Beseda ima močno energijo. S tem se začne Sveto pismo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. ....«

Ali obsojam, kritiziram, žalim, ranim, obtožujem … Ne kažimo s prstom, začnimo pri sebi. Jaz. Kaj delam jaz? Kaj delam jaz sebi? Kaj mislim o sebi? Zakaj se kritiziram? Zakaj se kaznujem? Zakaj se obtožujem in ponižujem? Zakaj hranim strah in demone? Ker pomagajo. Pomagajo pri masakru samega sebe. Tu nastopi nezavedno – podzavest. Če o sebi »v glavi mislimo dobro«, hkrati pa delamo v svojo škodo, je prava resnica drugačna, kot se prepričujemo. Naše življenje kaže temeljno prepričanje o nas samih v nezavednem ne glede na to, kaj mislimo v glavi. Odločitev je beseda. Kaznujemo sami sebi s pomočjo besede. Beseda vodi življenje. Dela je za naslednjih nekaj let dovolj. Kdaj se konča? Z zadnjim izdihom.

Upor nastane takoj, ko predlagam, da začnite o sebi misliti dobro, da se pohvalite, da spustite navezanost na nekaj ali nekoga, kar vam škoduje, da se ne ukvarjajte z drugimi ampak s seboj, da v tem trenutku ni važno nič drugega kot jaz. Vi. Ti. Šine misel: »Pa kaj je ta ženska zmešana? Ne.« Če boste pozorni, lahko fizično občutite upor, slabost ob tej misli. »Pohvalite se za malenkosti.« Čakamo na pohvale, na ljubezen, na sprejetost, na pomembnost, na vrednost. »Tako se trudim, ljubim, potrpim … in sem vedno znova razočaran/a!« Od drugih pričakujemo, želimo, se trudimo, silimo, izsiljujemo, pogojujemo, grozimo, jočemo, zbolimo, rabimo eno samo drobtinico prijazne besede. »Rabim besedo. Laži mi, vse bom verjel/a, samo daj mi besedo, ki jo rabim. Besedo, ki prinese olajšanje. Besedo, da lahko verjamem, da lahko upam, da mi da moč, da vztrajam naprej, ker s tvojo pomočjo lažje slabše ravnam s seboj.« Beseda ima moč. Beseda je zdravilo ali strup.

»Ne ni tako. Rad/a se imam, ne dovolim več, ampak se glasno postavim zase.« »Kul, odlično,« rečem. »Pa si ob tem miren, se dobro počutiš?« »Ja, nekaj časa, potem se prikrade dvom, kaj se bo zdaj zgodilo, počutim se krivo, ne morem spati, ponoči podoživljam dogodek. Če ne bi on/a …« in smo spet pri drugih.

Obrnite vase. Spoznajte sebe, da se boste lahko imeli radi. Poiščite besede, ki so postala prepričanja iz otroštva o neustreznosti, o nezaželenosti, nepopolnosti. Vrzite jih ven. Kako? Tako kot sem napisala. Vrzite jih ven. »Ne znam in to ne deluje.« Poiščite notranjega otroka in ga potolažite. »Ne gre, ne vidim, ne deluje, ne čutim.« Naredite prostorčke. »Nimam časa, sem zaposlen/a do zadnje minute naslednjih 150 let.« Ok, dovoli, da ti pomagam. »Hvala, a trenutno mi finance ne dovoljujejo. December je finančno naporen mesec, januarja so razprodaje, februarja je Valentinovo in si bom privoščila masažo, parfum in Janov koncert, marca grem na zadnje smučanje, aprila so že počitnice in gremo v toplice, maj je čas za piknike, junija je zaključek šole, obhajilo, valeta, julija odpotujemo v Grčijo, avgusta ob vikendih hodimo na morje, septembra je šola, oktobra grem na nekaj tečajev in delavnic, ki mi bodo pomagale, da osebnostno zrastem, novembra prihajam k sebi in se pripravljam na december.« Ok, razumem, nimaš časa, ne denarja. Imaš posnetke, poslušaj in poskusi sam/a. »Ne vem, ne odpre mi, nimam časa, slabo se sliši, nikoli nisem sam/a …« In vse to je res. Razumem, ker je trenutno v stanju, ko je res tako. »V redu, nikamor ne grem. Kadarkoli boš pripravljen/a.« Življenje je moje, tvoje. Odločitve so koraki na poti. In razumem.

Si pa nekaj želim. Želim si, da bi nekdo posnel film vzporednega življenja. Kakšno bi bilo naše življenje, če bi šli pet minut kasneje od doma, če ne bi dobili službe, ki si je tako veselimo, če se ne bi bali in bi naredili, če bi povedali, a molčimo, če bi molčali, ko preveč govorimo, če bi govorili o sebi, če bi sprejeli, spustili, sprejemali drugačnost, če bi bil naš cilj notranji mir, če ne bi masakrirali sebe, če bi spoznavali sebe … Zavrtite čas nazaj in poglejte, kaj vse je določilo, da ste tu, kjer ste. Kdaj nazaj se je že začela pot današnja vaša pot? Niti slutili niste, kaj vse boste doživeli, čutili. In ves čas so v vas besede. »Naredi to, naredi ono, ne smeš, moraš, kriv si, odličen si, poskusi, niti ne pomisli, da bi …« Zaradi teh, takšnih in drugačnih besed sprejemamo odločitve. Kako bi bilo, če bi vam nekdo zavrtel film in rekel: »Če boš naredil drugače, bo tvoje življenje boljše, lažje …« Ali bi še oklevali?

Spremenite sebe in spremenil se bo svet okoli vas. Včasih je za spremembo dovolj ena sama beseda.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

December je tu. Za ene »juhu«, za druge »o, groza«. Če je december »o, groza«, se vprašajte zakaj. Kaj tako groznega občutim? Osamljenost pride izrazito na dan.

Decembrska osamljenost je enaka energiji osamljenosti, ki jo imate v sebi ves čas, celo leto, le v tem zadnjem mesecu leta pride na površje in jo zato močneje začutite. Občutek je slab, neprijeten, nehote in nevede se znajdete v vlogi žrtve, ki vam še dodatno poslabša razpoloženje, dobre in prijetne plati življenja izginjajo, saj zanihate iz harmonije.

Močan občutek osamljenosti je stres, povzroča nemir, bolečine v želodcu, slabo spite, skrbi vas, psihično vas izčrpava, fizično ste v pogonu in zato utrujeni, preutrujeni. Osamljenost je tu. Je kot nepridiprav v vasem stanovanju. Kaj bi naredili z njim? Verjetno mu ne bi postregli z večerjo, ampak bi ga nagnali ven. Tako naredite z osamljenostjo.

Občutek osamljenosti je normalen, ko smo določen čas sami ali ko ne čutimo povezave z drugimi ljudmi. Če osamljenost čutite do 5, pustite. Niste najbolj navdušeni, zavedate se hrepenenja in želje po bližini, pripadnosti, ljubezni. Znate se imeti lepo tudi tako. Dovolj družbe imate, lepo pa vam je tudi, ko ste sami. Ko boste srečali osebo, boste vedeli, da si želite nekomu pripadati in znali boste presoditi, ali sta dovolj usklajena za nadaljevanje. Občutek osamljenosti obvladamo, pomislimo, ali se nam da v tej smeri kaj storiti, ali se nam da iti v družbo, koga poklicati, se s kom pogovoriti, ali pa se s piškoti in čokolado zavijemo v deko na kavču in gledamo pocukran ljubezenski film, da izklopimo možgane, da se spočijejo. Potem vstanemo in si rečemo: »OMG kolk je tole pasal. Čisto zapravljanje časa, pa še slabo mi je od vsega tega cukra. Jutri grem peš v službo.« To so ta manjša nihanja, o katerih ves čas pišem. V popolni harmoniji nismo nikoli.

Ko pišem o osamljenosti, mislim na osamljenost nad 5. Takrat sebe, svet in odnose ne vidimo več realno, ampak popačeno zaradi čustvenega neravnovesja. Ljudje nismo osamljeni, ker nikogar ni ob nas, ampak največkrat, ker nimamo stika s sabo. Takrat svet dojemamo črno-belo; vsi so srečni, vsi imajo nekoga, vsi se imajo lepo, vsi so ljubljeni, vsi so nekomu pomembni … samo jaz ne. Ta vloga žrtve ne pomaga, niti ne koristi. Če bi bilo temu tako, ljudje v zakonu, v partnerstvu, obkroženi s prijatelji ne bi bili osamljeni. Pa so, nekateri zelo.

Če je energije osamljenosti veliko, če vas je groza, kje in kako boste preživeli ta december, če jo ocenite nad 5, ta čustvena energija določa kaj in kako boste delali, na kaj vse boste pristali, koliko boste potrpeli, kaj vse dali … Niste več svobodni, ne odločate več, ker je ta energija močnejša od vas. Lahko se je nabirala leta in leta in samo od sebe ne bo izzvenelo, ampak se bo še stopnjevalo. Tudi če srečate ali živite z osebo, ki je vaš idealen partner, zna ta energija marsikaj pokvariti, ker bo še vedno tlela v vas in vas spominjala na to, da boste spet osamljeni, če ne boste popolni, ustrežljivi, pridni, potrpežljivi, če bo spoznal/a kakšni ste v »resnici« ...

Zdaj se s to osamljenostjo lahko soočite in jo spravite na stopnjo pod 5. Čez leto to naredite težje, ker ni tako izrazita. Bolj kot je nek občutek močan, lažje in hitreje ga lahko predelate, odpravite ali nevtralizirate. Zdaj imate zdaj idealno možnost in priložnost, da enkrat za vselej opravite s tem premočnim občutkom.

Največkrat slišim, da ni časa. Zakaj bi nam drugi poklanjali svoj čas, če si ga sami ne poklonimo? Zakaj bi druge zanimalo, kako se počutimo, če nas ne zanima? Zakaj bi nas drugi reševali, če si sami ne pomagamo? Ocenjujte, da imate orientacijo. Občutke do 5 pustite, rabite jih, usmerjajo vas. kar je nad 5 odstranite, potolažite, ker vas ovira, jemlje energijo, moč. To, o čemer pisem, vpeljite v vsakdanje življenje. Osamljenost vas dela nemočne, imate občutek, da so vsi srečni in zadovoljni, le vi ne. Ali niste tega že siti? Iz leta v leto isto. Osamljenost ni vezana na druge ljudi, osamljenost je samo naša, moja, tvoja, drugače ne bi bili osamljeni poročeni, ljudje z velikim številom prijateljev, ljudje v družbi, izletu, koncertu.

Tako kot nas nihče ne more narediti srečne, tako nam nihče ne more odvzeti osamljenosti. Poglejte razliko: nekdo nas lahko osreči z besedo, dejanjem, darilom, pozornostjo … a če v sebi nimamo »prostorčka« kamor se ta sreča »naloži« pade v črno luknjo in zaključimo: »Ja saj, saj je lepo, ampak … Aha, zdaj si se spomnil/a, prej pa …« ali »jutri pa bo spet vse po starem.« Če pa »prostorček« imamo, se vse pozornosti, ki jih vsak dan dobivamo, imajo kje shraniti in naložiti. Zato so pričakovanja manjša ali pa jih sploh nimamo, ker smo zadovoljni, ker je naša čustvena posoda polna, ker znamo ob padcu energije poskrbeti sami zase in ne čakamo, da bo to storil nekdo drug namesto nas. To je tista bistvena razlika.

Pravimo, da so nekateri ljudje negativni. Niso negativni, so pa ranjeni, prestrašeni, zbegani, hrepeneči, žalostni, razočarani … Morda pričakujejo, pa ne dobijo, morda dobijo, pa ni dovolj ali pa ne čutijo zadovoljstva, morda je ran preveč, srce stisnjeno in prestrašeno, demoni grozijo, v nezavednem je kup nepotrebnih ali celo škodljivih prepričanj … Niso negativni, le usmerjeni so navzven, osredotočeni v glavi in nesproščeni, prevladujejo skrbi in razočaranja. Ne vedo, ne znajo, ne zmorejo ali si nočejo dati tega, kar pričakujejo od drugih, narediti »prostorčkov«, se poglobiti vase, se delno razstaviti in spet sestaviti, a so hkrati prepričani, da jim to pripada, da bi morali dobiti od drugih, da se jim godi krivica. Ne morete jih rešiti, ne morete jim pomagati, ker sami ne znajo, ne zmorejo, nočejo narediti osnove.

Posvetite se svojemu umu. Kaj vam sporoča? Kateri stavki vam polnijo glavo? Katera prepričanja? Ali so vse misli, prepričanja vaša, ali ste jih pridobili, ne da bi vedeli kdaj in zakaj? Ali jih sploh hočete? Ali v vas poteka notranji boj med hotenjem in  prepričanji? Ali poteka boj med hotenjem in strahom? Ali poteka boj med hotenjem in ustreznostjo? Ali poteka boj med hotenjem in iluzijo sreče?

Um ima spet novo veselje, da lahko odigra črno-belo dramo. Vsi imajo nekoga, le ti ne. Vsi so obdani z ljudmi, ki jih imajo radi, le ti ne. Ti nimaš nikogar. Nikogar. Nikogar, ki bi delil december s teboj, nikogar, ki bi mu bilo mar zate. Nikogar, s katerim bi bil srečen/srečna.

A ravno zdaj je najboljša in največja priložnost, da odstranite odvečno energijo osamljenosti, ki vam ne koristi.

Ustavite. Ali vam to koristi? Ne. Ostanite v ravnovesju, harmoniji. Ja, nekateri imajo ljubeče odnose, drugi so v odnosu, iz katerega bi odšli, pa ne morejo ali ne upajo, nekateri so sami, a niso osamljeni, drugi so skupaj, a so osamljeni. Torej črno-bel scenarij ne drži. Zazrite se vas in se vprašajte, kaj pričakujete od drugih, kaj pričakujete od sveta. Vsakokrat, ko ste razočarani, ko vas zaboli, ste nekaj pričakovali. Lahko si pomagate s tem. Ne trdim, zdaj ne smete ničesar več pričakovati, vprašajte pa se, kaj od tega, kar pričakujete od drugih, daste sami sebi, oz. se bolje, česa si ne daste, pa bi si morali oz. lahko dali. Kakšna pravila so v meni? Kako je »prav«? Ali bi bil takrat zadovoljen? Ali bi me to osrečilo? Ali bi še vedno nekaj manjkalo? Ali sem sploh pripravljan na to? Ali bi zanikal? Ali bi nemir v meni zanetil prepir? Ali bi verjel? Ali bi zbežal? Vprašanja, vprašanja, vprašanja …

Kakšni občutki še spremljajo osamljenost? Reklame, božični filmi, družbena omrežja ustvarjajo pravila ustreznosti. S tistim, ki je sam, ki nima partnerja, je nekaj narobe. Razumsko seveda vemo, da ni res, zanikamo, ampak ali tako tudi čutite? Zakaj se potem počutite, da v neko družbo ne spadate? Da vas povabijo, ker se jim smilite? Poglejte te misli, prepričanja, občutke. Poglejte, kako se počutite, spomnite se, kako ste se počutili pred nekaj dnevi? Predelajte, odstranite te misli, podoživite občutek, kdaj ste se že tako počutili? Ne iščite po spominu. 99 odstotkov dogodkov in stavkov se ne spomnimo, a so se zarili globoko v nas. Iščite po občutku in marsikaj boste našli, vas bo začudilo, ne boste mogli verjeti. Spoznanja bodo kar vrela. Čakajo na vaš klic, na željo, da se jih zaveste. Zato je ta metoda tako fantastična, hitra in učinkovita.

Zdaj pa končno k praktičnemu delu:

• Ocenite osamljenost.
• Poiščite občutek v telesu in ga odpravite v obliki predmeta čez vrata.
• Poiščite vse osamljene osebe v sebi in speljite postopek.
• Ocenite postopek.
• Ponovite, če je potrebno.
• Poiščite občutek neustreznosti, če je nad 5, speljite postopek.
• Poiščite osebe, ki jih nihče ne mara in speljite postopek.
• Poiščite osebe, ki jočejo, jih boli, trga …

Kako močna je zdaj vaša osamljenost? Kako se počutite? Koliko ste jo uspeli predelati? Kako močno vas je strah ali se bo kdo spomnil na vas, kaj vse ste ali boste naredili za druge, da boste dobili nekaj nazaj?

Vprašanja, vprašanja, vprašanja … Lahko vam pomagam do odgovorov, ne morem pa jih najti namesto vas. Naredite to zase, znebite se strahov in ne dovolite, da je to ponoven stres. V sebi poiščite osebo, ki je sama, ki se boji biti sama, ki je prepričana, da je sama manj vredna, naj pridejo vse osebe, ki so se kadarkoli tako počutile, naj se združijo v eno. Vse to so le energije podobne frekvence, ki se kažejo v obliki oseb. Združijo se brez problema in ko dobite eno osebo, pa naj bo otrok ali odrasel, jo peljite na travnik, združite z osebo na travniku in ji povejte, da ni sama, da je na najlepšem delu telesa, na področju srca, da je ne boste nikoli zapustili, kamorkoli greste, gre z vami, da jo imate radi, da je lepa, dobra, vredna, sposobna, da ste ponosni nanjo … povejte ji znova in znova in znova in postopek ponavljajte znova in znova in znova. Enako naredite s hrepenenjem, odpravite pričakovanja. Splača se, zmorete, znate in zasluzite si boljše počutje.

Vprašanja in sama vprašanja. Odgovori so v vas. Naučite se jih poiskati. Kombinirajte po občutku, vse kar naredite, je odlično. Naučite se delati z odprtimi očmi, razbremenite takoj, ko začutite in v enem mesecu lahko predelate ogromno - več kot v enem celem letu. Pojdite se sami sprehajati po mestnih ulicah in potencirajte. Glejte, kako se ljudje zabavajo v družbi, vi pa sami, poiščite osebe in speljite postopek … znova in znova in znova. Poiščite vse osebe, ki se smilijo same sebi, vse, ki se počutijo slabo nad 6. Improvizirajte, ne morete narediti narobe.

Potem spustite in se prepustite. Naredili ste vse. Začutite pomirjenost, mir v sebi. Prazniki, ki prihajajo, bodo nekaj posebnega. Brez pričakovanj boste sprejeli, kar vam bo življenje ponudilo, prineslo in podarilo.

Vse je v nas, v meni, v tebi. Ne bodite odvisni od odgovorov vedeževalk, pravi odgovor je vedno v vas. Brskajte po sebi, berite, preberite knjigo Čarobni odnos, podarite si jo in zraven opazujte, kaj čutite. Tako boste spoznali vse več in več o sebi. Ne bo vam vse všeč, ampak šele tako imate možnost, da spremenite, sprejmete, si odpustite in spustite.

Imate znanje, veste kaj iščete.

Imate orodje – znate postopek, po katerem se počutite bolje.

Imate podporo – kadarkoli lahko vprašate in vam bom pomagala.

Ne glede na to s koliko ljudmi živimo, koliko ljudi nas ima rado, smo vedno najprej sami. Najprej smo sami s sabo in šele nato z drugimi. Vsi. Brez izjeme. Zato najdite stik s sabo in potegnite iz decembra najboljše. Eni se bodo zabavali, vi boste delali, ampak občutek bo enako fantastičen.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Zrasli smo s stavki: »Pridna si. Priden si. Zakaj nisi priden/pridna? Poglej, kako so drugi pridni!«

Z besedami »priden/pridna« so nam sporočali, da smo ustrezni. Redko smo dobili razlago, zakaj to kar delamo, se obnašamo … ni v redu, niso popravljali našega obnašanja s sporočilom »Ti si v redu, obnašanje ni v redu,« ampak s sporočilom »Ti nisi v redu.« Če nisi priden, nisi v redu. Drugi so pridni in so v redu.

Kdaj nismo bili pridni? Takrat, ko nismo ustrezali merilom in pravilom naših staršev. Včasih zato:

• ker so se želeli z nami postaviti pred drugimi in jih je bilo sram, če nismo bili »pridni«,
• ker nismo naredili tako kot so oni pričakovali in zahtevali,
• ker nismo znali brati njihovih misli,
• ker so bili preutrujeni in se niso zmogli ali se jim ni dali ukvarjati z nami,
• ker so preprosto imeli slab dan,
• ker smo bili edini, nad katerimi so upali stresti frustracije običajnega dne,
• ker je bilo »normalno«, da otrok mora ubogati brez besed, takoj in vse …

Ubogljiv, »nenaporen«, ustrežljiv, prijazen, nezahteven otrok je »priden«. Priden doma, v šoli in v družbi. Lepo se obnaša, brez besed uboga, ne izraža želja, še manj zahteva. »Ta otrok je tako priden,« so starši izrekli s ponosom, mehkobo in zadovoljstvom v glasu. Če nismo bili pridni, smo bili kaznovani, izolirani, neustrezni. Zato smo bili pridni.

Ko otroka od malega držiš v primežu »pridnosti« 15 ali več let, se to zažre v vsako njegovo celico. Odrastel še vedno nosi v sebi vrednost pridnosti. Pridnost zanj pomeni, da ne nasprotuje, da ustreže, drži besedo, odgovori na vsako vprašanje, da je resnicoljuben, delaven, prijazen, nevsiljiv, prijeten, skratka kot pravijo sedaj – pozitiven. Zato so ljudje okoli njega zadovoljni, ne boli jih srce, ne bo jih spravil v grob in zaradi njega ne bodo nesrečni. Ljudje od njega dobijo vse, kar rabijo – pozornost, pomoč, razumevanje, prijaznost … Delodajalec je zadovoljen. Tih, delaven, nezahteven … ni da ni. Vsi so zadovoljni, srečni, samo on/ona NI.

Od malega, odkar pomni, je življenje »pridne« osebe naporno. V njej je aktivna čustvena energija neustreznosti, ki ves čas grozi. Demon notranjega starša je živ, močan in aktiven, useka ob najmanjši »napaki«. »Pravila pridnosti«, ki jih nosi v sebi so številna in ne dopuščajo odstopanj. Ni manevrirnega prostora, »ni tako ali tako«, ampak samo »tako in nič drugače«. Zato skrbi, da so vsi zadovoljni, da ugane, kdo kaj misli in želi, da najde čas, da ustreže vsem pričakovanjem in zahtevam. Pridna doma, v službi in v družbi. Prosti čas, kolikor ga je, je namenjen nečemu, čemur lahko ona in drugi ovrednotijo kot pridnost. »Kako vse to zmoreš,« je stavek, ki jo za silo pomiri.

Jutro se začne z napetostjo in strahom, kako bo zmogla zahteve dneva, noč je čas za obračun, kaj vse je narobe naredila. »To nisem naredila prav. Ono sem naredila narobe. Kaj si misli? Morda sem jo prizadela, morda mi bo zamerila. Le kako sem bila lahko takšna. Otrok nič ne uboga. Ne miren je, naporen, joče, zahteva, kljub popuščanju ni nič bolje, slaba mama/oče sem. V službi se nisem postavila zase. Ne cenijo me dovolj. Nihče ne vidi, koliko delam, kako se trudim. Drugi ne delajo nič, pa jih nihče ne graja, še boljše delovno mesto dobijo ...« Iz dneva v dan in iz noči v noč. Zahtev je vse več, občutka neustreznosti tudi. 24 urna napetost - stres izstavi račun. Pojavi se jutranja tesnoba. Razpadajo zakoni. Otroci so nemirni in nesrečni. Vse v življenju ima svojo ceno. »Pa tako sem pridna, vse naredim! Zakaj?«

Slej ko prej pride v vlogo žrtve. Ne bom ponavljala, kaj vse to prinese s seboj, ker sem o tem napisala veliko. Notranji konflikt, postaviti se zase, postaviti mejo, dovoliti si oddahniti in demonom notranjega starša in čustvom neustreznosti, je neprenehoma prisoten. Večina se dogaja v nezavednem, oseba čuti le izčrpanost in obup. Po letih nenehnih notranjih pritiskov in zahtev pride do meje. Rabi nekaj, da se lahko oddahne. Rabi nekaj ustreznega, ne more se sredi dneva uleči na kavč in reči: »Pustite me eno uro na miru. Naj si oddahnem, ne morem več. Nehajte me cukati za rokav. Ne kličite me in ne obremenjujete me z vašimi težavami, ker še svojih ne zmorem. Rabim počitek. Rabim razumevanje. Naredite enkrat nekaj zame. Rabim, hočem, prosim.« Ne, tako ne gre. Raztrgalo bi jo od znotraj. Velikokrat ji okolica prigovarja, naj si oddahne, naj se ne sekira, naj se sprosti. Njen problem ni okolica, njen problem so procesi v nezavednem. Njem problem je: »Bodi pridna.«

Notranji konflikt in potreba po oddihu v nezavednem lahko sproži bolezen. Bolezen je približno ustrezno stanje, da lahko odloži vsakdanje obveznosti in se malo oddahne. Če je v osebi prepričanje, da ji v času bolezni pripada počitek brez slabe vesti, se bo slej ko prej spočila in okrevala. Če bolezen sproži še močnejše občutke neustreznosti, nevrednosti, krivde … bo okrevanje počasnejše in bolezen dolgotrajnejša in težja. Že tako se slabo počuti, že tako ji je težko, že tako divjajo v njej viharji, zato ne more slišati, da je bolezen psihosomatskega izvora. Posledica pridnosti so zahteve so sebe, ki lahko vodijo v izgorelost.

Ali se želite rešiti pridnosti? Ali jo želite obvladati? Pomagajte si z razumom. Zaradi pridnosti imate delovne navade. Težave rešujete sproti. Učinkoviti ste, sposobni in okolica vas občuduje, ker zmorete in naredite več, kot nekdo, ki občutka pridnosti nima v sebi. Samodisciplino vam marsikdo zavida. Vse našteto je dobro in olajša vam življenje. Pridnost spravite v ravnovesje, ravnotežje, harmonijo. Na lestvici od 0 – 10 naj bo na 5. Vprašajte se, kje je pri vas in dobili boste odgovor. Od 6 – 10 jo boste lažje spravili na 5, kot od 0 - 4.

Zazrite se vase. Namenite pozornost sebi, svojim čustvom pridnosti, slabe vesti, samoobtoževanja, pomanjkanja samopohvale in samozadovoljstva. Kako se počutim?

Najprej odstranite iz glave, prsnega koša, trebuha vse kar vas tišči, odločno spravite ven strah in demone. Ne spoprijateljite se s strahom, ker se tudi s ščurki v stanovanju ne bi. Strah in demoni so kot ščurki. Nadležni, a ne nevarni.

Poiščite nesposobne, krive, neustrezne, ne dovolj dobre, prepočasne, neuspešne, nedelavne, zmotljive, krivične, nesposobne … osebe v sebi, združite jih v eno, ker združujete energije neustreznosti, peljite jo na travnik in speljite proces, dokler ne bo vesela in brezskrbna. Otroku na travniku povejte, da je an varnem in da ga imate radi. Radi takšnega kot je, zato ker je. Ponavljajte. Znova in znova in znova. Tako spremenite čustvo in prepričanje pridnosti. Tako razrešite notranji konflikt.

Potem naredite scenarij in predelajte, kako bi bilo, če bi:

• Popoldan ležali na kavču.
• Posodo po kosilu  pospravili zvečer.
• Ne bi vsem ustregli.
• Rekli  NE, ne morem, nimam časa, ne utegnem, ne danes in takoj, ampak jutri ali čez en teden.
• Ne odgovorili na vsako, še tako neprimerno vprašanje.
• Zamudili.
• Dobili obiske v nepospravljeno stanovanje.
• Se zmotili.
• Preslišali.
• Spregledali.

Dopolnite seznam pri sebi. Jaz vas ne poznam. Vi poznate sebe. Veste, na kaj »trzate«. In to odpravite. Odpravite slabe in neprijetne občutke po znanih, večkrat napisanih navodilih. Osvojite proces, ker je potem enostavno, hitro in učinkovito. Razlika v počutju, odnosih, zdravju med »prej in potem« je neverjetna. Naredite to zase, splača se, vredno je in zaslužite si. 

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

V zadnjih letih se veliko piše in govori o čustvenih manipulatorjih, čustvenih pijavkah, psihopatih, sociopatih, osebnostnih motnjah, narcisih (NOM), mejno osebnostnih motnjah – borderline (MOM), lastnosti iščemo v drugih in v sebi. Pogosto se zgodi, da dobim vprašanje: »Ali imam jaz osebnostno motnjo?« V nadaljevanju bom poskušala pojasniti po najboljših močeh in v dobri veri, da pojasnjujem prav. Če bom kje zašla ali razložila narobe, bom vesela, če me popravite, da bo sporočilo pravo.

Včasih so osebne značilnosti delili na psihopatske in nevrotične. Rekli so: »Ta je psihopat in ta nevrotik.« Precejšnja posplošitev, vendar si hitro vedel, pri čem si. Za psihopata je bila značilna brezčutnost - neempatičnost, nezanimanje za druge, neprevzemanje odgovornosti, pretirana samovšečnost, laganje …  Za nevrotika pa je bil označen nekdo, ki je bil pesimističen, hitro in pogosto zaskrbljen, pretirano previden … Nevrotik je osrednji lik filmov Woody Allena.

Pred petindvajsetimi leti so psihopatske in nevrotične značilnosti podrobneje razčlenili in jih preimenovali v motnje osebnosti. Osebnost je skupek vsega, kar mi smo. Je skupek telesnih, vedenjskih in duševnih lastnosti.  Ta skupek, značilnosti so tako močno naša, tako globoko vpeta v nas, da jih le s trudom in težavo lahko delno spremenimo. Družba v kateri živimo, zahodna civilizacija določa, kaj je primerno, dopustno, sprejemljivo. Vsak človek je osebnost zase, s svojimi lastnimi značilnostmi in zato nas manjša odstopanja delajo zanimiva, enkratna, neponovljiva. Vsak od nas je v preteklosti, sedanjosti in bo tudi v prihodnosti kdaj zaznal in se odzval  napačno in neustrezno.

Za motnjo osebnosti je značilno močno neustrezno dojemanje in razumevanje sebe in okolice, neustrezni miselni procesi, napačno sklepanje, reševanje problemov in sprejemanje odločitev, neustrezno sporazumevanje in odzivanje na ljudi in stresne situacije, neobvladovanje čustev, vedenja … in povzročajo težave osebam z osebnostno motnjo in ljudem, ki so z njimi v stiku (posredno ali neposredno).

Motnje osebnosti so razdeljene v tri skupine:

1. skupina (čudaštvo – ekscentričnost)

- shizoidna motnja osebnosti (oseba s to motnjo je zadržana, nedostopna, brez prijateljev, samotarska …)

- shizotipska motnja osebnosti (pogosto jo označimo kot čudaka, socialno je nespretna, ima neobičajna prepričanja …)

- paranoidna motnja osebnosti (dvomi, ne zaupa, verjame v teorije zarot, nestrinjanje razume kot napad nase  …)

2. skupina (dramatičnost – impulzivnost)

- histrionična motnja osebnosti (z oblačenjem in obnašanjem hoče biti v središču pozornosti, izraža pretirana čustva, dramatizira, egocentrična, išče potrditve, ne prenese kritike …)

- narcistična motnja osebnosti (oseba ima pretiran občutek lastne pomembnosti, samovšečen, manipulativen, nesposobnost vživljanja v drugega, zahteva pozornost in občudovanje, pogosti so izbruhi jeze …)

- mejna (borderline) motnja osebnosti (ima nestabilne a intenzivne emocionalne odnose, pogosta nihanja med idealiziranjem in razvrednotenjem (vse ali nič, črno ali belo), strah pred zapuščanjem, izbruhe jeze in besa …)

- antisocialna motnja osebnosti ( je duhovit, zapade v odvisnosti, ne kaže obžalovanja ali občutkov krivde, odlično manipulira in laska, pogosto laže …)

3.skupina (tesnoba – strah)

- izmikajoča osebnostna motnja (oseba je pogosto napeta, nesproščena, boji se medosebnih odnosov, sramote, osamljenosti …)

- odvisnostna motnja osebnosti (pesimistična, težko je sama, tolerantna do zlorab, ki se ji dogajajo …)

- obsesivno kompulzivna motnja osebnosti (perfekcionistična, ekstremno predana delu, boji se napak)

Bolj podrobne opise najdete na spletu.

Največ se piše in govori o drugi skupini, ker je najbolj obrnjena navzven in posledice čutijo družinski člani, prijatelji, sodelavci in državljani in svet, če tak človek zaseda visok položaj v državi. Diagnozo lahko postavi samo zdravnik, mi pa lahko govorimo o večjem ali manjšem številu značilnosti in lastnosti, ki jih nekdo ima iz posamezne skupine oz. motnje.

Oseba z osebnostno motnjo druge skupine je v nenehni drami. Lahko je preganjalec, napada, obtožuje, maltretira, kritizira, zaničuje vse in vsakogar. »Ti si me pripravil do tega.« »Kaj pretiravaš, saj ni bilo nič takega,« reče, če mu povemo, kako hudo je bilo. Če so slučajno stisnjeni v kot, rečejo: »Ja, opravičujem se ti. A si zdaj zadovoljen?! A naj se ti tisočkrat opravičim???!!! Evo, OPROSTI, OPROSTI, OPROSTI!!!«

Lahko je žrtev, vsi ji nagajajo, mečejo polena pod noge, niso hvaležni, pa tako se trudi, žrtvuje, za vse je sama, najbolje bi bilo, če bi končala svoje življenje, saj nikomur ni zanjo in to jasno in dramatično vedno znova pove. »Boste že videli, ko me ne bo več.«

Lahko je rešitelj. Neprestano popravlja, nič ni dovolj hitro, dobro, prijetno. »To delam v tvoje dobro,« pravi in vas ponovno poniža in razvrednoti.

V eni vlogi lahko vztraja dlje časa, lahko pa jih bliskovita menja v nekaj sekundah. Iz brezobzirnega tirana z najbližjimi se v trenutku spremeni v najbolj očarljivo osebo, ko v bližino pride nekdo tretji. Ko so vrata doma zaprta, je popolnoma drugačen, kot v družbi. Preklop je tako hiter in neverjeten, da tretja oseba zazna le to, da so ostali družinski člani slabe volje nerazpoloženi in čemerni. Ni ji jasno, kaj je z njimi narobe. Življenje s tako prijetno, simpatično, zabavno sposobno in zrelo osebo mora biti vendar nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi v življenju. Okolica vam zavida, bili bi na vašem mestu.

Ko beremo ​posamezne opise, se morda v nekaterih najdemo. Zgodi se nam, da odgovornost preložimo na drugega, da pričakujemo in zahtevamo popolnost, da nekontrolirano izbruhnemo, da smo premalo razumevajoči in sočutni, da si ne želimo družbe, ampak hočemo biti malo sami, življenje dojemamo kot črno-belo, smo ekstremno srečni ali nesrečni, tudi dramatiziramo, obtožujemo … Praktično se lahko bolj ali manj najdemo v vseh opisih.

Vzorcev razmišljanja, reagiranja, dojemanje okolice … se naučimo v otroštvu. Vidimo, kako reagirajo starši in ostali ljudje s katerimi smo v stiku in to ponotranjimo. »Ne bom kot moja mama,« si rečemo in potem z leti postajamo vse bolj podobni njej. Na živce nam gre, ker govorimo in razmišljamo tako, kot je to delala ona in nikoli nismo želeli biti takšni. Mama je le primer, izberete lahko katerokoli drugo osebo. Ali smo torej vsi osebnostno moteni?

Razlika je v tem, da tudi če/ali odreagiramo neustrezno, se tega zavemo. Bolj kot v sebi čutimo občutek strahu, ogroženost in nevrednost, močnejša je reakcija. A ko se pomirimo, smo sposobni uvida, sposobni smo priznati, preburno sem odreagiral, motil sem se, nisem te hotel prizadeti … Sposobni smo uvida, da bežanje in zapiranje vase in v stanovanje ne reši problema, ne sanjarimo in smo se sposobni soočiti z resnično težavo. Zavedamo se, da smo dobri, a hkrati zmotljivi, da neuspeh pomeni, da poskušamo ponovno na drugačen način, da naše vrednost ni odvisna od mnenja drugih ljudi, da nam drama ne koristi … Sposobni smo uvida v lastno mišljenje, reagiranje, zavedamo se, da je za marsikaj vzrok v nas in ne v drugih. Nemalokrat nam je žal, se slabo počutimo, znamo se iskreno opravičiti, potrudimo se, da naslednjič drugače reagiramo … Če ste se vprašali, ali imam osebnostno motnjo, potem je odgovor NE. Nimate, ker se oseba z osebnostno motnjo tega nikoli ne vpraša. V njej ni »tistega«, ki bi sprožilo dvom, vprašanje, zavedanje, da morda sama vsaj delno prispeva k neustreznemu obnašanju, čustvovanju, ne podvomi, da so njena prepričanja napačna. Popolna je in take vsebine je ne zanimajo, se je ne tičejo, za njih je to golo nakladanje in nesmiselno besedičenje.

Odrasla oseba slej ko prej zna presoditi kaj je res in kaj ne, kaj je še v mejah normale in kaj ne in  lahko odide, se umakne. Otroci imajo manj možnosti. Največji problem je, če imata oba starša številne znake osebnostne motnje in sta večinoma v drami, se večinoma časa ukvarjata drug z drugim z menjavo vlog in v to potegneta tudi otroke. Otrok v tem primeru razvije močan občutek, da mora vsaj enega od staršev rešiti, ali biti bolj priden, da ne bo prepira, bolj tih, bolj ustrežljiv, brez želja … ali pa se že v rani mladosti začne obnašati kot tiran, ker je le na ta način kos čustvenim pretresom. Oba se zgodaj odcepita od svoje duše, da jima je lažje in manj čutita. Manjka jima občutek varnosti in ne moreta razviti lastne vrednosti.

Pri prvem se lahko že v otroštvu pokažejo prve psihosomatske motnje in fobije. Odcepljen od svoje duše bolj ali manj išče in tava tudi v odraslem svetu. Ne glede na to, kako se trudi, se mu vedno izmakne, boli ga, razžira, se samoobtožuje. Brez občutka varnosti in s slabo samopodobo želi najti človeka, ki mu bo življenje olajšal. Odloči se za to, kar pozna, zato otroci alkoholikov pristanejo z alkoholiki … v odrasli dobi se odločijo za nekoga, ki z njim ravna, kot so ravnali starši. Šele ko se odloči, da bo predelal rane otroštva ima možnost drugačne izbire. Ko delam s takšnimi otroci, je njihovo srce črno, v njem je plesen in v njihovem prsnem košu in telesu so pošasti. Razveseljiva novica je, da otroci nimajo predsodkov in zelo hitro lahko odstranimo, popravimo in prečistimo. Takrat otrok zaživi, neverjetne spremembe se pokažejo čez noč ali v parih dneh.

Drugemu uspe zgraditi močan zid, ki ga ne more porušiti niti v odrasli dobi in nadaljuje življenje svojih staršev.

Dobra novica je, da je za otroka dovolj, da se vsaj eden od staršev zaveda situacije in sproti pozdravi rane, ki jih otrok dobiva od drugega roditelja. Zato se ne zapletajte v neskončne vojne, izbirajte bitke,  posvetite se sebi in otrokom.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Vse več ljudi se srečuje z anksioznostjo oz. tesnobo in posledično paničnimi napadi. Ne eno, ne drugo nista vzroka, sta le posledici določenega čustvenega stanja. Sta klic na pomoč našega telesa, da je v njem nekaj, kar je potrebno urediti. Tako kot je povišana temperatura "zunanji" pokazatelj in ne bolezen, da nekje v telesu poteka vnetni proces, tako sta anksioznost in panični napad pokazatelja, da se v našem čustvenem "telesu" dogaja nekaj, kar je potrebno popraviti.

Tesnobo občutimo kot neopredeljen strah, ki se najpogosteje odraža s tiščanjem oz. stiskanjem v prsnem košu. Vzroka anksioznosti ali tesnobe največkrat ne znamo opisati. Običajno jo občutimo, ko se nam zdi, da življenja ne moremo obvladati, da mu nismo kos. Če kot odrasla oseba nečemu nismo kos navadno pomeni, da smo lahko tudi življenjsko ogroženi. Odreagiramo lahko s paničnim napadom ali pa smo kronično tesnobni.

Panični napad je buren odgovor na prepričanje, da se bo zgodilo nekaj grozljivega. Oseba začne hitreje dihati, srčni utrip se poveča, nastopi občutek strahu pred smrtjo, saj se osebi zdi, da ji bo srce odpovedalo ali pa se ji bo zmešalo. Pred paničnim napadom se lahko pojavi vrtoglavica, mravljinčenje, slabost, občutek odsotnosti …

Dolgotrajno tesnobno stanje osebo izčrpa, saj jo neprestano nekaj skrbi, ponoči ne spi, saj se neprijetni občutki povečajo ponoči, lahko se prebudi s hitrim bitjem srca, dihanje je pospešeno, neprestano je napeta, poveča se mišični tonus, kar lahko pripelje do bolečin v hrbtu, vrtoglavic, glavobolov...

Čustvo ima svojo energijo, ki jo lahko zaznamo kot tiščanje v prsih, bolečine v želodcu, migrene, bolečine v hrbtu, skratka vzrok psihosomatskih bolezni je v naših čustvih, ki so v precejšni meri vezana na našo podzavest. Dneve se trudimo, da neprijetnosti potlačimo, ko pa je koš poln, ne gre več vanj, ampak vse želi ven. Kot testo za kruh ali potico, če nanj pozabimo.

Samo od sebe ne mine, kot se sam od sebe ne izprazni koš za smeti. Ko se naučite prazniti, vse bolj prepoznavate svoje občutke. Tesnoba ne mine čez noč, so pa obdobja vse krajša in lažja. Vse bolj in bolj se približujete »tistemu« kar sproži te občutke. Velikokrat ugotovite, da je strah povezen z občutkom nemoči, ker ni vse dogajanje odvisno od vas, da vas je strah prihodnosti, čeprav niti ni rečeno, da se bo kaj hudega zgodilo, da nimate pravega zaupanja vase, da se bojite ponovnega razočaranja, bolečine, zapuščanja … Vzrokov je toliko kot ljudi. Zato poiščite pravi vzrok. Počasi, postopoma, vsak dan malo in vam bo lažje. Verjetno poznate odgovor na vprašanje, kako se poje slona? Po koščkih. In po koščkih počistite svoje telo. Postanite si pomembni. Ne zahtevajte od drugih, da so prijazni z vami, najprej bodite prijazni vi sami s sabo. Ni važno, če zdaj ne veste, kje in kako začeti. Poučite se, poslušajte posnetke, občutite, če vam prinesejo olajšanje in potem nadaljujte. Začnite čistiti sami, vsak dan malo in malo in malo in kmalu po to veliko. Tehnika, ki jo učim in vam jo tu predstavljam, zaokrožuje celotno notranje dogajanje. Vsak človek je tako poseben, da ni enotnega recepta.

Ko začutite, da vam srce hitro bije, stopite do njega in ga umirite. Deluje, poskusite.

Ko ste prestrašeni, poiščite prestrašeno osebo v sebi in ji zagotovite, da je na varnem. Poskusite, deluje.

Ko hitro, prehitro dihate, odprite vrata v glavi, da gredo misli, da vam primanjkuje zraka, ven. Poskusite, deluje.

Vse je v redu in na varnem ste.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Vsak odnos s čustvenim manipulatorjem je stresen in dolgoročno lahko pripelje do izgorelosti. Kaj lahko storimo, če je čustveni manipulator nas predpostavljeni? Kako lahko zmanjšamo škodo:

1. Prepoznava – poučite se o čustveni manipulaciji.
2. Dovolj je, da je samo enkrat zloben do vas. Ne dajajte mu druge možnosti ali tretje ali stote.
3. Njegove besede ne jemljite osebno.
4. Ne padajte na njegov šarm, nakladanje, obljube, visokoleteče cilje.
5. Ne verjemite mu. Ničesar. Ne obljubam, ne zagotovilom, ničemur.
6. Ne trudite se mu ugajati.
7. Ne poskušajte mu razlagati o tem, da se moti.
8. Ne poskušajte ga rešiti.
9. Ne poskušajte mu priti naproti z dobrimi nameni.
10. Ne borite se z njim.
11. Ne razlagajte osebnih stvari, ne glede na to, če je trenutno v prijazni fazi. Njegov namen ni, da vas razume, ampak da dobi nekaj, s katerim bo naslednjič lahko usekal po vas.
12. Cilj, ki ga imejte pred očmi je, da boste zanj čim manj zanimivi, da dobi od vas čim manj reakcij, čim manj zanimanja. Na ta način boste izgubili manj energije in poiskal si bo drugo žrtev.
13. Vsak dan si povejte, da v službo hodite zaradi denarja, da ste dovolj dobri, da se dovolj potrudite …

Na kratko:

1. Čustveni manipulatorji niso nikoli ničesar krivi. Nikoli ne naredijo nič narobe, vi ste tisti, ki jih jezite, ki jih pripravite do tega, da izgubijo živce, kričijo ali fizično napadejo. Vi ste tisti, zaradi katerih so nesrečni, ne ubogate, ne upoštevate, ne sledite, ne znate brati misli, očitajo vam, da mislite samo nase in se niste pripravljeni prilagoditi, zaradi vas se počutijo slabo ali so zaradi vas celo zboleli.
2. Osebnostno vas ponižujejo in krivijo; slabi ste, nehvaležni, ne razumete, nočete razumeti, trmasti ste, nečloveški, neumni … napadajo vas kot osebo in ne to kar delate ali česar niste storili. Bistvena razlika je, če nekomu rečete, tu nisi bil dovolj pozoren ali kolk si ti neumen, štorast …
3. Bolj kot se boste trudili dokazati, da se trudite, da ste dovolj dobri, več energije vam pobere in jo ponovno usmeri v vas.
4. Uživa v vaših razlagah, obrača svoje besede, vaše, laže, se izmišljuje ali pa utihne in se sploh ne pogovarja z vami. Pokaže vam svoj prezir in z ignoranco vam sporoča, da niste vredni njegove pozornosti.
5. Njegove težave so največje in vse kar predlagate, bo ovrgel. Ne rabi rešitve, rabi pozornost in nekoga, ki mu bo ob vsakem času na voljo, da bo lahko tožil, stokal, jokal, sitnaril, se pritoževal …
6. Vaše dobre namene bo slej ko prej obrnil proti vam in razen tega, da se boste počutili ponovno opeharjene, drugega rezultata ne bo.
7. Borba je to, kar ljubi. Super tarča, na katero lahko kadarkoli odloži vso svojo jezo, slabo voljo, zlobo, nesramnosti …

Rešitev:

1. Zamenjajte službo ali pisarno, če je to sodelavec.
2. Obrnite se vase in spustite iz sebe ves nemir. Bolj kot boste mirni, manj boste zanimivi. Ni dovolj, če ste mirni navzven, počutiti se morate čim bolj mirno.
3. Spravite ga iz svoje glave in telesa.
4. Poiščite vse osebe v sebi, ki so osebnostno ranjene in jih potolažite.
5. Znova, znova in znova naj vam bo pomembno, da ohranjate notranji mir, ravnovesje čustev, harmonijo.
6. Znova in znova tolažite in zaščitite srce.
7. Ohranjajte hladno - posloven odnos, čim več navodil naj bo pisnih.
8. Ne zapletajte se v razprave, pa če vas še bolj srbi jezik in ego skače v vas od togote.
9. Dajte jezi duška v sebi. Znova in znova.
10. Sodelavcu lahko hladno, kratko in jedrnato rečete: Ne dovolim, da tako govoriš z mano. S šefom si to težko dovolite. Šef je močnejši in ne glede na to, koliko imate prav obstaja velika verjetnost, da boste potegnili krajši konec.
11. Lahko prijavite mobing, se tožarite, ampak do končne razsodbe morate preživeti. Utrdite si kožo in zaščitite srce.
12. Najučinkovitejša je še vedno prva točka in ohranjanje notranje harmonije.

Zaradi takšnih situacij vedno znova govorim, da naj bo dom oaza, kjer ste varni, kjer se spočijete, se uravnovesite, pozdravite rane, kjer se lahko odprete, smejite, ste zaželeni, dovolj dobri, ljubljeni …

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Tesnoba je neprijeten občutek v prsnem košu. Začne se z rahlim tiščanje in lahko se stopnjuje do občutka, da ne moremo več priti do zraka. Temu sledi panični napad. Tesnoba je posledica čustvenega neravnovesja v našem telesu. Premalo je čustvene energije varnosti, moči, čustvene energije, da čutimo, da zmoremo in preveč energije strahu in nemoči. Ko to uravnamo, tesnoba izgine. Tako preprosto to gre, ne da pa se to uravnati v enem uri ali enem dnevu. Zato je pomembno, da to znate uravnati sami. Zato je pomembno, da osvojite tehnike, načine, s katerimi vedno znova čustvene energije tesnobe odpravite. En način vam ponujam jaz, to je vse, kar lahko naredim.

Ena od možnosti je, da vzamete pomirjevalo. Pomaga nekaj ur in pomaga prebroditi najtežje. Zdravila proti anksioznosti se jemlje več mesecev ali let. Pomagajo vzdrževati relativno ugodno počutje, a brez odprave vzroka se občutek tesnobe po prenehanju ob prvem večjem stresu spet pojavi.

Tesnobo lahko predihate. Večina ljudi to zna. Pomaga. A predihavanje je samo gašenje požara. Odstranite najhujše, da lažje zadihate in da preprečite panični napad. Predihavanje ne odpravlja vzrokov. Vzroke sem opisala zgoraj.

Ljudje se s tesnobo »spoprijateljijo«. Sprejmejo jo kot del življenja. Celo poimenujejo jo »prijateljica Tesnoba« ali »gospa Tesnoba«. To mi je od vsega najmanj jasno. Če lahko tesnobo sprejmete kot »osebo«, potem jo še toliko lažje vržete ven iz svojega telesa. Koga vabite na obisk? Ljudi, ki so vam blizu, jih imate radi in vam je z njimi prijetno, ali ljudi, ki vam neprestano delajo težave, vam nagajajo, škodujejo? Koga? Zakaj bi bilo s tesnobo drugače?

Sprožilci tesnobe - odnosi

Tesnobo lahko sprožijo različni sprožilci. V odnosu je to največkrat pretirano hrepenenje po ljubljeni osebi, negotovost, nerazumevanje, premalo pozornosti in bližine, hladnost in odmaknjenost, nesramnosti in neprimerne besede partnerja/partnerke, ignoriranje …

V osebi to lahko sproži jezo ali užaljenost, ki se lahko pokaže ali zakrije. Notranji mehanizmi so neverjetni in to se zgodi tako hitro in globoko v nas, da morda tega niti ne zaznamo. Za vsem tem tiči strah. Strah pred izgubo, strah pred biti sam, strah, kako bom zmogel, kaj bodo rekli, strah pred ponovnim občutkom nevrednosti, osamljenosti, strah pred občutkom zavrženosti … Če ta strah čutimo, ga občutimo kot tesnobo. Včasih pa ga tako močno potlačimo, da se le neprijetno počutimo in/ali se prepričujemo, da bo vse v redu, da ni panike, da zmoremo, da mu/ji bomo že dokazali, da brez nas ne bo nikoli več ljubljen/a, da bo uvidel/a … 

Sprožilci tesnobe – rojstvo otroka

Rojstvo, prihod novega družinskega člana je najlepši dogodek v življenju, ki je hkrati izredno stresen za oba starša. Dinamika odnosa se spremeni, nista več dva, zdaj so trije ali celo štirje. Mati je z otrokom drugače povezana kot oče, saj se je otrok v njej razvijal, oče je to le spremljal od zunaj. V ženski je zmešnjava hormonov, ki vpliva na njeno psihično razpoloženje. Čuti srečo, vzhičenost, neskončno ljubezen do otroka, pa tudi strah ali bom zmogla, bom dovolj dobra mama, bo z otrokom vse v redu … Pravila so trdno postavljena in pričakovanja so velika. Skupaj bomo in vse bo dobro. Utrujenosti po porodu se nadaljuje z celodnevno zaposlitvijo z otrokom. Previjanje, dojenje, podiranje kupčka, spanje, pa spet previjanje … dan gre, kot bi mignil in traja nekaj časa, da se otrok in mati navadita na ritem. Spanja je manj, otroci so različni, nekateri ponoči spijo nekaj ur v kosu, drugi se zbujajo vsako uro.

Oče mora stik z otrokom šele vzpostaviti. Osnova je povezanost med partnerjema. Če sta bila pred rojstvom povezana, če sta si bila pomembna, če sta si znala prisluhniti, če sta se trudila razumeti drug drugega, če sta znala rešiti problem tako, da ju je ta še bolj povezal, če sta se skupaj odločila za otroka, potem večjih težav ne bo. Ona zaupa njemu in on zaupa njej. On razume njo in ona razume njega. Ne glede na to, kako se oba veselita, koliko ljubezni čutita do malega bitjeca, sta občasno oba v stiski zaradi spremembe, odgovornosti, negotovosti, utrujenosti …

Včasih pa ni tako. Starša imata vsak svoja pričakovanja, neusklajen zemljevid življenja, upanja, ki se ne uresničijo … Otrok naju bo povezal, zaradi otroka bo drugačen/drugačna, ko bo otrok, se bo zresnil, z otrokom bom doživljala samo srečo … Ni več časa zase, ki sta ga imela prej, lahko pride do občutka odpovedovanja, krivice, ki jo razumsko ne znamo razložiti, razočaranje in utrujenost povzročita stisko. Stiska lahko preraste v tesnobo ali poporodno depresijo.

Sprožilci tesnobe – širša družina

V družini ima vsak družinski član svoj »prostor«. Če nas odnos drugih družinskih članov pomirja, nam polni čustveno posodo in obratno, pravimo, da imamo ljubečo družino in harmonične odnose. Če temu ni tako, nastajajo trenja med družinskimi člani. Največkrat gre za občutek vrednosti, vidnosti, slišanosti in pomembnosti. V primarni družini prihaja do konfliktov, pomiritev, ponovnih razočaranj, umika, borbe, dokazovanja, prepričevanja, pretirane pridnosti in ustrežljivosti … naše nezavedno išče načine, da napolni prazno čustveno posodo, izpraznjene prostorčke.

Če gremo tako izpraznjeni v partnerski odnos, vse to iščemo in hočemo dobiti od človeka, ki ga ljubimo in ki pravi, ali samo upamo, da ljubi nas. Spoznamo njegovo/njeno družino in najti moramo svoj prostor tudi v njegovi/njeni družini. Od izpraznjene čustvene posode in neustvarjenih ali praznih prostorčkov je odvisno, kako močno si želimo sprejetosti, potrditve, pozornosti, njihovega dobrega mnenja o nas. Potrudimo se in hočemo, da nam dajo to in tisto, kar rabimo. Gre tudi v obratni smeri. Tudi njegovi/njeni družinski člani imajo svoje čustvene potrebe, stiske, strahove … Če je čustveno dajanje in prejemanje usklajeno, če dobimo to, kar rabimo in če damo to, kar rabijo oni, se odlično razumemo. Res se imamo radi.

Lahko se zgodi, da nismo usklajeni. Vzrok je lahko v nas, ker rabimo preveč, ker nimamo kam dati, ker nam ne znajo dati, ker ne vedo, kaj rabimo. Enako se lahko dogaja na drugi strani.

»Tvoja mama, oče, sestra, brat, svakinja, svak … niso prijazni z mano. Ne upoštevajo me. Ne pritrdijo mi, ampak nasprotujejo vsemu, kar rečem. Neprestano imajo pripombe. Karkoli naredim, jim ni všeč. Naredijo po svoje, čeprav sem rekel/rekla, da tega ne maram. Slišal/a sem, da me opravljajo. Ne marajo me in nikoli me niso marali. Kar pridejo, kadarkoli se jim zahoče ali pričakujejo, da bova/bomo hodili tja, ker oni to hočejo. Ti vsakokrat skočiš in tečeš, ko rečejo. Postavi se zame, za naju. Povej jim, kar jim gre. Povej, da sva sedaj midva, da imava družino. Samo tiho si in nič ne rečeš. Sploh me nimaš rad/a in ne briga te najina družina. Razmišljam, da bi se ločila. Nima smisla, da sva še skupaj.« Tako nekako gre pogovor mesece, morda leta.

On ne razume nje, ona ne razume njega, oba premalo poznata tudi samega sebe, da bi našla in odkrila pravi vzrok. Krivdo prelagata drug na drugega. Precej se prepirata in vse bolj ranita. Vse bolj sta vsak na svojem bregu, ne gradita, ampak podirata. Njuna stiska postane tesnoba.

Sprožilci tesnobe - negotovost

Spremembe prinašajo negotovost. Negotovost lahko obvladamo z dovolj zaupanja vase in v življenje. V tem primeru negotovost koristi, zavedamo se je, bolj pozorni smo na to, kaj lahko morda še storimo, kako naj reagiramo, pozorni smo pri odločitvah … imamo dovolj moči, da čakamo na izid in bomo prenesli tudi to, da se morda ne bo izšlo tako, kot si želimo. Notranja moč, občutek vrednosti, zaupanje vase nam omogočajo, da stres relativno obvladujemo in obvladamo, in s tem zmanjšamo škodo, ki jo stres povzroči.

Če negotovosti ne obvladamo, obvlada ona nas. Negotovost je kot gnezdo, iz katerega lezejo vsiljive, grozljive misli. Gnezdo, iz katerega lezejo strahovi in scenariji in na tisoče skrbi. Nastane notranji boj, ker se telo in nezavedno želi rešiti stresa in zato producira svoje rešitve, ki so posledica negotovosti, in ne trezne, zdrave presoje. Takrat delamo napake. Notranji vzvodi, mehanizmi silijo in kričijo po rešitvi. Absolutno delamo v dobri veri, da se iz situacije izkopljemo, vendar v stresu in stiski navadno vse samo poslabšamo. Tako smo v začaranem krogu, ko ima »hudič mlade«. Hudiča ni, so le čustvene energije, ki so povozile razum, in sedaj kot furije norijo sem in tja, da se človeku skoraj zmeša. Ne dajo miru podnevi, ne dajo miru ponoči. Oseba čuti le to, da je vse bolj na majavih tleh, fizično izčrpana, psihično na tleh, preobčutljiva, ranljiva, ranjena … ne ve več, kaj naj naredi in še vedno dela in navadno je še slabše. Vse to vodi v tesnobo.

Sprožilci tesnobe – služba

Služba je zaradi sprememb in negotovosti pogosto sprožilec tesnobe. Nimamo vpliva, ni odvisno samo od nas. Imeti delo ni samo odvisno od nas. Z meseci in leti se nabere. Niti ne zaznamo, dokler ne ugotovimo, da z nami nekaj ni v redu, da smo utrujeni, pa ne vemo zakaj, razdražljivi, pa ne vemo zakaj, da nas kar nekaj boli, enkrat to, drugič drugo, pa ne vemo zakaj. Malo so leta, še več je stres, strahovi in pomanjkanje zaupanja vase, pomanjkanja občutka moči, pomanjkanja varnosti.

Trudimo se, hočemo biti dobri, nepogrešljivi, pohvaljeni. In nismo, izpostavljeno je le, kar ni v redu. Z delom pridejo tudi napake. Napake ne naredi samo nekdo, ki ničesar ne dela. Vse bolj smo lahko fizično in psihično izčrpani. Nesporazumi s sodelavci in nadrejenimi se stopnjujejo, vse bolj nas prizadenejo, vse težje gremo v službi, vse težje delamo in vse težje postane vse skupaj. Težave iz službe nosimo domov in težave od doma nosimo v službo.

Vse skupaj nastane koktajl slabega počutja, utrujenosti, razdražljivosti, jeze, nemoči, užaljenosti … Ne vemo več, kaj je pravi vzrok, kje in kako začeti, da odvozlamo klopčič, v katerega smo se nevede in nehote zamotali.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Če tesnobo čutimo, je težko, če strahove potlačimo, je težko na drugačen način. V noben primeru ni dobrega izida. Zaradi potlačitve kot strela iz jasnega lahko useka panični napad. Od kod, kako, nemogoče. Ker oseba morda resnično ne zazna, da bi bilo v njenem čustvenem svetu toliko narobe, tega tudi ne more popraviti. Nima se česa oprijeti, ne čuti ničesar od tega, kar prebere o tem, kar ji povedo … »Ne vem, ne čutim tako. Jaz sem v redu. Sploh mi ni jasno.« Prestrašena, osramočena, kriva, neustrezna zapusti urgenco.

Če se oseba vseeno odloči, da bo na svoja čustva pozorna, če začne s tehnikami sproščanja, postopoma privre na dan. Ker je teh čustvenih energij veliko, to čuti kot tesnobo. Začne se spraševati, ali ji prej ni bilo lažje. In ugotovi, da ja. Zato največkrat ponovno potlači do naslednjega paničnega napada, kjer se osnovnemu strahu pridruži še strah pred strahom. Za potlačitev rabi telo veliko energije, zato se sčasoma izčrpa. Lahko fizično zboli.

Potem zdravnik reče: »Veste, vzrok vaših težav je v veliki meri psihični.« In osebe pade ven: »Ne ti meni o psihi, če mene boli celo telo, če mi bo razneslo glavo od bolečine, če imam menstrualne krče, da ne morem niti stati, kaj šele delati, če imam obrabo vretenc in me zato boli hrbet, če ne morem zaspati, če se celo noč premetavam, če imam dokazane alergije, če imam previsok pritisk. Logično, da čutim tesnobo ob vseh teh težavah. Raje reči, da nimaš pojma, ne pa predpisovati pomirjeval ali celo zdravil proti tesnobi. Napiši napotnice in me pošlji na preiskave!«

Thomas Holmes in Richard Rahe sta naredila lestvico jakosti stresnih dogodkov

• smrt zakonca - 100 enot,
• ločitev - 73 enot,
• ločeno življenje - 65 enot,
• obsodba na zapor - 63 enot,
• smrt bližnjega - 63 enot,
• fizična poškodba ali bolezen - 53 enot,
• poroka - 50 enot,
• izguba delovnega mesta - 47 enot,
• reševanje zakona - 45 enot,
• upokojitev - 45 enot,
• bolezen družinskega člana - 44 enot,
• nosečnost - 40 enot,
• težave v spolnosti - 39 enot,
• prihod novega člana družine - 39 enot,
• menjava službe - 39 enot …

Takoj je treba rešiti samo življenje. Vse ostalo lahko počaka. Prepir lahko počaka, počakajo lahko jezna, užaljena, prizadeta sporočila, počaka lahko maščevanje, počakajo lahko očitki, počaka lahko samoobtoževanje, počaka lahko  vse ostalo. Vse lahko počaka, takoj je treba samo življenje.

Najprej umirite sebe. Pojdite iz drame. Lažje reči, kot storiti. Vem, vse to vem, ampak ali vam drama koristi? Ali vam koristi, da govorite sebi in drugim, da je vse brez veze, da vse zaj … da vam ni pomoči, da nima smisla, da vas ne razumejo, da ste slabi, da … Drama povzroča tesnobo. V drami je vse brezizhodno, v drami nimate moči, ljubezni, varnosti. Drama je pekel na zemlji.

Ali vam to koristi? Močni ste in zmorete in sami veste, da ko te močne čustvene energije popustijo, ko niste več v drami, vidite in veste, da ni tako, kot ste doživljali v drami. Cilj naj bo preprečiti dramo oz. ostati v njej čim krajši čas. Zmorete, smiselno je in splača se. Drama je stres, ki povzroča gube, kvari medosebne odnose, rani vas in ljudi, ki jih imate radi. Zato se naučite tehnike, pripravite se vnaprej, napišite na list papirja, da boste vedeli, kaj v drami storiti. »Ko me zajame, bom naredil/a, kot je napisano na listu.« Vsaka minuta brez drame je minuta boljšega počutja, minuta boljšega življenja. Saj si vendar vsi želimo živeti lažje in bolje.

Spraznite glavo, naj švigajoče misli in scenariji odidejo, spustite jih na prostost. Spraznite prsni koš. Odprite vrata in spustite na prostost. Za božjo voljo, nehajte hrčkati, in zbirati, in se oklepati, in shranjevati, in varovati nekaj, zaradi česar težko živite, slabo spite, povzroča nemir, bolezen, kvari odnose, rani vas in ljudi, ki jih imate radi in za katere bi naredili vse. Če že morate nekaj verjeti, potem včasih, malo, čisto malo verjemite meni. Čustveni mazohizem ni rešitev, čustveno trpljenje ne prinese nagrade, čustvena bolečina je hujša od telesne. Bodite prijazni s seboj, bodite razumevajoči, nežni in hkrati odločni v vedenju, da zmorete, da znate, da nočete, da se vam ponavljajo neustrezni in škodljivi vzorci. Dajte sebi to, kar hočete, rabite, želite dobiti od drugih. Usmerite se vas. »Kaj je v meni? Kaj pravzaprav čutim? Ali se želim tako počutiti? Ali spet vztrajam v nečem? Zakaj se bojim spremembe?« Neskončna vprašanja, ki vam dajejo odgovore. »Ali sem v drami?« Postanite si pomembni, usmerite se vase, poiščite, počakajte na odgovore in počistite. »Na varnem si,« povejte svojemu notranjemu otroku. Na varnem si.

Tesnobo povzroča pomanjkanje varnosti - notranje pomanjkanje varnosti, zato imamo cel kup prepričanj, družbenih norm, pravil, ki ne koristijo. Oklepamo se, pridni smo, poslušni, ubogljivi. In/ali jezni, zahtevni in brezkompromisni. Nočemo in ne moremo biti sami. Oklepamo se partnerja, otrok, sorodnikov, prijateljev. Delamo stvari, ki so nam včasih v breme zato, da jih ne bomo razočarali, da nam ne bodo obrnili hrbta, da bodo z nami, da ne bomo sami. In ves čas je v ozadju strah, kaj če me zapustijo? Ves čas je v ozadju strah, ki se spremeni v tesnobo, kaj če ostanem sam? Ljudje težko razumejo, ko rečem: »Bodite z nekom zato, ker želite in ne zato, ker morate.« Življenje je prihajanje in odhajanje. Pride dan in dan odide, pride noč in noč odide. Pride sonce in odide in pridejo oblaki in odidejo. Pride veselje in odide, pride žalost in odide. Pride denar in spet odide. Edina stalnica v življenju je sprememba. V naše življenje pride oseba in odide, mi pridemo v življenje drugega in odidemo. Včasih smo veseli, da smo se nekoga rešili, včasih smo žalostni, ker bi z nekom še bili, pa noče biti z nami. To je življenje in tega ne moremo spremeniti. Lahko pa sprejmemo. To je odločitev. Ni lahko, ni enostavno, a je odločitev. Odločitev med »ne morem, nočem, ni fer, ne bom« in med »ne vem še kako, a bom, zmorem, hočem«.

»Na varnem si,« povejte svojemu notranjemu otroku. Ponavljajte, poskusite. En dan, en sam dan povejte to 10x svojemu notranjemu otroku in boste opazili, da se počutite bolje.

Res je, včasih preprosto ne moremo preprečiti. Ni vse odvisno od nas. Preprosto se zgodi in nima smisla, da se zaganjamo kot bikec v nova vrata. S tem si ne koristimo, le še bolj nas bo bolelo in še več škode si lahko naredimo. Naredite nekaj, kar je smiselno, kar dolgoročno prinaša koristi. Vse moči, čas in pozornost namenite temu, da vas to čim manj čustveno vrže iz tira. Izkoristite sprožilce.

Pojdite iz drame. Jada-jada ne pomaga, ampak krepi. Ne rabite tega. Jeza nad 5 ne pomaga, ampak škoduje. Dajte si duška v sebi. Ne grabite in ne oklepajte se. Odpravite strah in demone. Naj vas stiska ne prisili v dejanja v afektu, ker bo potem še slabše. Odprite glavo in zmečite ven vse, kar ne sodi vanjo. Scenariji in osebe vam delajo škodo, jemljejo energijo, ohranjajo dramo. Poiščite ranjene osebe v sebi in jih potolažite na travniku. Potolažite srce. Razbremenite ga skrbi. Pozdravite rane.

Cilj naj bo notranji mir. Vedno znova vas bo metalo gor in dol. Ni važno. Ni važno. Važno je, da svojo energijo usmerjate v nekaj, kar vam koristi in prinaša dobre rezultate. Tako ali tako se v vas nekaj dogaja. Naj se dogaja nekaj, kar imate pod nadzorom in kar vam pomaga, da čim prej pridete k sebi.

Spustite, ko ni več odvisno od vas. Presenečeni boste, kako enostavno se bodo stvari postavile na svoje mesto. Ne, ne bo vedno tako, kot si trenutno želite, lahko bo drugače, morda enako dobro ali celo bolje.

Iz najslabšega potegnite najboljše. Naredite si dobro limonado iz limon, ki vam jih prinaša življenje. Limone so manjše in manj jih je, ko smo umirjeni in čustveno stabilni.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Izgorelost je stanje, ko ne moremo več. Izčrpani smo telesno in duševno. Telo nas opozarja, a znake spregledamo. »Stisni še malo,« pravijo odzvanja v njih. »Dokaži se in nehaj jamrat. Ne bodi v sramoto. Ostali zmorejo bistveno več. Bolj se potrudi, več naredi, vse zamočiš, kriv in nesposoben si. Bodi prijazen, ustrežljiv, ne smeš se zmotiti, drugače bodo spoznali, kakšen si v resnici – nevreden in nesposoben.« S takšnimi in podobnimi stavki in neverbalnimi sporočili so odraščali. To je njihov vsakdan. Zadovoljiti starše, biti priden, sposoben, nezmotljiv. Prepričani so, da sta perfekcionizem in deloholizem njihova rešitev. Tako kot so se v otroštvu za pozornost, pohvalo in ljubezen trudili zadovoljiti starše, tako se trudijo v odrasli dobi zadovoljiti nadrejene, sodelavce, prijatelje in tudi partnerja in svoje otroke. Rabijo pohvalo. Šele tako so približno, za kratek čas pomirjeni. A nevarnost je ves čas prisotna, ob pohvali so z mislimi že v prihodnosti. »Dvomim, da mi bo naslednjič uspelo, moram se potruditi, ne smem jih razočarati.« Z leti ti stavki postanejo demoni – kritik, preganjalec, zastraševalec, notranji starš … Tej močni čustveni energiji preprosto niso kos. Niti pomisliti ne morejo, da bi naredili manj kot perfektno, da bi »zapravljali« čas, da bi delali manj kot 14 ur na dan v službi in doma. »Groza me je, da bi kdo prišel na obisk v razmetano stanovanje. Nemogoče, da bi v službi ne bi zmogel dela. Živ obup, da ne bi bila najboljša mama ali oče. Čas moram kvalitetno izkoristiti s katerokoli dejavnostjo.« In gredo naprej, še hitreje, še močneje, s stisnjenimi zobmi in zadnjimi atomi. Neuspeh doživijo kot katastrofo svetovnih razsežnosti. Kot da ves svet ve, da so izgube, sram jih je do bolečine, življenje je eno samo trpljenje.

Procese v telesu lahko primerjamo z državo v vojni. Vse je mobilizirano, napeto, brez varnosti in v nenehni nevarnosti. Tako je od otroštva, celo šolsko dobo: »Mi smo bili odlični,« pravijo ponosni starši. »Le glej, da bo tudi naslednje šolsko leto tako!« Ves čas so v stresu. Stres je vojno stanje za telo. Demoni so vedno močnejši, »prostorčki« ljubezni, vrednosti, varnosti so izpraznjeni ali jih celo ni. Telesna izčrpanost zniža storilnost, demoni so zato razjarjeni in neusmiljeno pritiskajo. »Kako si nesposoben!« tulijo noč in dan. Oseba se še bolj trudi, ujeta v strahu, stiski, slabo spi, ne more se spočiti, sprožilcev je vse več, postane tesnobna, iz tedna v teden je težje, huje, lahko pride do paničnega napada, ki vse skupaj le še poslabša, čustvena izčrpanost vodi v depresijo in/ali v izbruhe jeze, boli tu in tam in brez ukrepanja pride do telesnega in duševnega zloma. Otopela obleži.

Ljudje mislijo, da je dovolj, če se konec tedna naspijo. Pride obdobje, ko smo zaradi različnih življenjski situacij »prisiljeni« delati več, ko nas skrbi prihodnost, ko smo »živalsko« utrujeni. Slej ko prej to mine, imamo časovni rok, vemo koliko časa moramo še stisniti. Dlje ko traja takšna obremenitev, več časa rabite, da se spočijete. Ampak počivate brez slabe vesti, veste, da je tako prav, da to rabite in slej ko prej se spočijete. Vzrok za izgorelost pa ni zunanji, ampak notranji. Obremenjujejo sami sebe, obremenjujejo jih notranji procesi, demoni, strahovi, občutek krivde, strah pred neustreznostjo, pred tem da niso dovolj dobri, sposobni, potreba po pohvali, priznanju. Počitek spremlja slaba vest, občutek krivde, včasih je že sama misel na počitek grožnja sramote, pred katero zbežijo v delo. Zato ne pomaga spanje konec tedna. Notranji procesi so premočni in se ne končajo.

Zdravila notranje procese ublažijo, ne odpravijo pa vzroka. Vzrok odpravite tako, da odpravite strahove in demone. Poiščete 1000 in eno osebo, ki je neustrezna, jo odpeljete na travnik in potolažite, povejte si, da je dovolj dobra, da vam je pomembna, da je vredna, da ni kriva. Razbremenite srce skrbi, s scenariji poiščete globoko skrita čustva sramu, neustreznosti, nevrednosti … in v nekaj mesecih ste lahko na nogah. BEAM metoda vam omogoča, da takoj, kadarkoli in kjerkoli odstranite oz. spremenite škodljive misli, čustva, strahove, demone. Niste nemočni, ampak aktivno posežete v dogajanje. Ne odpravljate posledic, ampak vzrok.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Če hočemo skuhati kosilo, se moramo lotiti kuhe. Če kuhati ne znamo, je težko. Lahko si rečemo: »Ok, kuha je delo, torej če zdaj nekaj delam, bo kosilo narejeno.« In gremo pomiti kuhinjske omarice. Kosila še vedno ni. Pomijemo kopalnico, posesamo, pomijemo po tleh, zlikamo, pobrišemo prah, damo prat perilo … in še in še, a kosila še vedno ni. »Delam in nič se ne spremeni. Ne rata mi. Nimam sreče. Odprem FB in kup slik kosil, jaz pa lačna in meni ne rata. Uboga jaz. VSI imajo kosilo, samo jaz NIKOLI. Pa toliko delam.« Prispodoba ni najboljša, vem pa, da razumete.

Nima smisla razčiščevati s starši. Če vam niso znali, mogli, bili pripravljeni določene stvari dati v svojih najboljših letih, vam tudi zdaj, ko so ostareli tega ne bodo znali. Tudi oni se hočejo počutiti dobro in ne bodo priznali. Odrasli ste in zdaj lahko sami sebi daste vse, kar vam manjka. Res se da. Ne v glavi, z notranjim otrokom. Ampak smo spet pri nezavednem. Nezavedno hoče, da ga pustimo pri miru. Skozi um sporoča: »To ne gre tako enostavno. Ti nimaš te sreče. Saj ti pravzaprav nič ne manjka. Poleg tega je to veliko dela. Daj, raje povej ostalim, naj se obnašajo drugače. Spremeni jih.«

Potem dnevno trčimo ob sprožilce in privrejo na dan vsi neprijetni občutki s temelji v otroštvu. »Nekaj moram narediti,« si rečete.

In um se oglasi: »Ne bodi neumna, čisto dobro ti gre. Poglej naokrog, drugim gre še slabše. Nimaš časa, škoda denarja, pa še po računalniku gre vse skupaj. Veš, da tebi veliko pomeni pristen osebni stik.«

Potolažite se za nekaj časa. Ta nekaj časa ne traja dolgo. Um se ponovno oglasi, zgodba se ponovi, tisoči stavki in misli v glavi, naporen šef in sodelavci, siten otrok in mož, ki ne vidi dela doma, in ki mu je treba s prstom pokazati vsako stvar, kaj naj naredi. Ali pa tip, ki ga kar ni, ki je raje s prijatelji, pri katerem ste na petem mestu, ampak se pogovarjata, kdaj bosta imela otroka in družino.

»Zakaj se boš ukvarjala s seboj, če je z vsemi drugimi narobe?« se oglasi um. »Ko bosta imela otroka, bo drugače. Zresnil se bo in bo najboljši oče. Zdaj si že toliko vložila v odnos, pa ja ne boš pustila vse skupaj.«

»Ali misliš, da je kje kakšen boljši?« se oglasijo strahovi. »Poleg tega več sploh nisi vredna. Še dobro, da te ta sploh hoče. Daj malo se poglej. Primerjaj se malo, pa boš videla, kakšna izguba si. Nesposobna in ne zmoreš sama. Predebela, prelena, nesposobna, nevredna …« se oglasijo demoni. »Daj mir in pojdi raje malo v šoping, s frendicami na hrib, zaženi se v šport, objavi slikco na FB in boš dobila lajke. To je dovolj.«

In tako teče življenje. In naenkrat ne vemo kako in zakaj, se znajdemo v kaosu slabo plačane službe, s partnerjem, s katerim se le še prepirava ali sploh ne govoriva, dvema otrokoma, s taščo ali mamo, ki še nikoli ni slišala, da se da jezik držati tudi za zobmi, in ne moremo več. Vse nas boli, vse tišči, na trenutke se zdi, da se nam bo zmešalo. Prišli smo na dno. Ko nimamo več kaj izgubiti, se resetiramo. V naši notranjosti se nekaj pretrese. Nič več ni tako, kot je bilo. Postavimo nova lestvico vrednost, kup ljudi odpade, imamo čas in denar, počasi gremo navzgor. Ne čakajte tako dolgo, pretežko, predolgo in preboleče je. Zamujenega časa ne moremo nadomestiti, je pa še vedno bolje kadarkoli kot nikoli. Posvetite se sebi, ne bo vedno lahko, bo pa vsakokrat prišlo olajšanje, nova spoznanja, novo delo, pa ponavljaje in spet olajšanje. Ustavite um, odstranite strahove in demone, nevtralizirajte boleče spomine, potolažite srce, otroku na travniku povejte, da je na varnem … Naredite to zase.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Gremo znova. Osredotočite se nase. Ne govorite drugim, kaj lahko in česa ne smejo početi. Ne grozite, če grožnje niste pripravljeni izpeljati, ne prepovedujte odrasli, polnoletni, opravilno sposobni osebi, kaj sme in česa ne. Dolgoročno to ne gre.

Ljudje smo različni in te različnosti ne razumemo vedno. Nekateri povedo jasno in glasno, drugi prikimajo, a potem naredijo po svoje. Lažejo, da pridejo lažje skozi in s tem ustvarijo še dodaten problem. Obljubljajo, a obljube ne izpolnijo. Delajo po liniji najmanjšega napora. Lahko se še tako pogovarjamo o čustvenih manipulatorjih, dokler v sebi ne najdete in spremenite ali odpravite »tisto« na kar pritiskajo, ste mu prepuščeni na milost in nemilost.  Parterja sta drug drugemu v podporo, ne pa biriča in ujetnika drug drugega. V podporo sta si lahko, če poskušata drug drugega razumeti. Drug drugega in ne samo eden drugega. Odprite se in povejte, kako to doživljate vi,kaj čutite, kako se počutite. Po odzivu boste videli, kje ste. Če ste sprejeti, če ste slišani, če sta si pomembna, je ni stvari, ki je ne bi mogla rešiti. In vsaka stvar, ki jo rešita, vaju še bolj poveže.

Če niste slišani, če drugemu niste pomembni, vam ostanejo tri možnosti:

1. Da se s tem sprijaznite in organizirate svoje življenje tako, da boste čim bolj v harmoniji s seboj.
2. Da še naprej upate, vztrajate, vlagate in znova obupujete, ste prizadeti, ranjeni, razočarani.
3. Da odidete.

Pomislite na to, kaj ob vsaki posamezni točki občutite. Če čutite neprijetna čustva nad 5, jih čistite tako dolgo, da jih spravite pod 5. Nekaj naslednjih dni to ponavljajte. Ko se znebite premočnih čustev, boste v harmoniji in šele takrat se odločite. Odločitev za odhod spremite takrat, ko je najbolj lepo in ne v navalu čustvenih energij – afektu. Ko v sebi čutite, da vam je lepo, a čutite, da ne morete več. In odločitev bo prava.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Če ste v harmoniji s seboj, če imate občutek lastne moči, da boste preživeli, da ste dovolj dobri, in da bo vaše življenje tako ali drugače v redu teklo, v odnosih nimate večjega problema. Harmonija, ravnotežje, o katerem pogosto pišem, je mir v srcu in duši. To naj bo vaš cilj.

Spomnite se primera, kako ste reagirali, ko ste bili prizadeti, užaljeni ali jezni in kako, če nič od tega ni v vas. Za pink – ponk morata biti dva. Žogico odbijata sem in tja. Če žogice ne odbijete, vam je ne more vrniti. Ima pet servisev in to je to. Upam, da razumete prispodobo.

Ko nismo v harmoniji, ko je v nas nemir, slaba volja, nerazpoloženje, če smo napeti kot elastika, je dovolj, če nas nekdo samo napačno pogleda in izbruhnemo. Izbruh ni mišljen samo kot glasen prepir, bruha ego z različnimi mislimi, občutite krivico, občutite, da več dajete, kot prejemate … Napadate z besedami, sikate, ste zajedljivi, nabijate, želite se maščevati, užaljenost pride na dan v vsej silovitosti. Potem pride občutek nemoči, ujetosti in naenkrat se znajdete v tornadu, ki vas vrtinči. Ni miru. Ne v srcu, ne v duši. Ampak to je vaše in ne njihovo. Vi ste tisti, ki se odločite, kako boste ravnali. Vedno imamo najmanj dve poti. Če se vam zdi, da imate samo eno, najprej poiščite drugo. Druga je navadno takšna, na katero nismo pripravljeni in je preveč negotova. Zato vztrajamo in hočemo, da drugi spremenijo odnos do nas.

Najprej se pomenite s seboj. Bodite iskreni do sebe. Predelajte vse slabe občutke nad 5. Potem se boste lažje odločili, ali z drugo osebo želite spregovoriti o tem, kako se ob njenem ravnanju počutite, ali ne. Tu gre vedno za to, koliko vam je druga oseba pomembna. Pa smo spet pri prioritetni lestvici. Osredotočite se vase, ne na druge. Drugih ne morete spreminjati, spremenite lahko sebe, spremenite odziv, spremenite, kako se boste počutili. In ko se boste počutili drugače, bo drugačen tudi odziv.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Ko se obrnemo vase, ko začnemo iskati, kaj je v nas, kar nas spravlja v stisko, ko se končno odločimo, da je dovolj in da želimo nekaj spremeniti, se znajdemo pred veliko zmešnjavo. Kje in kako začeti? Začnemo s tem, kar je trenutno najbolj jasno, vidno in na površju. Noro v glavi, tiščanje v grlu, prsnem košu, trebuhu … najprej se je treba znebiti bremen, ki fizično težijo naše telo. Psihično breme je za telo bolj naporno kot fizično. Razlika je, da fizično breme lahko odložimo, psihičnega pa ne, dokler se ne odločimo in tudi nekaj naredimo. Če bi si nadeli nahrbtnik s kamni in bi ga ves dan nosili sabo, bi vam ljudje rekli, da niste normalni. Kdo pri zdravi pameti vsak dan nosi 30 kilogramski nahrbtnik napolnjen z nečem, česar sploh ne rabi, čez noč si ga pa še naloži na prsni koš? Ko imamo občutek, da nosimo psihično breme, pravimo in pravijo: »Potrpi. Stisni zobe, ne jamraj in pojdi naprej. Če zmorejo ostali, boš tudi ti. Drugim je še bolj hudo. Drugi imajo še večje težave. Bodi hvaležen.«

Znebite se psihičnega bremena. Vsak dan znova in znova. Vse je le v ponavljanju, točno tako, kot ponavljamo večino stvari v življenju. Umivanje zob in telesa vsak dan znova in znova. Vsak dan spimo, vsak dan jemo, hodimo v službo, pospravljamo, peremo, športamo, urejamo vrt in odstranjujemo polže. Če bi samo polovico časa, kot ga namenimo polžem, namenili sebi, bi bilo odlično. Ko tehniko enkrat osvojite, lahko delate sproti in mimogrede. Ni se vam treba ustaviti, sprožite proces in se zgodi.

ODPRAVA STISK IZ PRSNEGA KOŠA 

POSTOPEK PRAZNJENJA GLAVE 

POSTOPEK PRAZNJENJA TREBUHA

Psihično breme je za telo stres. Ko odpravite psihično breme, se boste počutili lažji, bolje in boljše boste razpoloženi. Morda ne bo trajalo dolgo, a potem samo ponovite. In ponovite. In ponovite. Bremena bo manj in hitreje ga boste lahko odstranili. Migrena, tesnoba, bolečine v trebuhu, hrbtenici bodo postopoma obvladljivejše ali pa celo izginile. Odložili boste breme, zato boste telesno manj izčrpani. Dolgotrajna telesna izčrpanost vodi v izgorelost.

Ko znate odpraviti trenutna bremena iz telesa, lahko nadaljujete. Dobili ste zaupanje vase. Zdaj veste, da znate odpraviti, da se da, in da se potem počutite bolje. Zaupanje vase je pomembno, ker si šele takrat upamo naprej. Ko se naslednjič pojavijo enaki ali podobni občutki, se lahko vprašate, kako se pravzaprav počutim? Kaj je »tisto« kar mi trenutno dela težavo. Če je strah ali demoni, jih preženite. 

STRAH NAŠ VSAKDANJI

ZAUPANJE

LJUBEZEN IN STRAH

DEMONI

Če ste tesnobni ali prestrašeni na začetku ne boste našli strahu ali demonov, zato poiščite v sebi »sebe«. Poiščite to osebo, ki je tesnobna in /ali prestrašena, peljite jo na travnik in ji povejte, da je na varnem.

NOTRANJI OTROK

Prepoznajte jezo in jo odstranite. Dodala bi le to, da pri odpravi jeze preklinjajte. Večina se pri tem ustavi. »Ni lepo in ne spodobi se.« Strinjam se, vendar nihče ne bo vedel razen vas. Obstaja kup kletvic, ki ne žalijo boga. 

JEZA

Ne smemo pozabiti na svoje srce. Ranjeno, žalostno, prestrašeno srce počasi omaga in težave se pokažejo v povišanem krvnem talku, neenakomernem utripu … Umirite, potolažite svoje srce. Naloga srca je, da pridno in enakomerno bije, čustvena naloga srca je, da ljubi. Da to dvoje lahko opravlja, mora biti lahkotno, srečno in brezskrbno. Naša naloga je, da mu to omogočimo.

VODENJE DO SRCA

POT DO SRCA

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Kako se počutite? Če je odgovor, da bolj tako – tako, se lahko vprašate, če ste morda v stiski. Stisko boste prej prepoznali kot stres. Zakaj ste v stiski? Kaj vas skrbi?

Če je težava rešljiva takoj in rešitev odvisna od vas, a se je iz neznanega razloga ne morete lotiti, ali po nepotrebnem odlašate, izpraznite prsni koš, glavo in potolažite notranjega otroka. Povejte mu, da zmore in da je na varnem. Da je vse v redu. Ker je. Samo um vam nagaja in vas straši. Odpravite strah. Ponovno zagotovite notranjemu otroku, da je na varnem, da zmorete, da je vse v redu. Ko postopek obvladate, za to rabite nekaj minut. Nato se lotite težave.

Če rešitev težave ni odvisna od vas, ste v stanju negotovosti. Ukrotite um. Ne delajte scenarijev katastrof. Pospravite v glavi. Scenarije katastrof spravite ven. Odpravite strah. Potolažite srce in notranjega otroka. Odleglo vam bo. In spustite. Vse bo v redu. Začutite olajšanje. Vse bo v redu. Čisto nič ne pomaga, če ste pretirano zaskrbljeni. Celo škodi, če čustvenih energij ne obvladate in vas ugrabijo. Ko ste enkrat ugrabljeni, se težko rešite ujetništva. Bistveno več časa in dela je potrebno. Zato preprečite, da do tega pride. Zato se usmerite vas. Postanite si pomembni. Trenirajte spuščanje skrbi. Ne kopičite jih.

Problem so težave, ki to sploh niso, a jih dojemamo kot take. Pomanjkanje občutka moči in vrednosti v nas sproži stisko. Občutek, da nismo dovolj dobri ali krivi, stisko poveča. Rešitev je odvisna od tega, ali si to priznamo ali zanikamo. Težave, pomanjkljivosti, ki se jih zavedamo, so dokaj preprosto rešljive, večji problem predstavljajo zapisi, prepričanja in manjki v nezavednem. Nezavedno pomeni, da se tega ne zavedamo. A še kako buta na dan. Prikrito in zamaskirano. Zatika se lahko povsod - doma, v službi in v družbi.

Družino sestavljata starša in otroci. Tudi starši so bili nekoč otroci in vsako odraščanje naredi nekaj ran, ki jih v odrasli dobi s trudom in delom lahko popravimo. Nikakor ne trdimo, da je vedno hitro in enostavno, včasih je že samo prepoznava težka in dolgotrajna.

Prav je, da imamo otroke radi bolj, kot imajo otroci radi starše. Starši smo dolžni ravnati tako, da otrok odraste s čim manj ranami v čim bolj psihofizično zdravega odraslega človeka. Otrok torej ne sme biti orodje ali orožje, s katerim blažimo svoje rane ali si dajemo duška, ker smo ranjeni in rabimo pozornost, ljubezen, ker ne upamo ali znamo biti sami ali ker smo jezni, užaljeni, maščevalni … Otrokove potrebe postavimo pred svoje potrebe. Zdaj sem verjeno marsikomu ustvarila stisko z zgornjimi stavki. Problem je, ker starši, ki dejansko otroke uporabljajo za blažitev lastnih stisk tega ne prepoznajo, zato si ne morejo priznati in zato tudi ne spremeniti. Staršem, ki se tega zavedate, pa sem morda sprožila dvom, ali ste dovolj dobri starši. Ste. Če se sprašujete, ali ste dovolj dobri starši, potem ste. To vprašanje se verjetno v vas pojavi večkrat. Pojavi pa se lahko tudi stiska – strah, da temu ni tako, da bo otrok imel zaradi tega posledice, da bo imel težave v odrasli dobi, da … Ocenite, kako močan je ta občutek, strah, dvom … Če je na lestvici od 1-10 (1 je najmanj, 10 največ) okrog 3, je v redu. Koristi vam, da ste pozorni na besede in dejanja. Pozorni ste in preudarni in veste kdaj popustiti in kdaj postaviti mejo. Močnejši občutek vas spravi iz ravnotežja. V vas ni več notranjega miru. Več kot je tega občutka, več možnosti je, da napačno ravnate. Ko občutek preseže št. 6, ste čustveno ugrabljeni. Takrat se v nezavednem sproži mehanizem, ki hoče ta občutek v vas odpraviti. Tu nastopi problem, ker v nezavednem ne deluje razum, ampak čustvene energije. Razum in logika sta utišana. Čustvene energije sodelujejo z umom in ta pobezlja. Dejanskega, zunanjega, otipljivega problema ni, je le nejasna grožnja, zato strah zaznamo kot tesnobo. »Zaščititi moram otroka!« kriči v nas. In zato se mame prepirajo na igriščih, pretirano opozarjajo na nevarnosti, zahtevajo dobre ocene v šoli, ne vključijo jih v običajna vsakdanja domača opravila, prevečkrat preusmerjajo pozornost, namesto da bi jasno povedali, da se nekaj ne sme … Nezavedno hoče, da je otrok na varnem, da je srečen in da nas ima rad. Ko to dosežemo, smo pomirjeni, pa četudi smo to dosegli na način, ki dolgoročno otroku ne prinaša koristi, s katerim mu morda sporočamo, da ni dovolj dober, da ne zmore, da je ogrožen, da nas rabi, da se zanj žrtvujemo, da nam je dolžan, da … Otroci so različni in kar nekomu koristi, drugemu lahko škoduje. Najmanj napačnih odločitev boste sprejeli, če boste notranje mirni. Takrat deluje in slišite razum in čutite, kaj vam veleva srce. Takrat boste odreagirali optimalno. Zato težim, da se usmerite vase, prepoznajte strahove, nemoč, prepoznajte, kdaj ste čustveno ugrabljeni, kdaj čustva prevladujejo tako močno, da pozneje obžalujete besede in dejanja. Odpravite, predelajte, znebite se vsega, kar škoduje vam in vašim najbližjim. Znate, zmorete, imate možnost.

Rojstvo otroka je stres. Utrujenost, podivjani hormoni, sprememba v ustaljenem življenju in navadah para, ko postane družina, sproži stisko pri obeh. Mlade mame se sprašujejo ali bom zmogla, ali bo vse v redu, svoje doda utrujenost, nočno zbujanje, naenkrat on ne razume nje in ona ne njega. Vsak ima svoja pričakovanja ali pa je eden psihično nepripravljen na spremembo in pride do nerazumevanja, prepirov, odtujenosti, obtoževanj, razočaranj … in včasih je tako hudo in težko, da se dva razideta. Namesto drugega nihče ne more narediti ničesar, vsak lahko naredi le na sebi. Pomagala sem številnim mladim mamicam, ki so se znašle v vrtincu tesnobe, nemoči in nerazumevanja. Postopek je znan. Sprazniti glavo in ukrotiti um, ker pobira moči in ne prinaša niti ene rešitve, vse le še bolj zaplete. Sprazniti prsni koš, da postane lažje, da sploh pride do sape in da lažje diha. Potolažiti srce, ker je navadno čisto stisnjeno in prestrašeno. S pomočjo notranjega otroka potem lahko znova in znova vnašate občutek varnosti, moči, zaupanja, vrednosti, sposobnosti. Na začetku bo treba večkrat ponoviti, a vsakič bodo ti občutki trajali dlje. Na ta način boste lažje prenašali zahteve dneva, manj boste v stresu, manj boste občutljivi, manj bo zamer, manj stresa. Več tednov traja, da se družina navadi na nov ritem, da vzpostavita novo dinamiko, da porazdelita vlogi in stiska pri čisto nič ne pomaga. Ne pomagajo razočaranja, zamere, občutki nerazumevanje. Zato čim bolj zmanjšajte to, kar ne pomaga in okrepite to, kar pomaga k boljšemu razumevanju, povezovanju in ljubezni.

Tako malo je včasih potrebno, da se dva ponovno povežeta, da sta si pripravljena prisluhniti, da razumeta drug drugega, da si spet postaneta in pokažeta drug drugemu, da sta si pomembna. Ženska ne more biti samo mama in oče ne more biti nebodigatreba, ki v hišo nosi denar ali pa še to ne. Večja verjetnost je, da se bosta v naslednjih mesecih še bolj odtujila, kot se zbližala zaradi ran, ki si jih bosta v tem času zadala. V nezavednem so zapisi, na katere z razumom nimamo vpliva. Pokažejo se v obliki čustev. Zato se obrnite vase in predelajte, pospravite, ponovno napolnite. Za vas, vaju, vaše otroke in vaš zakon. Američani pravijo: »Happy wife, happy life,« in to še kako drži.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Pomembno je, da izberemo partnerja, ki mu lahko zaupamo, ki smo mu pomembni, na katerega se lahko zanesemo, ki ima vrline, ki jih spoštujemo, morda občudujemo, ki nam je všeč tak kot je in ne le kako izgleda. A vedno ne uspe. Zgodi se, da se zaljubimo v nekoga, ki mu bolj ali manj ni mar za nas. Potem se zaljubimo v drugega in tretjega in pri četrtem že obupamo, ker so vsi isti. Kaj je s temi tipi? Spol pravzaprav ni pomemben, saj imajo enake težave tudi moški. Zapletajo se z napačnimi ženskami. Razočarana sta oba.

Ljudje z dobro samopodobo, občutkom varnosti moči so v ravnovesju, harmoniji, v njih je mir, notranji mir. Zato pišem, prosim, opominjam, ponavljam, da se obrnite vase in poglejte, poiščite kaj vam manjka in dajte to sami sebi. S pomočjo notranjega otroka napolnite prazne ali izpraznjene »prostorčke«. To je delo na sebi. To pomeni, da se imate radi.

Lahko pa naredite drugače. Delujete, čakate, pričakujete, zahtevate, da vam bo prazne »prostorčke« napolnil nekdo drug. Ljubezen vašega življenja. V nezavednem je prepričanje, da se morate potruditi in se trudite, da boste dobili to, kar rabite in pričakujete. A ne dobite. Stisko povzroči že sporočilo, ki ga ni. Sporočilo, ki ni dovolj pocukrano s srčki in objemčki. Sporočilo, ki ni dovolj dolgo. Sporočilo, ki ne napolni vaše čustvene posode. Ko se vaša čustvena posoda izprazni, čustvene energije podivjajo. Nič več ni dobro. Vse skupaj je brezveze. Ne ljubi me. Ne mara me. Vsi so isti. Končala bom. Drama je na pohodu in z dramo zaključite razmerje, še preden sta drug drugemu sploh dala možnost, da se spoznata. Nihče, čisto nihče nam ne more dati občutka vrednosti, če tega prej ne damo sami sebi, če tega prej ne čutimo. Stavki: »Ni me vreden,« izražajo bolečino, jezo in tolažbo in ne naše vrednosti. Logično bi bilo, da če vas ni vreden, potem ni solz, bolečine, drame. Če oseba ima občutek lastne vrednosti ugotovi: »Ja, si čisto v redu človek, vendar se najini življenjski vzorci, vrednote, način razmišljanja, prioritete tako razlikujejo, da skupna življenjska pot ni možna.« Temu je namenjeno spoznavanje in do realne ocene pridete, ko ste notranje mirno, ko ste v harmonijo, v ravnovesju.

Spoznavanje je namenjeno temu, da drug drugega spoznata, da ugotovita, ali sta pripravljena živeti skupaj naslednjih 50 let. Zaljubljenost je krasna, zaljubljenost je opoj, so metuljčki in rožnati svet. »Bo že,« rečemo. Ja bo, samo slabše, ne bolje. Stvari gredo same od sebe na slabše. Če ne brišete prahu, bo prahu vse več in ne manj, če ne perete sproti, bo perila več in ne manj, če ne odnašate smeti, bo smeti več in ne manj. Enako je v odnosu. Če vam gre že zdaj na živce, vam bo šel vse bolj in ne manj, če imate občutek, da mu/ji ni mar za vas, bo tega občutka v prihodnosti več in ne manj, če je zdaj nesramen/a, bo v prihodnosti nesramen še bolj in ne manj. A vedeti, presoditi morate tudi, kaj je realno, kaj je vaše, vaši sprožilci, vaši manjki, in kaj ne. Zato se morate poznati. Da boste lahko pošteni do sebe, do njega oz. nje. Zato najprej spoznajte sebe, prepoznajte sprožilce, predelajte pretekle rane, napolnite prostorčke, obvladajte strah in demone, potolažite srce,

V prvih treh mesecih se pokaže tudi druga stran. Temna stran, ki jo ima vsak človek in ki jo večina odriva. Stran, ki ni tako prijetna, in ki je lahko tudi tako neustrezna, da bo v obeh v naslednjih mesecih in letih naredila rane. Ne glede na to, kako lepo vama je skupaj, kako se imata rada, koliko načrtov imata, bo, ali bosta drug drugemu vse bližja ali oddaljena, odločilo to, kako znata bit skupaj, kako ravnata, koliko si prisluhneta in koliko sta drug drugega pripravljena razumeti, ko ni lepo, ko je težko, ko se ne strinjata, ko sta vsak na svojem bregu, ko zagovarjata svoj pogled in svojo resnico. Oba v odnos vstopata s preteklimi ranami, svojimi prepričanji, čustvenimi potrebami, strahovi in demoni, občutkom lastne vrednosti, krivde in z različno močnimi čustvenimi potrebami. V prvih treh mesecih pride do prvega nesporazuma, zato so prvi trije meseci namenjeni temu, da se odločite, ali ste se pripravljeni z osebo srečevati, povezovati in jo bolje spoznati v naslednjih treh mesecih in potem v naslednjega pol leta. V tem času ne načrtujte poroke, otrok, hiše in bele ograje, ampak bodite pozorni na sprožilce v sebi, v njem/njej.

Sebe spoznamo, ko smo pozorni na sprožilce. Sprožilec aktivira energijo v nezavednem, ki jo zaznamo kot čustvo. Samo sprožilec nam omogoča, da dobimo približno sliko, kaj vse nosimo sabo v nezavednem. In takrat, ne glede kako je boleče, neprijetno, odveč, lahko največ naredimo, da odstranimo ali spremenimo, kar je v nas neustrezno, dodamo to, kar nam manjka. Zato so ravno sprožilci darilo vsakdana, življenja. Pravijo, da neko osebo srečamo zato, da predelamo lekcijo, da se naučimo. Res je, vendar to ne gre tako, da spreminjamo drugega, zahtevamo, prosimo, grozimo, dramatiziramo, kaznujemo, ampak da se zazremo vase, se soočimo s temno platjo, damo sebi, kar nam manjka, si odpustimo, smo večino časa v sebi mirni, v harmoniji. Tako se osvoji lekcija v nekaj tednih ali mesecih. Ljudje pa drug drugega najedajo leta in leta z izgovorom, da morajo osvojiti lekcijo. Če lekcije ne osvojite v nekaj mesecih, je na enak način ne boste niti v naslednjih petih ali desetih letih. Ko boste začeli delati drugače, ko se boste začeli ukvarjati s sabo, pa bo proces lahko stekel.

Ne mara me

Najmočnejše sprožilce sprožijo osebe, ki so nam blizu ali nam njihovo mnenje veliko pomeni. Najbližji so nam partner, otroci, starši, sorojenci. Osredotočila se bom na partnerja

Še preden sploh s kom stopimo v odnos, se ob zavrnitvah sproži kup sprožilcev. Zasledovanje po Fb-ju, gledanje profila, ocenjevanje, katera mu je bližje, kateri lajka objave, vam ne bo čisto nič pomagalo. To je tako, kot bi zarili nož v rano in ga v rani še obračali. Tega ne dela on, to delati vi. Mi sami sebe masakriramo, sekljamo, režemo. Postanite si pomembni. Kaj čutite, ko ste zavrnjeni, ko vam je nekdo všeč, a za vas ne pokaže zanimanja? Kaj čutite? To je pomembno. Kaj čutite? Jezo, žalost, občutek manjvrednosti, nepomembnosti, izdajo, osamljenost, odrinjenost, izoliranost, zapuščenost, manjvrednost …? Kaj čutite? Odprite vrata v prsnem košu in ga izpraznite, odprite vrata v glavi in odstranite vse besede, stavke, scenarije … ki butajo v vas, pojdite do srca in mu povejte, da je vse v redu, da ga nihče ne more raniti, ker zanj skrbite, vam je pomembno … Če ste jezni, poiščite jezno osebo v sebi in naj si da duška. Peljite jo na travnik in jo potolažite. Odleglo vam bo. Če ste žalostni, osamljeni, razočarani, izdani … poiščite vse te osebe znova in znova in jih peljite na travnik in zaključite postopek. Nekdo, ki ga niti ne poznate dobro, nekdo, ki sploh ni pomemben v vašem življenju, je nevede lahko sprožil številne čustvene energije, ki so v vas morda že od otroštva. Ko močno čutite, se lahko vprašate, kdaj sem se že tako počutil, ne iščite po spominu in pustite, da pride preblisk, slika in našli boste otroka, morda se boste spomnili dogodka, morda bo dogodek nejasen, a energija tega dogodka v vas še vedno tli in zdaj je prišla na dan. Šele zdaj lahko to energijo dogodka nevtralizirate in to naredite. Speljite postopek, naučite se ga, osvojite ga. Ni važen on, ni važno ali vas hoče ali ne, važni ste vi, ta trenutek, s tem spoznanjem. Jočite, kričite, preklinjajte, ampak predelajte. Ponavljajte tako dolgo, da vam odleže. Predelali ste eno lekcijo. Pomembni ste sami sebi, postavili ste se na prvo mesto. Pozdravili ste bolečo rano. Vaša vrednost ni to, ali vas nekdo hoče ali ne, vaša vrednost ste vi sami, že zato, ker ste tu in zdaj, na zemlji, čudež življenja.

Napisano velja za oba spola.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Naj se potrudi

Punce in ženske pričakujejo, da se bo potrudil. Po njihovih merilih. Ko spoznajo fanta ali moškega, ki jim nudi, večino od tega, kar hočejo, želijo, pričakujejo, potrebujejo, pravijo, da je dolgočasen. Dobi brez drame. Dobi brez velikih čustvenih nihanj. Res je dolgčas, ker ni drame in silnih čustvenih vzponov in padcev. Pravi, da ne čuti, da pravzaprav prezira, ker ji toliko nudi, ker je tako pozoren, ker ne zapenja, ker ji ustreže, ker mu je všeč, da je srečna, ker želi, da začuti njegovo ljubezen …

V njenem nezavednem je prepričanje, da je vredno le tisto, za kar se je treba močno potruditi. Vredno je takrat, ko dokaže, da je več vredna od drugih. Za to se je treba potruditi. Zato išče, ji je všeč, se zaljubi v moškega, ki je izziv. Zaljubi se v moškega, za katerega ni prepričana, da ga bo »dobila«. »Dobila« ga bo, če se bo dovolj potrudila, če bo dovolj pridna, če bo dovolj uporna, če bo prišel, ko ga bo odrivala, zapuščala. V tem je čar, drama, veliko hrepenenja, strahu, upanja, sladkega pričakovanja, načrtovanja, akcije, pogovorov s frendico, premišljevanja … in ni dolgčas. Hrepenenje, strah, negotovost je lahko tako močno, tako zelo močno čuti, tako zelo je v napetosti in pričakovanju, da se to pokaže v telesnih spremembah. To je stres, sproščajo se stresni hormoni, ki vplivajo na druge hormone v telesu, nastajajo prosti radikali, ki povzročajo gube in bolezen. Če hočete biti res lepe, postanite zadovoljne s seboj.

Dokler oseba tega ne predela, se bo znova in znova zapletala z osebami, ki ji bodo nudili dramo, vzpone in padce. Vzpone in padce se čuti. Močno. Kolikor je božansko ob vzponu, tako je boleče ob padcu in potem nov vzpon, nova doza brezmejne sreče. Drama se najprej začne v nas in potem eksplodira navzven. Drama pomeni, da drug drugega ranita z očitki, ignoranco, nesramnostjo, ponižanjem. Drama je, ko grozite z odhodom v upanju, da vas bo ustavil, da se bo potrudil. A ljudje odreagiramo na to, kar slišimo in ne na to, kaj je nekdo mislil doseči. Zato reče: »Če tako misliš, čutiš, hočeš, lahko greš.« In to je edini pravi odgovor. To kaže, da upošteva vaše želje.

Kaj pomeni, da se nekdo za vas potrudi? Če bi vprašali sto oseb, bi vsaka povedala malo drugače in nekaj drugega. Zato je ta »naj se potrudi« vaše prepričanje in vaša notranja potreba. Ko se zgodi, nekaj v vas pomiri. Morda dobite občutek vrednosti, varnost, zagotovila, da bo vse v redu. Lahko je to dokaz ljubezni. Ampak spet gre za vas in ne zanj/zanjo. Seveda ves čas pišem, da bodite pomembni drug drugemu, ampak nemogoče je povedati, kaj in v kolikšni meri je premalo, normalno in pretirano. Zato se najprej pomenite sami s sabo. Spoznajte svoje čustvene potrebe. Spoznajte, kaj vam manjka, kaj rabite, kaj si želite in se najprej vprašajte, ali so moje potrebe »v mejah normale« ali pretirane. Do tega pridete na način, da zamenjate vlogi. Kako bi bilo, če bi se on obnašal kot jaz in jaz kot on. Kako vidite zdaj? Kako bi bilo, če bi se to dogajalo moji prijateljici, mami ali hčeri? Kaj bi ji rekli? Kaj bi ji svetovali? Kaj bi si mislili, če bi najin odnos, komunikacijo, odzive gledali na televiziji? Kaj bi jaz kot gledalec ob tem doživljal, razsojal? Ali še vedno mislite popolnoma enako? Ali so odgovori za vse enaki?

Moški in ženska naj bi drug proti drugemu naredila vsak pol poti. On se približuje vam in vi se približujete njemu. Ko vam pokaže, da ga zanimate, pokažite, da on zanima vas. Ko vam pove, pokaže, da vas je lepo imeti ob sebi, da je prijetno v vaši družbi, povejte in pokažite mu to tudi vi. Sproščeno, spontano in z žensko nežnostjo. Bodite vi, to kar ste. Nič hudega se vam ne bo zgodilo. In če je zdaj v vas nastal nemir, upor, groza, prečistite. Znate, tisočkrat sem že napisala. Prečistite do te mere, da se boste ob napisanem počutili mirno, prijetno, da boste rekli: »Ja, saj to je logično. Ni logično, da mi pove, da mu je lepo z mano, jaz pa pravim, naj se potrudi, ali da naj neha nakladat, ali da to kar tako reče, ali da vam je sami čisto dobro, ali …« Ne bodite hladni, zadržani, zaprti in hladno nedostopni, če vam je všeč. To je igra. Ste v vlogi plena. Hočete, da se »ful namatra«, da kliče, prosi, vztraja, piše, kliče, čaka in ne vem kaj še vse. V vas pa je eno samo zadovoljstvo in evforija, ko to dela, in ko za eno uro mrkne, je že vihar groze in »saj sem vedela«. »Saj sem vedela,« samo zato ker je vaša čustvena posoda prazna.

Lovec se bo oglasil, lovec naredi celotno pot do vas. In ta pot je včasih dolga. Ko vas ulovi, ko se malo prepustite, ko ne bežite več, ko niste več hladna »bitch«, on izgine. Lovec lovi plen in to vlogo ste sami prevzeli. Sami ste se z vso polno odgovornostjo odločili, da boste plen. Ko se plen ulovi, gredo lovci iskati nov plen. Tako to gre.

Poglejmo drugače. Recimo, da vam moški ni všeč, on pa se ful napali na vas. Piše, kliče, čaka vas pred domom in službo. Pošilja sporočila, rože, darila, kjerkoli ste, tam je tudi on. Dan za dnem se trudi. Trudi se za vas. Realno gledano je neuravnovešena oseba, ki ne pozna besede NE, ne zanimaš me.  Ne rečemo več, da se trudi, ampak da zalezuje. Ne rečemo več, da je pozoren, ampak vsiljiv, ne rečemo več, da je prijetno, ampak naporno in lahko že strašljivo. Ne morete pa reči, da se ne trudi. In prav je, da imamo vsaj približno enaka merila za vse. Na ven oba odklanjate, samo prvi je oh in sploh, ker vam godi in paše, drugi pa je neuravnovešen. Oba pa počneta sito in enako. Ali?

Če moški ni lovec, bo dvakrat, trikrat naredil korak proti vam. Če ne bo odziva, bo odnehal. Kar je normalno in kar je logično. »Ne« pomeni ne. »Ne« pomeni, pusti me na miru. Nočem biti s tabo, pomeni točno to in samo to. Enkrat, dvakrat vas bo poskušal ustaviti, če bo sploh dojel, zakaj ga je zadel cunami skupaj s potresom. Potem vas bo pustil, da greste. Odrivate ga, zaključujete vezo, nočete ga in človek do dojame. Prvič morda ne, drugič skoraj, tretjič pa sigurno. Dovolj mu je drame, dovolj mu je vsega. Vsak ima svojo mejo, do koder zmore. Torej ne odhajate, če hočete ostati.

Kritiziranje

Lahko se zgodi, da vas bo ves čas popravljal, predebela si, preglasna si, obleci nekaj drugega, jej drugače, obnašaj se drugače, hodi drugače, vozi drugače, parkiraj tako, ne tu, ampak tam, zlagaj drugače, pojdi tja, ne smeš iti tja … Vprašajte se, ali ste, ne glede na zaljubljenost, pripravljeni, predvsem pa sposobni, na ta način živeti naslednjih 50 let.

Lahko se zgodi, da brez vas ne bo več mogel. Skupaj greva sem in tja, in skupaj bova to in ono, pusti prijatelje, pusti hobije, bodiva skupaj, ker te ljubim. Če greste, je drama, užaljenost, ignoranca, obtoževanje, da ne ljubite, se ne trudite, vam zanj ni mar. Oseba, ki jo najbolj ljubi v trenutku postane najslabša, najgrša, najbolj kriva, najmanj vredna. Zato vam pravim, od besed, ki jih ne spremljajo dejanja, se ne da živeti. Nič ne pomeni »ljubim te« in tisoč srčkov, če se takoj, ko nekaj ni po njegovo/njeno spremeni »čisto si me razočarala, nisi me vredna, brezveze je, greva narazen«. Osebe, ki preveč ljubijo, imajo slabo samopodobo in so čustveno nestabilne in občutljive. Imajo pa močna prepričanja, edino resnico in stroga pravila, kako je prav in kako ne. Zato je pogovor z njimi naporen, ne slišijo, ne zmorejo slišati in ne morete biti njihov terapevt. Znajo pa kaznovati, vsakih nekaj tednov spakirajo nazaj v svoje stanovanje ali k mami, ko se pomirijo, pa ste spet najboljši, najlepši, čudoviti, brezmejno ljubljeni. Dokler oseba ne spozna, da je problem v njej in ne partnerju, ne bo nič naredila za spremembo. »Nisi se lepo obnašala in ti si kriva. Jaz sem v redu, jaz hočem biti s tabo, ti si tista, kitega noče.«

Če se znajdete na takšnem vrtiljaku, se vprašajte, zakaj to prenašate, na koga vas spominja, kdo vas je kar naprej popravljal in kritiziral. Kar slišite, ni vaše, je stiska drugega, ki je ne prepozna, a jo odloži v prvi kontejner. In ta kontejner ste vi. Zakaj verjamete tem besedam, zakaj se vam zdi ustrezno, da vam lahko to govori, zakaj se morda celo z njim strinjate? Zakaj? Zazrite se vase, s pomočjo notranjega otroka popravite svojo samopodobo. Lepi, prijetni, vredni, sposobni, enkratni in neponovljivi ste. Povejte si to znova in znova. Odpravite stisko v kateri ste se znašli, predelajte rane. Ne bojte se neprijetnih občutkov, zmorete, imate to moč. Če lahko to prenašate, imate več moči, kot si trenutno predstavljate. Ozavestite jo s pomočjo notranjega otroka, odpravite stiske iz prsnega koša in glave. Potem boste to moč lahko začutili. Niste krivi, vredni ste, sposobni in dovolj dobri.

Lahko se zgodi, da vam oseba reče, rabim čas zase, super se imam, ko sem sama, greva počasi, daj mi mir, ne rabim moškega, pusti me, zdaj te ne morem gledati, pojdi stran … In vi to upoštevate. Ob naslednjem srečanju, lahko pa še prej po sporočilih izveste, da vam ni mar, da se ne trudite in potrudite, da so vam bolj pomembni drugi, da rabi nekoga, ki bo z njo lepo ravnal in ki bo njegova kraljica. Ostanete odprtih ust in ne veste, kaj se vam je zgodilo. Vse, kar ste naredili je to, da ste upoštevali njene želje in ji pokazali, da jo cenite, da vam je pomembna, da ste jo slišali. To so dvojna sporočila, ko nekaj rečejo, drugo pa pričakujejo, želijo, rabijo. Nihče ne zna brati misli drugega in če v pogovoru osebi lahko poveste, kaj je rekla in da ste to upoštevali in vas oseba sliši, potem imata možnost, da se ne bo ponovilo. Če se ponavlja, se vprašajte, ali ste sposobni na ta način živeti naslednjih 50 let. Boste znali brati misli, boste uganili, kaj rabi in zakaj kaj počne, boste tekali za njo ali njim, ko vas bo odrival? Boste? Boste dežurni krivec, ker niste jasnovidec?

Lahko se zgodi, da bo iz dneva v dan ena sama drama. To je narobe, tisto ni dobro, potem bo naenkrat vse odlično, fantastično, vse mogoče, načrti za naprej in nazaj in za vse vesolje in spet padec, ker ne čuti dovolj, ker se ji zdi, da bi bila sama, da ji bo bolje … Boste lahko živeli na ta način naslednjih 50 let?

Malo bi in malo ne bi

Pove vam, da bi FWB (prijateljstvo z dodatkom) na katerega pristanete, saj ste močna in neodvisna ženska. Pove vam, da bi ohlapno vezo. Malo bi, ko sva skupaj in ne bi, ker rabi čas zase. Pristanete, ker kao ljubite. Če pristanete, pristanite zato, ker tudi to vam ustreza in ne zato, ker bo enkrat uvidel, ker vas bo začel neskončno ljubiti. Pristanite, če vam čustveno ustreza, če boste v takšni vezi v čustveni harmoniji. Pravila, kaj je »prava« veza in kaj ne, ni. Prav je tisto, kar je obema prav. Obema. Obema. Zato se morata pogovarjati, skleniti tisoč in en kompromis brez občutka odpovedovanja. In potem gre in bo šlo.

Ko je ran preveč, eden ali drugi odide zares in razočarana sta oba. Čustveno stabilna oseba drame ne rabi, odveč ji je, nepotrebna je, v njej ne uživa. A do čustvene stabilnosti lahko pridemo le mi sami s tem, da postanemo pomembni sami sebi. Kolikokrat na dan ustvarim dramo? Kolikokrat na dan zapnem, sikam, obtožujem, sem zaradi užaljenosti tiho, ignoriram, pasivno kaznujem?  Kako se takrat počutim? Zakaj ne predelam v sebi? Kaj bi svetovala prijatelju, če bi se mu to dogajalo? Kako bi se jaz počutil, če bi zamenjala vlogi? Koliko merim, tehtam, ocenjujem, primerjam? Kako realno znam pogledati najin odnos? Kako se počutim, kaj čutim, kaj mi manjka, kaj prihaja na dan? Dramo zahtevajo prazni prostorčki v nezavednem in do njih pridemo le s sprožilci. Vsak dan je teh sprožilcev toliko, da bi nam zmanjkalo časa, če bi hoteli vse predelati, realnost pa je takšna, da ne predelamo največkrat niti enega. Zato se vzorec ponavlja, zato ne moremo izstopiti iz začaranega kroga, zato so vsi isti in zato smo vedno znova razočarani.

Postanite pomembni sebi in sproti predelajte, kar se največ da. Rezultati se bodo pokazali že po nekaj dnevih. Umirili se boste, ne boste zapenjali, manj boste utrujeni, razočarani, užaljeni, manj boste v stresu. Naredite to zase, ker se imate radi. Osvojite tehniko, naučite se in lahko boste spraznili glavo, ne rabite drame. Odprite prsni koš in odpravite tesnobo in nemir. Očistite trebuh, da vas neha boleti želodec, da začnete normalno jesti, da se rešite bolečih menstruacij, migren, stresa. Odpravite strahove in demone. Potolažite srce. Poiščite ranjene in prizadete osebe v sebi in jih peljite na travnik. Na začetku je veliko, potem steče. Mnogo oseb je šlo čez to, pravijo, da ne morejo verjeti, kako težko so prej živele. Zakaj ne bi bili eden izmed njih tudi vi? Kaj lahko izgubite? Kaj in koliko dobite?

Ozrite se vase, predelajte, postanite pomembni sebi. Potrudite te. Najprej se sami potrudite zase. Odnosi so enostavni, ko enkrat predelamo in razumemo najprej sebe. Naredite to zase. Imejte se radi.

Napisano velja za oba spola.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Družina je osnovna celica družbe. Tu je začne, to je temelj. A družina ni nekaj oprijemljivega, nekaj, kar vzameš v roke, malo pobrusiš, malo počistiš, malo pogladiš in malo zglancaš. Družina so ljudje. Odrasli in otroci. Družina sama še ne pomeni varnosti, ljubezni, stabilnosti. Odraščanje v družini ne pomeni, da otrok živi v optimalnem okolju. Družina avtomatsko še ne pomeni nekaj dobrega. Družina so ljudje in odnosi med njimi so tisto, kar ustvari funkcionalno ali nefunkcionalno družino. Večji poudarek bi morali dati na odnose družini, kot pa se prepirati med sabo, katera zastopanost po spolu in število odraslih je prava družina in katera ne. »Prava družina« je medsebojno razumevanje, podpora, sprejemanje, spoštovanje, ljubezen, dopuščanje drugačnosti, prava družina je, ko prideš domov, zapreš vrata in si na varnem, v okolju, kjer si lahko sproščen, sprejet v svojih napakah, zjutraj skuštran in povaljan in še vedno dovolj dober, zaželen, ljubljen. Kjer si lahko žalosten, zaskrbljen, objokan, a sprejet in razumljen. Kjer lahko zaupaš svoje strahove, želje, kjer ti odpuščajo in kjer sam odpuščaš. Kjer skrbiš, da ne raniš, da nisi nesramen, nestrpen, in kjer ne sproščaš dnevnih frustracij na nič krive člane družine. Družina je oaza pred zunanjim svetom, je mir, je varnost, je sprejetost in kraj, kjer si zacelimo rane, ki smo jih dobili v zunanjem svetu, se odpočijemo, naberemo moči in smo na varnem.

Neustrezno okolje

Če ste odraščali v družini, kjer je bil eden od staršev alkoholik, niste imeli ustreznega okolja. Alkohol je naša folklora, toleranca do pitja je visoka. »Pa kaj potem, če malo spije.« Res, kaj potem? »Pa kaj potem, če spije še malo več. Saj vsi pijejo.« »Zvečer in konec tedna si pa res lahko nekaj privoščim.« Alkoholizem v družini je nestabilno okolje. Lahko je prisotno fizično nasilje in čustvene manipulacije. Tak odnos spremlja drama. Starša se ukvarjata drug z drugim in v to potegneta otroke. Otrokove potrebe so na drugem, tretjem mestu, ker so njune potrebe na prvem mestu.

Če ste odraščali v družini, kjer se starša nista razumela, kjer je vsak vlekel na svojo stran, kjer je bilo veliko prepirov, tišine, nenadnih izbruhov, vzponov in padcev, sta se starša ukvarjala drug z drugim, vlekla sta vas v svojo dramo, nista pa čustveno poskrbela za vas.

Če ste odraščali v družini, kjer je bil eden od staršev »zelo močan«, kjer je moralo biti po njegovo, vse in takoj, čustveno ni bilo poskrbljeno za vas.

Če ste odraščali v družini, kjer je bilo zelo pomembo mnenje okolice, so vas silili k določenemu vedenju in uspehu brez posluha za vaše stiske, ki ste jih ob tem občutili, čustveno za vas ni bilo poskrbljeno.

Če ste odraščali v družini, kjer so vas dresirali v poslušnosti, ubogljivosti, čustveno ni bilo poskrbljeno za vas.

Če ste odraščali v družini, kjer ste zamenjali vloge s starši, čustveno ni bilo poskrbljeno za vas.

Še in še bi lahko naštevala. Ampak zdaj ste odrasli in zdaj lahko poskrbite zase.

Družinska drama

Poglejmo, kaj ste kot otroci doživljali. V družini, kjer se starša pretirano ukvarjata drug z drugim ali z drugimi, je prisotna drama. V drami otrok nima občutka varnosti. S tem primanjkljajem odraste in ta občutek manjka tudi odraslemu. Zaradi potlačitve v nezavedno se tega jasno ne zaveda. Socialna fobija, strah pred spremembo, pretirana nezaupljivost, nejasen občutek strahu, ki ga pogosto čutijo kot tesnobo, so posledice pomanjkanja občutka varnosti.

V knjigi Čarobni odnos sem opisala, kako se otrok odcepi od sebe in osredotoči na razum. Noče čutiti, ker je preboleče in ker se v čustvih ne znajde. Razumsko se mu zdi, da ima stvari pod kontrolo. To mu daje občutek varnosti. Problem je le, ker je v življenju vedno znova in znova razočaran. Odrasel se razumsko obda z ljudmi, ima veliko prijateljev, jim je na razpolago, a ima občutek, da ga vedno znova puščajo na cedilu. Doživlja to, kar je doživljal kot otrok. V drami je bil tolažnik enemu od staršev, edino njegovo upanje in veselje, smisel življenja in njegovo vse, dokler se vloge niso zamenjale in ga starš ni več rabil. Od »vse« je padel na »nič« in tako doživlja v odraslem svetu. Ko to nekomu pove, mu ta reče: »Saj ni nič takega. Čisto preveč se sekiraš. Iz nepomembne stvari delaš dramo. Ne kompliciraj. Joj, si pa res naporen.« In je ponovno neslišan, nerazumljen. Čustev ne zna opredeliti, še manj predelati, razumsko doživlja krivico in posledica sta jeza ali užaljenost. Zdaj ste odrasli in zdaj lahko daste sebi to, česar niste dobili kot otroci. 100x, 1000x ali 10000x povejte svojemu notranjemu otroku, da je na varnem. Na varnem je in nič hudega se mu ne bo zgodilo. Naredite to in v nekaj dneh boste čutili razliko.

Ne glede na to, ali ste kot otroci v drami staršev doživljali čustvene izlive odraslih, ali vas starši niso objemali in vam povedali, da vas imajo radi, vam manjka občutek vrednosti in pomembnosti. Drama so vzponi in padci, enkrat so vas imeli starši neskončno radi, drugič ste bili za njih nepomembni. Če vam starši do zdaj niso znali ali zmogli povedati, da vas imajo radi takšne kot ste, vam tudi zdaj tega ne morejo dati. Nima smisla razčiščevati z njimi in pričakovati ali zahtevati. Dajte to sami sebi. Povejte osebi na travniku, da vam je pomembna, da boste poskrbeli zanjo, naj ne skrbi, vse je v redu, na varnem je, in vedno znova ji boste povedali, da jo imate radi. Naredite to. Zase. Končno. Odrasli ste. Zmorete. Deluje.

Menjava vlog

Lahko ste kot otroci s starši zamenjali vloge. Čustveno ste bili njihovi starši, oni vaši otroci. K vam so se zatekali v stiski, morda ste jih morali celo fizično braniti. V družini ni bilo nikogar, ki bi bil močan, zato ste to vlogo morali prevzeti vi. Branili ste družinske člane pred drugim družinskim članom ali pred članom razširjene družine. Naloga, ki je za otroka pretežka. Otrok rabi odraslega, na katerega se lahko zanese, ve, da ga bo rešil, ve, da je na varnem.

Lahko sta se vlogi v trenutku zamenjali. Roditelj je naenkrat prevzel vajeti v svoje roke in vas kaznoval, ker ste se neprimerno obnašali ali govorili. Morda so ob prvi priložnosti na prvo mesto postavili osebi, pred katero ste ga branili. Naenkrat ste postali črna ovca družine, v naslednji dan, pa so spet potrebovali vašo pomoč in zaščito.

Zmeda, ki nastane v otroku, vpliva na njegovo odraslo življenje - pretirana zaščita družinskih članov in/ali popolna brezbrižnost. Kot odrasli ste lahko pretirano zaščitniški, ker je vloga zaščitnika še vedno aktivna v vašem nezavednem, občutek varnosti pa premajhen. Partner in otroci lahko to čutijo kot dušenje in se hočejo osvoboditi. Bolj kot hočete vse nadzirati, manj vam povedo, zaupajo, bolj delajo po svoje. Tu se začno prve nepotrebne laži. Vi vztrajate pri svojem, otrok naredi drugače. Ker se hoče izogniti drami, se zlaže. Laž slej ko prej pride na dan, z njo vaša prizadetost, osuplost, žalost, ogorčenje in še večji občutek nevarnosti. Zdaj se v vas oglasi tisoč alarmov, ki jih morate utišati. Otroka lahko fizično kaznujete, če se kolikor toliko obvladate in je fizično kaznovanje v vaših pravil nedopustno, ga kaznujete čustveno. Znajdete se v novem krogu drame, kjer vi ne razumete njih in oni vas.

Spustite in zaupajte. Delajte na tem, na varnem ste in lahko zaupate in vse bo v redu. Osredotočite se nase. Sprašujte se in s prebliski lahko predelate preteklost, ki je v vašem nezavednem še vedno aktivna. Naredite to zase, lažje vam bo in družinski člani ne bodo več bežali pred vašim nadzorom. Z malo dela in truda lahko naredite veliko. Naučite in osvojite tehniko, splača se, ker se imate radi in ker imate radi svoje najbližje.

Druga možnost je, da se v vas nekaj upre, da imate vsega dovolj in ne mislite več skrbeti za nikogar. Vsak naj skrbi sam zase. Hrepenenje po bližini v nezavednem je aktivno. Ko se počutite dovolj varni, dovolite bližino, potem se umaknete. Vaš partner je oseba, ki rabi veliko bližine, lahko je celo zasvojen z odnosi, ker tudi njegovo otroštvo ni bilo optimalno. Vleče vaju drugega k drugemu, hkrati eden beži in drama je tu. Če imata otroke, so otroci spet na stranskem tiru, ker je eden brezbrižen, drug pa se ukvarja s sabo oz. vama.

Vem, da se samo ponavljam, ampak življenje je eno samo ponavljanje. Osredotočite se nase, spoznajte se in lahko boste predelali. Če vam do sedaj na vaš način ni uspelo, zamenjajte način. Tako lahko predete do drugačnega rezultata. Ne gre čez noč, gre pa iz dneva v dan bolje in lažje. Vložite v to, da boste lahko gradili odnos.

Občutek ujetosti

Morda ste v primarni družini dobili občutek ujetosti. Pretiran nadzor, pretirana pravila, morda je bil eden od staršev tako nesrečen, da ste si rekli: »Meni se to ne bo zgodilo. Nikoli ne bom dovolil, da tako živim.« To se zgodi v nezavednem in teh stavkov se ne zavedate. Kot odrasli bežite od parterja in otrok. Ne prenesete ujetosti. Hočete svobodo, ker ne zaupate. Tudi ta aktiven proces teče v nezavednem. Ker je to družbeno manj sprejemljivo, avtomatski procesi najdejo »prave« vzroke. »Rabim čas zase, ni dobro, če preveč visimo drug na drugem.« V službi preživljate več časa, kot je potrebno. Pravzaprav sami sprožimo, da se dejansko pokaže potreba po tem, da moramo biti v službi. To je to neoprijemljivo, nedokazljivo. Ko oseba v praksi predela občutek nezaupanja in ujetosti, je v službi bolj učinkovita v krajšem času. In odgovor je spet: »Ne morem verjeti, da je to mogoče.«

Drugi ljudje so zanimivejši od družinskih članov. »Z njimi se lahko pogovarjam zanimive stvari, stvari, ki me zanimajo. Tako pestro življenje imajo, veliko so doživeli in to me ful zanima.« »Ukvarjam se z duhovnostjo in moram na predavanja in delavnice, da duhovno hitreje rastem.« »Moram imeti čas za prijatelje, drugače bodo odšli. Ne morem jih pustiti na cedilu, če si želijo moje družbe ali rabijo mojo pomoč.« »Vsak rabi čas tudi zase, saj smo bili ves konec tedna skupaj. Tudi meni pripada malo časa zame.« »Ne bom samo žena in mama (mož in oče)«.

Družina, mož/žena, otroci so za to osebo projekt. Nekaj, kar je treba imeti in narediti v življenju, ne pa del življenja. Saj je prijetno in lepo, a traja malo časa. Nemir v vas vam sporoča, da bežite družine in samega sebe. Če se družinskim članom posvečate zaradi slabe vesti in odidete takoj, ko le ta mine, bežite od družine in samega sebe. Če občutite krivico, če se nečesa ne morete udeležiti, ker »morate« biti z družino, je v vas občutek ujetosti. Z vsem zgoraj naštetim ni nič narobe, če je v vas notranji mir, če se s partnerjem razumeta in uskladita brez slabe volje in slabe vesti. Notranji mir vam pove, ali ste v ravnovesju s seboj.

Odraslost

Vzorci primarne družine določajo vaše odraslo življenje. Imajo tudi svoje dobre plati. Zaradi zahtevnost v otroštvu imate disciplino in vztrajnost, zaradi slabše samopodobe se želite dokazati in nekaj postati, ker je bilo vaše otroštvo nestabilno, veste, da se lahko zanesete nase in ne bojite se izzivov … Kaj kdo prinese iz družine je odvisno od tega, kaj se je v njegovem nezavednem dogajalo. Znano je, da je lahko otrok ulice v odrasli dobi uspešen in čustveno stabilen, drug otrok, ki je odraščal v »normalni« družini pa morda nikoli ne bo mogel v pravi meri in dovolj učinkovito poskrbeti zase. Otroka iste družine, enaka vzgoja – eden kos življenju, drug nebogljen, nemočen in se nikakor ne znajde. To je ta različnost, ki je v nas, v vsakemu drugačna, v nezavednem. Zato poglejte, preglejte, kako vas je oblikovalo otroštvo. Poglejte, kakšna čustva prevladujejo v vas. Zdaj lahko to predelate, le do njih morate priti. Sprožilci naj bodo vaš vodnik do praznih prostorčkov, strahu in demonov, žalosti, jeze, nemoči … vse to lahko spremenite, ampak …

Nezavedno je jeb*, res, ne da se drugače povedati. Ko malo dregnemo, nam postreže s toliko slabimi občutki, da nas v trenutku mine. Zato delamo vse drugo, le na pravi način se ne ukvarjamo s seboj. Ljudje mi pravijo: »Dvajset let že delam na sebi.« Probleme pa imajo še vedno na vsaj enem področju življenja. Ko začnemo delati, imajo v sebi kup strahov in demonov, prazen prostorček vrednosti in varnosti, prestrašeno srce in natrpani so z navlako misli in scenarijev, boleče preteklost, nepredelanih ran. Če že delate na sebi, delajte, da bo učinek. Učinek je boljše razpoloženje, odsotnost drame, zaupanje vase in v življenje …

Kolikor je družin, toliko je različnih situacij. Nemogoče je vse napisati. Zgornje naj bo le iztočnica kje in kako iskati, da lažje predelate.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Neuslišana ljubezen boli. »Moje srce je ranjeno. Ne zaupa več. Zato sem ga zaprla.« Želja po pripadnosti, bližini in ljubezni ostaja. So dnevi, ki so dobri in so dnevi, ko osamljenost in prej našteto useka na plano. Da bo lažje, išče razloge, zakaj je bolje tako kot je. Čez čas mine in se spet ponovi.

»Nočem biti spet prizadeta in ranjena. Vsi gledajo samo nase, kako bi te čim bolje izkoristili. Ni jim mar za druge.«

Težko oporekam. Tudi jaz ne bi prepustila svojega življenja nekomu v milost in nemilost. Vprašanje pa je, zakaj to delamo?

»Kaj si želiš?« vprašam.

»Da bi nekdo z mano lepo ravnal, da me ne bi ponovno ranil.«

Zakaj upamo, hrepenimo, čakamo, da se bo nekdo od nekje pojavil in nas rešil, osrečil, ljubil in bova živela srečno do konca svojih dni?

»In kako boš vedela, kdo je pravi?«

»Moral se bo dokazati. Moral se bo potruditi, da bom spet vsaj malo verjela.«

Od kod prepričanje, da je druga oseba brez svojih ran preteklosti, brez neustreznih prepričanj, brez obrambnih mehanizmov?

Država skrbi za našo varnost z različnimi prepovedmi (ki jih z zadoščenjem kršimo, če se le da), osvešča in izobražuje, postavlja minimalne zneske za najem kredita, vabi na presejalne teste … ampak …

Ampak najbolj lahko in smo dolžni obvarovati sami sebe. Ne moremo hoditi po sredini ceste in govoriti: »Ne povozi me, ne povozi me, zakaj si tak, zakaj ti ni mar zame, zakaj ne paziš name?« Kako naj nekdo pazi na vaše srce, če sami ne pazite nanj? Zakaj se sprašujete, kje je moja ljubezen, če ste svoje srce ogradili in zaklenili? Kako ustreči hrepenenju, če vam komandirata strah in nezaupanje? Kako zaupati, če nimate zaupanja vase? Kako upati, če so vsi isti?

Louise Hay pravi, življenje je tvoje. Tvoje je telo, poskrbi zanj, tvoje je srce, pozdravi ga, tvoja je duša, poveži se z njo. Poskrbite za svoje srce, objemite ga, povejte mu, da ga imate radi, pozdravite rane in mu zagotovite, da ne boste več nanj nalagali skrbi in ne boste dovolili, da ga še kdo rani. Ranjeno je bilo, ker zanj niste skrbeli. Naučite se skrbeti za svoje srce in ne boste več odvisni od tega, kako drugi ravnajo z vami. Ukrotite nezaupanje in strah. Poiščite občutek moči v sebi. In ko to naredite, se lahko odprete drugi osebi. Lahko se z njo povežete in šele tako bosta oba dobila to, kar si želita.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Poglejmo še enkrat naš um. V kombinaciji z ranami preteklosti in egom je neukrotljiv. Useka kot strela z jasnega. Vzrok sta strah in negotovost prvih tednov spoznavanja. Ko je »vse v redu«, ko smo zadovoljni, srečni, zadovoljni, začne glodati. »Kaj, če ti vse skupaj samo ta misliš in mu/ji sploh ni mar zate? Kaj, če se le igra? Če mi mu/ ji bilo mar zame bi že … Morda je zdaj s kom/katero drugim/ drugo? Kako je bilo nazadnje, ko sva se videla? Morda sem tisto naredil/a, rekel/rekla narobe? Le kaj si misli o meni? Kot kaže, se samo igra!!! Bolje da kar zaključim, nima smisla, ker ni resen/resna!« To je zelo blaga oblika. Misli, scenariji, domneve, prepričanja in predvsem to, da veste, kaj druga oseba misli, naklepa in hoče, vas lahko tako okupirajo, da ne zmorete več vsakodnevnih obveznosti. To je stres. In stres ni dober za telo in duha. Ne koristi vam, nabirajo se energije, ki jih ne sprostite, ko bi bilo pametno in koristno. Sprostijo se, ko ste z osebo spet v kontaktu. Ustvarite problem brez potrebe samo zato, ker čustvenih energij niste obvladali, ampak obvladujejo one vas. Namesto, da bi se imela lepo, aktivno ali pasivno razčiščujete probleme, ki jih sploh ni bilo, oz. so bili le v vaši glavi. Kam to vodi? K vprašanju, ali mi je tega treba? Ali se mi res da ukvarjati z neutemeljenimi sumničenji? Ali mi je treba poslušati, kako in kaj delam narobe in kako bi moral/a? Poznava se nekaj dni ali tednov, pa je vsakokrat kaj narobe. Ali je res vredno, da se trudim prepričati, da se moti, da rabiva čas, da ustvariva zaupanje. Ali bom res dežurni krivec, ker nekdo ne zaupa sebi?

Najpogosteje se zgodi to, česar ste se najbolj bali in želeli preprečiti. Razidete se in vaše prepričanje se potrdi. Res ni bil/a resen/resna. Vedel/a sem. Vsi/vse so isti/iste. Ne smeš zaupati. In naslednjič še bolj zategnete vajeti in tako ste se nevede in nehote znašli v začaranem krogu prazne čustvene posode, ran preteklosti, napačnih prepričanj, še bolj prestrašeni in še bolj trdi. Ženske postanejo »močne« in kot bogomoljke obglavijo vsakega, ki se ji približa in moški postanejo brezbrižni »mene ne bo nobena zaj***«. Bolj ko si želita bližine, bolj sta narazen.

Zato spoznajte sebe, naučite se odpraviti strah, krotite ego in um, poiščite in začutite moč v sebi. Moč, vedenje, da boste preživeli, pa karkoli se zgodi. Da se boste znali prepustiti ali da boste znali pravočasno oditi.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi 8 moških - zakaj pa ne?

Priporočam v branje

Največ parov se razide v prvih treh mesecih. Navdušenje prvih dni lahko hitro mine, ko se nam sprazni čustvena posoda ali ko gre po našem občutku vse prehitro in občutimo nelagodje in pritisk. Preskok je silovit in na dan pride ponovno osamljenost, želja po pozornosti ali strah pred ujetostjo.

Ljudje rabimo različno dozo pozornosti, signalov, da smo nekomu všeč, da mu postajamo pomembni. Rabimo tudi čas, da pri sebi ugotovimo, ali si to osebo želimo bolje spoznati in z njo zaživeti. Nastopi tudi strah ali se nam bo tik pred zdajci izmuznilo ali da se bomo ujeli in živeli monotonost vsakdana. In pri tem nastopi cela vrsta prepričanj, nepredelane rane preteklih razmerij, vzorci družine, mnenja prijateljev … in nekontroliran um.

Ko je naša čustvena posoda polna, se počutimo prijetno in varno. Godi, sploh če je minilo že kar nekaj časa, odkar smo zadnjič dobili toliko pozornosti. Takrat lahko pride na dan prepričanje: »Če bom pokazal/a, da mi je to všeč, bo odnehal/a,« in obnašamo se, kot da je to nekaj samoumevnega, ali kot da nismo opazili, ali kot da nam je bolj ali manj vseeno. Odgovarjamo bolj hladno, kot si želimo, obnašamo se bolj hladno, kot si želimo in cel kup dejavnosti in ostalih ljudi postavljamo na prvo mesto. »Veš, danes nimam časa, ker sem zmenjena s prijateljem/prijateljico, grem športat, grem v kino, zvečer si želim biti sam/a, ker sem utrujen/a …« Naj se trudi in potrudi. Gremo se igro lovec in plen. Če druga oseba ni lovec, bo hitro odnehal. In razočaranje je tu. »Vsi so isti, noben se ne potrudi.« Če je druga oseba lovec, bo v igro vstopila in jo igrala tako dolgo, dokler boste igrali plen. Dobili boste lažen občutek, da mu/ji je res veliko do vas, da se res trudi in ko se boste prepustili, ne boste več zanimivi, posledično razočarani in utrdilo se bo gornje prepričanje. Naslednjič boste še bolj zaigrali in razočaranje bo še večje. Zato se zgodi, da je vsak naslednji ali naslednja slabši, slabša. Ob tem pa ne prevzamemo odgovornosti, da smo polovice igre igrali sami.

Če so rane preteklosti velike in odprte se v nezavednem želimo naslednjemu ali naslednji maščevati. »Naj se plazi in prosi. Naj čaka. Naj bo negotov.« Ceno plača oseba, ki z vašo preteklostjo nima nobene povezave. Ker se ne plazi in ne prosi, je razočaranje tu. Če se plazi in prosi, vam je všeč, hkrati pa začnete osebo prezirati. Ne cenite, kar vam daje, ne spoštujete, nič vam ne pomeni, vaš ego triumfira, vi pa ste kljub vsemu nezadovoljni in nesrečni. Ko odneha, ste pa spet najbolj nesrečen človek na svetu. Na koncu največjo ceno plačate vi.

Če pozornosti ne dobimo dovolj, nastane hrepenenje, ki ga na različne načine skušamo odstraniti. Iščemo bolj ali manj inovativne načine, da napolnimo našo skoraj prazno čustveno posodo. Namesto, da bi drugi oseb poslali sporočilo, lepo bi te bilo slišati, se še takrat, ko kliče, ne oglasimo. Jezni, užaljeni, prizadeti želimo, da občuti isto. Ko se končno oglasimo, smo lahko zajedljivi, obtožujemo, zagotavljamo, da nam je vseeno in da lahko kar gre, da nima smisla, lahko očitamo … Nam je jasno vse, njemu ali njej na drugi strani nič. Že na samem začetku tako zakompliciramo, da se človek na drugi strani res vpraša: »Ali mi je tega treba?« Še preden sta v kakršnikoli vezi, je že kup stvari narobe.

Primerov je toliko kot parov. Skupni imenovalec težav pa so nepredelane rane preteklosti – slabe izkušnje, napačna prepričanja, neobvladovanje ega in uma, nepoznavanje čustvenih potreb …

Najprej se pogovorimo sami s sabo. Skupaj smo zato, da nam je lažje in lepše.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Za večino od vas ne vem, ali samo berete ali tudi karkoli od predlaganega naredite. Če se odločite, da boste poskusili, lahko začnete z vodenim posnetkom ali po spodnjih navodilih.

Vdih, izdih, zaprite oči, pojdite v prsni koš. Kako je v vašem prsnem košu? Polno, prazno, boli, tišči? Ocenite s številko od 1-10 (1 prijetno - 10 težko, slabo, polno). Predstavljajte si, da ste se znašli v nekem prostoru, v neki sobi. Prestavljajte si, da se v tem prostoru, tej sobi, odprejo velika vrata. Skozi ta vrata naj odide vse, kar polni vaš prsni koš.

Spustite misli, spustite dvome, ne ukvarjajte se z njimi. Ne sprašujte se, ali ste naredili prav ali ne, ali je to to ali ne. NE TRUDITE SE, delajte lahkotno. Odlično vam gre. Manj kot se boste »trudili« lažje in hitreje bo šlo. Če ne danes, pa čez en teden.

Lahko boste videli ali pa se vam bo samo zdelo dim, meglo, različne predmete. Vse to gre čez vrata ven. Razumsko ni nobene logike, prinesejo pa občutek olajšanja. Potem pokličite vse te predmete iz vsake vaše celice, celega telesa in samo opazujte, kako gre. Z globokim vdihom in izdihom ocenite, kako se počutite. Ko se vam zdi, da se je izpraznilo, ko začutite lahkoto, praznino, zaprite vrata in ko ste pripravljeni z globokim vdihom in izdihom odprite oči. Ne dvomite, dobro vam gre, zmorete in najpomembneje je, to delate vi. To znate, potrebujete le vajo in izkušnje.

Če vam s prostorom ne gre, si lahko predstavljajte, da se stvari zberejo na kupu. Ob tem kupu teče reka. Bodite aktivni in začnite odmetavati ta kup v reko. Potem pokličite vse predmete iz celega vašega telesa in jih preprosto zmečite v reko. Ne komplicirajte, ampak naredite preprosto. Samo od vas je odvisno. Če boste komplicirali, bo komplicirano in težko. Če ne boste, bo šlo zlahka. Lahko, da bo nekaj časa trajalo, a nič zato. Ko končate, vdihnite in izdihnite in odprite oči.

Ko spraznite prsni koš, napetost popusti. Če ste tesnobni, vam morda prvič ne bo uspelo vsega odstraniti. Tesnoba je stanje velike, predvsem pa dolgotrajne stiske. Ob tesnobi je dovolj, če čutite, da je pritisk popustil, potem pa čez uro ali dve, morda naslednji dan postopek ponovite. Še in še boste morali ponavljati, ker se je tudi dolgo nabiralo. Tesnoba pa bo vse manj močna in hitreje bo nastopilo olajšanje ali pa bo celo izginila. Ne zahtevajte preveč od sebe, ker boste lahko samo razočarani. Razočaranje povzroči novo stisko in tesnoba se poveča. Kar naredite, je odlično.

Ko spraznite prsni koš, se vam bo izboljšalo razpoloženje. Odpravili ali zmanjšali ste stres. Z boljšim razpoloženjem ohranjate ali dobivate življenjsko energijo. Življenjska energija je bioenergija. Če vam jo primanjkuje, greste k bioenergetiku in vas napolni z njo. Potem se nekaj časa bolje počutite, dobro ste razpoloženi,  bolečine se zmanjšajo, a z enakim načinom življenja dobite enak rezultat. Spet vam zmanjka energije, greste k bioenergetiku, spet vas napolni, spet je nekaj časa dobro. To je krog, iz katerega želim, da izstopite. Nič ni narobe, če greste k bioenergetiku, je pa smiselno, če potem sami odpravljate vsakdanji stres, ker vam škodi. Ko spraznite prsni koš, odstranite težke, lepljive, škodljive energije. Prostor naredite za nove in lahkotnejše. To se pozna na našem razpoloženju in zdravju in posledično pri odločitvah in medosebnih odnosih.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Vdih, izdih, zaprite oči, pojdite v prsni koš, ponoven vdih, izdih, dvignite se v svojo glavo. Kako je v vaši glavi? Polno, prazno, boli, tišči? Ocenite s številko od 1-10 (1 prijetno - 10 težko, slabo, polno). Predstavljajte si, da ste se znašli v nekem prostoru, v neki sobi. Prestavljajte si, da se v tem prostoru, tej sobi, odprejo velika vrata. Skozi ta vrata naj odide vse, kar polni vašo glavo. Odidejo naj vse besede, stavki, misli, scenarij. Ponovno pokličite vse besede, stavke, misli, scenarije iz celega vašega telesa, vsake vaše celice. Počakajte, da odidejo skozi vrata, ozrite se po sobi in »poglejte«, kaj je še v sobi, česar ne želite imeti v glavi in odstranite. Ničesar pomembnega ne boste izgubili.. Recite, naj odide, zamahnite s čarobno palico, porinite ven kar tišči. Bolečina se navadno pokaže kot plošče, pregrade, uporabite domišljijo, ni meja, edina omejitev ste lahko vi sami sebi. Ko ste s stanjem zadovoljni, ponovno ocenite, ponovite, če je potrebno, ponovno ocenite, zaprite vrata, globok vdih in izdih, spustite se v prsni koš, in ko boste pripravljeni, globoko vdihnite in izdihnite in odprite oči.

Začutili boste olajšanje. Prijetno bo. Spet se boste lahko zbrali. Zdaj je treba to stanje čim dlje obdržati.

Vsiljive misli so močne. Kmalu se lahko spet pojavijo, ker jih poganjajo čustvene energije. Dvom, hrepenenje, strah, želja, obup, slaba samopodoba, kriva, sram … Da se ne razbohotijo, lahko vsiljive misli zamenjate z drugimi, ustreznejšimi mislimi. To so lahko afirmacije, kakršna koli beseda ali stavki, ob katerih čutite, da vas ne obremenjujejo.

Primeri:

• Vse bo še dobro.
• Vse je tako kot mora biti.
• Zmorem.
• Dovolj sem močan/močna, dober/dobra, sposoben/sposobna …
• Hvala.
• Hvaležna sem.
• Sprejemam.
• Če ste verni, lahko vključite boga, angele, vesolje, univerzum, različne energije…
• Pomagaš mi, da zmorem.
• Odvzemaš tesnobo, strah, nezaupanje, bolečino …
• Daješ mi moč.
• Vodiš me po najboljši poti.
• Napajam se z energijo miru, ljubezni, varnosti …

To je le nekaj primerov za iztočnico. Najdite stavek, dva, tri ob katerem začutite vsaj majhno olajšanje. Stavek, ob katerem se zgane vaše srce ali duša. Poskušajte in preverjajte, če deluje. Ko ga najdete, ga začnite ponavljati. V umu neprestano potekajo procesi in večine se ne zavedamo, ker smo osredotočeni na zunanje stvari v življenju. Zato se nam včasih zgodi, da se nam v kratkem času spremeni razpoloženje, čeprav ne najdemo vzroka v okolici. S ponavljanjem stavka ali stavkov pa te procese upočasnite, čez čas lahko celo ustavite. Ponavljate ne glede na misli, ki se vam vsiljujejo. Ponovite stavek 1000krat, naj postane vaša mantra in bolje vam bo. Tega ne more storiti nihče namesto vas. Postanite si pomembni in ponavljajte.

Kaj vse naredijo misli. To, kar je še včeraj bilo dobro, danes ni več. Kar je bilo še včeraj sprejemljivo, zdaj ni več. Ko pade energija, moč dobijo težke, črne in neustrezne čustvene energije. Spremeni se razpoloženje in naenkrat ugotovimo, da je vse brezveze, da nima smisla, da je najbolje kar pustiti in oditi, da življenje nima smisla …

Vrteti se začno scenariji, ki v realnosti nimajo nobene podlage. Ljudje rečejo: »Kar film si naredim v glavi.« In odvrnem: »Odlično. Zdaj si naredite pravega.« Če ste v harmonijo, ravnovesju, če čutite notranji mir, stvari vidite realno. Veste, kaj bi lahko naredili bolje in kaj ni vaša odgovornost. Ne nihate med NIKOLI  - VEDNO in NIČ – VSE. »NIKOLI NIČ ne narediš, VEDNO moram VSE SAM/A. NIKOLI se NIČ ne potrudiš, za VSE se VEDNO trudim jaz. NIKOLI nisi točen/točna, VEDNO zamujaš.« Te besedo sta dve skrajnosti. Skrajnost pa ni ravnovesje. Naredite test in naredite črtico vsakič, ko se v vašem samogovoru v glavi pojavijo te besede. Verjemite mi, da boste presenečeni. Ne koristijo in povzročijo, da reagirate v afektu, rečete besede, ki jih pozneje obžalujete.

Dela je dovolj, pa ravno dopusti so. Izkoristite dopust zase.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Na enak način kot prsni koš izpraznite trebuh.

Vdih, izdih, zaprite oči, pojdite v prsni koš. Ponoven vdih, izdih, spustite se v trebuh. Kako je v vašem trebuhu? Polno, prazno, boli, tišči? Ocenite s številko od 1-10 (1 prijetno - 10 težko, slabo, polno). Predstavljajte si, da ste se znašli v nekem prostoru, v neki sobi. Prestavljajte si, da se v tem prostoru, tej sobi, odprejo velika vrata. Skozi ta vrata naj odide vse, kar se je nabralo v trebuhu.

V trebuhu je največkrat zdrizasta, zoprna, lepljiva gosta snov, ki počasi teče čez vrata. Predstavljajte si, da v rokah držite gasilsko cev, iz katere teče bistra, čista, sveža hladna studenčnica. Ta studenčnica se lesketa, tako čista, hladna, sveža in prijetna je. Razredči gosto in lepljivo snov, da lahko hitreje odteka, prešpricajte vse stene, strop do čistega. Občutek v vašem telesu bo čisto drugačen. Potem pokličite vso lepljivo snov iz celega telesa, vsake vaše celice in dokončno počistite. Potem zaprite vrata in z vdihom in izdihom odprete oči, ali pa nadaljujete.

Če vas stiska ali boli želodec, stopite do njega. Vzemite ga v naročje, objemite ga in masirajte. Sprostil se bo in bolečina bo popustila. Enak lahko naredite z jajčniki, maternico. Odstranite umazanijo iz jajčnika, potolažite ga, omogočite mu, da se vrti v pravo smer. Zanimivo je, da se jajčnik vedno vrti. Maternico očistite, zmasirajte, razbremenite. Menstruacija bo manj boleča in cikel se uredi.

Stopite lahko do kateregakoli organa in ga pregledate, uredite, poravnate, razbremenite, očistite. Raztegnite hrbtenico. Lahko jo razstavite in ponovno sestavite kot lego kocke in začudeni boste nad rezultatom.

Edina stvar, ki vas bo ovirala, je vaš um. Aktiviral bo dvom. Ne dovolite mu, da zmaga. Vi ste gospodar svojega telesa.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Danes se posvetimo srcu. Naloga srca je, da bije. Čustvena naloga srca je, da ljubi. Zato mora biti srce neobremenjeno, brezskrbno in lahkotno. Pogosto se dogaja, da imajo ljudje v srcu notranjega otroka ali osebe, ki jih imajo radi.

Če je notranji otrok v srcu, ga obremeni. Toliko so slišali, kako zdravilno, tolažeče, dobro in prijetno je, ko spoznaš svojega notranjega otroka, a se počutijo slabo. Nekaj jih tišči, še vedno bremeni. Čutijo težo na področju srca. Notranji otrok naj bo zraven srca, blizu, da lahko naredite potko in srce lahko steče na travnik k notranjemu otroku.

Če imate v srcu osebe, ki jih imate radi, jih spustite na svobodo. To je težek proces, ki ga boste težko sami speljali, ker se bodo aktivirale čustvene energije, ki jih predelate s pomočjo notranjega otroka. Naloga srca je, da ljubi. Čustveno srce je Ljubezen. Del te ljubezni podarimo ljudem, ki jih imamo radi. Ta ljubezen ostaja v nas. Rečemo: »Vedno boš del mojega srca.« S tem ni nič narobe. Ljubezni ne zmanjka. Narobe pa je, če čutimo: »Odnesel si del mojega srca.« V tem primeru nastane rana in ta rana boli. Srčna bolečina boli in to je izkusil že vsak od nas. To se zgodi zaradi prepričanja v nezavednem, da ga/jo bo ta del pripeljal nazaj k nam. Ker se to ne zgodi, hodimo po svetu z ranjenim srcem. Ranjeno srce pa je kot ranjena žival v divjini. Napadejo jo mrhovinarji.

Ljudje v srce spravljajo osebe, ker se bojijo ostati sami, ker hočejo nadomestiti to, kar jim manjka. Srce je obteženo in zanj je to prenaporno. Posledica tega je lahko visok krvni tlak, neenakomerno utripanje srca. To je zanj prenaporno, a ljudje še vedno ne izpustijo iz srca osebe, ker jih imajo tako rade.

V realnem življenju se to kaže v odnosih. Ljudje, ki jih imamo v srcu, čutijo ujetost. Radi bi bili z nami, a hkrati čutijo, kot da so zvezani, pogoltnjeni, ujeti. Zato se odmikajo. Ko se odmaknejo, jih v srcu še bolj stisnemo, ker je v nas nastala stiska. Pa smo spet v začaranem krogu. Že iz glave je težko spustiti ljudi, ki jih imamo radi, kaj šele iz srca. Nikoli ne delam ničesar, s čemer se oseba med tretmajem ne strinja. Ko vprašam, če so pripravljeni odstraniti ljudi iz srca, je prvi odgovor odločen NE. Potem vprašam, če so pripravljeni poskusiti, in če jim ne bo všeč, jih damo nazaj. Na to pristanejo. V vseh letih in po sto in sto tretmajih, se ni še niti enkrat zgodilo, da bi po končanem postopku kdorkoli želel osebe vrniti v svoje srce. Včasih dobim zahvalo, da je bila to ena izmed najboljših stvari, ki so jo naredili v življenju. Odnose, ki so si jih krčevito želeli leta in leta, zdaj končno imajo. V srcu imajo ljubezen do teh ljudi, del ljubezni je samo njihova za vedno, a ni teže, ni obremenitve in ni ujetosti.

Na žalost vam ne morem opisati postopka, ker je od osebe do osebe tako različen, kot smo si različni ljudje med seboj. To ni štancanje, to je skrben korak za korakom, ki zahteva stoprocentno zbranost in pravo ukrepanje, ko je to potrebno.

Zdaj pa še na hitro ponovimo, kako razbremenimo in potolažimo srce:

Vdih, izdih, pojdite v prsni koš, preglejte, če vas kje kaj teži, stiska, boli, očistite …

Ponoven vdih in izdih in pojdite do svojega srca. Stopite do srca in ga poglejte. Kaj vidite oz. se vam zdi, kakšno je vaše srce? Verjetno si boste predstavljali anatomsko srce. Da se boste lažje povezali, ga spremenite v srček z rokicami, nogicami, lički, učki. Spremenite ga v srček, kot nastopa v risankah. Vzemite ga v naročje. Zdaj bo verjetno nastopil trenutek, ki bo čustveno naporen. V tem trenutku padejo pregrade, ki ste jih nevede zgradili. Več kot je teh pregrad, več energije se sprosti. Zajokajte, dihajte in počakajte, da se energije sprostijo. Če je potrebno, še enkrat preberite prispevek o joku. Joka ne zadržujte, ampak zraven dihajte. Na ta način energije predihate, če jok zadržujete, zadržujete energije v sebi in se samo preselijo na drug del telesa. Vsakokrat ko začutite, da čustveno postane težje, se ustavite, prejokajte, predihajte, počakajte, da se čustveni naboj sprosti in šele potem pojdite naprej.

Vzemite srce v naročje, pobožajte ga, stisnite ga k sebi. Počakajte, predihajte, če je potrebno, in ga ponovno pobožajte. Povejte mu, da ste ga našli, da niste vedeli, kako do njega. Povejte mu, da ga imate radi. Objemajte ga, božajte, povejte mu vse, kar si želi slišati in ne hitite, da se energije lahko sprostijo. Zdaj se sproščajo energije, ki so globlje od energij, ki ste jih čistili do sedaj, zato je tudi težje. Vedno gre po plasteh, zato s sprotnim čiščenjem preprečujete, da bi se energije zajedle v telo, hkrati pa lahko pridete do energij, ki so bolj globoko.

Ko božanje, objemanje in tolaženje srca postane lažje, poglejte, kako veliko je. Zaupajte sebi in svojim občutkom. Um pospravite, zdaj ga ne rabite. Kaj se vam zdi? Je preveliko, premajhno, ravno pravšnje? Kaj bi mu pomagalo, da bi postalo ravno prav veliko? Enako je z barvo. Kakšne barve je? Vam je njegova barva všeč? Kaj lahko naredite, da bo barva prava. Ko dobite odgovor, naredite tako. Poglejte, če je prašno, umazano, ranjeno … Obrišite, umijte ga, odstranite vse, kar ne sodi vanj, rane zašijte, namažite z najboljše, zdravilno kremo, zmasirajte ga … Poglejte zadaj, ponovno preverite velikost, barvo. Med tem ko to delate, mu nežno prigovarjajte, da ga imate radi, da ste mu hvaležni, ker ves čas dela, opravičite se mu, ker ste ga tako dolgo pustili samega, obljubite mu, da ga boste večkrat prišli pogledat, mu povedat, da ga imate radi, da je za vas pomembno, in da ga nikoli več ne boste pustili samega ali ga zapustili. Ponavljajte stavke, govorite, kar si želi slišati, kar mu želite povedati, povejte večkrat. Povejte mu, da ni prav, da skrbi, opravičite se mu, ker ste mu naložili skrbi, povejte mu, da je njegova naloga, da bije, da je srečno. Če je prestrašeno, ga potolažite. Povejte, da zmorete in ni treba, da ga skrbi.

Ko je srce prave barve, velikosti, ko je potolaženo, mu povejte, da boste odšli. Opazujte, če se je vznemirilo. Ponovno ga potolažite, povejte mu, da boste še prišli, naj vam da čas, da boste to lahko dokazali. Položite ga na mehko blazino, pernico, oblaček, naj mu bo prijetno. Ne odhajajte, dokler ni potolaženo.

Pojdite v prsni koš, vdih in izdih in odprite oči. To so splošna navodila, pri vsakemu od vas bo drugače. Na začetku bo verjetno težko, a vsakokrat bo lažje. 

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Osnove o notranjem otroku si lahko preberete v knjigi Čarobni odnos, TU , opis razlike med notranjim otrokom in otrokom v sebi je TU.

Razum, srce in duša so trojica, ki skupaj tvorijo harmonijo bivanja. Z notranjim otrokom se ponovno povežemo s seboj.

Notranji otrok je izraz, da sploh lahko »pridemo« do energij v podzavesti, ki nam delajo težave. Z notranjim otrokom odpravimo ali nevtraliziramo boleče pretekle izkušnje, ki so pustile močan pečat, močne čustvene naboje, na katere še leta odreagiramo. S pomočjo notranjega otroka boste ponovno vzpostavili mir v duši, odpravili občutek krivde, začeli zaupati življenju, okrepili svojo samopodobo …

Proces je lahko naporen in težak, zato bomo šli počasi. Predlagam vam, da v kolikor niste osvojili preteklih vaj, ne prehitevate, ampak osvojite pretekle postopke. Če se vam kje zatakne, vprašajte.

PROCES NI PRIMEREN IN GA ODSVETUJEM LJUDEM, KI IMAJO DIAGNOSTICIRANO PSIHOZO ALI PSIHOTIČNO MOTNJO, PRISLUHE ALI PRIVIDE. Postopek:

Globoko vdihnite, izdihnite. Ponoven vdih, izdih, mehko zaprite oči. Odpotujte po svojem telesu, preglejte, če so sobe urejene, oziroma jih spraznite. Pojdite pogledat srce, po vseh teh vajah bi moralo biti mirno, lahko, srečno, počutiti bi se moralo mirno. V kolikor ni tako, si vzemite čas in se mu posvetite, da bo srečno in umirjeno.

Z globokim vdihom in izdihom pojdite v prsni koš. Poiščite deklico ali dečka. Spustite misli, ne silite, spustite kaj je prav in kaj ne, ne določajte vnaprej, kaj »morate« videti ali se vam samo zdi, da je. Spustite, naj pride slika ali zaznava. NE IŠČITE najbolj travmiranega, ranjenega, osamljenega, žalostnega notranjega otroka, ker vam bo pretežko. To delam individualno, ker lahko postopek speljem do konca. Vi se šele učite, zato delajte postopoma in ne začnite z najtežjim. Predstava, slika ali zaznava deklice ali dečka naj pride v ospredje vaših zaznav. »Stopite« do tega otroka, objemite ga in povejte, da ste ga našli. Objemite in pobožajte ga, povejte, da ste ga našli in da ga nikoli več ne boste pustili samega. Povejte, da je na varnem. Povejte, da ga imate radi, da je na varnem in da ga boste odpeljali na lep travnik, ki bo samo njegov, kjer je varno, toplo prijetno. Primite ga za roko, odpeljite ga na travnik, ki ste ga naredili na področju srca. Stopita na travnik in povejte, da je to travnik na področju vašega srca, kjer je varno, prijetno in toplo. Nikoli več ne bo sam, osamljen ali prestrašen. Tu je na varnem in vi boste vsak večer prišli do njega in mu povedali, da ga imate radi, da ste ponosni nanj, da je dober, prijeten, lep, simpatičen, da ga imajo ljudje radi, da ni kriv, da je čudež življenja, in da svet brez njega ne bi bil popoln. Povejte vse, kar želi slišati. Prepustite se. Ponovite kolikorkrat želi slišati in ponavljajte dokler čustveni naboji ne popustijo.

Potem se ozrita okoli sebe in začutite ali ga vprašajte, kaj si želi na tem travniku. Dodajte živali, igrače, gugalnico, tobogan, gokart stezo … ne omejujte se. Dodajte vse, da bo srečen, vesel, razigran, le oseb ne dodajajte. NA TRAVNIKU STE LAHKO SAMO VI IN NOTRANJI OTROK IN NOBENA OSEBA IZ ŽIVLJENJA.

Ko je pomirjen, povejte, da odhajate in da ga boste kmalu ponovno prišli pogledat. Če se vznemiri, vprašajte, če si želi angela, da mu bo delal družbo in ne bo sam. Lahko pokličete osebnega angela, opazujte, kako prihaja po travniku, zahvalite se mu. Angel objame otroka s svojimi močnimi rokami, mehkimi krili, otrok se lahko usede v njegovo naročje, angeli pripovedujejo pravljice, pojejo, plešejo in so odlična družba.

Ponovno povejte, da odhajate in da se kmalu vrnete. Verjetno bo otrok zdaj potolažen in se počutil dovolj varnega, da ne boste čutili neprijetne čustvene napetosti.

Globoko vdihnite in izdihnite, pojdite v prsni koš in ko boste pripravljeni, globoko vdihnite in izdihnite in odprite oči.

Zvočni posnetek za lažji začetek je za ženske TU  in za moške TU .

Navodila so splošna. Opazili ste, da sem večkrat ponavljala enake besede. Ponavljajte tudi vi, dokler čustveni naboji ne izzvenijo. Prilagodite jih svojim občutkom, izklopite um, kaj je prav in kaj ne, kaj je smiselno ali ne. Dovolite si voditi občutkom in naredili boste prav. Namesto besede »otrok« uporabite svoje ime, ker je to vaša energija. Vi veste, kaj vaš notranji otrok potrebuje, da se bo počutil varno, sprejeto, srečno, ljubljeno. Dajte mu to s svojimi besedami.

Potem ocenite, kako se počutite in če je treba samo ponovite. Verjetno boste morali ponoviti nekajkrat, ampak nič hudega. Važno je, da odleže. Večkrat kot boste ponovili, bolj boste obvladali, prej boste zaznali novo tesnobo in manj časa boste rabili, da bo odleglo. Vse je v ponavljanju, zato se vadite, obvladajte in tako boste lahko obvladovali in obvladali občutke v vas.

Če ste užaljeni, poiščite užaljeno osebo v sebi in naredite, kot je opisano zgoraj. Lahko se samo slabo počutite, ni vam dobro, poiščite in na ta način odpravite te čustvene energije, ki trenutno delajo težave. Imamo samo danes, tukaj in zdaj in zato predelajte to, kar je tukaj in zdaj. Čustva, razen jeze, se spreminja na ta način.

Rodimo se kot nepopisan list papirja. Genski zapis, prejšnja življenja, karma … karkoli že hočete iz preteklosti, so barva tega papirja. Kakor so si novorojenčki podobni, tako so si različni. Vsak otrok – list papirja ima drugačno barvo. Na ta barvni list papirja okolica začne pisati. V družini več otrok istih roditeljev ima vsak otrok svojo barvo. Zato otroke ne moremo vzgajati enako. Če na moder list pišete z modro barvo, se bo zelo slabo videlo ali sploh ne, če pa na rumen list pišete z modro barvo, bo verjetno boljše vidno. Nekateri starši pišejo s pravimi barvami, ne preveč ne premalo in skrbijo, da tudi okolica piše na ta list lepo, skrbno in pravilno. Kar napišejo, kot otroci sprejmemo in smo prepričani, da to tudi smo. To je naša samopodoba.

Če na ta list pišemo z napačno barvo, pišemo preveč, premalo, če list mečkamo, polivamo, trgamo … list ni takšen, kot bi moral biti. To je naša slaba samopodoba.

Notranji otrok je orodje, je sredstvo s katerim lahko napačne zapise na papirju popravimo. Popravljamo z besedami. Znamo le tako, je ustrezno in deluje. Če besede ponavljamo v glavi, ti stavki ne dosežejo duše. Utopijo se v umu, ker je premočan. Ko besede sliši notranji otrok, sežejo do duše. Ustvari se nov zapis. Ker so stari zapisi trdovratni in jih je veliko, je zato treba večkrat ponoviti.

Na papirju je verjetno tudi nekaj pack. Te packe so travmatični dogodki v našem življenju. Če se jih spominjate, jih lahko popravite tako,  da si predstavljate sebe v tistem dogodku. Ni treba, da jasno vidite, dovolj je, da se vam samo zdi. Bolj kot boste ta proces ponavljali, jasnejšo sliko boste zaznali. Ko zaznate sebe v tem dogodku, si predstavljajte, da stopite do sebe in se objamete v tistem dogodku. Odpeljite tega/to starega/staro sebe na travnik, združite in povejte. Na ta način izbrišete eno packo na papirju. Morda boste morali nekajkrat ponoviti, razlika pa v moči občutenja ob spominu.

Naslednji način je, da travmatične dogodke iščete po čustvu, ki ga trenutno čutite. Sploh ni treba, da se spominjate ali karkoli jasno vidite, da dovolj je, da zaznate osebo in ponovite zgoraj opisan postopek.

Če na list papirja nakapate dovolj pack različnih barv, se bodo te barve začele med seboj mešati. Enako se zgodi z našimi čustvi. Po tridesetih letih je že vse tako premešano, da pojma nimamo zakaj se počutimo krivi, dolžni, slabi, neustrezni v situaciji, kjer razumsko gledano, smo naredili več kot dovolj, dovolj ustrezno, dovolj prav, a občutka varnosti in zadovoljstva nimamo. To je zato, ker so se čustvena energije zlile z drugimi čustvenimi energijami. Če dve barvi zmešamo skupaj, dobimo tretjo barvo. A ta tretja barva vsebuje dve osnovni barvi, ki ju ne vidimo. Vidimo tretjo barvo. Enako se združujejo čustvene energije, ki jih dobimo med odraščanjem in mešanje se nadaljuje naprej v odrasli dobi. Ni nam jasno, zakaj se slabo počutimo, zakaj odreagiramo tako, kot smo že stokrat rekli, da ne bomo, zakaj se zapletamo v neustrezne odnose, zakaj vztrajamo, ko nastopi čas, da spustimo in zakaj ne vztrajamo, ko bi bilo koristno za nas in ljudi, ki jih imamo radi. Ukvarjamo se s problemi, ki to sploh še niso in zbežimo od problemov, ki bi jih res bilo treba rešiti. Čakamo, da nas bo nekdo rešil, zamahnil s čarobno paličico in bo vse dobro. Pa ne bo, ker ne more. Spremenimo lahko le mi, a ne znamo, ne zmoremo, ne da se nam in nimamo časa. Pogledamo okoli sebe in spreminjamo druge. Zunanji konflikt ali notranje zamere sta posledici. Eno in drugo ne rešita ničesar, zmešajo se nove barve in ustvarijo se nova prepričanja. Zaženemo se nazaj v delo, šport, zdravo prehrano, nakupovanje, morda celo kaj bolj duhovnega. Obdamo se s kristali, da s svojimi vibracijami naredijo še več zmede, malo preberemo tu, malo tam in vzamemo to, kar se nam zdi še sprejemljivo in nam je všeč in hočemo verjeti, da bo pomagalo. Nočemo se dotikati svoje notranjosti, ker je prenaporno in traja predolgo.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Če svoje notranje doživljanje spremenimo v sliko, lahko vidimo, da imajo čustva najpogosteje neko obliko ali pa vsaj barvo. Z vizualizacijo ali domišljijo, kakorkoli imenujemo, ta čustva lahko odstranimo. Imamo nekaj »oprijemljivega« s čemer se lahko ukvarjamo. Lahko nekaj naredimo. Ne glede na to, kako se to čudno sliši, praksa pokaže, da je temu tako. Prvi tretma je vedno najbolj naporen, tako zame, kot za osebo. Sprašujem nelogične stvari, ki se jim um upira. Tega ni vajen in ni pripravljen sprejeti. Kljub začetnim dvomom kmalu dokaj hitro steče.

V obliki predmetov odstranjujemo napetost v določenem delu telesa, bolečino, žalost, potrtost, tesnoba, sovraštvo, dvom, neugodje, tremo, zamero ... in recimo temu vso ostalo zmešnjavo, ki je niti ne znamo opisati. Na ta način odstranimo vse, kar oseba opiše med procesom (ujetost, noži v hrbtu, srcu, kot bi me nekdo zbadal …)

Jezo izrazimo v sebi z vso močjo dokler ne popusti.  Krivdo, občutke manjvrednosti, zapostavljenost, ponižanje, zavrženost, zaskrbljenost, užaljenost, razvrednotenost, nemoč, krivico, grozo predelamo z notranjim otrokom.

Strah odstranimo s soočenjem v sebi. Fizično, z našo močjo ga odstranimo, kar nam da občutek, da obvladamo življenje. Občutek nemoči zamenja občutek moči.

Sam proces je zastavljen široko, zato je treba nekaj znanja in vaje, da ga osvojite in da veste, kdaj kaj »uporabiti«. Ljudi to naučim sproti med tretmajem in nadgradijo na delavnici. Nadgradnja je tudi soočenje z demoni v nas.

Demoni so podobne močne čustvene energije, ki so se združile, ker smo kot otroci živeli v neustreznem okolju, kjer odrasli niso poskrbeli za ustrezen čustveni razvoj. Ti občutki so v nas od malega, navajeni smo jih, mislimo, da so normalni, da vsi ljudje tako čutijo. Od nekdaj smo jih navajeni tlačiti in od njih bežati. A dokler jih tlačimo in pred njimi bežimo, jih niti točno ne poznamo, niti se z njimi ne zmoremo soočiti.

Kritik

Ozrite se vase, opazujte notranje procese, svoje odzive, misli, stavke.

• Ali ste zadovoljni s svojimi dosežki?
• Ali se po končanem delu dobro počutite?
• Ali si kdaj rečete, da ste nekaj dobro speljali, naredili?
• Ali ste ponosni nase?
• Ali se zavedate, da ste dovolj dobri?
• Ali veste, da niste odgovorni za reakcije drugih ljudi?
• Ali se pohvalite?
• Ali čutite, da sta za dober odnos odgovorna oba?

Če ste na več kot polovico odgovorov odgovorili z NE, je v vas Kritik, ki vas pogosto kritizira. Zaradi »njega« se počutite slabo, ne morete se oddahniti, telo se ne regenerira v zadostni meri in ste v kroničnem stresu. Stresa ne čutite, ker se telo navadi na takšno stanje. Če vas ljudje pohvalijo, Kritik skoči pokonci in aktivira dvom. Kritik in dvom zasedata vaš »prostorček« za pohvale, zato pohvale izpuhtijo. Energija pohvale ne ostane v vas, ker se nima kam zasidrati, nima kje biti. »Ljudje samo tako pravijo. Kaj pa naj rečejo drugega?« je stavek, ki kroži v vas.

Ob najmanjši napaki vas Kritik vrže ob tla in brutalno z vami obračuna. Celo več, zahteva popolno popolnost, ki je ni, in zato ni nikoli zadovoljen. Ljudje se počutijo, kot bi jih nekdo pretepel, a morajo naprej. Od pretepenega človeka nihče ne zahteva, da dela naprej, ampak dobi čas in možnost, da pozdravi in zaceli rane. Človek, ki ga prebuta Kritik, te možnosti nima. Zato pravijo, da je psihična bolečina neprimerno hujša in dolgotrajnejša od fizične. Če čutite psihično bolečino, odpravite Kritika in vzemite si čas, da okrevate.

V nas je potreba po potrditvi. Smo dovolj dobri, kljub temu, da se včasih zmotimo, naredimo narobe, nepravilno odreagiramo. S tem zavedanjem lahko ostajamo v ravnotežju, tako ohranjamo notranji mir. Ne izčrpamo se po nepotrebnem. Telo ima dovolj energije, ki zagotavlja čustveno stabilnost in zato lahko priznamo sebi, da smo zmotljivi in da to ni tragedija ali konec sveta. V počutju ne zanihamo močno navzdol, ampak ravno toliko, da zmoremo realno pogledati vase, da zmoremo biti naslednjič bolj pazljivi, bolj pozorni.

Preganjalec

»Ne potrudiš se dovolj. Daj več od sebe. Ostali so sposobnejši. Spet si naredil premalo.« To so stavki, ki prihajajo iz nezavednega. Ne slišimo jih jasno, le zaznamo jih po počutju.

Preganjalec ne da miru. Karkoli naredimo, ni dovolj. V nas je nemir, zato smo dejansko manj učinkoviti. Dan želimo raztegniti na 100 ur, pa bo še premalo za vse, kar želimo narediti. Ja, mislimo, da želimo, a vzrok je v Preganjalcu.

»Ne sedi na kavču, pojdi delat!« je stavek, ki ga prevedemo: »Joj, jaz sploh ne morem biti na miru, skoz moram nekaj delati.« To povemo z nekim zanosom, ponosom, občutkom, da smo končno dovolj dobri, bolj pridni od ljudi, ki si vzamejo odmor, ki npr. likanje ali obiske prestavijo na dan, ko se jim bo dalo, ko ne bodo tako utrujeni …

S Preganjalcem v sebi preganjamo sami sebe velikokrat popolnoma po nepotrebnem. Nam se zdi, slabo bi se počutili, imeli bi slabo vest, če bi razrahljali pravila v življenju. Pravila, ki smo jih postavili sami, oz. jih je postavil Preganjalec v nas. Ne zmoremo prestaviti ali prilagoditi športne aktivnosti, pa čeprav smo se še od včeraj nismo spočili. Gostimo ljudi, čeprav nam je dovolj. Preganjalec nam onemogoča, da bi vedeli, da nas bodo imeli ljudje radi tudi, če kdaj rečemo: »Ne morem, utrujen sem, rabim malo časa zase.« Vsak, ki ima pet minut časa, nas pocuka za rokav, nekaj od nas pričakuje ali zahteva. »Naredi, ustreži, ne bodi len, ignorantski, nesramen … Ne smeš jih razočarati. Kaj si bodo mislili?!« In smo na razpolago vsem za vse. Pridne punčke in ustrežljivi fantje.

Razpeti smo med domom in službo, družinskimi člani in prijatelji. Stalnica je slaba vest. Bojimo se, da ne bomo dovolj dobri, bojimo se razočarati ljudi, bojimo se jim zameriti, hočemo dobre odnose. Vse to ni odvisno samo od nas, a tako izgleda. Ljudje zlahka pritisnejo na nas in popustimo. Vzbujajo slabo vest in zato naredimo vse, tudi za ceno lastnega zdravja ali zapostavljanja naših najbližjih. Navajeni smo Preganjalca v sebi, zato se nam zdi logično, da ljudje z nami tako ravnajo.

Zastraševalec

Zastraševalec je demon, ki v nas prikazuje prihajajoče katastrofe. Ogroženo je vse, kar imamo radi, kar nam je pomembno, kar si želimo, kar cenimo, kar smo s trudom pridobili. Zastraševalec in strah delata z roko v roki. Drug drugega hranita. Zastraševalec dela scenarije, strah pritiska, da jih močneje zaznamo in da jih um lahko razvija naprej. Tako imamo zaključen krog, ki se porablja našo vsakdanjo energijo.

Te čustvene energije se vsakodnevno  združujejo in jih je vse več in več. Sčasoma v nezavednem stečejo intenzivni procesi, kako preprečiti napovedano. Iz vse mešanice preteklosti, izkušenj, prepričanj ustvari mehanizem, ki je neustrezen. Je pa edini, ki vsaj malo trenutno ublaži stisko. To so fobije in obsesivno – kompulzivne motnje (OKM).

Fobije so jasni strahovi. Ko so močno izražene, oseba ni več kos vsakdanjim zahtevam in pričakovanjem. V skrajnem primeru pride do socialne izoliranosti in zaprtost v stanovanju. Edino to je še dovolj varno. Ne zmore v trgovino, če manj v službo ali družbo. Logika pri tem ni v nobeno pomoč. »Lej, tebi se to samo zdi. Pojdi in boš videla. Strah premagaš tako, da se z njim soočiš in to vseeno narediš.« Ne, ne gre tako. Prvi del itak ne haskne, ker oseba ne popusti, drugi del naredi le še večjo poškodbo, ki se navadno pokaže čez nekaj časa. Fobije se s scenariji predeluje postopoma v varnem okolju in na koncu se oseba mora počutiti bolje. Traja lahko tudi več mesecev, ker so te čustvene energije v telesu že od otroštva. Spotoma je treba predelati nezaupanja vase, občutek nemoči, slabo samopodobo … in to traja. Nihanja so velika, ker oseba ne zmore odločitve, da to želi res predelati. Njen življenjski kompas je zmeden in rabi veliko potrpežljivosti in podpore okolice. Ker pa je ravno okolica tista, ki jo je v to pripeljala, smo tako v krogu iz katerega je težko izstopiti.

Zelo podobno je z OKM. Prisilne misli (obsesija) so Zastraševalec.  Prisilna dejanja (kompulzija) hočejo to preprečiti. Logika in razum ne pomagata. Čustvenih energij je preveč, predolgo so v telesu, preveč so zasidrane, da bi jih oseba lahko odstranila. Tudi tu najbolj pomaga predelava s scenariji. Olajšanje in sprememba prideta zelo hitro. Težava pa je pri vztrajnosti in pri tem, da se ljudje ne zavedajo, da se vse skupaj zelo hitro vrne, če sproti ne čistijo in ne predelujejo čustev.

Notranji starš

Notranji starš je demon, ki je sestavljen iz spominov. Zaznamo ga kot karajočega, kritičnega, nezadovoljnega, dvomljivega starša, kot se ga spomnimo iz otroštva. Kot odrasli imamo lahko s starši zelo dober odnos, a notranji starš je še vedno čisto drugačen. Lahko je doživljanje notranjega starša močnejše, kot je v resnici bilo, ker se čustvene energije združujejo. Za razliko od ostalih demonov, se tu vedno počutimo kot otroci, kar nas še posebej jezi in dodatno ponižuje, ker ne razumemo, kako smo ob tem lahko tako nemočni.

Poniževalec

Kot že samo ime pove, je Poniževalec demon, ki nas ponižuje, oz. ponižujemo sami sebe. Manjvrednost ali celo ničvrednost sta čustvi, ki sta ves čas prisotni. Ljudje opisujejo Poniževalca kot nekoga, ki sika, kriči, ponižuje, biča. Nikakor ne dovoli, da bi bilo karkoli v redu, še manj dovoli, da bi bili s čemerkoli zadovoljni. Dosežki ljudi, ki imajo v sebi Poniževalca, so fenomenalni, česarkoli se lotijo, jim uspe. Ne odnehajo, garajo, premalo spijo, a nikoli niso dovolj dobri, dovolj uspešni, dovolj vredni. Hujši je od Kritika in Preganjalca.

Posmehljivec

Je podoben poniževalcu, le čutimo drugače in ga zato drugače opišemo kot Poniževalca.

Opis demonov je za orientacijo, za lažjo prepoznavo morebitnih demonov v sebi. Glede na sporočila, jih lahko imenujete po svoje. Lahko se izmenjujejo, lahko eden ali dva prevladata, oz. se pogosteje pojavljata. Če se poglobite vase, jih boste videli kot orise nekih gmot, lahko se vam jasneje prikažejo. Anoreksija se vedno pokaže kot čarovnica s kremplji, lahko vidite poveljnika, ki vam ukazuje, pošast, ki vam grozi, pri fibromialgiji največkrat vidijo ujede, ki kljuvajo in povzročajo bolečino. To je odvisno od tega, kako močna je vaša vizualizacija. Ne glede na to kako jasno jih vidite, jih enako uspešno lahko ukrotite oz. odpravite. Edino notranji starš se vam bo vedno pojavil v podobi enega od staršev oz. v podobi osebe, ki vam je, lahko tudi nevede, povzročila notranje rane (stari starši, ostali sorodniki, učitelj …) Ne glede na (ne)sorodstveno razmerje, je to še vedno notranji starš, tako kot je notranji otrok lahko odrasla oseba.

Demone odstranite enako kot strah. Brez debate, brez cincanja, z odločnostjo, močjo in zgrda. Zlepa tu ne gre. Kot pri strahu vas bodo tudi tu ovirala prepričanja o vaši moči in sposobnosti. Lahko boste občutili nemoč, dodaten strah, gnus, jezo … Lahko se zgodi, da vam bo slabo, lahko se vam bo v glavi vrtelo, lahko nastopi glavobol ali vrtoglavica. Proces je včasih tako močan, da ljudje med postopkom zelo fizično občutijo, tako kot občutijo, ko so te energije na površju ujete v našem telesu. Po procesu lahko občutite mravljinčenje in utrujenost, kar je običajen občutek pri klasičnem bioenergijskem procesu. Razlika med enim in drugim je v tem, z BEAM metodo ciljano odstranjujemo nizke, težke in škodljive energije.

Zataknilo se bo pri notranjem staršu zaradi podobe. Naše nezavedno je svet zase in še zlepa, če sploh kdaj, bomo razumeli, kaj se v nezavednem dogaja. Nekatere čustvene energije komaj čakaj, da gredo iz nas in s temi ni problem. Same letijo ven, le vrata jim moramo odpreti. Čustvene energije, ki se združijo v demone, pa hočejo ostati v nas, zato dobijo podobo, zaradi katere so težje odstranljive. Ena takih podob je podoba notranjega starša. To je maska, kot si jo nadenemo v pustnem času. Primer: Nežno dekle si nadene masko hudobne čarovnice. Ali: oblečeni strašijo v podobi okostnjaka, zombija. Prijetni, simpatični, zaupanja vredni ljudje se za nekaj ur preoblečejo v nekaj najbolj strašnega. Spomini čustvenih energij se preoblečejo v osebo, ki jo imamo v realnem življenju radi, jo spoštujemo in nimamo niti najmanjša želje jo poškodovati. Ta podoba nas ustavi. Ne zdi se nam primerno, ne zmoremo jo ustaviti, ne upamo, počutili bi se slabo, imeli bi slabo vest. Pri tem vedno povem, da je to le preobleka za zavajanje. To je tudi edini proces, kjer udarjate po vizualni podobi človeka, a ker gre le za preobleko, nikomur ne storite ni hudega.

Naše telo je edini dom, ki ga imamo. Mi, samo mi odločamo, kaj bomo v njem imeli. Ko naš dom pospravimo, ko odstranimo vso šaro in vse nepridiprave, postane življenje lažje in prijetneje. Res je, da je skoz kaj. Ampak ta kaj večinoma uredimo z levo roko.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Novorojenček ve, kdaj mu je udobno in kdaj neudobno. To izraža z zadovoljstvom ali jokom. Nima prepričanj, ne premišljuje, zakaj je trajalo nekaj minut, da je dobil hrano, ne načrtuje, kako se bo mami maščeval z nočnim jokom, ne razmišlja, ali je dovolj dober ali ne. Odziva se na vibracije okolice in ko je mami nemirna, je nemiren tudi on. Z odraščanje odrasli vplivamo na to, kakšna bo njegova samopodoba, kateri način delovanja deluje, da dobi tisto kar želi, vcepimo mu naša pravila, če jih sprejme, pravimo, da uboga, če jih ne, pravimo, da je ta otrok nemogoč. Tako od otroštva polnimo naš notranji svet.

Vse kar slišimo, vidimo, preberemo, izkušnje, ego, tok misli, zaključki, do katerih pridemo, vplivajo na naše odločitve. Nihče ne zna pojasniti, kako se vse informacije med seboj povežejo, da pridemo do nekega zaključka. Največkrat povem ta primer:

Če skupina ljudi sliši npr. seksističen vic, bo nekomu smešno, drug se bo zgražal, tretji bo užaljen, četrtemu se bo zdelo brezveze … In točno tako se odzivamo v vsakdanjem življenju. Ljudje nekaj rečejo in vsak razume drugače.

Vsak človek je edinstven, zato ponavljam stavek, da ste čudež življenja in svet brez vas ne bi bil popoln. Zaradi te edinstvenosti ni navodil za uporabo. Kar je zame dobro, je za vas lahko slabo in obratno. Zato nekoga življenjska zgodba drugega potolče, drugemu da elan, tretjemu utrdi prepričanje, ki je lahko koristno ali škodljivo.

Stavek ali dogodek razumemo različno. Odvisno je od tega, na katere energije v nas informacija »udari«. Sčasoma postanemo vse občutljivejši in zato nam že samo misel na neko osebo dvigne pritisk. Kopičimo vse več in več čustvene energije na to področje. Tako iz muhe nastane slon in potem se prepiramo in uničujemo odnose.

Osredotočite se na občutke in jih počistite. In zato uporabite splet, socialna omrežja, forume, komentarje, opazujte svoje občutke in čistite, kidajte, odplaknite, vrzite iz sebe, potolažite … Garači ste in odkidajte, kar vam ne koristi. Na ta način naredite prostor za prijetnejše občutke.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Ko vstopate v svetovni splet, poskrbite za tehnično varnost na svojem računalniku s požarnim zidom in redno obnovljenim antivirusnim programom. Tehnično ste za varnost poskrbeli, zdaj pa poglejmo, kaj je najhuje, kar se vam lahko pri takšnem spoznavanju zgodi. Napisano velja za oba spola.

Glede samega vpisa najdete v knjigi 8 moških, zakaj pa ne?.

• Naleteli boste na osebo, ki vam na vaš e-mail ali poizvedovanje ne bo odgovoril. Počutili se boste zavrnjeno, ponižano, nevredno.
• Naleteli boste na osebo, ki bo, iz čistega nič, na vas preko maila izliv ves svoj gnev, ki ga nosi v sebi. Prizadeti, ponižani in užaljeni boste.
• Naleteli boste na osebo, ki se bo z vami prijetno pogovarjala preko mailov, nekega dne pa brez jasnega vzroka ali očitnega razloga prekinila stike z vami. Počutili se boste izigrano, zavrženo in manjvredno.
• Naleteli boste na osebo, ki bo želela preskočiti pisno spoznavanje, in bo želela z vami v najkrajšem času govoriti po telefonu. Naenkrat se boste znašli v stiski, telefonske številke niste pripravljeni zaupati človeku, hkrati pa se bojite njegove reakcije. Stiska postaja večja glede na pritisk z nasprotne strani.
• Naleteli boste na osebo, s katero boste stkali prijetno znanstvo, in naenkrat vam bo očitala, da preživljate z njo premalo časa, in da je ne vključite v svojo družbo ali družino. Počutili se boste krivo, vi z možem in otroci odidete na izlet, vaša prijateljica pa ob nedeljah ostaja sama doma.

Z enim klikom ste obdani z velikim številom ljudi. Počutite se, kot da ste prišli v največji nakupovalni center, znašli ste se v Indiji Koromandiji. Hkrati vas je strah. Kako se boste znašli? Kako boste ločili dobre od slabih?

Zavedajte se, da ste za ekranom popolnoma varni. Nihče ne ve, kdo ste, tako kot z enim klikom vstopite, tako z enim klikom odidete. Nikomur niste nič dolžni. Samo vi in nihče drug ne odloča koliko in s kom boste sodelovali, se pogovarjali, koliko časa boste prisotni. Samo vi sprejemate odločitve komu in koliko boste povedali o sebi. Vse je preprosto, varno, en sam klik, sem tu in zdaj me ni. Katera stvar je še bolj enostavna in varna?

Največja nevarnost so vaša čustva in občutki, vaša prepričanja, vaš zemljevid življenja, vaša pokrajina, kompas v vas. Imenujte kakorkoli hočete, pomembno je, da veste v čem je največji problem.

Vedite, da imate o svojem življenju pravico odločati vi in samo vi, in da ste zato tudi odgovorni za svoja dejanja. Ljudem je dana svobodna volja. Ko se tega zaveste, se na nek način osvobodite, po drugi strani pa je to veliko breme. »Jaz sam sem tu zato, ker sem v preteklosti sprejel odločitve, ki so me pripeljale sem.«

Ne da se predvideti vseh situacij, ki se vam lahko zgodijo. Pomembno je, da zaznate opozorila in teh opozoril ne odrite, ampak jih vzamete resno. Ljudje imamo odlične obrambne mehanizme, le registri morajo biti prav nastavljeni. V knjigi 8 moških, zakaj pa ne? boste našli odgovor.

• Občutek osamljenosti je tisti, zaradi katerega spregledate opozorila. Ali pristanete na pričakovanja in zahteve nasprotne strani ali pa boste spet pozabljeni od vsega sveta.
• Občutek krivde je tisti, zaradi katerega spregledate opozorila. Ali pristanete na pričakovanja in zahteve nasprotne ali pa se boste počutili krivo, ker ne izpolnite pričakovanj nasprotne strani.
• Občutek manjvrednosti je tisti, zaradi katerega spregledate opozorila. Ali pristanete na pričakovanja in zahteve nasprotne strani ali pa se bodo ljudje obrnili stran od vas, ker niste dovolj dobri, zanimivi, privlačni.
• Občutek praznine je tisti, zaradi katerega spregledate opozorila. Ali pristanete na pričakovanja in zahteve nasprotne strani ali pa boste spet sami.

Hrepenenja in želje pripadati nekomu, nekam spadati, biti zaželen in ljubljen, so tako močna, da ste lahka tarča na spletu in tudi realnem življenju. Ljudje okoli vas začutijo, česa vam primanjkuje. Na bolj ali manj prefinjen način to izkoristijo, in s tem dobijo, kar želijo. To so t.i. čustvene pijavke, čustveni vampirji, so nižje ali visoko funkcionalni čustveni manipulatorji. Vi pa hrepenite in si želite, in zato čakate, da bo enkrat drugače, da se bo čudežno čez noč vse spremenilo, da bo bolje. Zaradi hrepenenja in želja spregledate, preslišite opozorilne znake in v odnosu tonete vse nižje in nižje. To se ne dogaja le v partnerskih odnosih, manipulacije najdete povsod; med prijatelji, starši in otroci, sorodniki, sodelavci.

Splet je torej krasen prostor, kjer lahko začnete v varnem okolju spoznavati sebe in razumevati, zakaj se vam določene stvari v življenju ponavljajo. Vi ste tisti, ki dovoljujete oz. ne dovoljujete, da ljudje s svojimi sporočili pritiskajo na vas in vas na prefinjen način izsiljujejo.

Še nekaj strnjenih navodil:

• Na splet ne dajajte nobenih svojih podatkov preko katerih bi vas ljudje našli.
• Nabavite prednaročniško tel. št. Star telefon se valja v vsakem stanovanju in za nekaj evrov lahko z ljudmi pridete varno v stik. Z njimi boste lahko klepetali, dokler jih bolje ne spoznate. V primeru da vam kdo začne težiti, telefon preprosto ugasnete, utišate. S tem se izognete menjavi tel. št. vašega vsakdanjega ali službenega telefona, kar sabo potegne kup nevšečnosti.
• Če opazite, da vam nekdo nalaga občutke krivde, na vas prelaga odgovornost za odnos, brišite. Uporabite tipko DELETE. Če se ob tem počutite krivo vedite: polnoletna oseba je sama odgovorna za svoja dejanja in občutke. Tako vi kot oseba na drugi strani.
• Če opazite, da nekdo v vas zbuja strah, kaj vse boste izgubili, brišite. Uporabite tipko DELETE. Če se ob tem počutite krivo vedite: polnoletna oseba je sama odgovorna za svoja dejanja in občutke. Tako vi kot oseba na drugi strani.
• Če vam nekdo teži in sitnari že po nekaj mailih, brišite. DELETE, če že zdaj teži, kaj šele bo.
• Če vam nekdo po nekaj mailih sporoča, da mu brez vas živeti ni, brišite, DELETE. Ne potrebujete nekoga, ki je odvisen od odnosa in vam bo življenje grenil s posesivnostjo in ljubosumnostjo.
• Če si dopisujete žensko, kjer je glavna tema seks, ne bodite presenečeni, če vam bo ob srečanju povedla svojo tarifo.
• Če srečate na moč prijazno osebo, ki vam sporoča, da ste nehvaležni, ker nočete sprejeti njene pozornost, ljubezni, se prilagoditi, pa tako dober je, brišite. DELETE, prizadetosti z njegove ne bo nikoli konec.
• Če vam nekdo govori, kako lepo bi se lahko imela, če le vi ne bi… brišite. DELETE, zahtev in pričakovanj ne bo nikoli konec.
• Prva srečanja naj bodo na javnih mestih, dobro obiskanih lokalih, od koder lahko odidete kadarkoli želite. Nikakor se ne dobivajte pri njem ali pri njemu doma.
• Povejte prijateljici, prijatelju kam greste.
• Po spletu ali telefonu ne pišite ali pošiljajte fotografij, ki vas kadarkoli lahko kompromitirajo. Spomnite se na reklamo: NE OBJAVI, KAR TE LAHKO GNJAVI!«
• Ne delajte, ne govorite in pišite ničesar, s čemer bi se vas dalo izsiljevati.

To so na kratko največje katastrofe, ki vas lahko doletijo. Če dobro pogledate, se vam vse to lahko zgodi tudi z osebo, ki jo srečate v realnem življenju.

Zdaj pa poglejmo osebo, ki je čez to sito prišla. Oseba, ki je prijazna, simpatična, nasmejite se z njo, prirasla vam je k srcu, všeč vam je. Čas spoznavanja je namenjen tehtanju, ocenjevanju, merjenju. Ali se dejanja te osebe skladajo z njenimi besedami? Je zanesljiva, drži besedo, ali vedno pride kaj v zadnjem trenutku, da se plani spremenijo? Ali je vedno potrebno počakati na jutri, ki nikoli ne pride? Kako pomembne so vaše želje? Kakšna je reakcija, če takoj ne dvignete telefona, če nimate časa, ko poveste, česa ne marate? Razumevanje, užaljenost, prizadetost, izsiljevanje, odmik? Ali se vam vklopijo rdeče luči in sirene, kaj pravi vaša intuicija? Ali jih slišite in preslišite? Ali jih odrinete in se prepričujete, da bo? Enkrat. Težko je spustiti, ko je izpolnitev želja in hrepenenj skoraj na dosegu roke, težko je biti tisti, ki je »kriv« za razpad nekega odnosa, težko je začeti spet od začetka. A naredite to. V svoje dobro.

Veste, največja nevarnost smo mi. Sami sebi smo največja nevarnost. Ker je tako težko biti sam, od nikogar ljubljen, spregledan, nepotrjen, zavržen, nepomemben… Zato je pomembno, da zaupate sebi, da se zavedate svoje moči, da se zavedate svoje vrednosti, da si znate oprostiti, da se znate spopasti s svojimi demoni, in da sprejemate prave odločitve. Najboljše odločitve človek sprejme, ko so uravnoteženi glava, srce in duša.

Vedite, večina ljudi je dobrih, vrednih zaupanja in ljubezni, pozornosti in prijateljstva. Po svetu stopajte s to naravnanostjo, zaupajte intuiciji, prevzemite odgovornost za svoje življenje in videli boste, kako čudoviti ljudje bodo prihajali v vaše življenje.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Tehnologija omogoča, da z ljudmi vstopamo v stik tudi preko spletnih povezav. Glede na to, da imamo zaradi načina življenja vse manj časa in možnosti za osebni stik, je to dobrodošla novost. Kot povsod so tudi tu prednosti in slabosti.

Svet postaja vse manjši, ljudje se selijo v druge države in kontinente, včasih so se preselili v sosednjo vas. Včasih so vedeli, kdo je kdo in od kod prihaja, poznali so prednike, domačije so imele svoje vzdevke, tako kot jih imamo sedaj na spletu mi.

V preteklosti je bilo življenje drugačno. Ljudje niso imeli hobijev, ampak so delali od jutra do večera, otroci niso obiskovali izvenšolskih dejavnosti, ampak so staršem pomagali pri delu, tiho so morali biti, ko so starši govorili in kar tako mimogrede so bili pretepeni. Če že, so se igrali na travniku in v gozdu blizu doma. Ljudje so večinoma hodili peš, oz. niso bili zaprti v vozeče škatle, srečevali so se na enem trgu in eni trgovini in se poročali v področju nekaj vasi. Če je v vas prispel neznanec, je bila za nekaj časa to glavna točka pogovorov. Najlepše pa je bilo na veselici. Tam so se lahko približali simpatiji, ljubezni ali pa v dvoje izginili v noč, ne da bi kdo vedel.

Tako je bilo včasih, še nedolgo nazaj smo imeli stacionarne telefone, pisale smo pisma vojakom in v Anteni brali zaupna pisma. Kljub pomanjkljivi tehnologiji se nam je uspelo zmeniti za zmenek, čakali smo pod uro na postaji ali pri pošti. Včasih tudi zaman. Ker je vsak čakal na drugem koncu ali pa ni imel kam sporočiti, da ga ne bo.

Danes je danes. Živimo danes, ne včeraj in ne jutri. Zaradi načina življenja vse manj časa in možnosti za osebni stik. Danes se ljudje bistveno več ukvarjamo s sabo kot so se včasih. Včasih so bili ljudje srečni, če so imeli streho nad glavo, niso bili lačni in bolni, kar je pomenili, da lahko delajo od jutra do večera. Tudi danes se dela od jutra do večera in tudi danes so nekateri še vedno lačni. A je drugače. Svet je na dlani, kar se zgodi na drugem koncu sveta izvemo v pol ure. Tudi ostale stvari se dogajajo hitro, čas preprosto hitreje teče, vsi hitijo, vse bolj živimo v svojem svetu in socialni krogi se vse bolj zapirajo. Imamo krog prijateljev in znancev, ki pa se ne spreminja. Bolj ali manj so to eni in isti ljudje. Dogaja se, da ljudje zaradi različnih vzrokov iz teh krogov izstopajo in naenkrat smo obkroženi z nekaj ljudmi in zaželimo si kaj novega. Kje spoznati osebo, stkati novo prijateljstvo, malo poklepetati zvečer pred spanjem? Izkoristite to, kar imate na dosegu roke. Oseba je en klik stran od vas.

Prisotni ste na Fb-ju in sodelujete na forumskih debatah, a če si želite spoznati novo osebo, obiščite mesto, kjer se zbirajo ljudje, ki si tega tudi želijo. Vedno znova me fascinira, kako se ljudje tega otepajo. Kot da je slabo, če je jasno, da želijo spoznati novo osebo, razširiti svoj krog znancev in prijateljev. Recimo, da obožujete morje in se radi potapljate. Ker je potapljanje v dvoje varneje, potrebujete osebo, ki se bo potapljala z vami. Ampak ker ne sme nihče izvedeti, da potrebujete so-potapljača morate to izvesti na prefinjen in prikrit način. Vpišete se v bralni krožek. Tu boste hlinili zanimanje za literaturo in subtilno iskali znake, kdo od njih je potapljač, ki bi se bil pripravljen potapljati z vami. In poskušate in vedno znova ste razočarani. Ugotovite, da so ljudje čudni in da vas vedno znova ranijo. Ali pa morda iščete na napačnem mestu. Če torej želite razširiti krog znancev, prijateljev, sorodnih duš obiščite mesto, kjer se zbirajo ljudje, ki si tega tudi želijo. Če želite spoznati osebo, ki si tudi želijo spoznavati nove osebe, obiščite mesto, kjer se zbirajo ljudje, ki si tega tudi želijo.

Drug pomislek, s katerim ljudje pridejo na dan je ta, da ne vedo, kdo je na drugi strani ekrana. Da človeka ne poznajo, in da jim je prijetneje spoznavanje v živo. Res je, ne vemo, kdo je na drugi strani, dokler ga ne spoznamo. Ko ste prišli na svet niste poznali nikogar. Znan vam je bil utrip vaše matere in to je bilo verjetno vse. Vsi ljudje v vašem življenju so bili so bili neznanci, ki so kasneje postali vaši znanci, prijatelji, partnerji. Spoznavanje v živo je drugačno zaradi dveh stvari. V živo so ljudje prijaznejši, prijetnejši, ljudje preprosto želimo narediti prijeten, všečen vtis. Da človeka približno spoznate potrebujete nekaj mesecev dokaj rednih srečanj in stikov, pa naj gre za prijateljski ali partnerski odnos. In če se ne izide, vas po nekaj mesecih čaka nov krog. Koliko ljudi spoznate na mesec s podobnimi željami in interesi? Med kolikšnim številom ljudi izbirate? Ali nekaj mesecev življenja podarite vsakemu, ker druge izbire niti nimate.

Spletno spoznavanje je bistveno hitrejše, v relativno kratkem času lahko pridete v stik z velikim številom ljudi. Človek, skrit za ekranom, si bistveno več upa. Lahko je direktnejši, nesramnejši, nestrpnejši, prej pride na dan tisti temni del človeka, po katerem se odločate ali se boste s človekom še srečevali ali je to neskladno z vašim zemljevidom življenja in boste z njim prekinili stik. Na spletu so ljudje iz realnega življenja, le hitreje lahko naredite selekcijo kdo vam odgovarja in kdo ne.

Tu nastopi prvi problem, ljudje niso navajeni, da imajo kdaj pravico reči NE, ne ustrezaš mi, brez občutka krivde. Več o tem piše v knjigi 8 moških, zakaj pa ne?. Čeprav je napisano za odnos moški-ženska, boste odgovore našle tudi osebe, ki ste že v partnerstvu ali uživate v samskosti.

Ko ljudem predlagam spoznavanje na spletu, je njihov prvi pomislek varnost. Da je spletno spoznavanje nevarno, da svoje žrtve iščejo takšni in drugačni psihopati, da na otroke prežijo pedofili, da se ljudje predstavijo kot prijazni in ustrežljivi, potem te pa dobijo v svoje kremplje in izsiljujejo ali kakorkoli drugače otežujejo ali celo uničujejo tvoje življenje.

Vse to je res. Spletno spoznavanje je nevarno. Nevarno je tudi spoznavanje v živo. Nevarna je vožnja z avtom, nevarno je leteti z letakom, nevarno je plavati v morju, nevarno je hoditi v gore, nevarno je preveč jesti, kamorkoli se obrnete, povsod na nas preži nevarnost. Zato obstajajo pravila, priporočila, prepovedi, pripomočki, znanje... da se tem nevarnostim lahko izognemo kolikor je le v naši moči. Zato, da varno pridemo na cilj vozimo po predpisih, upoštevamo razmere na cesti, predvsem moramo imeti pa zanesljiv in dobro vzdrževan avto. Kljub temu se lahko zgodi nesreča, ki je nismo mi povzročili, a smo udeleženi. Pomislite, koliko ljudi umre na naših cestah, koliko je poškodovanih in morda njihovo življenje ne bo nikoli več takšno kot pred nesrečo, pa kljub temu zaradi varnosti ne gremo peš. Usedemo se v avto in odpeljemo. Če bi komu rekli, da hodite peš zato, ker je varneje, bi bili deležni marsikakšnega čudnega pogleda. Ljudje po cesti za hobi drvijo z motorji, prosto plezajo po stenah, se opijajo, kadijo, drogirajo, nezdravo jedo.

Navezovanje stikov in spoznavanje ljudi po spletu nič bolj nevarno od ostalih dejavnosti. Poučite se, upoštevajte priporočila in verjemite, da bo prav prijetno in čisto dovolj varno.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Telo se avtomatsko, brez naše volje, odzove bolečino. Če se zbodemo ali opečemo, avtomatsko umaknemo roko prej, preden smo razumsko sploh dojeli, kaj se je zgodilo. Živčni končiči sporočijo in telo ukrepa. To je avtomatska obramba na dražljaj za preprečitev hujše poškodbe. Ko se znajdemo v nevarnosti, avtomatsko vemo, da pred poplavo zbežimo na visoko, da tečemo stran od ognja in ne proti njemu, bežimo stran od nevarnosti in ne proti nevarnosti. Če nas kdo napade, se branimo z večjo močjo, kot smo si kadarkoli lahko predstavljali, da jo imamo. Vsi ti odzivi so avtomatski na sprožilec ali stresor. Vegetativno živčevje omogoči, da telo odreagira v trenutku z izločanjem stresnih hormonov, ki povzročijo hitrejši utrip srca in globlje in hitrejše dihanje, da v celice pride čim več kisika. Na ta način mišice zmorejo več in dlje časa. Stres sproži avtomatski odziv, zato da nevarnosti ubežimo oz. se je rešimo.  S telesno aktivnostjo tako telo razbremenimo stresnih hormonov. Na čustveni stres telo reagira enako.

Vzdražni prag je meja, ko telo začuti stres. Višina vzdražnega praga je pri ljudeh različna. Na vzdražnem pragu je stresa ravno toliko, da nam da zagon, vztrajnost, porajajo se ideje in smo aktivni. Na koncu čutimo zadovoljstvo, izziv http://www.studio-heliantha.si/news/118/17/izziv je bil ravno pravšnji. Temu rečemo pozitivni stres. Ne škodi nam.

Bolečino, obisk pri zobozdravniku, injekcijo, višino, srečanja z različnimi živalmi … ljudje različno doživljamo. Pravimo, da ima nekdo nizek prag, se pravi, da prej zazna, prej reagira, nekdo drug pa ima ta prag višji. Merimo po sebi, zato včasih drugega težko razumemo. »Kaj vse sem že dal jaz skozi, ti pa še tega ne zmoreš in samo jamraš!« Stres pa ni vedno tako zaznaven, saj si sami in nam drugi »dajejo korajžo«. Znani so primeri, ko je osebi, po rutinski operaciji, oslabela trebušna slinavka do te mere, da si je krvni sladkor morala uravnavati z zdravili inzulina.

Če je izziv prezahteven, če gre čez vzdražni prag, pride do čustvenega stresa. Čustveni stres lahko imenujemo tudi stiska. Razlika je v tem, da fizične, realne, vidne, otipljive nevarnosti ni in zato se stresni hormoni ne porabljajo, ampak v našem telesu ostajajo.  Večina procesov se dogaja v našem nezavednem, mi pa se le slabo počutimo.

V nezavednem steče proces, ki oceni, ali smo situaciji kos ali ne. Na ta avtomatski proces zavestno nimamo vpliva. Nezavedno nam preko čustva sporoči, kaj se tam dogaja. Čustvo je samo sporočilo. Neprijetna sporočila bi morali vzeti resno. Sporočajo nam, da nekaj ni v redu, da je treba popraviti. Ko v avtu zasveti rdeča luč, ustavimo in ne gremo naprej, dokler ne rešimo težave. Ko v nas zagori rdeča luč, gremo naprej. Zakaj nam je avto pomembnejši od nas samih?

Tako se začne nalagati. Nalaga se leta in leta. Samoobtoževanje, primerjanje z drugimi, občutek krivde in neustreznosti. Dovolimo in včasih še pomagamo, da se to razbohoti. Občutek moči, občutek, da zmoremo, postaja manjši. Strah postaja vse večji. Preganjalci, kontrolorji, obtoževalci, ukazovalci, zastraševalci, karajoči starši – vse to je v nas dan in noč, in noč in dan. Z eno besedo jih ljudje imenujejo demoni. Bežimo pred demoni. Hočemo jih utišati, se jih znebiti. A te neprestane grožnje, ukaze, zasmehovanja, poniževanja … nesemo sabo, kamorkoli gremo. S trudom jih uspemo potlačiti, zanikati, se sprenevedati, da jih ni. To je delo. Za delo rabimo energijo. Če energijo porabimo za to, nam jo začne zmanjkovati za vsakdanje zahteve življenja. Ker smo utrujeni, izzivi življenja postanejo težji. Vzdražni prag je nižji. Še prej pride občutimo novo stisko. Nimamo več občutka, da bomo zmogli. Že ob misli se pojavi nova stiska.  Jutranjo tesnobo lahko zaznamo kot tesnobo, lahko pa kot nemir, razdraženost, utrujenost, brezvoljnost, slabo počutje, občutek, da se nam godi krivica. Na začetku čez čas popusti, ko pa postane telo še bolj utrujeno, se nadaljuje v dan in potem v noč. Tesnoba, stiska izčrpa telo kako, kot bi pretekli maraton. Zdaj pa poskušajte vsak dan preteči 4 maratone in hkrati z nasmeškom na obrazu narediti še vse ostale dnevne obveznosti. Kdo to zmore? Nihče. Telo se utrudi, organi ne delujejo več optimalno in pride do bolezni. Svetimo kot novoletna jelka v rdečih lučeh, a mi teramo dalje. Namesto vase, se usmerimo v okolico. Nesporazumi so na dnevnem redu, ne razumemo sebe, ne razumemo drugih. Občutek imamo, da se drugi spravljajo na nas, nam nalašč nagajajo, ne pomagajo, otroci so nemirni, neubogljivi, ker jih mi iritiramo s svojo energijo. Pogovor ni pogovor, ampak obtoževanje. »To mi ni všeč, tisto mi ni všeč, tega nisi naredil/a, onega nisi naredil/a, to moraš tako in ono mora biti tako«. Slej ko prej poči. Ljudje se nam umikajo, nihče več nas ne vpraša, kako si, kako ti pomagam. Celo več, začutijo, da smo v stiski in zato lastne frustracije stresajo na nas. S tem naši demoni dobijo svojo hrano. Klonimo, spet smo tiho, še bolj ustrežljivi, še bolj se potrudimo, še več zahtevamo od sebe. Zbujamo se v bolečinah, imunski sistem peša, bolezen na bolezen nas plaši in dodatno jemlje moči. V vse večji stiski smo. Stres je vse večji. Bitka doma in bitka v službi. Red delamo zunaj, namesto da bi ga naredili v sebi. Pravijo, da je izgorelost posledica slabih odnosov. Slabi odnosi so posledica nepoznavanja sebe, nemoči, napačnih razlag in napačnih zato odločitev.

Ko se dlje časa slabo počutimo, se to pozna na naših čustvenih odzivih in telesu. Telesni znaki stresa so se povišan srčni utrip in krvni tlak, potenje, hladna koža, bledica ali zardevanje, napete mišice, lahko pride celo do vrtoglavice, glavobola ali migrene. Če vzrok, stresor ostane, ostane tudi stres. Telo se poskuša do neke mere prilagoditi, je pa še vedno napeto, zato smo hitreje utrujeni, težko se zberemo, pozabljamo, težko zaspimo, pogosto se prebujamo ali pa bi samo spali in sploh ne vstali, razdražljivi smo, nerazpoloženi, umikamo se v samoto, ker nam je druženje prenaporno, preveč ali premalo jemo, segamo po ogljikovih hidratih, saj le ti v telesu sprožijo izločanje serotonina – hormona sreče. Nimamo obstanka, stvari naredimo na pol, vse je težko, prenaporno je, razpoloženje se nam menja ali pa postajamo vse bolj brezvoljni. Malo odleže po športni aktivnosti, kozarcu alkohola, dimu marihuane. Smo v kroničnem stresu, pojavi se prva tesnoba, panični napad, depresija, motnja hranjenja, samopoškodovanje, kronična utrujenost.

Telo ne zmore več in pride do prvih težav in bolezni. Imenujemo jih psihosomatske motnje ali bolezni. Strokovnjaki ocenjujejo, da je psihosomatskih bolezni od 60-80%. Bolečine, slabosti, vrtoglavice, slabo počutje, povišana telesna temperatura, kožne spremembe, bolečine v hrbtenici, želodcu, razdražljivo črevo, boleče menstruacije, težave z zanositvijo … je le nekaj naštetih. Ljudje se v stiski in fizičnih težavah zatečejo k zdravniku. Na vsak način je najprej treba izključiti organski vzrok za težave. Ko izvidi in preiskave ne pokažejo nič posebnega, zdravnik pove, da je vzrok verjeno psihični. Tukaj se ustavi. O tem se premalo govori in se vedno je v družbi neka stigma o zmešancih. »Nisem nor. Ne ti men.« Norih ljudi ni, so le ljudje, ki so klonili pod težo psihičnih obremenitev. Telo kloni pod težo notranjih procesov, zaradi katerih ne zmoremo vsakodnevnih zahtev, obremenitev in pričakovanj. Nekateri zato zbolijo za depresijo, drugi za fibromialgijo. Nekateri imajo socialno fobijo, drugi avtoimuno bolezen. Vzrok je enak. Stalen stres, ki se ga ne zavedamo, ker se je telo navadilo na notranji pritisk. Ko se navadimo, ne občutimo več jasno. Telo ne pošilja več rdečih signalov. Škodljivi procesi pa tečejo naprej.

Ljudje so pripravljeni samoplačniško hoditi na različne preiskave, ker so prebrali na Googlu, manj pa so pripravljeni narediti karkoli, kar bi jih čustveno razbremenilo. Težko je dopovedati osebi v stiski, da je njegova bolezen verjetno posledica prezahtevnosti do sebe, slabe samopodobe, strahu, ki ga nosi v sebi, nepotrebnega občutka krivde, večne borbe z okolico. Jezni so na zdravnika, ker ne naredi nič, ker mu predlaga antidepresive, ker ga ne pošlje na ponovne preiskave ali fizioterapijo. Oseba se počuti neslišana, nemočna, prestrašena je, ker res ne more in ne zmore, ker ima res težave, ker jo res boli, ker se ji zdi, da jo nihče ne jemlje resno. Vse to je ponoven stres. In vse to simptome bolezni samo še poslabša. Začaran krog. Zato pišem, vam ponujam tehnike, vaje, vas spodbujam, prosim, težim, vztrajam, ponavljam …

Starejši kot smo, več nepredelanega je lahko v nas. Ko delam z otroki, v pol ure naredimo in rešimo večino. »Najlepša hvala za vse še enkrat. Sin je komaj čakal, da gre v posteljo in vesoljsko ladjo... Delaš čudeže! Hvaležna!«

In po nekaj dneh: »Drugače ti povem, da je sin full v redu, čisto prerojen. Zvečer se sam spomni in gre v vesoljsko ladjo... Zdaj tudi spet hodi na tekme in mu gre zelo dobro... Je sploh možno, da se tako hitro obrne razpoloženje? Zelo sem vesela in mi je odleglo.«

»Je sploh možno?« vpraša mami, ki je bila ves čas zraven, in ki bolj od mene ve, kako je bilo prej in kako je sedaj. Ja, takšna razlika je, ko spraznimo telo navlake.

Po petdesetem letu traja 10 – 15 minut, da očistimo prsni koš, naslednjih 10 – 15 minut za glavo. Ampak nič hudega, kaj je nekaj minut več, od mesecev in let, ko se boste počutili bolje. Na bolezen vpliva razpoloženje. Če trenutno ne zmorete in ne morete ničesar drugega, poskrbite, da se boste bolje počutili. Odstranite misli, ki vam ne koristijo, odpravite stisko iz prsnega koša, ne koristi vam, nehajte brskati po spletu in iskati o svoji bolezni, ampak vzemite kozarec vode, stisnite pol limone in se usedite na sonce za 10 minut. Sprostite se, izklopite možgane. V teh desetih minutah se ne bo zgodila nobena katastrofa. »Morda je čas, da se rešim navlake preteklosti, bolečih spominov, ran preteklosti, slabega počutja, nemoči …« Tu je nova zanka. Demoni so neverjetni: »Ne smeš si tega dovoliti!« Zahteve ne zaznamo jasno, razumsko vemo, da bi nam koristilo, a odlašamo, dvomimo, ne verjamemo, iščemo izgovore in drugo pot. »Bo že.« In tudi je. Nekako.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Danes pridete na vrsto fantje.

Ob vpisu na spoznavni portal si vsak želi, da se začne nekaj dogajati. Imate dve možnosti. Lahko čakate, da vas nekdo najde in z vami vzpostavi kontakt ali pa greste sami v akcijo in naredite prvi korak v komunikaciji. V moški naravi prevladuje želja po odkrivanju, ženska pa želi biti odkrita.

Takoj se postavi vprašanje, kaj napisati. Sprostite se, najslabše kar se lahko zgodi je to, da odgovora ne dobite. Ampak za nekatere je to katastrofa in nekaj tako groznega, da zato raje ne napišejo ničesar in čakajo. In so malo razočarani, ker se ne dogaja toliko, kot bi si želeli.

Vrnimo se k katastrofi. Ali se vam res nikoli ni zgodilo nič hujšega kot to, da vam nekdo ni odgovoril na e-mail? Ali se vam ne zdi, da so katastrofe drugačne tragedije, kot neodgovor na e-mail? Česa se pravzaprav bojite?

Bojite se zavrnitve. Bojite se zavrnitve človeka, ki ga vidite na sliki (ali pa še to ne) in o njem ali njej veste nekaj osebnih podatkov, a še za te niste sigurni, če so resnični. Svoj svet ustvarjate vi. V vas je enačba, da je neodgovor na e-mail zavrnitev vas. Enačba, ki vam dela težave je:

e-mail = jaz

Ta enačba je napačna, in dokler je ne boste zamenjali, boste imeli težave v virtualnem in realnem življenju. Ženska na e-mail ne odgovori iz različnih razlogov. Začnimo z najbolj banalnimi razlogi od pomanjkanja časa, morda je na portalu prisotna le kakšen dan na teden, morda se ji zdaj ne da pisati, ker ni prav razpoložena, morda se dopisujejo s kom drugim in je njeno zanimanje usmerjeno drugam, morda je v fazi, ko se smili sama sebi in je jezna na ves svet in verjemite, ni stavka, ki bi bil pravi, morda je ocenila, da ste v redu oseba, a ker je antišportnica je povezovanje s športnikom ne zanima, oz. se vajine želje ne ujemajo… nič od tega ni povezano z vami kot osebo. V redu in dobra oseba ste, a odgovora kljub temu niste dobil. Malo je skregano z logiko, ampak pri ženskah logika šepa.

Pravijo, da se spodobi, da se na e-mail odgovori. Zdaj pa vi meni povejte, ali si res želite medel, vljuden odgovor na vaš e-mail. Kaj imate od tega, razen izgube časa? Ker se spodobi, boste nanj odgovori. In potem se dogaja, da je obema bolj kot ne odveč taka medla in občasna komunikacija, nihče je ne prekine in oba sta razočarana, ne da bi sploh vedela zakaj? Ker je v vas enačba

odgovor = zanimanje zame = dober sem = morda se bova ujela

ali…

Kar nekaj takšnih enačb nosimo v sebi in delajo nam precej težav. Odkrijte svoje enačbe in naredili boste velik korak v lažji svet.

Česa NE pisati v prvi e-mail?

1. Ne pošiljajte samo Oj, Hojla, Haj, Živ… za ženske je to SPAM.

2. Ne pošiljajte svojih genitalij, ker ste trenutno edini, ki je nad njimi navdušen.

3. Pišite vsaj približno pravilno slovensko, punce to obožujemo. Razni kwaj zdj bejbi, kk si, kwa dugaja, a me rufneš, se še prebrati ne da in želja po nadaljnji komunikaciji pade na nivo zimske temperature na Aljaski. Torej če ste 21+, si z malo drugačno sestavo črk bistveno povečate možnost odgovora.

Kaj napisati v prvi e-mail?

Sprostite se in bodite vi. Ne pretvarjajte se. Napišite, da ne veste kaj napisati, da bi malo poklepetali, a ne veste s čem začeti, da si želite izpasti frajer in ne veste, kateri stavek je tisti, ki bi ji bil všeč. Sprostite se, niste na sestanku, zemlja se ne bo začela vrteti v drugo smer, niste na izpitu. Lahko ste bolj resni in napišite, da vas zanima, kdo je na drugi strani ekrana. Da vas zanima, kaj jo je danes razveselilo, česa se veseli v prihodnjih dneh… Ne morem napisati vseh stavkov, pomembno je, da pridejo iz vas. Ne naučeno, ne prestrašeno, ne zablokirano. Pišite, bodite vljudni kot bi bili, če bi se srečala v realnem življenju. Napišite tako, da se da na kaj odgovoriti. Napišite, kar si želite napisati, a si ne upate. Ne pretvarjajte se, želite osebo, ki vas bo imela rada takšnega kot ste. Dovolj dobri ste.

Veliki fantje ste krasni in velike punce komaj čakajo, da vas spoznajo.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Kako je, ko eden ali drugi stopita skozi vrata doma? Vem in razumem, da ste slabe volje takoj, ko primete kljuko vrat.  Toliko zamer, skrbi in slabe volje je, da je pridete domov namrgodni, naredite red, ker igrače niso pospravljene, ker pokrov straniščne školjke ni pokrit, ker se po tleh valjajo nogavice, ker se že od včeraj ne pogovarjata, ker vas ne sliši ali mu ni mar in ker ji nalašč ne pomagate, ker vam gre na živce, da karkoli naredite ni dovolj dobro in je lažje gledati TV ali ekran, da se izklopite. Meseci in leta prinesejo odtujenost. Kako začeti znova? Pogovorite se. Najprej se seboj. Bodite pošteni s seboj. Ni enostavno. Predelajte vse, kar vas mori in teži. In potem se lahko pogovorite z njo ali njim. Ne očitajte in govorite o sebi. Kako se počutite in kaj si želite. Potem prisluhnite brez prekinjanja. Ne branite se, ponovite slišano, če niste prav razumeli ali je premočno zabolelo. Prisluhnita drug drugemu in se vprašajte, koliko sta drug drugemu še pomembna.

Počasi začnita spreminjati vsakdan. Pogovarjajta se, delita svoje misli, želje, skrbi, strahove. Začnita si zaupati. Dom naj bo prijeten, razveselite se, ko eden ali drugi pride domov. Vsi radi gledamo, delimo, gane nas, kako so psi veseli svojih gospodarjev, ko le-ti pridejo domov. Kako veseli smo mi, ko se srečamo? Mahate z repkom? Ali si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi bili drug drugega tako veseli? Kako drugače bi se počutili? Kako radi bi se vračali domov, kako radi bi čas preživljali skupaj? Kako drugačno bi bilo družinsko razpoloženje? Kako lažje bi bilo, če bi sprejeli njeno ali njegovo drugačnost, če bi njo ali njega postavili pred prijatelje, sorodnike, pa četudi pride do zamere? Kako drugače bi bilo, če bi ji/mu pokazali, da vam je pomemben/a? Ali si lahko predstavljate? Ja, to je teorija, ki ni daleč od prakse. Začne se s spoznavanjem, o čemer sem nedolgo nazaj pisala. Odnos se gradi vsak dan sproti, ne da bi zavestno delali na »gradnji«. Zavestno delo je delo, kjer pričakujemo plačilo. Zato pravim, da odnos živite. Ne vlagajte, ne načrtujte gradnje, ampak živite. Ko boste čutili, boste brez težav pravilno odreagirali, sprejemali prave odločitve, lažje razumeli in odpuščali. Odnos ni matematika, kjer med števila stlačiš znake, da dobiš pravilen rezultat. V odnosu so odtenki, kjer lahko zategnemo ali pa razumemo. Bolj kot boste razumeli sebe, bolj kot boste vedeli, kaj si želite, spoznali in obvladali svoje misli, ego, notranje avtomatske procese, imeli občutek varnosti, si zaupali, čutili svojo moč … lažje bo šlo in boljši bo vajin odnos. To je čustvena inteligenca in višja kot je, boljši je odnos. Za to pa je treba včasih zavihati rokave. 13 do 20 let ali več hodimo v šolo, se učimo, da pridemo do znanja, da lahko opravljamo izbran poklic. Tudi potem je ves čas treba spremljati novosti na tem področju, da ne ostanemo zadaj in lahko sledimo razvoju. Koliko časa in energije pa posvetimo razvoju naše čustvene inteligence?

Lepo je živeti v odnosu, kjer si varen, slišan, ljubljen … tako življenje je precej enostavno, še bolj pa prijetno. Moja želja je, da vas, v kolikor je vaše življenje trenutno komplicirano, pripeljem do tja.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

»Vse lepo in prav,« rečete, »samo kje naj sploh spoznam koga? Služba in dom in ostala družba je več ali manj enaka.«

Hkrati z mojim odgovorom pride zavijanje z očmi.

»Pojdi na spoznavne portale.«

»Ne in NE.«

Kot da sem predlagala, naj skoči z mostu. Marsikdo bi res prej skočil z mostu, kot se vpisal na portal.

Ampak dajmo biti pošteni s sabo. A veste, kaj je tako grozno? To, da boste s tem kao priznali, da ste tako obupani. Kaj bodo ostali (katerikoli to že so) rekli. Kaj si bodo mislili?  Kdo so ti ostali? Kaj vam pomenijo? Zakaj je njihovo mnenje tako pomembno? Pa smo pri samopodobi. Vaši.

»Tam so itak samo brezvezni tipi.«

»Aha, rečem. A v realnem življenju spoznaš pa same tipe direkt za oženit.«

»Ja ne, samo meni spoznavanje v reali bolj ustreza.«

»Kul,« rečem. »In koliko tipov spoznaš v reali na teden?«

»Na teden?« se začudi.

»Ja, na teden.«

»Ja, ponavadi nobenega,« reče v zadregi.

Nekje to je realnost. Za moške in ženske, čeprav sem dala primer ženske, ker z njimi več delam. Kar mene pravzaprav začudi je to, da je brez pomisleka na FB-ju pripravljena za prijateljstvo potrditi neznane moške. Priznam, da sem nekaj časa precej premišljevala o tem, v čem je fora. V čem je fora, da spusti v svoj FB svet, kjer nastopa s pravim imenom in priimkom, delovnim mestom, slikami, ki povedo, kaj ji je všeč, kje se giblje, kaj jo navdušuje, nad čem je obupala, kaj ji manjka … vsi ti podatki se skrivajo v objavah, če le znate malo brati in povezati stvari. In fora, po vsej verjetnosti, je v tem, da se to imenuje prijateljstvo. V tem je tudi ključ FB uspeha. Midva sva prijatelja in jaz nisem obupan/a. Nihče ne misli, da sem obupan/a. Zdaj pa najprej predelajte to. Zase, ker se splača in je vredno.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Vsak odnos, prijateljski ali ljubezenski, začnemo graditi s prvim stikom. Bolj kot nam je oseba všeč, več misli in časa smo ji pripravljeni posvetiti. Če sta osebi v tem usklajeni, ni težav, ni stiske in ni trenj. Vse skupaj bi moralo biti precej enostavno, a se velikokrat zatakne. Zatakne se že v všečnosti. Nekdo nam je všeč, mi pa njemu malo manj. Z njim/njo bi preživeli več časa, on/ona pa z nami manj. Nastane prva stiska. Želja po bližini je velika, nastane hrepenenje in stiska se poveča. To je super podlaga za um in ego. Od veselja skočita v zrak. »Naredi to, naredi ono …« »Ne naredi tega in ne stori tistega …« so navodila, ki vodijo v zmešnjavo brez potrebe. Voditi začne »tisto« v nas. To so naše rane preteklosti in naša prepričanja. Strah pride na površje in ima svojo zabavo. Spet je dobil moč in spet lahko počne, kar ga je volja. Razpoloženje se poslabša, smo v stresu in tolerančni prag je nižji. Pravila postanejo strožja in ni odstopanj. Na ta način se lepe zgodbe končajo še preden se dobro začno.

Predelajte svoje rane preteklosti. Potolažite vse žalostne, prestrašene in razočarane osebe v sebi. Ne prelagajte tega dela na drugega, ker ne ve, ne zna in ne more narediti tega namesto vas.

»Nihče več me ne bo ranil.« Oseba se zapre in ne spusti do sebe nikogar. Želi si bližine, hkrati pa ljudi odriva od sebe. Ti mehanizmi tečejo v nezavednem, podpirajo jih prepričanja, zato težko uvidimo, da morda mi delamo nekaj, kar ni najboljše, čeprav obtožujemo in krivimo drugega.

Strah pred ujetostjo v odnosu je pogostejši, kot je videti na prvi pogled. Kakor si z nekom želimo biti, tako po drugi strani od njega/nje bežimo. Za to so primerni izgovori. »Rabim čas zase, za prijatelje, hobije …« Vse lepo in prav, a če v partnerstvu za skupno druženje ostanejo samo ostanki ur, ki jih ne moremo preživeti z drugimi ali drugje, se postavi vprašanje, ali mi tak odnos ustreza. Nekdo nam je, ali pa smo mi njemu, pripravljeni posvetiti, si želimo preživeti toliko časa z njim/njo. Če to obema ustreza, je v redu. Pravila, kako naj bi ljudje živeli ni, deluje le tako, da sta oba v odnosu zadovoljna, srečna, da se počutita izpolnjeno, varno, ljubljeno … Če temu ni tako, postane naporen še tisti čas, ko smo skupaj. Pogrešanje in hrepenenje ustvarita pričakovanja, ki se ne izpolnijo. Ne morejo se, ker se ne da nadomestiti preteklega časa. Na nas je, da premislimo, koliko smo se pripravljeni posvetiti drugemu. Če si bližine želite, predelajte strah pred ujetostjo, če pa je vaša potreba po bližini majhna, potem to jasno in glasno povejte. Veza na daljavo traja leta in leta, ker sta se ujeli dve osebi, ki jima to ustreza. Oba zadovoljna, drug od drugega dobita toliko kot rabita, nimata občutka ujetosti in sta srečna in zadovoljna, in ničesar ne bi spreminjala. S tem ni nič narobe, ustreza jima.

Ne pričakujte, da bo nekdo za vas skrbel. Poskrbite sami zase. V sebi poiščite nemočne osebe in speljite proces. Ko v sebi čutite moč, vas to umirja in pomirja. Ni vzroka za konflikt in zato je sobivanje prijetneje. Ni stiske, ni drame in ni stresa, in zato drug drugemu lažje kažete naklonjenost in izražate ljubezen. V nasprotnem primeru ste lahko stalno nezadovoljni. Obvladajte začetno negotovost. Zaradi morebitnih slabih izkušenj v preteklosti, ste previdni. Bodite, vendar še vedno v ravnovesju. Ne igrajte igre. Ne iščite dokazov. Ne delajte se nedostopni zato, da boste drugemu bolj zanimivi. Ne trgujte s spolnostjo.

Vaš »prostorček« varnosti je prazen, zato vas sili, da ga nekdo napolni. Ne more ga napolniti, ker tega najprej ne naredite sami. Karkoli druga oseba naredi, ni dovolj. Ni dovolj, potem se pa še skregata, in imate še manj, kot ste imeli prej. Lahko dobite »skrbnika«. To so osebe, ki za svojo samopodobo rabijo nekoga, ki je nemočen in od njih odvisen. Ko se takšni osebi najdeta, lahko precej let živita v soodvisnosti. Prva oseba postaja vse bolj nemočna, pogosto zboli, ker ji bolezen omogoča nemoč, druga pa vse bolj in bolj skrbi zanjo. Dokler … Druga oseba se lahko naveliča, postane ji pretežko in prenaporno in si zaželi drugačnega, lažjega okolja. Konflikti privedejo do ločitve in prva oseba se čuti izdana, druga se oddahne, eden in drugi pa se ne zavedata, da ju je »tisto« v njiju poganjalo krog soodvisnosti drug od drugega. Druga oseba živi zadovoljno toliko časa, da se oddahne, spočije, in ker nič ne spremeni v sebi, potreba po reševanju spet privre na dan in krog se tako nadaljuje.

Lahko se prva oseba nekega dne naveliča biti nemočna, postaja vse manj odvisna in drugi osebi to ni všeč. Ne dobiva več dnevne doze, da je dovolj dobra, da jo nekdo potrebuje. Strah jo je, da bo prvo osebo izgubila, če le-ta ne bo odvisna od nje. Razpoloženje pade, prepiri vodijo točno do tega, česar se je najbolj bala. Živeti začneta drug mimo drugega ali gresta narazen.

Osamljenost je včasih tako močna, da ljudje za nobeno ceno niso pripravljeni živeti sami. To so izvrstne tarče za čustvene manipulatorje. Pripravljeni so potrpeti in trpeti, se kriviti, se prilagajati, stopati po prstih, prositi in moledovati. Predelajte osamljenost v sebi. V nekaj mesecih ste lahko iz najhujšega ven.

Bolj kot boste sebe poznali, bolj kot boste lahko jasno vedeli, kaj in zakaj si česa želite, lažje boste to predelali v sebi in o tem glasno pregovorili. Spregovorili boste o sebi brez nalaganja krivde. Drug oseba vas bo slišala, ker ne bo napadena. Tako imate zelo velike možnosti, da se še bolj povežeta. Bližina, zaupanje in razumevanje drug drugega povezuje. Zato tolikokrat ponavljam, da bodite pomembni drug drugemu. Ljubezen je tako širok pojem, da se v njem lahko izgubimo, če pa se vprašate, koliko vam je neka oseba pomembna ali vi njej, boste lažje dobili nek občutek, na katerem gradite naprej. Osredotočite se nase, pobrskajte po sebi, vprašajte se, kaj, kako in zakaj in dobili boste odgovor. Vsi odgovori so v nas, v meni in v tebi.

Zgornji primeri so skrajnost in so le primer za lažje izhodišče. V nezavednem je ogromno neke šare, ki zelo močno vpliva na naše razlage o odnosu. Prehitri zaključki vodijo v stisko, prepir in razhod. Ljudje se sprašujejo, zakaj je toliko ločitev, namesto da bi se vprašali, zakaj tako malo časa posvetimo drug drugemu. Zakaj ga/jo ne vprašamo, kaj si želi, kaj pričakuje, kako ga/jo razveseliti, se približati, se bolj povezati. Dve osebi ne povežejo lepe stvari, povežejo ju reševanje vsakdanjih malenkosti. Medsebojna povezanost je odvisna od tega, kako se obnašata v stiski in v stresu. Pred leti sem pisala o puščavskem pesku, o drobnem zrnu, skoraj nevidnem s prostim očesom. Ta zrnca tvorijo mogočno puščavo, sipine, veter jih prinese celo k nam, kar zelo dobro opazimo na avtu, sploh če smo ga en dan prej peljali v avtopralnico. In taka drobna zrna so naše misli, stavki, odzivi … Kolikokrat so nam drugi pomembnejši od bližnjih? Kako različna merila imamo? Kaj vse prelagamo naj ali nanjo, pa bi morali narediti mi? Koliko dvojnih sporočil damo, kako dresiramo, vzgajamo njega ali njo? Zakaj ne zaupamo življenju in sebi? Kaj je v meni, da nisem zadovoljen s tem, kar sem si toliko mesecev ali let želel? Vprašanj ne zmanjka in odgovorov je še več.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Ko nekdo zbudi naš interes, ga želimo bolje spoznati. O njem ali njej ne vemo zelo malo. Morda to, kar smo o sebi prebrali na spletu, kar nam je povedal prijatelj in kar nam je do sedaj oseba povedala sama. Ampak sploh ženske imamo čudežno moč in zelo hitro zaključimo, kakšen kdo je. Ti zaključki pa delajo težave.

Če si priznamo ali ne, še sebe ne poznamo dobro. Lahko imamo o sebi še tako dobro mnenje in prepričanje, v življenju pridejo situacije, ko odreagiramo čisto drugače, kot bi pričakovali. Preseneti nas in presenečeni smo sami nad sabo – v dobro ali slabo.

Svet sodimo po sebi. Izhajamo iz sebe in na podlagi tega delamo zaključke. Nezaupanje vase in v življenje, strah, nepredelane pretekle izkušnje, hrepenenje, upanje, prazna čustvena posoda ustvarijo prepričanja, ki se jih težko otresemo.

Tudi ko leta in leta živimo z osebo, nas ta še vedno preseneti. Torej lahko rečemo, da na začetku nekega poznanstva lahko predvidevamo, ne pa, da vemo, kakšna ta oseba je in kako v življenje deluje. Razlika med enim in drugim je v tem, da v predvidevanju osebi damo možnost, s prepričanji pa ne.

Bolj ko smo v ravnovesju, harmoniji, bolj ko smo sposobni sami urejati in stabilizirati svoja čustva, bolj pravilno sliko imamo o drugih ljudeh. Ljudje nismo samo dobri ali slabi, ljudje smo oboje, katera plat bo prevladala, pa je odvisno od človeka samega.

Večkrat slišim prepričanje, da so edinci mamini sinčki. Ko ženska spozna moškega, ki je edinec, mu prilima nalepko maminega sinčka. To je njeno prepričanje zaradi pretekle izkušnje. Lahko pa reče, ojej, pa da vidim, če je res. Morda pa se motim. V prvem primeru bo ciljano iskala znake, da se njeno prepričanje potrdi. Prepričanje vedno hoče potrditev, in kot da nekaj znotraj nas išče, se fokusira in potencira vse, kar ta oseba naredi ali ne naredi, samo da se potrdi. Tak človek bo bistveno bolj kritično ocenjevan, ko če bi imel sorojenca, a bi deloval enako. Mamin sinko ni nekdo, ki je edinec, ampak oseba, ki mu je ali lagodneje, če nekdo drug odloča in dela namesto njega, ali oseba, ki se ne upa upreti manipulativnim staršem, ali oseba, ki nima pravilno postavljenih prioritet v življenju in gre zato po liniji manjšega napora.

Prepričanje žensk, ki preveč ljubijo je, da se bo spremenil. Ko bova poročena in imela otroke, bo iz trenutno nezanesljivega, občasno ignorantskega in nesramnega fanta postal zrel, resen in odgovoren mož in oče. In vztrajale bodo dolgo, ker prepričanje hoče potrditev.

Eno izmed prepričanj je, da človek, ki je veren, ne bo varal. Vera bolj slabo preprečuje varanje.

Oba spola imata vsa svoja prepričanja. Vedno pa izhajata iz sebe.

Dajte ljudem možnost. Poslušajte svoje misli, napišite jih in sebi postavljajte vprašanja. Zakaj tako mislim, ali in če zakaj posplošujem, ali ljudi ocenjujem samo črno-belo, kaj s tem prepričanjem dobim … Opazujte svoje občutke in jih napišite zraven prepričanja.

Odgovori vas bodo presenetili. Ugotovili boste, da preteklost ni predelana, da želite zagotovilo, da vas je strah ponovno upati …

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Partnerstvo

Stokrat sem že napisala, pa bom tokrat tudi. Tu, kjer smo sedaj, smo zaradi odločitev, ki smo jih sprejeli v preteklosti. Danes sprejemamo odločitve za prihodnost. Te odločitve niso samo, ali zamenjati službo ali ne, ali se poročiti ali ne ali kupiti stanovanje ali ne. To so tiste male odločitve, ki jim navadno rečemo naključje. Po naključju smo nekaj slišali, videli, nekoga srečali, spoznali … Čustvene energije v nas pa določijo, kaj bomo s tem naredili. Zato se lahko zataknemo ali spregledamo.

Na spletu kroži kup nasvetov, floskul, mnenj, sarkastičnih stavkov o razmerju, moških, ženskah. Razočarani so tako moški kot ženske. Razlika med njimi je v tem, da ženske to govorimo na glas, moški pa le občasno, če že, s prijateljem potiho. Ženske bolečino vlečemo mesece, ker živimo v preteklosti ali prihodnosti, moški večinoma predelajo hitreje, ker se osredotočajo na sedanjost. Nepredelane, potlačene bolečine preteklosti ustvarijo zamere in obrambne mehanizme, ki nam škodijo. Namesto, da bi se vprašali, zakaj sem izbral/a tega partnerja ali partnerko v preteklosti, se osredotočimo na to, kako je lahko ta ali taka, kako je lahko naredil/a to in ni ali pa tega in tega ni naredil/a. Kaj vas je pritegnilo k njemu ali nje? Kaj ste računali, na kaj upali, o čem sanjali, pred čem si zatiskali oči? Katera je bila tista potreba v vas, prepričanje, iluzija, ki je omogočila, da ste sprejeli ne najbolj optimalno odločitev, pa čeprav v dobri veri, da se bosta imela rada, in da bosta skupaj ostala vse življenje? O tem premislite. Dokler tega ne predelate, se zgodba lahko ponovi, samo obraz bo drug.

Biti lep

Veliko moških si želi nekoga ob sebi in enako veliko število je tudi žensk. Vsak z vsakim ne more živeti. Zbližujejo nas podoben pogled na življenje, skupni interesi, dopolnjevanje drug drugega. Če pogledate pare, opazite, da nekdo govori veliko, drugi manj, da je nekdo »močan«, drugi pa »vodljiv«, da nekdo želi biti v ospredju, drugemu pa ugaja, da ni tako izpostavljen. Privlačijo nas lastnosti, ki jih nimamo, so nam pa všeč. Do tu je vse lepo in prav, se strinjate?

Glede na število delitev in všečkov, si PRAVA (ne vem sicer, kakšna je neprava), želi TO.

Ničesar podobnega nisem našla glede želja moških. Navadno napišejo, da si želijo skromno in pošteno, da se ukvarja s športom oz. z dejavnostjo, ki je njemu blizu.

Na splošno gledano, ne bi smelo biti prevelikih težav. Oba sta za resno vezo, oba vesta kaj želita. In se srečata. Najprej ocenimo zunanjost in se že na podlagi tega odločimo, ali nas človek pritegne ali ne. Uporabljamo floskule, da je pomembna notranja lepota in ne zunanja, a to je prvo merilo, po katerem se odločimo. Strinjam se, da nam človek mora biti na pogled všeč, da nas mora nekaj pritegniti k njemu To je ravnovesje. A včasih zunanjost tako odbije ali privlači, da zanihamo iz ravnotežja in vse drugo ni pomembno. Če nas odbije, tega človeka ne bomo nikoli spoznali in tudi nikoli vedeli, kaj smo zamudili. Tu ni problem. Problem pa je, če nas tako privlači, da ustvarimo iluzijo ali pristanemo na manipulacijo. Tu med moškimi in ženskami ni razlik. Povozimo torej vse, kar smo prej trdili, da nam je pomembno – njegove/njene vrednote, pogled na življenje, odnos do nas, usklajenost skupnih pričakovanj … Včasih gre tako daleč, da sploh ni važno, kako se ta oseba do nas obnaša, za nas je enostavno tako lep/a, privlačen ali privlačna, da se zaljubimo. Hec je v tem, ker se naši okolici sploh ne zdi tako lep ali lepa.

Zakaj je tako pomembno, da je lep ali lepa? Zdaj smo spet pri »tistem«. »Tisto« je lahko lažno prepričanje, zavajajoča iluzija, ki nekaj dopolni v naši podzavesti. Morda nezavedno začutite, da ste zato boljši, sposobnejši, več vredni, skratka, da vam je zrasla »cena«, ker je ulov tako lep. Pretiravam, vem, vendar želim, da se vprašate, zakaj mi je zunanjost tako pomembna (če vam seveda je). Moški se rad postavi s svojo žensko in ženska se rada postavi s svojim moškim, s tem ni nič narobe, če je v ravnovesju. Prav je, da ste ponosni na svojega partnerja ali partnerko, vendar zato vi niste nič boljši. Vaša vrednost ste vi sami, takšni kot ste, in ne, kdo je poleg vas. Zgodi se, da se oseba svojega partnerja sramuje, mu/ji teži, naj shujša, se po njegovih željah uredi, čeprav mu/ji to ni všeč, ga/jo pogosto popravlja, se iz njega/nje v družbi norčuje … in sta še kar v razmerju. Eden nezadovoljen, drugi nesrečen, ne prvi, ne drugi se ne osredotočata nase, ampak na drugega. Moški lahko odkrito občuduje druge ženske in obratno in svojemu partnerju ali partnerki jasno pove, kako je neustrezen. Svoje frustracije zaradi slabe samopodobe stresa na drugega in drugi je kot kanta brez dna, ki vse potrpi, ker … ljubi. Ja, ljudje pravijo, da je to ljubezen.

Izobrazba

Zakaj je tako pomembna izobrazba? Ne splošna razgledanost, ne čustvena inteligenca, ne pripravljenost na življenje, ampak izobrazba - diploma, magisterij, doktorat. To je potrdilo, da je človek osvojil znanje iz določenega področja, da je strokovnjak na tem področju. To ne pomeni, da je boljši, da ima avtomatsko visok življenjski standard, da zna prisluhniti človeku, da ne obsoja, da je pozoren, da razume svoja čustva, da ni čustveni manipulator, da prevzema odgovornost za svoja dejanja, da je pošten in zaupanja vreden … Geniji, ljudje z visokim IQ imajo lahko doktorat iz več različnih področij, razumejo in znajo stvari, ki so običajnemu smrtniku nedostopne, a se zgodi, da se v vsakdanjem življenju težko znajdejo. Moški in ženske. Nekdo s poklicno izobrazbo, pa je uspešen podjetnik in dober, topel, zaupanja vreden mož in oče ali žena in mati. Če oseba ni ambiciozna, če nima kariere, še ne pomeni, da zato ni uspešna. Človek je bistveno več kot njegova izobrazba in družbeni status.

Izobrazba med štirimi stenami ni pomembna. Pomembna postane v družbi. Zakaj? Zaradi vaše slabše samopodobe. Vi niste on ali ona. Vprašajte se, pomislite na to, kako bi se počutili, če bi nekdo vprašal, kaj je vaš partner ali partnerka po izobrazbi. Naredite scenarij in boste prišli do odgovora. Kaj začutite? Če je občutek neprijeten, navadno sram, nad 5, je morda »tisto«, ki vam lahko dela težave ne samo pri tem, ampak tudi drugje, pa čeprav tako zamaskirano, da zlepa ne pridemo do vzroka. Zdaj imate možnost, da to odstranite, potolažite. Predstavljajte si sebe, v scenariju, začutite občutek in če je nad 5, stopite do te osebe, pokličite vse osebe, ki so se kadarkoli tako počutile, jih združite, peljite na travnik, ponovno združite, da dobite eno in tej osebi povejte, da je na varnem, da je ustrezna, da je dobra, prijetna, da jo imate radi, da ni kriva, da je čudež življenja in da svet brez nje ne bi bil popoln. Ko je potolažena, ponovite scenarij, ocenite in postopek ponavljajte dokler ne spravite občutka pod 5. Tako se boste tudi glede tega uravnovesili. In šele takšni boste lahko videli realnejšo sliko osebe. Osebe kot celote, vse njene prednosti in pomanjkljivosti in odločitev bo ustreznejša.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Začetek razmerja

Recimo, da sta si dovolj všeč, da se želita ponovno videti. In tako smo v času spoznavanja. Nekateri bi hitro, drugi bi šli počasneje. Kaj je prav in kaj narobe? Oboje in nič. Hitrost spoznavanja je odvisna od vašega značaja, prepričanj, strahov, preteklih izkušenj, ran in bolečin, ki jih nosite s seboj …

Recimo, da si izmenjata telefonski številki. Tu nastane prva dilema. Kdo se bo prvi oglasil, kdaj je pravi čas, da vzpostavi ponovni kontakt, kaj naj napiše, da bo prav in kaj pričakujete, da bo v sporočilu, kdaj naj pokliče … Tu se nadaljuje začetno navdušenje ali nastanejo prva razočaranja. Ravnamo se po naših prepričanjih. Prepričanja so vedno lastna in ne splošna. Če sta prepričanji dveh relativno usklajeni, ne bo veliko težav. Če pa je prepričanje nekoga, da je po prvem srečanju prijetno sporočiti, da se je imel prijetno in lepo, bo to še isti večer ali naslednji dan sporočil po smsih. Drug to lahko sprejme na najmanj dva načina: sporočilo ga lahko razveseli ali ga/jo spravi v stisko.

V obeh primerih greste iz ravnotežja. Zdaj bom napisala obe skrajnosti. Vedno pretiravam, ker tako lažje najdete, kaj je »tisto« v vas, ki vam v naslednjih dneh ali tednih lahko povzroči težavo.

1. Od samega navdušenja se vidite v poročni obleki.

Osredotočite se nase, eno, dve ali pet prijetnih sporočil še ne pomeni, da lahko začnete načrtovati skupno življenje. Poiščite to hrepenečo osebo v sebi in jo na travniku umirite. Vse bo v redu, samo malo bolj se morata spoznati. Poznam pare, ki so ob prvem srečanju vedeli, da je to to. S tem ni nič narobe, ker ni pravila. A osebo na drugi strani še premalo poznate, da bi lahko začeli tako daleč načrtovati. Ja, želite jo ponovno videli in jo spoznati in do tu pojdite. Odgovorite, naj se čuti vaše veselje in to je za začetek dovolj.

1. Občutite ujetost, tesnobo, strah pred ponovnim razočaranjem.

Osredotočite se nase, eno, dve ali pet prijetnih sporočil še ne pomeni, da vam bo nekdo od zdaj naprej dihal za ovratnik in se kar lahko poslovite od življena, ki ste ga navajeni. So samo sporočila in poiščite sebe v sliki s predpasnikom in za štedilnikom. Zdaj imate možnost predelati ta občutek ujetosti in to naredite. Izkoristite to darilo življenja.

Lahko se pokaže prepričanje, da ne smete pokazati preveč navdušenja, ker potem ne boste več zanimivi. V tem primeru zaigrate igro plena, nasprotna oseba pa je lovec. Resnično ne veste, kako deluje oseba na drugi strani, vendar ravno s tem imate veliko možnosti, da to igro speljeta. Če je »lovec«, potem mu z vašim odzivom res ne boste več posebno zanimivi. Hvala bogu se je to pokazalo, še preden se je začelo. Če igrate igro lovec – plen, jo boste morali igrati dokler bosta skupaj. Včasih se je težko upreti želji in predvsem egu, ki hoče ali celo zahteva, da se nekdo zanj potrudi, na caplja ali da celo prosi. Ali boste to vlogo res lahko igrali naslednjih 30 ali 50 let? Otresite se želje in postavite v kot ego, dovolj dobri ste in zaslužite si nekoga, s katerim vam ne bo treba igrati.

Morda pride spomin na preteklo razmerje, kjer je bilo na začetku lepo, potem pa ne več. Bojite se, da se bo spet ponovilo. Poiščite to ali te osebe v sebi in jih potolažite. Proces je znan in naj zgodovina ne vpliva na sedanjost, ker vam ne koristi. Bojite se, da boste ponovno ranjeni in ravno s tem, ko želite to preprečiti, delate vse, da se bo to zgodilo. Zdaj imate priložnost, da poiščete to zavedanje v sebi, da ga odstranite in poiščete svojo notranjo moč, ki je zakopana in založena pod vsemi neustreznimi prepričanji in strahovi. Delajte tako dolgo, da začutite, da ste močni, da si zaupate in da znate potolažiti in zaceliti vse, ne glede na potem dogodkov. Na ta način se boste odzivali popolnoma drugače. Tako boste lahko vi VI. Takšni kot ste – prijetni, sproščeni, zabavni, zanimivi, vredni ljubezni.

Napisano velja v večji meri za ženske. Moški ste malo prikrajšani ali pa tudi ne. Ta veličastni multi-tasking ni vedno koristen. Denis Avdič je v svoji predstavi povedal nekako tako, da ima moški vedno lahko odprto samo eno datoteko v glavi in na tisto se osredotoča. Ženska ima v glavi odprtih 17 datotek, ene 53 jih teče še v ozadju. Torej, zaprite datoteke. Ko bo treba, jih boste pa odprle.

Metuljčki

Recimo, da sta si dovolj všeč in si želita več časa preživeti skupaj. Ne preskakujte časa spoznavanja. Ta čas izkoristite za spoznavanje sebe in njega ali njo. Začela se vam je polniti t.i. čustvena posoda (več v knjigi 8 moških – zakaj pa ne?).

Metuljčki pridejo ali pa ne. Metuljčki, tista zaljubljenost, ko slišiš travo rast. Zaljubljenost ni ljubezen. Zaljubljenost je projekcija lastne slike o partnerju v drugo osebo. Zaljubljenost je nihanje iz harmonije navzgor. Na lestvici ravnovesja, harmonije od 1– 10, smo nekje na 73. Pod kontrolo nimamo ničesar, ne misli, ne občutkov. Saj pravimo, da kar letimo, da sploh nismo na zemlji. V zaljubljenosti je vse rožnato, čudovito, prekrasno, idealno. Ta energija je tako močna, da prevlada nad tistim, kar se že na začetku pokaže, da ni dobro. V nas ali v njem/njej. Bo že in spregledamo. Bo že in potlačimo. V zaljubljenosti smo dobesedno ugrabljeni. Nismo sposobni videti realne slike, realnega stanja. Čustvena posoda je tako polna, da iz nje kar kipi. Tako je čudovito, da si ljudje neprestano želijo teh občutkov. Je kot droga, ki je nočemo pustiti.

Ob tako močnem čustvenem vzponu slej ko prej pride tudi padec. Če je ta padec na lestvici harmonije nekje do 4, osupnemo, kot na smo izgubili rožnata očala in drugo osebo, dogodek ali naše pričakovanje vidimo v precej realni luči. Če pa je padec pod 4, se v trenutku sprazni čustvena posoda, bolečina je močna, ego podivja, hrepenenja zahtevajo, preteklost udari na dan, misli podivjajo. In spet smo ugrabljeni. Več kot je nepredelanih čustvenih ran preteklosti, ki so ustvarila škodljiva prepričanja, bolj neustrezno boste odreagirali. Jeza, užaljenost, maščevanje, izražena ali pasivna agresija navadno spremljajo tak padec. Tak padec je morda povezan s čisto nepomembnim dogodkom, ki v vas sproži buren odziv. Osebam, s katerimi individualno delam svetujem, naj v takem slučaju raje najprej pokličejo mene kot njega ali njo in naj se, namesto muljenja, raje pogovorijo z mano. Ko »pogledava« kaj se je pravzaprav zgodilo, da je občutek odrinjenosti, spregledanosti, nepomembnosti zaradi preteklosti premočan, predelava, ponovno oceniva dogodek in največkrat ugotoviva, da je bila reakcija preburna. Zaradi preteklosti. Zato sebe spoznate v odnosu, ne na samem doma na kavču. Zato predelujte stvari sproti, ko pridejo na dan in ne čez 1 teden. Če ali ko se vam to zgodi, se najprej ustavite. Na to se pripravite, ko ste v ravnovesju, harmoniji. Ustavite se in se vprašajte, kaj se v vas dogaja. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kako bi moralo biti? Kako se počutite? Kaj ste pričakovali? Kako bi ocenili, če bi se to zgodilo ali dogajalo vašemu najboljšemu prijatelji ali prijateljici, hčeri? Ne postanite orkan (dodajte svoje ime), ki ruši vse, kar mu pride na pot. Ljubezen med vama je morda začela rasti, drobna rastlinica, ki rabi prave pogoje, da zraste v močno in zdravo drevo, zato jo tak orkan že na začetku lahko močno poškoduje, užaljenost pa primerjajmo s pomanjkanjem vode. Saj veste, kako pravijo, ljubezen je treba zalivati in negovati. Orkan in pomankanje vode vas od tega, kar želite, oddaljujeta.

Brez metuljčkov

Včasih težave povzroča pomanjkanje metuljčkov. Z osebo se dobro počutimo, lepo nam/nama je skupaj, nobenih vzponov in padcev ni, zdi se, kot da se stvari na umirjen način postavljajo na svoja mesta. In se vprašamo, ali je to to. Kar tako, enostavno, prijetno, brez problemov. Nič posebno se nam ni treba truditi, lahko sem jaz in takšen/takšna sem sprejet/a, dovolj dober/dobra. Nič se ne dogaja, pravzaprav je kar dolgočasno, ni vroče, ni hladno, ni čustvenih nihanj. Ampak lepo, tako hudimano dobro, lepo, prijetno in enostavno.

Če je vaše prepričanje, da se prava ljubezen začne z močno zaljubljenostjo, boste imeli precej težav. Če je vaše prepričanje, da se je za ljubezen treba potruditi in boriti, tudi. Če ste čustveni adrenalinski odvisnik, je tak odnos za vas predolgočasen. Nič se ne dogaja. In boste začeli brez vzroka sitnariti in iskati težave. Kot v filmu. Najprej je zasnova (vidva), nato zaplet (nekaj je narobe), ki preide v vrh. Tu je veliko energij, nekaj se dogaja, ne vemo, kako se bo razpletlo, dražeče je, mikavno je, adrenalinsko, na kupu je veliko čustvenih energij, ni prijetno, je pa vznemirljivo in malo mazohistično. Seveda tega ne priznamo in smo ali žrtev ali napadalec. Potem se vse skupaj prevesi v razplet, ki lahko traja nekaj ur, dni, tednov ali mesecev in še končno peti del, razsnova, ki se lahko konča na več načinov.:

1. Se totalno skregata in razideta. V tem primeru ste žrtev, ker se ni izšlo po vaših pričakovanjih. Niste se želeli raziti, želeli ste triumf, zmago, občutek, da ste kraljica, najboljša, edina. Želeli ste, da se hormon sreče izloča v neomejenih količinah. Želeli ste občutiti evforijo, zdaj je spet fantastično. Ustvarite nova napačna prepričanja, vsi so enaki, ni me vreden, ne smem zaupati, samo izkoristil me je, če bi me imel rad bi …
2. Doživite željeni triumf, občutki so fantastični, neskončno se ljubita, spravni seks prekaša vse ostale. Ko pridete spet v harmonijo, vse skupaj ponovite.
3. Se nekako pobotata. Triumfa ni, noben od vaju ni pripravljen odnosa zapustiti, ostajata vsak na svojem bregu, s svojimi ranami, zamerami, jezo, razočaranji.

Vi veste, kaj hočete in samo vi ste tisti, ki se odločite, kako boste reagirali. O svojih čustvih in reakcijah odločate vi. In to je tisti šit, ki ga je tako težko priznati in sprejeti. Prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Zato se vedno usmerimo na drugega. On/ona je tisti/tista, ki me pripelje do tega, da tako reagiram. Z njim/njo je nekaj narobe. Če on/a ne bi to in bi ono, bi bilo drugače. Če on/a …

Obrnite se vase in se vprašajte, zakaj rabim dramo. Kaj dobim? Kaj mi manjka? Kako bi to lahko dobil/a drugače? Ali to sploh rabim? Ali je samo napačno prepričanje?

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

V svetem pismu piše: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Tako mogočna je beseda.  Beseda je lahko strup ali zdravilo. Z besedami ranimo ali zdravimo. Z besedami razvrednotimo, jezimo, zasmehujemo ali pa tolažimo, obljubljamo, osrečujemo. Vsaka misel je beseda. Tudi čustvo je beseda.

Izgovorjena ali neizgovorjena beseda ima veliko moč. Samoobtoževanje, krivda, manjvrednost so besede v nas. Kritik in preganjalec v nas je beseda. Polna glava misli so besede. Kako se počutimo? Kot bi nas povozil vlak. Res, točno tako, kot bi cela kompozicija tovornega vlaka šla čez nas. Pa ne samo enkrat, ampak večkrat dnevno, vsak dan znova. Potem se čudimo, zakaj smo utrujeni, zakaj odpoveduje imunski sistem, zakaj zbolimo, zakaj se nam krhajo odnosi. V tej izčrpanosti iščemo moč v iluziji. Prepričanje je beseda. »Če se bolj potrudiš … Če boš bolj potrpežljiv … Če boš odpustil … Če boš zaupal … Če boš dovolj ljubil …« Uporabljajte raje besede, ki vam koristijo, ki vam dajejo moč, zagon, energijo. Obljuba, hvaležnost, zaupanje, iskrenost je le beseda.

Na besede drugih nimamo vpliva. Vpliv pa imamo na to, kako te besede delujejo na nas. Nemir, občutek negotovosti in strah aktivirajo rešitelja v nas. Rešitelj ustvari iluzijo in se obesi na besede drugih. Če občutka moči ni v nas, jo iščemo v drugih. Verjamemo, ker hočemo verjeti, ker je to lahko naša trenutna možnost. Izsiljujemo, da bomo slišali, da bomo varni, da bo vse v redu. A velikokrat besedam ne sledi dejanje. Sledi razočaranje, izgovori, nova iluzija, novo upanje. Moč porabljamo za nekaj, česar ne bomo nikoli dobili, kar nam oseba ni pripravljena, ne zna ali noče dati.

Zato se osredotočite nase. Notranji mir je moč. V kaj, kam usmerjate svoje misli? »Kaj krati moj notranji mir? Kako se lahko tega znebim? Kaj naj naredim, da bom mirnejši?« je nekaj preprostih vprašanj. Odgovor dobimo, če se le vprašamo. Dobimo besedo, ki jo potem udejanimo. Beseda brez dejanja je kot ptica brez kril.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Vedno imamo najmanj dve možnosti. Od odločitve je odvisno naše življenje in življenje ljudi, ki jih imamo radi. Vsakdanja stiska povzroča stres. Od nas je odvisno ali se bomo stresa znebili, in ga ukrotili, ali ga bomo še povečali. To je odločitev. Če smo usmerjeni navzven, odločitev sprejme naš nezavedni um. Um pa obožuje akcijo, dramo, pretiravanje, zavajanje. Natolcuje, izkrivlja sliko in skupaj z egom sta izvrsten par, ki otežita naše življenje do te mere, da lahko pridemo tudi do točke, ko ne moremo več. Takrat pomagajo zdravila. V tej fazi le zdravila blokirajo do te mere, da se ti notranji procesi toliko ustavijo, da bi si lahko pomagali sami. Zdravila pa ne dvigujejo samopodobe in ne ustavijo potrebe po drami. O zasvojenosti z dramo ni napisano praktično nič, pa ravno ta zasvojenost preprečuje, da bi nam bilo bolje.

Zunanjo dramo lahko še nekako prepoznamo, notranjo pa bistveno težje. Tu trčimo ob ego in ego ne prizna. Ego ne prizna, pa če je še tako očitno. Zato težko priznamo sami sebi. O ja, znamo se obtoževati, kriviti, se obsojati in samokaznovati. To je drama, ki jo obožuje. Težko ali nemogoče pa si je priznati, da mi sami ustvarjamo dramo, ki nam škodi, ko ne bi bilo potrebno. »Ne, ne, ne in ne. Ne razumeš. Tega nisi doživela. Ne veš, kako je težko. Trudim se, samo … In to je nesramno od tebe,« je včasih izgovorjeno, napisano ali prikrito sporočeno. Saj veste, eno je izgovorjeno ali napisano, sporočilo pa je skrito, da lahko kadarkoli zanikamo.

Kot vsake odvisnosti, se je tudi te težko znebiti. Če jo že prepoznamo, se upiramo točno tako kot alkoholik, narkoman ali katerikoli drug odvisnik.

»Nisem zasvojen. Kako naj se ne razburim, ali naj kar pustim, da tako delajo z mano? Seveda moram prebrati stranske učinke zdravil, da vam, kaj vse me bo doletelo. Za pravo ljubezen se bom boril do zadnjega atoma moči. Moram jim dokazati, da se motijo. To bi moralo biti narejeno drugače, po moje, ker je samo tako prav …«

Sredi noči dobim sporočilo: »Odločila sem se, da se bom borila sama naprej.« (Ne da bi bili kadarkoli prej v kontaktu.)

Ko ne odgovorim, čez 5 minut pride novo sporočilo: »Zdaj ste dokazali, da vam je vseeno. Ampak bom zmagala tudi brez vas.«

Čez dve minuti pride novo sporočilo: »Zaradi vas bom imela uničeno življenje. Vseeno vam je, samo za denar vam gre. Tako pač je. Žal.«

To je drama in klic po pozornosti. Vsako sporočilo je čustveno močnejše. Pritisk, da se uklonim in odgovorim. Zadnji dve krogli sta besedi »pač« in »žal«. To sta prav bisera drame. Če bi odgovorila, bi z dramo nadaljevala. Ne more tega, ne gre tako, ne more onega, ne deluje ali nima smisla. Ljudi ne ohranjam v njihovi drami. Ne grem se igre. Marsikdaj mi kdo napiše: »Tako sem žalostna, osamljena, ne morem si pomagati …« in se odzovem takoj. S tekstom, klicem tudi sredi noči. Pomagam ljudem v stiski, ne pomagam ljudem ohranjati dramo. Na vprašanja odgovorim na dolgo, na dramo ne odgovorim.

Zasvojenost z dramo poskrbi, da izberemo partnerja, s katerim imamo lahko veliko drame. Nesrečni smo in hkrati srečni, ne da bi si priznali. Ni nam dolgčas, dogaja se, ves čas lahko na kaj mislimo – na to, kako ni bilo in na to, kaj bomo naslednjič naredili, da bo. Smo v preteklosti ali prihodnosti. Le v sedanjosti nismo. On ali ona morata biti izziv. Bolj kot me odriva, bolj rinemo vanj/o. Gre za dramo in ne za ljubezen. Zaljubljenost je ena sama drama, ki pa je lahko tudi prijetna. Neprijetno postane, ko energija zaljubljenosti izgine. Takrat postane praznina, ni več drame, ni močne energije in oseba se preusmeri drugam, k novi zaljubljenosti, k novi drami. Zaradi zaljubljenosti je potreba po bližini z osebo velika, z njo preživljamo več časa in se spoznavamo. Odkrivamo kaj ta oseba je, kako razmišlja, deluje, kakšne so njene vrednote, kako rešuje težave, ali se skladajo z našimi, ali nama je skupaj lepše in lažje ali težje in vse zakomplicirano. Če je drugo, se razidemo, če je prvo, ostanemo skupaj. V isto osebo ne moremo biti zaljubljeni celo življenje tako močno, da ves čas »slišimo travo rast« in imamo metuljčke v trebuhu. Hoja pol metra nad zemljo ni ravno najbolj varna, še manj pa smiselna.

Zasvojenost z dramo poskrbi, da izberemo naporno službo, kjer bomo zasuti z delom, kolegica si bo pa čez mizo manikirala nohte. Zakaj? Ker nezavedno sporočamo: »Daj mi delo, še in še, da bom lahko žrtev.« Kolegica na drugi strani mize te potrebe nima. Žrtev, preganjalec in rešitelj so vloge v drami. Če bi se zgodilo obratno, da bi vaša kolegica imela veliko dela in vi ne, bi naredili dramo, da vas ne cenijo, ker vam ne dajo dela. Gre za dramo in dramo lahko naredimo iz čisto vsega.

Polna luna, prazna luna, retrogradni planeti so super izhodišče za dramo. Že vnaprej vemo kakšni bomo. Občutljivi, napadalni, jokavi, sitni, eksplozivni. Prav pripravimo se na to, hkrati stokamo, ojej, spet ta luna, in uživamo. Drama je, ni dolgčas. Nova predstava, kjer smo vsaj sigurni, da nas luna ne o pustila na cedilu.

Neprestano premišljevanje o preteklosti, krivicah je drama. Po možganih se rola noč in dan. Trpite, a ne spustite. Brez tega življenje bi življenje bilo dolgočasno. Hočem, da starši, partner, otrok … spozna … da popravi, je nedokončana zgodba, ki nam zagotavlja dramo. Ne bo dolgčas. Premlevamo, premišljujemo, se spominjamo in znova in znova vlečemo na dan. Poskusite en dan, en sam dan ne premišljevati o preteklosti, pa boste videli, kako bo lepo. Vem pa, da ne bo šlo. Zasvojenosti se ne rešimo z razumom, zasvojenosti se rešimo, ko predelamo čustvene energije v nas.

Iz čisto vsake malenkosti lahko naredimo dramo. Zato, ker nekdo ne spelje pravočasno, ker je slabo vreme, ker je treba nekaj narediti hitro, ker je treba počakati, ker polži lezejo po vrtu, ker zamuja, ker so trgovine odprte ali zaprte, ker nimamo prave barve šminke, ker si ne želi naše družbe, ker bi neprestano bil z nami, ker … naštejte po želji.

Vsi ustvarjamo dramo. Niso vse drame enako močne in enako škodljive. Zaljubljenost je prav prijetna, nestrpnost pričakovanje pred potovanjem ali dopustom tudi. Prijetna pričakovanja so prijetna drama. Drama je drugi pol miru v nas. Dvojnosti se v življenju ne moremo izogniti.

Prepoznajte dramo, dovolite si jo, tudi če dramatizirate, ste dovolj dobri, močni in sposobni. Ko jo prepoznate, jo lahko tudi ustavite. Odločitev je vaša. Vi se odločate, kaj boste naredili. Če vam škodi, jo ustavite in ustavili boste stres – če vam drama da polet in zalet, jo ohranite.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Vrsta knjig je napisana na temo vzgoje. V Sloveniji je kar nekaj odličnih svetovalcev, ki staršem lahko pomagajo z nasveti in usmeritvami. Na FB-ju in raznih forumih starši izmenjujejo izkušnje, zato se zdi, da bi vse skupaj moralo biti lažje kot nekoč. Pa ni. Zdi se mi, da je še težje.

Otrok je danes v centru pozornosti, kar je prav. Pozorni smo na njegove potrebe, skrbimo, da ima vse, kar potrebuje.  Glede na vse dobre pogoje, vso skrb, so današnji dvajsetletniki precej nebogljeni. Obvladajo tehniko, ne obvladujejo življenja.

Če si priznamo ali ne, ljudje smo egocentriki. Tudi tisti, ki se žrtvujejo za druge. Nezavedno vedno najprej pomislimo nase. Cilj v nezavednem je, da se mi počutimo dobro. Utrujeni smo in zato je lažje popustiti, kot vztrajati. Bojimo se, da nas otrok ne bo imel rad in zato delamo vse, da se to ne zgodi. Strah nas je, da v življenju ne bo uspel in zato zahtevamo dobre ocene. Občutek, da nismo dobri starši, nas prisili, da ravnam drugače, kot je zanj koristno. Morda se počutimo krivi, ker smo prezaposleni, zaradi razhoda, lahko se počutimo, da se nam godi krivica. Marsikdo se počuti ujet v starševstvu, a potlači, ker je sama misel družbeno nesprejemljiva. Otroke uporabljamo, da se maščujemo bližnjim, ker z nami ravnajo tako, da se počutimo slabo, nezaželene, neupoštevane. Morda v nezavednem hočemo, da nam otroci dvigujejo našo vrednost s svojimi dosežki in se zato mi dobro počutimo.  Naši notranji procesi, čustvene energije v nezavednem določajo, kako bomo ravnali. Nezavedno nam je važno, da se mi počutimo dobro kot starši, da nimamo občutka krivde, da nas navdaja ponos, da ne zbudimo strahu, ki je v nas, da potolažimo hrepenenja po bližini in ljubezni … Zato nas kljub znanim priporočilom vedno znova zanese. Ne moremo ravnati drugače. Čustva so vedno močnejša od razuma, zato jih spoznajte in ukrotite.

Z otroki hočemo biti prijatelji. Ne moremo biti. Otroci rabijo vrstnike, ne 20, 30 ali 40 let starejše prijatelje. Otrok mora imeti svoje skrivnosti, ki jih deli s sovrstniki. Starši smo dolžni svoje težave in skrbi rešiti sami in jih ne deliti z njimi. Pritoževanje, stokanje, jamranje je za otroka pretežko in ga spravlja v stisko. Spet gre za nas. »Vsaj otrok me razume.« V otrocih najdemo veselje in uteho. S tem ni nič narobe, dokler otroka s tem ne obremenimo. Stavek lahko obrnemo drugače, povemo z drugačnim tonom, višino glasu in se bomo kljub temu dobro počutili in otroka ne bomo čustveno obremenili. Spoznajte sebe, naučite se obvladovati svoje stiske in vsi boste srečnejši.

Pri vzgoji gre za nas, za naše počutje. Napornih, problematičnih otrok ni, naporni in problematični smo starši. Če želite otroku res dobro, v kar ne dvomim, predelajte stvari v sebi. Prepoznajte manipulacije, ki jih morda nevede uporabljate. Prepoznajte in ustavite dramo. Spremeniti bo treba marsikatero prepričanje, očistiti škodljive čustvene energije in otroka končno postaviti pred svoje potrebe. Važen je on in ne mi, ne glede na to, kako težko, naporno, zahtevno bo, ne glede na to, koliko časa nam bo to vzelo, ne glede na to, kaj vse v nas prihaja na dan. Bodimo dovolj dobri starši, otroci si to zaslužijo.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Ko smo v stiski, se hočemo stiske znebiti. Ne počutimo se dobro in v nas se sprožijo avtomatski procesi. Namen teh avtomatskih procesov je odprava stiske. O avtomatskih procesih ne razmišljamo, ampak jih »upoštevamo«. Avtomatsko so se stvarili v otroštvu, odraščanju in odrasli dobi z opazovanjem okolice in izkušnjami. Prepričani smo, da se bomo z določenim mišljenjem in vedenjem stiske znebili. Ker jih poganjajo naša prepričanja, ne dvomimo, ne premišljujemo, ampak brezglavo sledimo. Če so ti avtomatski procesi ustrezni, se bomo stiske hitro, uspešno in na pravilen način rešili. Če avtomatski procesi niso ustrezni, se bo stiska še povečala in sprožila še več neustreznih avtomatskih procesov. Tako smo v začaranem krogu stresa in poglabljanja stiske. Stiska Čez čas lahko zbolimo, kar našo stisko le še poveča.

V stiski smo, ko se ne počutimo dobro, ko smo prizadeti, žalostni, razočarani, zaskrbljeni, panični, ljubosumni, spregledani, neslišani, ne dovolj dobri, krivi, neupoštevani, neljubljeni, nemočni ... V stiski smo, ko se bojimo neustreznega odziva okolice, konflikta, neodobravanja, ko nas skrbi, ali bomo zmogli, kaj si bodo ljudje mislili ali o nas govorili. V stiski smo, ko se trudimo biti boljši, se dokazati, ko smo ubogljivi in ustrežljivi za ljubi mir, ko ne upamo povedati, kaj si želimo, kaj nam ni všeč, kaj je za nas nesprejemljivo. V čustveni stiski smo, ko se nam zdi, da nimamo nadzora nad življenjem, ko imamo občutek, da nas svet ogroža.

Če stiska ni prehuda, se malo jezimo, bentimo, smo užaljeni, potem težavo odmislimo, jo potlačimo, se gremo malo razmigat, po nakupih, pojemo čokolado, sladoled, piškote, zvrnemo kaj močnega in svet je takoj lepši in lažji. Meja med tem, da zamahnemo z roko in rečemo: »Ni važno,« in tem da se v stisko poglobimo in jo razrešimo, je tanka. »Lastnost« stiske je, da se nalaga. Stiska je kot hrček. Več kot nabere, bolj je srečna in boljše se počuti. Za razliko od nas, ki se počutimo čedalje slabše. Stiska se neopazno iz dneva v dan povečuje in čez nekaj mesecev ali let zasede celo naše telo. Naše telo je naš dom, naša hiša, stanovanje, naš grad. Ko pride stiska, ni več naš, ampak od strahov, preganjalcev, mučiteljev, zasmehovalcev, poniževalcev.

Ko zmanjka prostora, naenkrat hočejo ven. Nastopi tesnoba, ko hočejo še bolj ven, pride do paničnega napada. Ampak mi ne vemo, kaj se dogaja, kaj naj naredimo in avtomatski procesi naredijo točno obratno, kar bi bilo pametno in kar bi bilo treba. Stisnejo in obdržijo. »Kar je moje, je moje. Ne dam,« ker osebi manjka vrednosti, pozornosti, moči, ljubezni in avtomatsko, ne da bi hotela, noče izpustiti, kar ji škodi. V nezavednem tli: »Če boš spustila še to, ne boš ničesar imela.« Ne zaveda se strahu pred izgubo, slepo sledi avtomatskim procesom in stisne.

V našem telesu, naši hiši ali graščini je vse manj in manj prostora. Vsak dan prihajajo nove stiske in stiske se med samo v sobah že stiskajo. Mi čutimo bolečine v želodcu, črevo postane nemirno, menstruacije so boleče, srce je stisnjeni in prestrašeno. Začne močneje in neenakomerno utripati, poviša se krvni pritisk in pride do motenj ritma. V glavi je kaos, ki ga le še glavobol in migrena prekineta za nekaj ur ali dni, postanemo depresivni. Nadledvična žleza podivja, ker ji je dovolj vsega in vzame stvari v svoje roke. Zmešajo in premešajo se hormoni, na koži se pojavijo kožne spremembe, turi, akne, dermatitis, seboreja. »Spusti me že ven!« kričijo.

V našem telesu se naseli Lakotnik, ki obljublja: »Jej in se boš počutil dobro.« Oseba postane čustveni jedec. Naseli se »gospodična Anoreksija«. »Ne jej, da pokažeš, da zmoreš več od drugih. Imaš nadzor.« Pri fantih se pojavi »poveljnik«, ki prepoveduje hrano z grožnjo. Motnje hranjenja so posledica stiske. Imena so mi povedale osebe, s katerimi sem delala in večini jih je uspelo obvladati.

Pri socialni anksioznosti, fobijah, prisilnih mislih in prisilnih dejanjih (OKM) vlada strah. »Če greš ven, se bo zgodilo nekaj hudega.« Osebe se zapirajo med štiri stene in že odhod v trgovino po osnovne življenjske stvari jim predstavlja neopisno stisko. Nočejo družbe, bojijo se ljudi, bojijo se njihovih sodb in obsodb. »Če ne boš…« Misli se ne morejo znebiti.

To je le nekaj težav, kjer nezavedni avtomatski procesi niso v našo korist, ampak škodo. To so samodejne čustvene samomanipulacije. Zdravila odpravljajo posledice, vzrok odpravite z vѐdenjem, odločitvijo, znanjem, s katerim si pomagate vsak dan, da zamenjate neustrezne avtomatske procese, vztrajnostjo, odločenostjo …

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Stiska ne povzroča težave le nam, ampak tudi ljudem, ki jih imamo najbolj radi na celem svetu. Ko smo v stiski, smo preobčutljivi, prehitro jezni, zajedljivi, pasivno – agresivni, nesramni, agresivni, preveč zaščitniški, s prevelikimi pričakovani in zahtevami do drugih ljudi. Preprosto nimamo živcev, ali pa smo preveč prizadeti, da bi razumeli drugega, da bi mu prisluhnili, da bi slišali, kaj nam pripoveduje. Preveč procesov poteka v nas, instinktivno smo prepričani, da imamo prav, zato smo slepi in gluhi za karkoli drugega. Nočemo videti, nočemo vedeti, nočemo prisluhniti.

Tako nastanejo dodatni problemi. Nimamo moči, nimamo živcev, nimamo več potrpljenja, rane in hrepenenja so premočna. Zdi se nam, da vsi živijo lepše in boljše, le mi se potapljamo. Vse je težko. Ne vidimo izhoda. Ne verjamemo več. Pozabili smo, kako je, ko je življenje lepše in lažje. Prepiri nas odtujujejo. Vse bolj in bolj se razrašča občutek osamljenosti, neslišanosti, neljubljenosti. Otroci so vse bolj nemirni, sitni, zahtevni, neubogljivi, problematični. In stiska v nas ima vse boljši žur. Zabava od jutra do večera in od večera do jutra. To nas utrudi. Le še spali bi, če bi sploh mogli. Zremo v temo in ne moremo si postaviti niti vprašanja: »Kako, za vraga, sem se znašel tu.« Slej ko prej izgorimo, se iztrošimo, depresija in bolečine naredijo svoje.

Vse kar naredimo, naredimo z muko, ker je treba, ker smo odgovorni, ker smo prestrašeni. Odložimo, kar lahko. Tu nastopi naslednja težava. Delamo, kar bi lahko odložili in ne naredimo tega, kar bi bilo pametno, modro, kar bi koristilo nam in ljudem, ki jih imamo radi. Želimo si vsaj malo občutka uspešnosti in koristnosti. Ženemo se naprej in delamo stvari, ki so lažje, ker težjih ne zmoremo. Lažje je čistiti stanovanje, kot se pogovoriti s partnerjem in prisluhniti otroku. Lažje je oditi na hrib in se prepričati, da smo nekaj naredili zase, kot reči: »Oprosti.« Lažje je napasti hladilnik, kot se igrati z otroci. Lažje je tarnati prijatelju, kot se odločiti: »Dovolj je. To ne pelje v pravo smer.«

Pravijo, da je otroka težko vzgajati. Ni priročnika in ni navodil. So le priporočila. »Ali sem naredil prav? Ali sem preveč popustljiv ali premalo?« Odločajo naši notranji procesi, ki jih se jih ne zavedamo, če manj pa jih imamo pod kontrolo. Na to bi starši morali dati poudarek. To je tisto bistveno. Odločitve niso namenjene temu, da je nam najlažje, da se mi boljše počutimo, da ustvarimo lažen občutek varnosti, ampak temu, kar je za otroka koristno. Bolj kot boste čustveno stabilni, bolj kot boste v sebi mirni, lažje bo. To sta pogoja, da otrok dobi pravo sporočilo in pravo izkušnjo. Otrokovo obnašanje je odsev naše notranjosti.

Ustavite se, prisluhnite sebi in se vprašajte: »Ali je to, kar se mi zdi, da moram narediti, res nujno in življenjsko pomembno in potrebno.« Vse več ljudi je v prevelikem stresu, ki ga ne morejo sproti predelati. Mislijo, da bo zdravnik zamahnil s čarobno palčko in bo vse v redu. Upajo, da jih bo nekdo rešil. Nihče nas ne more rešiti, ker avtomatske notranje procese ne spreminja zunanji svet. Spremenite jih lahko le vi.

Ko sem zaključila z delom v zdravstvu, sem začela s klasičnim bioenergetskim čiščenjem energij. Ljudje so bili zadovoljni, dobro so se počutili, a čez en, tri, pet mesecev so prišli nazaj z enakimi težavami. In smo ponovili. Oni zadovoljni, jaz ne. »V čem je smisel, da samo gasim požar?« Od mene gredo nazaj v svoje navade. Enako mislijo, enako odreagirajo, enako si razlagajo dogodke in svet, v njih se odvijajo enaki avtomatski procesi. Hotela sem več in dobila sem več. Sestavila sem v smiselno celoto vse to, kar vam zdaj ponujam. Celostni pristop, kjer sproti lahko odpravite trenutno stisko. Osrečite srce. Popravljate samopodobo in polnite »prostorčke«, nevtralizirate pretirane zahteve in napačno sliko o sebi z notranjim otrokom, odpravljate bolečine, ki so psihičnega izvora. Prečistite preteklost. To pomeni, da odpravite stres.

Tu se mi še vedno zdi, da ne znam prav pojasniti, kaj to pomeni. Preteklost je spomin brez bolečine, žalosti, sramu, krivde, hrepenenja. Ljudje nosijo toliko travm v sebi, ki so enostavno in z lahkoto razrešene v eni ali dveh urah. Ne verjamejo, če povem, je le slaba reklama in želja po zaslužku. Ali nekaj deset eurov res predrago, da postavimo temelje, predelamo najtežje, v praksi vidite, kako postopki potekajo, naučite se pomagati sebi? Berem – ženske imajo travmo zaradi splava, poroda – to se predela v petnajstih minutah ali prej. Posilstvo, spolne zlorabe, sram, krivda – pol ure in oseba je rešena preteklosti, ki se v njenem nezavednem še vedno odvija. Vse ostalo gre še lažje in hitreje.

Pripravite se lahko na prihodnje dogodke, ki vam sedaj predstavljajo stisko. Naredite scenarij in sproti predelajte. Ne kopičite problemov. Ne delajte zaloge.

Čiščenje čaker je smiselno, ko najdemo tudi vzrok za njihovo poškodbo ali zaprtost in dobite znanje, da preprečujete ponovno poškodbo. Auro popravimo, ko preprečimo, da se nas pretirano dotaknejo besede drugih. Obisk jedrne zvezde je neopisljivo doživetje … A to je že nadgradnja, ko predelamo osnovne težave.

Ni meje, meja smo le mi sami sebi.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Vsak dan govorim z ljudmi, ki so razočarani. Vsakokrat, ko ne gre po njihovih načrtih, so razočarani. Razočaranje vodi v slabo voljo, nerazpoloženost, jezo, užaljenost in vse to nič ne pripomore k lažjemu in lahkotnejšemu življenju. In smo spet pri pričakovanjih, ki se jih ne zavedamo.

Ponovno prerešetajte svoja pričakovanja. Do njih najlažje pridete, če se ob vsakem razočaranju vprašate, kako bi moglo biti, kaj sem pričakoval. Zapišite in zraven napišite številko, kolikokrat ste bili zaradi tega že razočarani. Po nekaj dneh boste dobili rdečo nit problema, osnovno prepričanje, ki vam preprosto ne koristi. Našli boste »tisto«, ki vam škodi in ne koristi.

Vedno znova smo lahko razočarani zaradi odnosa v partnerstvu ali družini. Vedno znova mislimo, da bo tokrat drugače. Zakaj bi bilo drugače? Samo od sebe ni nikoli drugače. Lahko se tudi trudimo in vlagamo in se odrekamo in potrpimo, problem je, ker hočemo točno tisto ali točno tako. Ne spustimo, iščemo poti do želenega. Vprašajmo se torej kaj hočemo, ali je to ustrezno, zakaj to potrebujem, zakaj se obešam na točno določeno stvar …

V prvih treh mesecih spoznate partnerjevo močno in manj močno plat. Želja po ostati skupaj, po ne začeti znova, iluzija, saj ni tako hudo, saj bo bolje, saj se bo spremenil, slej ko prej vodi v razočaranje. V prvih treh mesecih bodite pozorni na to, kako se oseba do vas obnaša, koliko vas posluša, koliko je zanesljiva, koliko zamuja, koliko ima za vas časa, koliko ste ji pomembni in kako se dogovarjata. Nepomembno je, koliko je oseba všeč vašim prijateljem, kaj si o vas ali vaju mislijo, koliko daril vam prinese in na kako drage izlete vas pelje. Pomembno je, kako pomembni ste tej osebi vsak dan in ne za novo leto in valentinovo. Če se boste osredotočili na to, si upam trditi, da je zelo malo možnosti, da boste v razmerju razočarani. Seveda mora oseba biti enako pomembna tudi vam. Eden ne more imeti rad za oba.

Vedno znova smo lahko razočarani zaradi odnosa v službi. Pričakujemo, da bodo sodelavci in nadrejeni poskrbeli za naše dobro psihično počutje. Dober delodajalec veliko naredi na tem, saj je zadovoljen delavec uspešnejši. Vendar: v službo hodite zaradi denarja, zaradi dodatnega znanja in izkušenj s katerimi lahko karierno napredujete. Na delovnem mestu v prvi vrsti vsak skrbi zase. Tudi če se zdi, da nekdo skrbi za nekoga drugega, ta prvi nekaj pričakuje. In tako smo znova pri razočaranju.

Če ste pogosto razočarani, se vam res splača pogledati pričakovanja. Napišite, preberite, premislite in našli boste »tisto« kar vam manjka, kar vam nihče ne more dati, kar daste lahko le sami sebi. In dajte si, ker si zaslužite in ker je vredno.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

ZAKAJ SE SPREMENITI?
ZAKAJ ME NE LJUBI?
NE GRE IN NE GRE

Idealnega otroštva ni, je pa priporočljivo, da je optimalno. Če otrok odraste z dovolj zdravim jedrom, je v odrasli dobi sposoben trezne presoje, pozna svoja čustva in jih zna obvladovati. Vsakodnevni stres je sposoben odpraviti do te mere, da ohranja psihofizično kondicijo.

Z otrokom naj bi se ukvarjali starši in ne otrok s starši. Starši naj bi imeli čas za otroka, ko ga le ta potrebuje in ne otrok čas takrat, ko so starši na to pripravljeni. Starši naj bi prisluhnili otroku in ne otrok staršem. Starši naj bi otroku dali občutek varnosti, sprejetosti, zaželenosti, ljubezni … otrok ima pravico do varnega, stabilnega in ljubečega okolja. Starši so tisti, ki dajejo in otrok tisti, ki prejema, da bo kot odrasel lahko dal svojim otrokom.

Veliko otrok odrašča v neustreznem okolju. Če je v družini prisoten alkohol, droge, če se starša ne znata sporazumeti, če med njima ni več ljubezni … sta starša zaposlena drug z drugim in zmanjka časa, moči in zanimanja za otroka. Nasilje v družini in prepiri v otroku zbudijo strah in negotovost. Ko starša igrata svojo dramo, se otrok v teh vlogah ne znajde. Opazuje in ve, da nekaj ni v redu, ne ve pa kaj. Lahko se odloči, da bo rešitelj ali pa je v to porinjen proti svoji volji in se mora postaviti na eno stran. Enega starša mora braniti in reševati, drugega odrivati ali celo sovražiti. Lahko vzame odgovornost nase in se v njem ustvari prepričanje, da je on krivec in povzročitelj nastale situacije.

Družine s čustvenim manipulatorjem navzven izgledajo idealne. Družine, kjer bi si vsak želel živeti. Za zaprtimi vrati pa je precej drugače. (Pre)velika pričakovanja glede uspeha, izgleda, verbalni napadi o neustreznosti, zaničevanje, posmehovanje, vedno znova opominjane na pretekle napake, grožnje, izlivi ljubezni, jokanje, strogo določeni urniki … Neverbalna sporočila, ko se starši z otrokom ne pogovarjajo, ko nimajo časa zanj, ko mu ne povedo, da je dovolj dober, da ga imajo radi, da je na varnem, da je ustrezen.

In popolnoma obrnjena slika, kjer je otroku vse na razpolago, kjer starši živijo in dihajo zanj. Puščajo mu izbiro, kar je za otroka izredno težko. Odločitve so že za odrasle težke, kaj šele za otroka. Vse imaš, vse ti pripada, vse boš dobil. Tudi tu so pričakovanja velika. Težo nosi otrok. Hočem, da me imaš rad, da si hvaležen in da poskrbiš, da se bom počutil dobro, so nikoli izrečena besede. Če starši tega ne dobijo, kaznujejo s tišino, očitanjem nehvaležnosti, zaigrajo igro žrtve …

En otrok se skuša prilagoditi, skuša reševati in rešiti kar se da s svojo pridnostjo, ustrežljivostjo, prijaznostjo, prilagajanjem, ne izraža želja, nezavedno želi izginiti, postati neviden. Drugi lahko postane problematičen. »Le kaj je s tem otrokom. Samo še tega mi je treba.« Breme igre odraslih je za oba pretežko. Drama je manipulacija, ki ji otrok ni kos. V drami je samo črno belo. Zaničevanje in odrivanje in neskončna ljubezen. Drama je gugalnica, ko si na vrhu in v naslednjem trenutku na najnižji točki.

Oba odrasteta v zmedem občutku varnosti, sprejetosti, ljubezni in v odrasli dobi hočeta to dobiti od drugih. Prvi je zato lahko tarča čustvenih manipulatorjev. Ne ve, da je dovolj dober, da je v njem dovolj moči, da se za ljubezen ni treba truditi. Da je dovolj takšen kot je, kjer je ustrezen in vreden ljubezni. Upa, da ga bo nekdo rešil. Upa, da je nekje nekdo, ki bo nadomestil primanjkljaj otroštva. Zato je pretirano zaupljiv. Nezavedno rabi dramo, ker je to edino, kar pozna. Poznani so mu močni občutki zavrženosti in neskončne ljubezni, ki jo je bil kot otrok deležen v svetlih trenutkih odraščanja. Govori, da rabi in hoče iskren odnos, a ta ga ne zadovolji. Nič žmahtnega ni v takšnem odnosu, en sam dolgčas. Za ljubezen se je treba boriti in vsak poraz mu da novo upanje, da mu naslednjič uspe in ponovno zaužije tisto največjo energijo ljubezni. Ne ve, da brez drame ne more živeti, da je drama njegov smisel življenja. Zanikanje mu preprečuje uvid. Brez uvida ni spremembe. Zato ostaja nesrečen, hrepeni po tistem pravem in izbira napačno. Notranji konflikt je rešljiv z veliko dela, ker ga ustaljeni vzorci delovanja, avtomatski um, prazni prostorčki varnosti, moči in ljubezni, napačna prepričanja iz otroštva vedno znova in znova potegnejo nazaj.

Drugi otrok navadno ostane problematičen naprej. Nikomur ne zaupa. Nezavedno je prepričan, da le z manipulacijo lahko dobi to, kar rabi. In poišče nekoga, ki tudi rabi dramo. Tako se ponovno ujameta v nov krog drame, ko skupaj ne moreta biti, narazen pa tudi ne.

Na dveh mestih hkrati ne moremo biti. Na dve stvari hkrati ne moremo misliti. Na dveh frontah hkrati se ne moremo boriti. Preredko se starši odločimo za otroka, preredko se odločimo, da mu bomo prisluhnili, da bomo poskrbeli za njegove potrebe. Starševstvo je odgovornost in je naporno. Ni navodil, so le priporočila. Predelane rane preteklosti omogočajo, da se lahko posvetimo otroku, da prepoznamo dramo in vanjo ne vstopimo, da se ne ujamemo v mrežo manipulatorja in zato imamo čas, dovolj moči in ljubezni za otroka.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

OTROK V MENI IN NOTRANJI OTROK

Čustvena manipulacija je, kadar nekdo z vzbujanjem čustev v drugi osebi želi doseči nek namen.

Ustrahovanje in izsiljevanje:

1. Boš že videl, kaj bo …
2. Če ne bo, bom …
3. Če me zapustiš, te otroci ne bodo več marali, jih ne boš videl/a.
4. Če me zapustiš, se bom ubil/a. Potem boš moral/a s tem živeti.

Krivda:

1. Zaradi tebe sem …
2. Zaradi tebe se je zgodilo …
3. Prisilil/a si me, da sem … zato nisem kriv jaz, ampak ti.
4. Vse delam v najino dobro, ti pa ne ubogaš, ne poslušaš, ne slediš, se upiraš …
5. Tako me spraviš ob živce s tem tvojim … da …

Nehvaležnost:

1. Tako se trudim, ti pa …
2. Toliko sem naredil/a zate, ti pa …
3. Toliko sem žrtvoval/a zate, ti pa …
4. Zate naredim vse, odpovem se vsemu, ti pa …
5. Točka 4 zgoraj.
6. Ko je človek predober, dobi …
7. V mukah sem te rojevala.

Ignoriranje:

1. Hodi mimo vas, kot da vas ni.
2. Ne govori z vami, ne odgovarja na vprašanja.
3. Odklanja dotik, objem – kot bi objemali skalo.
4. Spi v drugi sobi.

Vse ve:

1. Ve, kaj mislite.
2. Ve, kaj načrtujete.
3. Ve, kaj boste naredili.
4. Ve, kaj ste naredili.

Nadzor in izolacija:

1. Ni mi všeč, če se družiš s …
2. Tako te imam rad/a, da želim vedeti kje si in s kom si … če ti kaj pomenim, mi boš prihranil/a te muke in sploh ne greš nikamor.
3. Pusti službo, bom skrbel za oba. Ko pridem domov, hočem, da si doma, da je skuhano in pospravljeno.

Primerjave:

1. Zakaj nisi suh/a, se oblačiš, delaš, govoriš … kot (navede ime).
2. Če bi bil/a kot, bi ...

Dolžnost:

1. Ker sem … moraš skrbeti zame.
2. Ker sem … me moraš osrečiti.
3. Ker sem … me ne smeš zapustiti.
4. Ker sem tvoj oče, tvoja mati, brat, sestra, sorodnik, prijatelj, sodelavec …

Prošnje in obljube:

1. Ne zapusti me, brez tebe …
2. Nikoli ne boš vedel/a, kako mi je žal, zato …
3. Vem, da verjameš v boga, zato …
4. Oprosti mi (stotič za enako stvar), obljubim …
5. Kdor res ljubi, odpušča. Odpusti mi, če je tvoja ljubezen iskrena.
6. Obljubim, da je res zadnjič.
7. Obljubim, da ne bom nikoli več.

Neverbalno izsiljevanje:

1. očitajoči pogledi;
2. vzdihljaji in vzdihovanje;
3. stokanje;
4. izsiljevalske solze;
5. načrtno zamujanje;
6. načrtno pozabljanje;
7. sprenevedanje.

Če ga/jo soočite s tem vedenjem, kategorično zanika in naredi preusmeritev na vas. Spet ste zlobni, krivi, spet ne dovolj dobri, hvaležni … Vedno je korak pred vami. Njegov cilj je, da se branite, saj na ta način on vodi igro. Miselno preskakuje, laže, natolcuje, hitro menja vloge napadalca, žrtve in rešitelja. Izveste, da ste največji poden od človeka na svetu, v naslednji minuti, da ste edini, s katerega ljubi, imeti družino in otroke, hišo z belo ograjo, razloži, da vse kar dela, dela v vaše dobro … Manipulacija je igra najmanj dveh. Če eden izstopi, manipulacija izgine. Izstopi tako, da se na čustveno manipulacijo ne odzove, ker se ga/je ne dotakne. Izstopi lahko le takrat, ko v sebi ne čuti pritiska, ki ga manipulator izvaja.

Manj intenzivnih manipulacij se ljudje poslužujejo, ne da bi se zavedali, da čustveno izsiljujejo, ker je to naučen način iz otroštva. Ko se zavedo, rečejo: »Vse bolj postajam podoben/a svoji mami ali očetu. Pa sem rekel/rekla, da ne bom tak/a. A si ne morem pomagati, kar zanese me.« Vzrok je neobvladovanje strahu, občutek krivde, občutek nemoči, slaba samopodoba … Ko ima oseba uvid v svoj način komunikacije, lahko to hitro in uspešno popravi. Delavnica Čustvena osvoboditev manipulacije je namenjena prepoznavi manipulacije, naučili se boste ustrezneje odzivati in jasno povedati svoja pričakovanja in želje. Naredite vse, kar je v vaših rokah in vaši moči.

Splača se in vredno je.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

MANIPULACIJE
KARPMANOV TRIKOTNIK

Ne bom vas vprašala, koliko ste srečni, ampak koliko ste zadovoljni? Zadovoljstvo je temelj sreče. Torej? Večina odgovorov bo pozitivnih, super in krasno. Zdaj pa se lahko vprašate, s čem niste zadovoljni. Zdravje, odnosi, finančno stanje sledijo v različnem zaporedju, so pa praviloma na vrhu lestvic vprašanih. Če vas vprašam, koliko ste za izboljšanje tega pripravljeni narediti, bo veliko odgovor ena beseda – VSE. Vse smo pripravljeni narediti, da se ta tri področja izboljšajo. Zdaj pa poglejmo, kako gre to v realnem življenju.

Zdravje – kaj in koliko naredimo za svoje telo in duševnost. Raziskave kažejo, da je od 60 – 80 odstotkov bolezni psihosomatskih. Strinjam se, da je razpon velik, a če vzamemo najnižje število, je to še vedno 60 odstotkov. To pomeni, da če uspete obvladati svoj notranji svet, čustvene strese in pretrese, skratka z eno besedo dnevni stres, bo vsaj polovica vaših težav in nevšečnosti odpadla. Če zraven še malo migate in pazite, kaj pojeste, ste skoraj na konju.

Odnosi – kaj in koliko pričakujete, kolikšno odgovornost ste pripravljeni prevzeti nase in koliko vam tako kot je odgovarja.

Finančno stanje – kaj ste pripravljeni spremeniti, zamenjati delodajalca, za kaj ste denar pripravljeni dati in za kaj ne.

Ampak, spet ta moj ampak:

-        Ne morem se počutiti dobro, če so ljudje okoli mene takšni egoisti, da mislijo samo nase in me samo izkoriščajo in vedno znova prizadenejo. Tu ne morem nič.

-        Ne morem shujšati, ker je moja debelost bolezenskega izvora in že tako nič ne jem, pa še to gre vse v špeh.

-        Ne morem se počutiti dobro, ker mi v službi samo nalagajo breme na breme, vsi ostali pa nič ne delajo in samo kofetkajo in opravljajo, jaz pa sem totalno skurjen/a.

-        Nimam časa za miganje, ker sem preobremenjen/a s službo in/ali domačimi obveznostmi. Poleg tega osebni trener stane, za kar pa nimam denarja.

-        Nima smisla, da menjam službo, ker je povsod enako ali pa še slabše.

-        Nimam denarja za zdravo hrano in nutricista.

-        Ne morem spremeniti moža ali ženo, ki se psihično izživlja nad mano.

-        Ne morem narediti več kot naredim, pa ljudje še vedno ne pokažejo nobene hvaležnosti.

Z izgovori lahko nadaljujem v nedogled. Čisto, ampak čisto za vsako rešitev smo ljudje sposobni najti izgovor. Če vam bo lažje, vam povem, da jaz nisem čisto nič drugačna. Ko se mi ne da premakniti riti, se pa na planete in na luno izgovorim. Vse pride prav.

Kakšno bi bilo naše življenje brez izgovorov?

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

Kot že ime samo pove, glavno orožje čustvenih manipulatorjev so čustva druge osebe. V dejstvih ni čustev. Dejstvo je, kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo. Čustvena manipulacija je prevara, s katero manipulator doseže svoj cilj. Čustveni manipulator z vzbujanjem čustev v drugi osebi osebo zavaja in izkoristi.

V znanstvenih člankih ni čustev, ampak so dejstva. Povprečnemu bralcu so večinoma nerazumljivi, polni strokovnih izrazov, predvsem pa dolgočasni. V njih se ob branju ne zgane nobeno čustvo. Kvazi spletni znanstveni članki so polni groženj, strahov, obljub in upanja. V bralcu se zganejo čustva, začuti strah in ga hoče nevtralizirati. Hoče verjeti in verjame nepreverjeni in zavajajoči trditvi v članku. Ne preveri vira, ker ga ne more, ker ni nikjer napisan. Napisano je lahko, da ta in ta znanstvenik … in naslov vzbudi v osebi strah, grožnjo ali upanje. Oseba ne preveri, če ta svetovno znani znanstvenik sploh obstaja. Vse guglamo, tega ne. Dejstvo je, da v večini ta znanstvenik/raziskovalec ne obstaja, ali pa so avtorji članka nekomu ukradli identiteto.

Ljudje pošiljajo denar neznancem, ki so se znašli v takšni ali drugačni stiski. Nigerijski princi, ki ne morejo do svojih milijonov in so jih pripravljeni deliti z nami, če prej je pošljemo denar ali številke bančnega računa. Odvetniki iz tujine, ki so po dolgih mukah izbrskali daljnega sorodnika umrle družine, ki je edini dedič velike zapuščine. Po naključju ravno mene, pa čeprav po primoženem priimku sploh ne morem biti sorodnik. Ameriški ranjeni samski ali ovdoveli vojaki, ki jih je ameriška vojska pustila na cedilu in se ne morejo vrniti v domovino. »Od vseh milijonov žensk na svetu, si ravno mene našel. Ja, seveda ti bom pomagala. Ne morem te pustiti v stiski.« Spletni manipulatorji včasih sploh ne terjajo denarja, ampak želijo le dramo. Na začetku prijazni, razumevajoči, s čustvenimi izlivi ljubeznivosti in ljubezni, čez nekaj dni postanejo zahtevni, ukazovalni, izginejo in se spet pojavijo. Njihov cilj je ustvarjanje drame, obvladovanje druge osebe, uživajo v pomembnosti, psihičnem mučenju, uživajo v nadvladi, ki jo imajo, pa čeprav nad nepoznano osebo.

Vsakih nekaj let se na trgu pojavijo piramidni sistemi, ki obljubljajo velik zaslužek. Ljudje denar vložijo zaradi upanja, da se rešijo finančne zagate, pohlepa, verjamejo obljubam in nočejo videti dejstev. Dejstvo je, da se ne izide, ker se denar samo preklada in ničesar ne ustvarja.

Vsi smo že kdaj nasedli manipulatorju. Nekje v treh mesecih se že prepoznajo prve manipulacije. Nimamo pa vedno toliko časa za odločitev. Veseli smo, ko dobimo službo, ne poznamo pa nadrejenih in sodelavcev. Lahko se zgodi, da bomo čez tri mesece iskali novo službo. Hišnim mojstrom zaupamo, da bodo korektno in profesionalno opravili svoje delo, pa kljub plačilu in predhodnemu zagotovilu in obljubam temu ni tako. Kupimo avto in na servisu nam povedo, da ima več kilometrov od prikazanih, čeprav je prodajalec zagotavljal, da je bil večino časa avto v garaži. Verjeli smo. Še in še bi lahko naštevala in manipulatorji niso samo ljudje z osebnostno motnjo. Prevare in manipulacije so del vsakdana, pa če nam je to prav ali ne.

Večji problem so ljudje z osebnostno motnjo. Ti čustveno manipulirajo zato, ker mislijo, da le na ta način lahko nekaj dobijo, dosežejo ali ker jim to preprosto pripada. Čustvenega manipulatorja zanima ga le on sam, ne more, noče in niti nima najmanjše potrebe, da bi razumel soljudi. Zemlja, planeti, sonce, galaksije se vrtijo okoli njega. On in samo on je pomemben in vsi drugi so ob njem zato, da mu ustrežejo in delajo, se obnašajo, ravnajo tako, kot on pričakuje, hoče in zahteva. Čustveni manipulator zida gradove v oblakih, ki se nikoli ne spustijo na zemljo. So najočarljivejše osebe, dajejo vtis razgledanosti z nepomembnimi podatki, da izgledajo načitani, pogosto uporabljajo tujke, ker s tem druge osebe lahko osupnejo in jim hkrati težko sledijo. Popolni so in blagor tistemu, ki je lahko v njihovi družbi. Njihovo prepričanje vase je tako močno, da večina osupne. Zmede jih. Poslušalci podvomijo vase, ne podvomijo vanj. Dejstva, resnica in realnost jih ne zanima. »Lažne novice,« pravijo. »Res je to, kar pravim jaz, in če jaz pravim tako, to drži. Nisi ti tu zato, da misliš in ugovarjaš, tu si zato, da verjameš in slediš.« In ljudje verjamejo in sledijo, ker v njih zbuja čustva, ki jih ne poznajo, se jih ne zavedajo.

Hoče biti prvi, oboževan, priljubljen in ljubljen. Veliki vodja, pa naj gre za državo, v službi, družbi ali doma. Med moškimi in ženskami ni razlik. Nihče ne ljubi tako kot on, z besedami, darili, pozornostjo, ženska ob njem je kraljica in moški ob njej je kralj. Opazovalec/ka  si misli, zakaj ni tudi moj(a) tak(a). Veličastno je, na nivoju, brezčasno, fantastično – kot v najboljšem filmu. A le zunaj. Doma, za zaprtimi vrati je popolnoma drugačen.

Je tudi zbiralec naših napak. Ne pozablja in ne odpušča. Ve, kaj obljubiti, s čim zagroziti, ve kdaj popustiti in kdaj zategniti.  Čustveni vrtiljak iz katerega ni izstopa. Laže, pretirava, obrača. Ponavlja laži in laž postane resnica. Ne prenese, da ni po njegovo (čeprav nikomur ni jasno, kako naj bi to bilo). Ne prenese, da nekomu ni všeč, da ga ne obožuje, da se z njim ne strinja, da pove svoje mnenje, da ga zapusti. Njegovo najtemnejšo plat najbolj občutijo ljudje, ki so mu najbližji. Grožnje, fizično in psihično nasilje, krutost, maščevalnost, verbalno in neverbalno razvrednotenje oseb, ki so z njim. Dramatizira, preklaplja med vlogami, naenkrat se mu dogajajo največje krivce. Ne vem, kaj je pravzaprav težje. Zapustiti nekoga, ki se ga bojimo ali zapustiti nekoga, ki ga bomo s tem ranili v dno duše in mu za vedno uničili življenje (vsaj tako pravi on/ona). Breme je včasih prehudo, ne za manipulatorja, ta je čez 15 minut v popolnoma drugem filmu in srečen do nebes, breme je včasih pretežko za osebe, ki so z njim.

Dobri, vredni in močni ste. Ne zaslužite si tega. To je umiranje duše na obroke.

Če živite s čustvenim manipulatorjem vedite:

• Nikoli ne boste razumeli, zato s tem ne izgubljajte časa. Lahko le sprejmete to, kar doživljate. To je on/ona. Ne bo bolje, lahko je le slabše.
• Ne premišljujte, kako se izboljšati, premišljujte, kako oditi.
• Ne podoživljajte ponovno vseh besed in zavrnitev. Zacelite rane, ki vam jih je naredil.
• Poiščite pomoč, podporo.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

Če ste v odnosu obtičali, če nimate več pojma, kaj sploh še lahko naredite, da bo bolje, če si želite oditi, pa trenutno ne vidite možnosti, če ste od vsega skupaj že utrujeni ali ste celo zboleli, si vzemite odmor. Počitek. Dopust. Dajte možgane na pašo. Dovolj je, ne morem več. Pravico imate do tega.

Če želite oditi, si recite: »Pojma nimam kako, pojma nimam kam, ampak rešitev bo prišla. Do takrat se bom dobro pripravil/a.«

Če želite ostati, si recite: »Ostajam, a se bom počutil/a drugače.«

Odločitev. Odločite se pri sebi. Če se ne znate ali ne zmorete ali ne morete odločiti, si recite: »Ni se mi treba zdaj odločiti. Najprej moram priti k sebi. Ko bo čas, bom vedel/a.«

S tem odprete »vrata« možnostim. Za začetek je to dovolj.

Življenje z manipulatorjem je naporno, izčrpa, ne veste več, kaj je prav in kaj narobe. Vzemite si nekaj dni in prisluhnite sebi. Opazujte, kaj se v vas čez dan dogaja. Zapišite si. Začnite pisati in lažje vam bo. Hitreje boste ozavestili in lažje boste spremenili svoje misli on občutke.

Kaj se vam mota po možganih, kaj razmišljate, kako se počutite? Napišite. Monologi izčrpavajo, rezultata ne prinesejo. Ko se njegova ali njeno nezadovoljstvo spet zvrne na vas, kaj občutite? Ali se branite? Ali želite dokazati, da niste krivi? Da se moti? Da nima prav? Da je drugače? Kolikokrat ste se že zapletli v en in isti prepir, dokazovanje, zanikanje? Kakšen je rezultat? Odnehajte. VI veste, da to kar slišite ni res. VI veste, da vas ne sliši, ker noče slišati. Odnehajte. Bolj ko se branite, več moči mu daste, da nadaljuje. Kar slišite, ni res, ni vaše, to je njegovo ali njeno prepričanje na trenutno situacijo. So le besede, ki gredo mimo vas, se od vas odbijejo, nimajo moči, ker to ni vaše. Ne vzemite vsega, kar slišite. Tudi smeti na cesti pustite na cesti ali jih odvržete v koš za smeti. Ne nosite jih domov in jih shranjujete. In z besedami, ki jih slišite, je enako. Vzemite si odmor, recite, da morate v kopalnico in zadihajte. S tem boste morda prekinili nadaljevanje ali ga morda ublažili.

Če laže in se izmišljuje, s tem ponižuje sebe, ne vas. Njegove ali njene laži in izmišljotine niso vaše. Ne laže zato, da bi vas ponižal, ampak zato, ker je njegov/njen svet izkrivljen. To ni vaše in zato vas ne morejo prizadeti. Vaju pa vse bolj oddaljujejo.

Če vas zaničuje, se iz vas norčuje … so le besede, ki jih odnese veter. To, kar slišite ni res, in ni važno, kaj govori ali vpije. Že zdavnaj ste izgubili spoštovanje do njega/nje, zato njegovo/njeno mnenje ni pomembno. Preprosto ni pomembno. Povejte si to.

Živeti z manipulatorjem (njim ali njo) je tako, kot bi se znašli v drugi dimenziji. Nič več ni tako, kot ste navajeni, kot je logično ali normalno. Izbruhnejo za vsako malenkost, užaljeni so do konca vesolja in nazaj, ljubosumni so celo na igralce v filmih, grozijo z vesoljno apokalipso, so najbolj pametni in vsi okoli njih so neumni in vi jim ne smete oporekati, izkoriščajo materialno, čustveno, v trenutku se naredijo nevedne s takšno prepričljivo sliko, da podvomite vase. Iz malenkosti naredijo dramo epskih razsežnosti, neskončno vas ljubijo in v naslednjem hipu treščite na tla, kot ste dolgi in široki. Vse kar delajo, delajo v vaše dobro in vi nehvaležneži, tega ne znate ceniti. Nato so nemočni, ne morejo brez vas, potrebujejo vas, ste edino bitje, ki ga ljubijo in ne razumejo, zakaj ste tako trdi, brezsrčni in hladni. Kaj hudega so vam naredili, da jim ne verjamete, da se do njih obnašate tako grdo, pa toliko so vam dali, toliko so za vas v življenju žrtvovali, tolikim stvarem so se odpovedali zaradi vas.

Njihovo preklapljanje iz razpoloženja v razpoloženje je tako hitro, silovito in brez videnega ali razumljivega vzroka, da običajni um temu ne sledi. Zato rabite odmor, pavzo, oddih, da pridete k sebi, in da opustite način dosedanjega vašega odzivanja. Manipulatorja ne boste spremenili. Ne bo ga spremenila vaša ljubezen, vaše razumevanje, vaša potrpežljivost, vaše upanje. Vse kar se spremeni je to, da je iz leta v leto slabše. Ko hoče, hoče, ko nekaj trdi, je tako, ko začne, ne zna nehati, ko je v nekaj prepričan, je prepričan … Zato nehajte premlevati, kaj je rekel, mislil, naredil, nehajte se truditi dokazati, da ste dobri, vredni, da niste krivi …

Obrnite se vase. Pozdravite rane preteklosti, pocrkljajte srce, poiščite svojo moč, umirite svoj um, pišite, stremite k miru v srcu in duši. Trajalo bo, a ni važno, težko bo, a ni važno, obupovali boste, a ni važno, dvomili boste, a ni važno, uspevalo vam bo in spet se vam bo zdelo, da ste na začetku, a ni važno. Ni važno. Mir v srcu in duši je harmonija, ravnotežje in moč. To naj bo vaš cilj. Ni važno, če danes ne veste ne kaj, ne kod in ne kam. Osredotočite se nase. Nič od tega, kar poslušate vsak dan ni res. Postanite si pomembni navznoter. Posvetite si čas. Dobri se, vredni ste in niste krivi. Začnite z malimi stvarmi, kaj vas veseli, ob čem bi se sprostili, kaj bi v vaše življenje prineslo zadovoljstvo, začnite se smejati, začnite biti zadovoljni sami s sabo. In naenkrat se vam bodo odprle možnosti, lahko boste izbirali. In izbrali boste pravilno.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Večina ljudi želi in hoče delati, se obnašati in odločati prav. Ta prav določajo prepričanja. Čustva ustvarijo in poganjajo prepričanja. Zato je prepričanja tako težko spremeniti. Za vsakim prepričanjem je čustvo, mi preprečuje, da bi ga razumsko lahko spremenili. Z razumom čustva ne spremenimo. Z razumom čustvo razložimo, da se čez čas lahko vsaj malo potolažimo in razbremenimo. Največkrat potlačimo. Rečemo: »Tega se nočem več spominjati, na to nočem več misliti.« In se ne spominjamo in ne mislimo, a v nezavednem, v podzavesti proces teče naprej, tli, je aktiven in pride na dan ob naslednjem sprožilcu. Odrasli smo, odgovorni, pametni, pridni, skrbni, marljivi, a se včasih počutimo kot šolarji, ki jih nekdo šola. Zgodi se, da čustveno preburno odreagiramo in zahtevamo, prosimo, postavljamo ultimate, si domišljamo, kaj drugi menijo o nas, kaj hočejo in pričakujejo, čutimo stisko in strah. Ko drugemu o tem potožimo, reče: »Saj to ni nič takega. Kaj se razburjaš? Kaj paničariš? Pretiravaš. Nehaj že zganjati dramo. Joj, kar naprej nekaj jamraš. Saj je vse v redu. Pomiri se.« In smo nerazumljeni, še bolj razkačeni, užaljeni, prestrašeni. Vzrok za našo burno reakcijo je v nas, vzrok za odgovore pa je v poslušalcu. V nas je »tisto« in »nekaj« kar je sprožilo reakcijo, v poslušalcu tega ni, zato nas ne razume. Če se poslušalec z nami strinja, nam pritrdi, po možnosti svoj del čustvene energije prenese na nas: »Ja, imaš prav, to je res grozno.« Počutimo se še slabše. Naše pripovedovanje je sprožilec, ki v poslušalcu aktivira čustvene energije v nezavednem, v podzavesti in odreagira enako burno, lahko tudi bolj burno kot mi.

Vsi, brez izjeme imamo v sebi takšne ali drugačne čustvene energije, ki v nezavednem, v podzavesti tlijo in pridejo ob sprožilcu na dan. To imenujem rane preteklosti. Ker smo obrnjeni navzven, se spopademo z okolico na način, ki se nam zdi primeren in smo ga ponotranjili. To pomeni, da proces avtomatsko steče. Avtomatsko se v trenutku razjezimo, avtomatsko smo užaljeni, avtomatsko se sprožijo miselni procesi, avtomatsko nastopi stiska …

Rane nastajajo od zgodnjega otroštva. Ljudje smo različni in različni smo od nastanka naprej. Med nosečnostjo so nekateri otroci živahnejši od drugih. Novorojenčki se med seboj razlikujejo po zahtevnosti, potrpežljivosti, potrebi po spanju, ješčosti … Starši smo skrbni, pa ga kljub temu ranimo. Prav rane pa tudi koristijo. Nemogoče je otroku vedno, vse in takoj ugoditi in tudi koristno ni. Včasih mora počakati, ne moremo ga imeti ves čas v naročju in takrat protestira. Hoče in zahteva pozornost in udobje. Nastane rana, ker čuti, da ni pomemben. Ko ga vzamemo v naročje, ga ljubkujemo, se z njim smejimo, to rano pozdravi. S ponavljanjem dobi izkušnjo odložitve zadovoljitve, ker je pomembna izkušnja. Sčasoma ponotranji, da je kljub čakanju še vedno pomemben, vreden, da je okolici mar zanj. Rane ni, zna pa v odraščanju narediti najprej neprijetne stvari (naloge, pospravljanje) in se šele potem igrati. Brez problema pospravi igrače in potem pogleda risanko. Kot odrasel bo najprej zaslužil in potem kupil in ne najprej kupil brez vedenja, kako bo odplačal.

Ko odrasla oseba zapusti prostor, otrok zajoče. Občuti strah, morda osamljenost. Ko se vrnemo, ga potolažimo, objamemo, povemo, da ga imamo radi, da je vse v redu, da je junak in korenjak, da ste ponosni nanjo, da je krasen, čudovit. Pocrkljamo ga in se z njim igramo do smeha. Rano pozdravi. Dobi izkušnjo, da če ljudje gredo od njega, je še vedno vse v redu. Osnovnošolska prijateljstva nastajajo in se razdirajo in če otroka spremljamo, ga razumemo, mu na njegovo starost primerno razložimo. Na ta način se bo odrasel lahko soočil z odhodi in ne bo imel neobvladljivega občutka zapuščenosti.

Navedla sem dva primera, ko frustracija pomaga k čustveni zrelosti. Čustveno dozorimo s frustracijo, naloga staršev pa je, da te rane frustracije znamo pozdraviti, nevralizirati oz. jo spremeniti v koristno čustvo ali občutek kot sta varnost, notranja moč, sposobnost, vrednost … Zato pa moramo biti najprej mi dovolj čustveno zreli in s predelanimi ranami. Zato velikokrat napišem, da če ne veste, zakaj bi se poglobili vase, naredite to zaradi svojih otrok. Vredno je in splača se in verjemite, ni denarja, ki bi lahko kupil srečo, ko spremljaš odraslega otroka, ki zmore življenje in njegove zahteve, sprejema pametne odločitve, ko zna stisniti in narediti, kar ni prijetno in uživati, ko je čas za to.

Problem nastane, če otrok nima ustreznega okolja. Čustvene manipulacije so neustrezno, toksično  okolje in lahko pripeljejo celo do duševne bolezni. Čustveni manipulator je lahko eden od staršev ali celo oba. Drama, ki se odvija v takšni družini, oba starša zaposli do te mere, da se ne posvetita dovolj otroku in njegovim potrebam, hkrati pa mu dan za dnem ustvarjata nove rane. Prepiri so na tedenskem meniju, tihi dnevi, obtoževanje, jokanje, pasivna agresija tudi. Otrok je razpet med staršema. Lahko vlečeta otroka vsak k sebi, govorita drug čez drugega, otrok lahko postane zaščitnik enega ali drugega, čustvena tolažba, lahko pride celo do zamenjave vlog in otrok postane na čustvenem področju starš in starš njegov otrok. Na prvem mestu so potrebe staršev namesto potrebe otroka. Drama, ki jo ustvarjata otroka spravljata v stisko. Starši so tisti, ki dajemo otroku občutek varnosti, tu varnosti ni. Odločati se mora, koga bo imel rad in koga ne, ker mu lahko eden od staršev zameri in ga prepričuje, da si drug njegove ljubezni ne zasluži. Postane lahko orožje v bitki med staršema. Posluša, kako je edini, ki ga še ima, da brez njega ne more, da je edini smisel njegovega življenja, kako mu pomeni vse na svetu, a otrok čuti, da njegove potrebe niso zadovoljene. Vse se vrti okoli staršev, okoli njega pa samo, če enemu od staršev to odgovarja. Starši lahko delijo svojo žalost, razočaranje, bolečino z njim. Vedno znova in znova ga zapuščajo in vedno znova in znova ga prepričujejo, kako je najpomembnejši in edini. Otrok odraste v zmedi in njegovo odraslo življenje je precej zmedeno.

Nekje v času odraščanja se naredi »preklop« in otrok lahko začne razvijati in izpopolnjuje tehniko manipulacije, ali prevzame odgovornost in krivdo nase. Ne ve, kaj je res in kaj ne, čemu naj verjame in čemu ne, hoče verjeti, da je dovolj dober, vreden in varen, a dvom je prevelik, ker nima osnove, nima prostorčka, zato se mora ves čas truditi in dobivati potrditve okolice, da mu to zagotavljajo. Brez aktivnega pristopa k razrešitvi notranjih ran odrasla oseba iz leta v leto tone psihično in fizično. Dobesedno samodestruktivna je, izbira okolje, partnerje (moški ali ženske, med spoloma ni razlike), ki z zlorabo nadaljujejo. To je edino kar pozna, to je edino, kar si zasluži, to je edino, v kar še verjame. Ne verjame ljudem, ki mislijo dobro, ki želijo pomagati, ne zaupa prijaznim in vzpodbudnim besedam. Verjame le v to, da si to zasluži in da se mora še bolj potruditi.

Na srečo večina ljudi iz neustreznih okolij odraščanja ostane nekje vmes. Malo se zavedajo odgovornosti in malo to odgovornost prelagajo na drugega. Dinamika v takšni družini ni dobra, ni pa tako škodljiva kot v zgornjem opisu.

Srečen mož ima srečno ženo in srečna žena ima srečnega moža. Skupaj imata srečne otroke. Samo tako to gre in besedo sreča lahko poljubno zamenjate.

Zdaj in tu nastopim jaz, ki vam povem, da se rane preteklosti da predelati. Ne samo malo, ampak toliko, kolikor je treba, da ne delajo več težav. Ostane spomin brez bolečine. Predelati se da osamljenost, krivdo, žalost, ukrotiti jezo, se znebiti potrebe po drami. Predelati se da izgubo ljubljene osebe, da ostane ljubezen in pomirjenost. Predelati se da spolne zlorabe, da ostane spomin brez krivde, bolečine, sramu. Predelati se da, da se ne zapletate več s čustvenim manipulatorjem, ampak odideta drug mimo drugega. Lahko zatrdim, da se na čustvene paodročju da predelati skoraj vse, čeprav mi trenutno ne pride na misel, kaj bi to skoraj lahko bilo. Ne gre hokus pokus, je proces z garanjem in včasih napornim soočenjem s seboj. Tu se moja pot konča in začne vaša. Odločite se prav.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

ZAUPANJE
"TISTO"
STISKA

Zakaj se vedno znova in znova ujamemo v manipulacijo? Zakaj je težko zapustiti nekoga, ki manipulira? Manipulacija je igra najmanj dveh ljudi. Če jih je več, je še toliko bolj privlačna. Karpmanov trikotnik ali dramski trikotnik opisuje vloge, ki jih v manipulaciji igramo. Če od vloge odstopimo, če se ne gremo več, manipulacija ne učinkuje več na nas in drama oz. igra se konča oz. se igra naprej brez nas.

Preganjalec, žrtev in rešitelj so vloge, ki jih v poteku igre oz. drame igramo. Preganjalec je lahko partner, sodelavec, nadrejeni, prijatelj, starši … Preganjalec je vedno verbalno nasilen in cilj je, da nas okrivi in razvrednoti. Tako postanemo žrtev. Začnemo se braniti, občutimo nemoč, ranjeni se zatečemo k mami, otroku, prijatelju/prijateljici, drugemu sodelavcu. Iščemo pomoč, podporo, razumevanje, toplino … in jo dobimo.

Nekdo nas razume, nekomu smo pomembni. Partner, sodelavec, nadrejeni, prijatelj, starši nas poslušajo, tolažijo, se z nami strinjajo, nam svetujejo in postanejo rešitelji. Vedno se lahko zanesemo na njih. Zaupamo in verjamemo, da nas nikoli ne bodo pustili na cedilu, vedno bodo tu za nas, vse bodo spustili in nam pomagali.

K preganjalcu se vrnemo močnejši, potolaženi, on se je med tem ohladil, v njem ne vre več, saj je vse stresel na nas. Začutimo, da smo močnejši. Lahko mu povemo, kako nas je prizadel, da je nesramen, brezčuten, da se tega ne gremo več, da naj kar gre, če bo tak, da ga ne rabimo, v afektu lahko damo odpoved v službi, a še nimamo nove, prijateljici povemo, da smo razočarani nad njo … ali pa smo tiho v užaljenosti in ne iščemo stika z njim. Hočemo, da prosi, da se priplazi, da obžaluje, da vidi, kako nas je prizadel. Ignoranca boli in naj ga/jo boli. Oboje je vloga preganjalca. Postali smo torej preganjalec in preganjalec je postal žrtev.

Ko se te vloge naveličamo, postanemo spet dobri in se hočemo pogovoriti. Začnemo kot preganjalec in končamo s tem, kaj vse mora oseba na drugi strani spremeniti na sebi in pri sebi, kako ji bomo stali ob strani, jo vzpodbujali in vsi bomo srečno živeli do konca svojih dni.

Primerov je neskončno. Če smo pošteni do sebe, če se poglobimo vase, sčasoma priznamo, da nam vse vloge ustrezajo, pašejo, smo nesrečni, a kljub temu uživamo. Primer je, ko smo v vlogi žrtve in se zatečemo k prijateljici in ta nima časa ali se noče več ukvarjati z nami. Tisočkrat je že povedala, kaj naj naredimo drugače, a mi kar ostajamo v enakem razmišljanju, delovanju, vlogi. Takrat se v trenutku iz žrtve lahko spremenimo v ogorčenega preganjalca, kako nas je lahko pustila tako na cedilu, kako je lahko tako egoistična in misli samo nase, kako nas je lahko tako izdala, pa tako smo ji zaupali …

Vloge se lahko menjajo iz minute v minuto, včasih eno vlogo vlečemo zelo dolgo. Kako ven? Tako, da se začnemo ukvarjati s seboj, svojimi občutki, da sproti počistimo, potolažimo vse, kar pride na dan, ker le tako lahko napredujemo. Dokler igramo, si rešitve ne želimo, imamo pa kopico izgovorov. Izgovori nam zagotavljajo, da se ne bo nič spremenilo. Spremembe se bojimo in je ne želimo. Ko resnično želimo izstopiti, je naš cilj iskanje rešitve. Vprašajte se, kaj želite. Odgovor poiščite v občutku in ne v glavi. Ko začutite, ste na dobri poti, da prekinete igro.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

NEOBČUTLJIVOST NA ČUSTVENO MANIPULACIJO

Včasih paše, če pojamramo, včasih paše, da se pritožujemo, včasih odleže, če drugega okrivimo, a to naj ne bo večina dneva, tako kot čokolada ni glavni obrok. Glavni obrok je zelenjava in beljakovine in večino dneva se osredotočite nase: Kaj sem pričakoval? Zakaj sem razočaran? Kako bi po moje moralo biti? Zakaj mislim, da je tako prav? Kaj s tem dobim? Kaj me je zmotilo? Kako sem se počutil? Kaj bi svetoval, če bi se to zgodilo sinu, hčeri, prijatelju, prijateljici? Ali bi na zadevo gledal enako, če vlogi obrnem?

Vem, da je vprašanj veliko, a ko spremenite navado, ko si upate o tem premišljevati, si vprašanj niti ne postavljate več jasno, ampak proces sam steče in dobivate odgovore. Dobite vpogled in spoznanja. Tako kot se »ne odločite«, da boste okrivili drugega, ampak se to zgodi kar »avtomatsko«, tako se sčasoma ta avtomatika spremeni v to, da dobivate spoznanja. Bolj ko boste čistili svojo notranjost, bolj se bodo spremenili vaši odnosi z drugimi. Postali boste mehkejši in svet bo postal mehkejši do vas. Bolj ko se boste borili, bolj ko boste zaprti, bolj ko se boste trudili, da boste trdno močni, težje bo. Moč je mehkoba, umirjenost, ravnovesje, harmonija v vas. Opazujete sebe, zaznajte misli, stavke, zaznajte obnašanje, zaznajte reakcije in se sprašujte, sprašujte, sprašujte.

Ljudje mi pravijo, nimam časa za to. Hkrati mi pravijo, da so jezni na tega, razočarani nad onim, da se jim v službi dogaja krivica, ker ogromno delajo, pa jih nihče ne ceni, da jih otroci ne ubogajo, da nimajo več moči se z njimi boriti in raje popustijo, bodo že zrasli, da nihče nič več ne ceni, da ni več pravih vrednost, da vsi samo gledajo v telefone, da … in jih vprašam, kako bi bilo, če bi ta čas, ki jih posveča tem mislim in občutkom posvetili temu, da postavijo vprašanja in poiščejo osebe v sebi. Odgovori so različni, tako kot so različni občutki v vas, ki to berete.

Postanite si pomembni navznoter, ne navzven. Kakor znotraj, tako zunaj. Začnite v sebi, splača se in vredno je. Ker ste vredni.

Pišite, sprašujte, da boste lahko dobili bolj točen odgovor.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Znova in znova in še tisočkrat bom napisala, da si postanite pomembni. To pomeni, da se poznate, da veste, kaj so vaše šibke točke, da si dovolite brskati po sebi, priti do občutkov, čustev, misli, ki niso ustrezne v vašem svetu vrednot, si jih priznati in se ob tem ne počutiti slabo, nevredno, krivo … o njih premisliti, si postaviti tisoč vprašanj: Od kod takšno prepričanje? Ali mi to koristi? Ali želim ta občutek ali čustvo obdržati v sebi? Zakaj ga zadržujem? Kakšno varnost mi ponuja? Kako bi se počutil, če se ga ne bi več oklepal? Kakšno iluzijo mi ponuja? Zakaj se jo oklepam?

Tu pridemo ponovno do čustvenih manipulatorjev. Kriv je. On ali ona. Čustveni manipulator. Zdaj pride težji del. Kje je moja odgovornost? Kaj sem jaz prispeval k temu, da bilo tako hudo, da je trajalo tako dolgo, da sem vse to prenašal, da sem dopustil, da me je skoraj ugonobilo. Ljudje prevečkrat iščemo krivca in krivdo. Dokler boste iskalo krivca in krivdo, boste težko napredovali. Iščite vzrok v sebi. Ne krivde, iščite »tisto« in »nekaj«, kar vam je preprečilo, da bi odšli še preden ste sploh vstopili v nek odnos, preden se je začela zlivati gnojnica po vas in kaj je »tisto« kar vas je zadrževalo.

Manipulatorji niso samo partnerji in starši. So tudi prijatelji, sodelavci, znanci. A z njimi ne spletemo toliko in tako močnih čustvenih vezi, zato smo manj prizadeti in se lažje distanciramo, lažje prekinemo odnos.

Rdeča nit je slaba samopodoba. Samopodoba ni nekaj oprijemljivega, ni nekaj vidnega, je zavedanje, je ocena vrednosti samega sebe. Zato je težko oceniti, kakšna je naša samopodoba. Večina ljudi pravi, da je njihova samopodoba dobra. A če je resnično dobra, pokaže življenje. Že v preteklosti sem napisala, da smo sami na kavču vsi pametni, kakor hitro pa se nam še kdo pridruži ali stopimo skozi vrata, se vsa naša teorija podre kot hiša iz kart.  Vsak dan, čisto vsak dan lahko o sebi veliko spoznamo, če le hočemo videti, slišati in prepoznati. To so darovi življenja, mimo katerih hodimo in se jezimo, da nam življenje nič ne ponudi. Spoznanja v odnosih o sebi so tisto, kar omogoča, da bo jutri lažji in boljši.

Težko je začeti z najhujšimi in največjimi ranami in razočaranji. Osredotočite se na vsakdanje, manjše stvari, na manjša razočaranja, na manjšo jezo, na manjši občutek krivde, na manjšo osamljenost, na manjši občutek neustreznosti. Poiščite osebo v sebi, peljite na travnik, družite in potolažite. To zmorete z levo roko. Potem poiščite drugo in naslednjo in naslednjo. Naj to postane vaša igra dneva. Na ta način boste osvojili vajo in sproti očistili nesnago dneva. Vedno se osredotočajte na danes. Na zdaj. Kako se zdaj počutim? Kaj mi zdaj ni v redu? Kaj me zdaj jezi? Kaj me zdaj skrbi? Ali sem zdaj žalosten? Ali sem zdaj razočaran? Ali sem zdaj počutim nevredno? Ali čutim krivdo? Zdaj živite in samo to, kar zdaj občutite, lahko predelate. Ko predelujete ZDAJ, boste predelali tudi preteklost. Ko boste osnovno vajo osvojili, se vprašajte, kdaj sem se že tako počutil kot zdaj, pustite um, ne iščite po spominu, naj pride podoba, občutek podobe, objemite osebo, pokličite vse osebe, ki so se kadarkoli tako počutile, naj se združijo, peljite na travnik, združite in potolažite. To je način, v katerem v nekaj tednih lahko sami predelate še tako hude občutke.

Spremenili se boste. Ves čas se spreminjamo. Nihče ni vedno enak. Spreminjamo se lahko v smer, da postanemo zagrenjeni, nikomur več ne zaupamo … ali pa v smer, kjer občutimo v sebi varnost in smo zato strpnejši in mehkejši. Zdaj se lahko odločite, katero smer si želite izbrati.

Kaj ima to skupnega s čustvenim manipulatorjem? To, da s takim človekom ne boste imeli nič več skupnega, ničesar ne bosta mogla več dati drug drugemu, in ko se srečata, tega ne bosta niti zaznala. Vi mu ničesar ne morete dati in on nima kaj dati vam.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Če ste se uspeli rešiti čustvenega manipulatorja, ste šele na pol poti. Če je bilo prej težko, bo zdaj enako težko na drug način. Ko boste zadihali, si oddahnili, nabrali malo moči, se lahko zgodi, da pride na dan »tisto« zaradi česar ste sploh stopili v odnos s takšno osebo. Navadno to imenujemo pogrešanje. Spomin preteklosti se bo spremenil. Izkrivil se bo. Kljub temu, da je bilo v takšnem odnosu nečloveško težko, ste vseeno dobili »nekaj«, zaradi česar ste vse to prenašali. In to »nekaj« ali »tisto« sedaj ni zadovoljno. Hoče. Zahteva. Pogreša.

Začnete se spominjati lepih trenutkov, iščete izgovor, da lahko stopite v kontakt, išče vas on/ona, kličeta se, pogovarjata se, dobita se na kavi, povesta si, da sta si usojena, da drug brez drugega ne moreta in še malo, malo in sta skupaj. Krog se ponovi.

Lahko se zaradi vsega hudega odločite, da s tem človekom ne želite imeti nobenega opravka več. Nikoli več ga/jo ne želite videti, slišati … A »tisto« in »nekaj« ste odnesli sabo. »Tisto« in »nekaj« zahteva in potrebuje. Ostanete v spominih. Ostanete v preteklosti. Zatrjujete, da ste odnos zaključili, a odnos »živi« v vas naprej. Večina misli je namenjena preteklosti. S tem ohranjate vlogo žrtve, ne da bi se tega zavedali, ne da bi to hoteli. »Nekaj« je še vedno močnejše od vas. In to je »tisto« zaradi česar ste bili v takšnem odnosu in zaradi česar se lahko zgodi, da bo naslednji partner, prijatelj enak. »Nikoli več,« pravi razum. A razum ne izbira. Izbirajo čustva. Izbira »tisto« in »nekaj«. Ni važno, kaj vi mislite, važno je, kaj vi čutite. Čustvo je močnejše od misli.

Ko pridete k sebi, ko se oddahnete in ko začnete pogrešati, se pravi proces šele začne. Vprašanja, kaj je v meni, kaj sem dobil, zakaj sem prenašal … iščite in sproti tolažite vse osebe, ki jih najdete. Znate in zmorete. Postanite si pomembni. Znova in znova in znova. Začnite opazovati svoje občutke, ne bojte se jih, ker vse, kar vam ni v redu, znate odpraviti, znate nevtralizirati. Sprašujte se in počakajte odgovor. Odgovor vedno pride. Ne bojte se ga. Vredno je.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Poštenost ali odkritost, kakorkoli lahko imenujemo, do sebe je soočenje s svojo temno platjo. Soočenje s tem, česar ne priznamo sebi, kaj šele drugim, soočenje z občutki, ki jih mi in družba bolj ali manj obsoja, priznanjem, da smo k določeni situaciji precej pripomogli tudi sami, a čeprav v dobri veri, da delamo prav, zavedati se, da marsikaj delamo in da na koncu zahtevamo plačilo, prevzeti odgovornost za slabe odnose, dejanja … Do sem vse lepo in prav in marsikdo je sposoben sebi priznati in si tudi odpustiti, da je včasih jezen, užaljen, posesiven, ljubosumen, škodoželjen, hudoben, privoščljiv, zajedljiv, pasivno – agresiven, zavisten … »Jaz sem ljubezen.« Nihče ni samo ljubezen, vprašanje je le, ali si to priznamo. Človek je sposoben ubiti otroka, drugega človeka. To je v nas, pa če si to priznamo ali ne.

Notranji mehanizmi poskrbijo, da vse to čim manj jasno zaznamo, ker lahko povzročijo nemir in občutek krivde in končno, največkrat tega ne znamo odpraviti. Zato vzrok hočemo najti zunaj nas – krivdo pripišemo drugim, družbi in službi. »Če ti ne bi bil/a tak/a … Če bi bilo drugače … Če …« Ti če-ji onemogočajo pogled vase, onemogočajo odkritost s samim sabo. Premlevamo tako dolgo, da se prepričamo, da ne moremo ničesar storiti ali spremeniti, ker okoliščine tega ne dovoljujejo. »Stanje je takšno, kakršno je in pri tem ne morem nič.« S tem se zadovoljimo, ni nam dobro, nikakor ne, smo pa uspeli odvrniti pozornost od sebe. Nočemo se ukvarjati s seboj. Pri tem precej pomagata ego in um, ki zaključita tako, da vse skupaj izgleda precej drugače, kot bi opisal nevtralni opazovalec. Obenem pa potisneta v nezavedno. Ne da bi vedeli, ne da bi hoteli imamo nov kamen v nahrbtniku. Ali pa krščansko, naš križ je še težji.

Samozavest lahko nabildamo z afirmacijami in samogovori. Prepričamo se, da smo najboljši, najbolj pametni, najbolj dobri, naj … ker se morda nočemo soočiti s svojo slabo samopodobo, dvomom vase, krivdo, nezadostnostjo, manjvrednostjo, priznanjem, da se včasih motimo … S tem nočemo imeti opravka, zato bežimo, tlačimo, se prepričujemo, iščemo potrditve v okolici … Dlje časa, ko takšno stanje traja, manj jasna so ta čustva in občutki. Nastane notranji konflikt, zato rečemo: »Ne vem, kaj se z mano dogaja. Ne vem, kaj mi je. Ne počutim se dobro. Nekaj je z mani narobe. Včasih mislim, da se mi kar odpeljalo.« Narcizem in MOM sta posledici notranjega odklopa od teh čustev. Potlačitev je tako močna, da jih jasno ne zaznajo, ostane le notranji konflikt, ki se kaže v njihovem nepredvidljivem in nelogičnem razmišljanju in delovanju. Ta proces je samoohranitveni, avtomatski in nanj z voljo ne moremo vplivati.

Zgodi se, da nekaj zatrjujejo in se prepričujemo, čutimo pa drugače. Včasih smo prisiljeni ali se prisilimo nekaj priznati ali prepričati, čeprav v sebi čutimo drugače.

Pogosto je odnos opisan črno-belo. »Jaz sem se trudil, vlagal, trpel in potrpel, on/a pa tega ni delal/a, ampak je bil/a …« Nočemo priznati, da smo to osebo hoteli v svojem življenju, včasih tudi za vsako ceno. Mi smo tisti, ki smo se odločili, da bomo upali, mi smo tisti, ki smo spregledali rdeče luči, jaz sem tisti, ki se je odločil trpeti in potrpeti, jaz sem tisti, ki sem morda odvisen od odnosa, jaz sem tisti, ki mi je bilo marsikaj drugega bolj pomembno kot ta oseba, tudi jaz sem bil ciničen, zajedljiv, kratkobeseden, pokroviteljski, nesramen, ki sem včasih kaj podtaknil, da sva se lahko spet skregala … jaz sem vztrajal v vlogi žrtve, da bi uvidel, ker mi je drama ustrezala, me delala živega, ker sprava je bila fantastična. Tisti občutek olajšanja in zlitja v eno. Tudi jaz sem nalagal krivdo, vztrajal pri svojih prepričanjih.« Če to že priznamo, pa si vsaj mislimo: »Še danes mislim, da sem JAZ imel prav in pravilno ravnal, ON/A pa ne.« Cak in smo nazaj. Priznam in hkrati zanikam. Priznamo v glavi, čutimo drugače. Zato je naslednji odnos podoben. »Kaj je narobe z moškimi/ženskami?« se nemočno sprašujemo.

»Prebolel/a sem jo/ga.«

»Aha, bova pogledala/pogledali.«

»Lahko, brez skrbi, da sem ga.«

V procesu rečem: »Ali si lahko predstavljate, da te osebe ne boste videli nikoli več v življenju?« V 90% pride do silovite reakcije občutka izgube, bolečine, osamljenosti, žalosti … Ni predelano, potlačeno je. Ko predelava, se ob ponovitvi stavka ne zgodi nič. Nobenega silovitega čustva in takrat speljeva hvaležnost, da je ta oseba bila v njegovem/njenem življenju do konca. Pride do pomiritve. Notranji konflikt je razrešen. To je ta razlika med kar mi mislimo in kar mi čutimo. Kar predelamo ali kar potlačimo in zanikamo.

Do sem z nekaj dela lahko predelamo sami, če si le vzamemo čas, če smo si pomembni in če želimo lažje živeti. Kako pa priti do stvari v nezavednem?

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 2
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 3

Če bi bilo okolje drugačno, če bi bili prijazni z mano, če bi imel več denarja, če bi bil zdrav, če bi … ja, bi bilo marsikaj drugače. Na vse zakaj-e ne dobimo vedno odgovora. Če podjetje propade zaradi pohlepa lastnika in ostanete brez službe, ni vzrok v vašem nezavednem. Če se v vas zaleti neodgovoren opit voznik, ni vzrok v vašem nezavednem. Tudi za vse bolezni ni vzrok v nezavednem, ni vzrok v nas. Marsikdo se z mano zdaj ne bo strinjal in lahko trdi, da je to naša usoda, karma, izbira, lekcija … da se je duša premislila in zato zapustila svet. Ok, če je to tolažba, da lahko sprejmete in greste naprej, naj bo. Ne glede na to, v kakšni situaciji se znajdemo, pa je odvisno od nas, kako bomo živeli naprej. Vem, da je teorizirati lepo in lahko, sploh ko sediš na kavču, tolčeš po tipkovnici in si pameten, da se kar kadi. S polno ritjo je lahko srati. Ne zveni lepo, je pa res. Ko je težko, je težko, in včasih je edino, kar lahko naredimo, da najprej odpravimo strah, žalost, obup, nezaupanje, jezo … da bomo lažje živeli naprej.

Kako priti do stvari v nezavednem? Nezavedni del je namenjen temu, da preteklost ne buta ves čas na dan, ker bi se v tem primeru ukvarjali samo z njo. Nezavedno je podobno škatlam v kleti ali na podstrehi, kamor smo pred leti spravili neuporabne stvari in čez čas pozabili, da tam sploh so, in kaj v teh škatlah sploh je. Zgodi se nam celo to, da enako novo stvar kupimo, ker ne vemo, da jo že imamo nekje spravljeno ali se ne moremo spomniti, kje za vraga je. Če je teh škatel preveč, lahko zgrmijo na nas in nas poškodujejo. Pokopljejo nas pod sabo. Enako je s »stvarmi« v našem nezavednem. Do neke mere gre in nima smisla brskati po nečem, kar ne dela težav in nas ne ogroža. Ko je preveč, zgrmi nad nas. Ni nam jasno, ne vemo od kod, kaj se dogaja, zakaj se ne počutimo dobro, zakaj gre narobe, zakaj razpada, zakaj ne moremo naprej, zakaj odločitve niso prave, zakaj nam peša zdravje, zakaj, zakaj, zakaj …

Nezavedno povezuje »stvari« nezavedno. Primer: recimo, da si zlomimo nogo. Nič življenjsko ogrožujočega. Boli kot sto hudičev. Urgenca, slikanje, gips 2 tedna. Služba odpade, izleti odpadejo. Obvezno počivanje, da se kost čim prej zaceli. Slikca z urgence na FB, sledijo vprašanja, komentarji z ojoj in najboljšimi željami za čim hitrejše okrevanje. Priznajmo, paše. Pozornost paše. Noga boli, ampak pozornost paše. Nismo sami, nekomu je mar za nas, dogaja se. Doma so do nas pozorni. Delajo namesto nas, sprašujejo, s čim naj nam olajšajo stanje, če kaj rabimo, če naj nam kaj prinesejo, če … Nezavedno lahko to poveže s tem: »Če sem poškodovan, dobim tisto, česar zdrav ne. Pozornost, občutek pomembnosti, vrednosti.« V nezavednem poškodba pomeni nekaj dobrega, ker napolni naše prostorčke, ki so drugače morda prazni in prosimo ali težimo za pozornostjo. Želimo si zdravo nogo, a procesi v nezavednem zdravljenje upočasnjujejo. Kar nekaj se komplicira.

Če smo zavarovani za primer poškodbe, nas mimogrede prešine misel, da bo z vsakim dnem bolniške znesek višji. Misel odženemo: »Prvo je zdravje. Zdravje je največje bogastvo.« Ne dovolimo si, ker to razumsko ni naša vrednota. Celo preziramo tak način kalkulacije. Ker je denar povezan z varnostjo, se ta misel lahko poveže z občutkom varnosti. Misli nismo odgnali stran, ampak v nezavedno. Želimo si zdravo nogo, a procesi v nezavednem zdravljenje upočasnjujejo. Kar nekaj se komplicira.

Če imamo »naporno« službo, nas je zlom noge za nekaj časa rešil dela, ki nas morda spravlja v stisko, reši nas slabih odnosov, hkrati nismo mi krivi, ampak zlom noge. Tako se je pač zgodilo. Želimo si zdravo nogo, a procesi v nezavednem zdravljenje upočasnjujejo. Kar nekaj se komplicira.

Ali karkoli zgoraj opisanega velja zame, lahko ugotovim le, če si dovolim biti pošten oziroma odkrit s seboj. V trenutku lahko zanikam, ali pa se vprašam, ali mi je v tej situaciji karkoli všeč? Če je res, nas prešine zelo nežen, skoraj nezaznaven občutek potrditve, ki ga v naslednjem trenutku povozi um z močnim občutkom zanikanja. Znotraj nas se odvija boj med sliko, ki jo želimo imeti o sebi: »Jaz že nisem tak,« in »Sranje, a je to res? O moj bog, a tako plehek sem, tako manipulatorski, tako preračunljiv?« To je morda del nas, ki ga nočemo – temen del nas. Ozavestite in sprejmite ga. »Ja, tudi to sem jaz,« in to si dovolim. Človeško je, pozornost paše in naj bodo pozorni do nas, denar pride prav in če že leta plačujete, pa naj plača še zavarovalnica nekaj, tudi odklop od službe paše. Ljudje smo in ne božanstvo. Ampak vedeli boste, zakaj se morda komplicira in če boste imeli tega dovolj, boste spremenili. Poglobili se boste vase, poiskali čustvo, ki je vezano na željo, prepričanje, ga nevtralizirali in precej hitro boste na nogah. Bolj kot BEAM metodo obvladate, hitreje in lažje vam bo šlo.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 3

Naša prepričanja o lenobi, o tem, kaj vse je treba in kaj vse moramo, nam ne dovoljujejo oddiha. To je treba, pa ono, pa še tisto … včasih brez konca. »Jaz ne morem biti brez dela. Ves čas delam. Da bi se popoldan usedel na kavč in bral knjigo? Ni šans.« V glasu je slišati ponos. »Nisem kot drugi.« Nezavedna prepričanja so tako močna, da jih ženejo naprej. In dela jim res nikoli ne zmanjka. Nezavedno poskrbijo, da je vedno kaj. Ne sme zmanjkati in nikoli se ne sme zgoditi, da bi lahko rekli: »Zdaj sem pa res naredil vse.« Med moškimi in ženskami ni razlike. V službi nam nalagajo delo. Več kot drugim, ker nezavedno to hočemo. Paše nam, ker se lahko pritožujemo. To nam omogoča vlogo žrtve. Ne počutimo se dobro, a še slabše se počutimo, če več dela dobi kolegica. »A mislijo, da nisem dovolj sposobna?« Ta občutek je še slabši. Tako smo v začaranem krogu, kjer nikoli ni dobro. Ne more biti, ker je zmeda znotraj nas, v našem nezavednem. Po službi trgovina, vrtec, doma kuhanje, pospravljanje, pranje, likanje, sesanje, ni da ni. »Ne moremo živeti v takem. Nimam časa za igranje z otrokom, nimam živcev, da bi poslušala njegovo čebljanje, spet se mi mota pod nogami, pa še skoz se nekaj dere, ne uboga, cufa se s sorojencem, samo kričanje, divjanje in cvilenje. Moža še vedno ni doma. Ne razumem, zakaj lahko vsem drugim pomaga, ko pa je toliko dela doma.« Če je slučajno doma, je pred televizorjem ali računalnikom. Odklopljen od družine. »A boš kaj naredil? Ali ne vidiš sam? A vsako stvar ti moram pokazati s prstom?« Lahko smo bolj diskretni. Sesamo, ko gleda nogometno tekmo: »Ali lahko vsaj noge dvigneš?« milo zaprosimo, a sporočamo, »a ne vidiš, da delam, ti pa lenariš na kavču.« Lahko smo jezni, užaljeni, prizadeti: »Delam, cele dneve delam, za vse sem sama. Kadarkoli se pogovarjava glede dela doma, se sporečeva. Njemu je dobro in pravi, da pretiravam. Ne razume, da mora biti pospravljeno, pa pravzaprav nikoli ni. Zdaj se sploh noče več pogovarjati o tem z mano. Ampak tako je, takšni so moški, jaz pa tako utrujena, da zvečer samo še padem v posteljo. Na seks naj kar pozabi. Ne morem in ne zasluži si.« Rešitev je v tem, da se vprašamo kaj in zakaj me žene, kakšen občutek dobim ob tem, ali je ustrezen, kakšne so moje prioritete, koliko v resnici prisluhneta in poskušata razumeti drug drugega in koliko samo vztrajata pri svojem …

Z moškimi ni nič drugače. Tudi njih vodijo prepričanja in čustva. Ostajanje v službi do noči, brezmejna pomoč prijateljem, hobiji, ki zasedejo ves prosti čas, odklop doma.

Vloge so tudi obrnjene. Veliko moških skrbi za družino več in bolje od ženske.

Vzrok je vedno v naši notranjosti. Notranji konflikt med tem, kaj družba pričakuje in kaj jaz bi, občutek ujetosti, nepripadnosti, nezaželenosti, beg pred bližino, obveznostmi, povezave, ki so se zgodile v primarni družini vplivajo na naše življenje in odnose. S prepiri ne pridemo do rešitve, s spreminjanjem drug drugega tudi ne. Z razumevanjem najprej sebe in drug drugega pa. Odgovori so v nas, če jih hočemo videti in vedeti, in če se za to malo potrudimo, ker ne pridejo takoj in je kar nekaj dela. Pravzaprav celo življenje spoznavamo sebe. In zelo redko je ta proces prijeten.

Marsikatera bolezen je beg, vdaja, fizična in psihična izčrpanost do te mere, da ne zmoremo več. Telo rabi počitek. Vemo, da smo izčrpani in želimo se spočiti, a nas nekaj žene in žene naprej. Ne morem si privoščiti odklopa. Čez teden služba, konec tedna dejavnosti, izleti, obiski. Naši notranji procesi rešijo težavo z migreno. »Zdaj lahko ležiš in lenariš. Glava boli za znoret, bruhanje je najbolj zoprna stvar na svetu, a imaš odklop. Poskrbeli smo za to. Nisi kriv.« Če se migrene pojavljajo konec tedna ali po končanem zahtevnem projektu,  lahko te migrene odpravite zelo hitro, če ste se le pripravljeni soočiti s seboj in predelati nekaj stvari.

Astmatični napadi, ki jih sproži nestrinjanje ali prepir, so notranji odziv za: »Daj mi mir, ne zmorem, ne čutim se dovolj moč.nega, temu nisem kos.« Depresija je huda čustvena izčrpanost, neopredeljene bolečine so krik na pomoč, bolečine v hrbtu so lahko strah pred življenjem …  Ne bom naštevala naprej, ker boste preveč iskali po opisih in premalo po sebi. Do odgovora boste prišli, če boste hoteli. Kakšen bo in če vam bo všeč, pa ne vem. In smo spet pri strahu. »Ne brskaj po sebi. Ne znaš, nimaš časa, nimaš denarja. To delajo zmešane babe. To zate ne velja. Dobro ti gre, poišči kaj drugega, kar ti bo pomagalo.«

Ni enostavno vedno biti pošten in odkrit do sebe. Težko si je priznati, da delamo narobe in napake, da včasih manipuliramo, da zahtevamo od drugega, česar sami ne naredimo, da ne prevzamemo odgovornosti, da uporabljamo izgovore, da tudi mi sprožamo konflikte, da raje potrpimo, kot bi potegnili mejo, da raje jamramo, kot se soočimo, da naša prepričanja niso ustrezna, da pritiskamo na druge, da bi jih spravili v naš okvir, da eno govorimo in drugo delamo, da ravnamo tako, da bomo pomirjeni, pa čeprav s tem škodimo otrokom, da gre pravzaprav vedno in najprej za nas in vendar si tega ne priznamo. Ne bom zašla v filozofsko vprašanje altruizma. Ko ste v dilemi, se lahko vprašate: »Za koga pravzaprav gre? Kaj jaz dobim od tega?«

Če se resno podate na pot samospoznavanja, vas čez čas res čaka marsikaj lepega, prijetnega, ljubečega. Odpadejo omejitve, okovi, odkorakate iz lastnega zapora. V sebi naredite prostor za srečo in ljubezen. Ob dilemi boste odgovor dobili hitro, ker ni več balasta, ki bi preprečeval spoznanja. Vaša frekvenca energije je višja, kar blagodejno vpliva na vaše telo, duševnost in odnose. Življenje postane lepo in enostavno.

Ne vem, kako se boste odločili. Odgovor je v vas, ne v meni.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 2
AVTOMATSKI PROCESI

Stik z osebo, ki je čustveni manipulator, izčrpava. Neprestane obtožbe, drame, ignoranca … vas lahko izčrpajo do te mere, da zbolite. Kronično psihično izčrpanje in nenehna krivda poberejo toliko življenjske energije, da je ne morete sproti nadoknaditi. Če še tako iščete logične odgovore, če se še tako prilagajate, če še tako stopate po prstih, do scen prihaja vedno znova in znova. Ljudje z osebnostno motnjo imajo tako skrivljen pogled na svet in dogajanje, kot da živijo na drugem planetu. Vse se dogaja znotraj njih in to morajo nekam odložiti. Na osebo z dobro samopodobo si ne upajo. Ti ljudje niso junaki v pravem pomenu besede. Nasilni in grobi so samo do ljudi, ta katere smatrajo, čutijo, da so šibkejši od njih. Moč se čuti in ne vidi. Notranje nezadovoljstvo odložijo na nekoga, ki se svoje moči ne zaveda, ki je ne čuti, ki pogosto o sebi dvomi in te dvome spremlja občutek nezadostnosti. Za njih postanejo jama, kamor odlagajo svojo gnojnico. Če se znajdete v takšnem odnosu, se ne sprašujte, kaj ste naredili narobe, kaj bi morali narediti bolje, ne iščite smiselnih odgovorov na njihove obtožbe, ne razlagajte, ne dokazujte, da se motijo, da ni tako … ker točno to rabijo. Rabijo odgovor, da dobijo nov zalet in da lahko zlijejo še več gnojnice na vas.

Umaknite se, odidite, zapustite, prekinite stike. A prvič je to za osebo, ki ima v sebi močan občutek krivde, zelo težko zaradi novega občutka krivde, drugič pa zato, ker to vedno ni takoj mogoče. Zmanjšajte komunikacijo, ne ujemite se v njihove zanke, potolažite ranjene osebe v sebi, iz telesa odstranite vso gnojnico, ki se je zlila na vas, pogovorite se s seboj, ne bodite več žrtev, ne koristi vam. Začnite se spraševati, kaj lahko še naredim, da se bom bolje počutil? Na kaj se vedno znova ujamem? Zakaj želim dokazati, da se moti? Zakaj se bojim zapustiti? Poiščite pomoč, da boste odnos lažje prekinili in ne, da boste lažje v njem ostali. Če se bojite? Kje v vas je strah, ki vam ob vsaki rešitvi skoči na pot in to prepreči? Kaj vas ustavlja? Iščite, brskajte, sprašujte se, iščite možnosti postanite si pomembni.

Šlo bo gor in dol, a ste na boljši pot kot prej, ko izhoda sploh ni bilo. Kar boste iskali, boste slej ko prej našli. Zato iščite izhod.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Načine reagiranja in delovanja je težko spremeniti zaradi avtomatskih procesov, ki so hitrejši od razumske razlage in odločitve kaj bomo ali lahko naredimo. Beremo, iščemo rešitve, sprejemamo odločitve, potem pa nas prva situacija vrže nazaj, v star in neustrezen način. Prvi korak je, da se te avtomatike zavemo, da jo sprejmemo in se ne obsojamo. Ne spremenimo se čez noč in ne reagiramo drugače, če se samo odločimo. Tako moramo čutiti. Ko čutimo drugače, tudi reagiramo drugače.

Če ste do sedaj vsaj malo osvojili BEAM metodo veste, da lahko vsa svoja počutja in občutke spremenite. Odvisno je le od tega, koliko si to želite in koliko ste to pripravljeni storiti. Na začetku kar nekaj časa traja, da vidimo prve rezultate. Še vedno se nam zdi, da se prehitro razjezimo ali smo prehitro prizadeti. Ustavi se že tu. »Če se ne zgodi po mojih pričakovanjih, sem upravičeno jezen. Kaj pa naj naredim? Naj rečem, ah, saj je vseeno?« »Ne, absolutno ni vseeno, vendar, ali z jezo rešiš ali še bolj zapleteš?« Tu se skriva odgovor. Z jezo želimo nekaj na silo spremeniti.

Če jezo stresamo na otroka, ga želimo zlomiti, da bo delal tako, kot se nam zdi ustrezno. Ustrahujemo ga in to deluje samo tako dolgo, dokler se nas otrok boji. Če ga uspemo dovolj prestrašiti, se bo bal življenja. Ko bo odrasel, se bomo ponovno jezili nanj, zakaj si ne upa, zakaj ne naredi, naj se premakne, naj postane samostojen ne vedoč, da smo sami kar precej pripomogli k njegovemu dvomu vase in nezaupanju v življenje. Lahko pa se v določeni starosti upre do te mere, da mi postanemo tarča njegove jeze. Sporočili in naučili smo ga, da je jeza ustrezno sredstvo za dosego cilja.

Če jezo stresamo na odraslo osebo, sledi ali prepir ali se oseba zapre ali zmanjša stike na minimum ali celo odide. V vseh primerih imamo nov razlog za jezo.

Lahko naredite tudi drugače. Ko ste mirni, se »naravnajte« kako boste delovali, ko boste ponovno začutili jezo. Povejte si, odločite se: »Pozoren bom na svoje občutke. Takoj, ko bom jezo začutil, jo bom predelal sam.« Proces je opisan TU. Verjetno boste naslednjič ponovno odreagirali burno, začeli s prepirom, vendar bo zaradi naravnanosti zaznali, da delujete neustrezno. Ustavili se boste: »Rabim odmor, da se zberem.« Umaknite se, predelajte jezo sami in začnite umirjen pogovor. Treba bo ponavljati in ponavljati, a spremembe v vas so se začele in zdaj gre le še za vprašanje časa, kdaj boste jezo obvladali do t mere, da jo boste imeli že od začetka pod nadzorom.

Enako je z užaljenostjo ali žalostjo. Obe vam jemljeta moči, ker vas obe vržeta v vlogo žrtve: »S čim sem si to zaslužil. Nobene hvaležnosti ne pokaže …« Poiščite osebo v sebi in jo potolažite. Znate in zmorete.

Največji problem pri obvladovanju jeze, užaljenosti, žalosti … je prepričanje, da nam nekaj pripada. Prepričani smo, da si nekaj zaslužimo, da imamo pravico do tega. Celo več. Imamo naravno pravico in zdaj nam nekdo tega ne da, se ne obnaša, kot si želimo, se ne odziva, kot si zaslužimo, ni hvaležen, nas ne spoštuje … Naša pravica se konča, ko trči ob pravico drugega. Moja pravica se konča, ko se začne tvoja. Mi se do ljudi obnašamo po svojih prepričanjih, ki niso nujno tudi prepričanja drugega. Zavedno zanikamo, nezavedno zahtevamo. V nezavednem zahtevamo. Hočem! To mi pripada! Do tega imam pravico! V nezavednem zahtevamo, da nas ima nekdo rad. V nezavednem zahtevamo spoštovanje. V nezavednem zahtevamo pozornost. V nezavednem zahtevamo, da znajo drugi brati moje misli. V nezavednem zahtevamo, da so drugi takšni in takšni, ker se nam v družbi dvigne cena. Zahtevamo, da poskrbijo, da nas ne bo strah, da nas obvarujejo, da se svet vrti okoli nas.

V resnici pa je malo drugače. Otrok ima pravico, da ga imamo radi in da zanj poskrbimo, da zraste v zdravo in čustveno stabilno odraslo osebo. Finančno smo zanj dolžni skrbeti kot predpisuje zakon. Tudi za pravice zdrave odrasle osebe je zakonsko v Sloveniji dobro poskrbljeno. Tu pa se naše pravice končajo. Ne moremo zahtevati, da nas nekdo ljubi. Ne moremo zahtevati, da je nekdo do nas pozoren. Ne moremo zahtevati, da nas nekdo spoštuje. Ne moremo zahtevati,  da smo nekomu pomembni. Lahko gremo v podrobnosti in se začnemo pregovarjati o tem ali onem, a na koncu je vse v naših prepričanjih. In zaključimo, da to pravzaprav ni pošteno.

Pravzaprav nismo pošteni do sebe. Dokler nismo pošteni do sebe, ne moremo biti do drugega.  Ob priznanju nepoštenosti trčimo na lastno neustreznost. Trčimo točno ob to, pred čemer bežimo in večino življenja skrbimo, da ne pride na dan. Lahko je govoriti: »Delam na sebi, ful sem že naredil, imam 300 certifikatov duhovnih delavnic …« ni da ni. Zanka je v tem, da nas lahko ravno to še bolj oddaljuje od točno tistega, s čemer bi se morali soočiti in predelati - koliko sem pošten do sebe? 

več v FB skupini Čarobni odnos 

»Zakaj se tako obnaša do mene?« je vprašanje, ki smo si ga že vsi zastavili. Pravilnejše vprašanje je: »Zakaj to dovoljujem?«

Že v preteklih objavah sem pisala o tem, da ljudi ne moremo spreminjati. Spremenijo se lahko le sami, ko si to želijo. Pri osebah z osebnostno motnjo je problem, ker imajo ti ljudje prepričanje, da imajo prav, ne prevzemajo odgovornosti, nalagajo krivdo drugim in jih na ta način sesujejo do te mere, da jih obvladujejo. To je igra. Ampak za igro morata biti vedno dva.

Med odraščanjem ljudje oblikujemo svojo osebnost. Rodimo se z določenimi dispozicijami, zato so nekateri otroci zahtevnejši in nekateri neproblematični. A že ta opis je napačen. Kaj je priden otrok? Priden otrok je ubogljiv otrok. Tako je splošno razširjeno mnenje. Ampak pridnost otroku ne koristi vedno. Ko priden otrok odraste, se vedno znova prilagaja drugim ljudem, ker je bil v otroštvu nagrajen za pridnost. Tak otrok v odraščanju potrebuje vzpodbudo, da izrazi svoje mnenje, da pove svoje želje, da je kdaj tudi upre in zato ni kaznovan ali mu ni sporočeno, da ni ustrezen.  Zahtevnejšim otrokom je treba postaviti meje. Mejo postavimo z jasnimi navodili in ne s prikrito manipulacijo ali dvojnimi sporočili. Navodil za vzgojo ni, so le smernice. Bolj ko boste poznali sebe, bolj ko boste vedeli, kaj otrokovo obnašanje sproža v vas, bolj ko se boste zavedali, da je otrokovo obnašanje tudi posledica vaših odločitev, več možnosti ima vaš otrok, da odraste v zrelega človeka.

Otroka lahko zlomite ali ga zanemarite. Zlomljeni otroci zrastejo v osebe z osebnostno motnjo ali nevrotike. Beseda nevrotik se uradno ne uporablja več, si bom pa vseeno dovolila, da lahko lažje pojasnim. Ljudje z osebnostno motnjo iščejo vzrok v okolici, nevrotiki ga iščejo v sebi. Prvi niso nikoli krivi, drugi so krivi že zato, ker dihajo. Prvi z grobostjo, z nalaganjem krivde, obračanjem besed, jamranjem, žrtvijo, čustvenim izsiljevanjem, agresivnostjo, nemoralnostjo, dramatičnostjo, egocentričnostjo, ljubosumnostjo … hočejo ukrotiti drugega. In drugi je največkrat nevrotik, ki se ne upa upreti, ker je pretirano sočuten, razumen, ker ima slabo mnenje o sebi in se boji, da bo potem še slabši in ker rabi nekoga, ki mu lahko da občutek, da je dovolj dober. Najustreznejša za to je oseba z osebnostno motnjo, ker se je pri tej osebi treba močno potruditi, zato je tudi nagrada večja. A nagrade ni, ker ta oseba nima prostorčka v sebi, kamor bi to nagrado spravila in je takoj usmerjena v nov cilj, novo nagrado.

Otrok je lahko v otroštvu tudi zanemarjen. Vsakokrat, ko so vam vaša čustva pomembnejša od otroka, otroka zanemarjate. V knjigi Čarobni odnos, je precej napisano na to temo, tu samo nekaj stavkov. Če ste vi prestrašeni, boste ta strah prenesli na otroka in v sebi ne bo imel občutka moči. Tako pride do socialne fobije, OKM, hipohondrije … Kmalu bo čas spričeval. Ponosni boste zaradi dobrih ocen, ampak ali vaš otrok ve, da ste enako ponosni naj tudi, če bi bile ocene slabše? Ali bi bili enako ponosni? Ali so ocene res tisto, ki določajo, ali bo otrok zrasel v zdravo, zrelo osebo? Vprašajte se, poiščite odgovor.

Oboji pa so bili kot otroci zlomljeni in zanemarjeni. V adolescenci se naredi »preklop« v osebo z osebnostno motnjo ali nevrotika. Oboje je obrambni mehanizem. Prvi ne dovoli, da bi ga še kdo zlomil, drugi obupno išče potrdite, da si zasluži živeti.

Odgovori so v vas. Ne bojte se jih. Potolažite osebe v sebi, ki jih najdete. Znate in zmorete. Poiščite vse zlomljene in zanemarjene otroke v sebi, združite jih, peljite na travnik in jim povejte vse, kar si želijo slišati. Znate in zmorete. Na ta način bo vaša preteklost manj vplivala na vaše otroke. Dovolj je, da smo dovolj dobri starši. Malo pa se moramo včasih za to tudi potruditi.

več v FB skupini Čarobni odnos 

»Ne bom se spremenil. Sem tak, kakršen sem.« To je stavek, ki ga pogosto slišimo. Ti ljudje vztrajajo pri svojem prepričanju ne vedoč, da je edina stalnica v življenju sprememba. Ves čas se spreminjamo. Dan za dnem nas spreminjajo informacije in izkušnje. Naši notranji mehanizmi skrbijo za prilagajanje ali upor. Eno in drugo je sprememba. Vprašanje je le, kako se bomo spremenili. Ali nam ta sprememba koristi ali škodi? Če nam je všeč ali ne, nam to pokaže življenje. Redko nam da izbiro, največkrat smo postavljeni pred dejstvo. To dejstvo zahteva odločitev, dobimo izkušnjo in na podlagi tega, ali je dobra ali slaba, se notranje ustrezno spremenimo. Če je dobra, smo zadovoljni, srečni, okrepimo občutek varnosti in notranje moči. Če je slaba, se stres poveča – zamaje se samopodoba, poveča se občutek ogroženosti, zaznamo strah, nelagodje, jezo, žalost, razočaranje … in notranji mehanizmi odločijo ali se bomo uklonili ali uprli.

V obeh primerih utrdimo prepričanja ali sem dovolj ustrezen ali ne, ali je svet varen ali ne, ali so ljudje vredni zaupanja ali ne. Spremenili smo se. Tako spremenjeni sprejmemo novo informacijo in novo izkušnjo.

Na drugi strani so ljudje, ki veliko časa namenijo temu, kako se spremeniti, da bodo ustrezni, ljubljeni, dovolj dobri. Večino časa so v stresu, poganja jih prepričanje, da če se bodo dovolj potrudili, bo vse v redu. In ni. Ne more biti, le stres je iz dneva v dan večji in slej ko prej se izčrpajo in obupajo.

Vi, ki to berete, ste se odločili, da boste zavestno nekaj spremenili na sebi. Ne vse, ampak samo tisto, kar vam otežuje vsakdan. Vsak dan smo vsi, čisto vsi soočeni z nečem, kar nam povzroči stres. Kako se bomo zaradi stresa spremenili, pa je odvisno od zaznavanja, vѐdenja in vložene energije.

Ne spreminjajte se zato, da boste nekomu všeč, da vas bo imel rad, ker to morda od vas zahteva, pričakuje, vas v to sili. Ne spreminjajte se zato, da boste nekomu ugodili.

Zavestno se spremenite zaradi sebe, zato ker želite živeti lažje in prijetneje, ker želite obvladovati naporne in neprijetne procese v sebi, ker želite sprejemati pravilne odločitve, ker želite predelati temno plat sebe, ker se želite soočiti z neprijetnim, ker ne želite več tlačiti in bežati, ker hočete prepoznati manipulacije, nočete biti žrtev … Spremenite se zavoljo svojih otrok, da jim boste dali pravo popotnico v življenje. Otroci so vredni truda, napora, časa, denarja in vložene energije.

Starejši kot ste, težje bo šlo. Iz leta v leto utrjujemo prepričanja in pilimo obrambne mehanizme. Spreminjati stare vzorce in navade je tako, kot staro lokomotivo premakniti z mesta. Na začetku precej škripa in nismo čisto prepričani, če bo uspelo. Se pa da in dokler dihate ni prepozno.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Ko začnemo spoznavati sebe, slej ko prej pridemo do točke, ko se nam ustavi. Zdi se nam, da delamo vse, kar je treba, a še vedno življenje ne steče tako, kot si želimo ali si predstavljamo, da bi moralo biti. Težave so različne, vzrok, da je temu tako, pa je isti. V našem nezavednem so točke, ki se odzovejo na sprožilce. Ob tem imamo dve možnosti – avtomatsko ravnamo kot smo navajeni ali pa sprožilce – trigerje izkoristimo, da ta del končno predelamo. Teoretično to izgleda enostavno, v praksi pa prepričanja, ego, avtomatske reakcije, neznanje in pomanjkanje časa povozijo naše želje in odločitve po spremembi.

Ljudje iščemo krajše, enostavnejše in lažje poti. Ne da se nam, nimamo časa in za to je škoda denarja. Ena od lažjih stvari, ki jih lahko naredimo je, da smo hvaležni. O tem veliko piše in hvaležnost veliko prispeva k našem ravnovesju. S hvaležnostjo povečamo občutek varnosti. Ozavestimo, da stvari, ki jih imamo za samoumevne, to niso. Molimo, izgovarjamo afirmacije, prosimo boga, angele, vesolje in pomaga. Dobimo občutek varnosti. Nekaj ali nekdo bo za nas poskrbel. Meditiramo in s tem ustavimo tok misli, razbremenimo se pritiska, stresa in življenjska energija lažje steče in kroži. S tem dobimo občutek moči. Iščemo srčke v kavi in na nebu, pobiramo peresa, iščemo znake in sporočila – ja, ne skrbi, vse bo v redu. Polajkamo, delimo in napišemo vse, kar nekdo zahteva, ker nam bo poslal energijo, ker bomo s tem sprejeli ljubezen, srečo, zdravje, obilje … ker ne zaupamo sebi in življenju. Odločimo se, da bomo dobre volje, da bomo nasmejano, srečni, ne glede na vse. Pri večini se tu zaključi. Vsi ti rituali nam pomagajo, da vzdržujemo stanje, da še zmoremo. Hkrati pa nam škodijo. Na zemlji ima vse dve plati. Dobro in slabo. Edini izjemi sta ljubezen in sovraštvo. Ljubezen vsebuje samo dobro in sovraštvo vsebuje samo slabo.

Hvaležnost naredi več škode kot koristi takrat, ko sebe prisilimo v to, da smo hvaležni, čeprav tega ne čutimo. Do sebe nismo čuteči ali ljubeči, ampak se obnašamo kot najhujši diktator. Bodi hvaležen!

Kaj pravzaprav takrat čutimo? Jezo in/ali užaljenost, ker niso upoštevane naše potrebe, predlogi, želje, hrepenenja – če gremo še globlje, mi nismo upoštevani, nas ne upoštevajo, mene ne upoštevajo. Če me ne upoštevajo, pomeni, da nisem pomemben. Če nisem pomemben, nisem vreden. Če nisem vreden, jim je zame vseeno. Pridemo do ohranitvenega pranagona ogroženosti, ki ga razumsko ne moremo nevtralizirati, ker nam je jasno, da temu ni tako, odzivamo pa se lahko popolnoma neracionalno, ker je ta nagon močnejše od razuma. Če bi lahko pogledali svojo notranjost, bi videli, da vse kriči od strahu in groze. Zato pravim, da postanite pomembni sami sebi, ali pa čuječi, ali pa uporabite katerikoli drug izraz in v takem stanju ne zahtevajte od sebe hvaležnosti. Hvaležni smo lahko, ko hvaležnost čutimo globoko v sebi, ko čutimo ganjenost do solz. To je tista zdravilna hvaležnost, prej pa je posilstvo in nasilje nad sabo. In zdaj smo spet tam. Lahko berete in se ne bo nič spremenilo, lahko pa naredite in se bo spremenilo. V sebi lahko poiščete osebo, ki se počuti ogroženo. Lahko je nekje stisnjena zaradi strahu, morda kriči od groze. Potegnite jo na travnik in ji zagotovite, da je na varnem. Bolj ko metodo obvladate, lažje in hitreje bo šlo. Naslednjič bo dovolj, če boste v kratkih sekundah samo povedali: »Na varnem si.« Počutje vam pove, ali je treba ponoviti in kako uspešno ste to naredili. Ja, na varnem ste, vse je v redu, nikogar ne rabite, da vas reši, na varnem si, na varnem sem. Bolj preprosto kot tako ne gre. Ampak odvisno je od vas, ne od mene.

 »Bodi hvaležen, da je odšel/odšla.« Vas pa duši in boli. Če ste v odnos vlagali, se morda se počutite izigrani, zavrženi, nevredni. Žalostni ste, obupani ali jezni. Ne, ne bodite hvaležni. Najmanj, kar tokrat rabite, je diktator, ki zahteva, da zanikate sebe, svoje občutke, da jih potlačite. S tem potlačite sebe. Poglejte vase in videli boste žalost, jezo, nejevero, osuplost. Poglejte globje in videli boste osamljenost in nevrednost. Poiščite to osebo, potegnite jo na travnik in ji povejte, da ni sama, da boste poskrbeli zanjo, da bo vse dobro in da je vredna, pomembna in dovolj dobra. Če čutite, da vam je odleglo, ponavljajte in ponavljajte. S tem celite rane, drugače se to lahko spremeni v strah pred razmerjem ali pa se boste v naslednjem razmerju še bolj oklenili ravno nekoga, ki vam tega zagotovila, varnosti in pripadnosti ne more in ne zna dati. Dajte najprej sebi, da boste lahko dobili od drugih. Bolj preprosto kot tako ne gre. Ampak odvisno je od vas, ne od mene.

Kako biti hvaležen, ko se zgodi nekaj res hudega? Kako biti hvaležen, ko umre oseba, ki bi po naše še morala živeti? Kako biti hvaležen, ko izgubimo službo in ne vemo, kako bomo preživeli? Kako biti hvaležen, ko zbolim za morda smrtonosno boleznijo? Hvaležnost ni selektivna. In biti na silo hvaležen ni prav. Šele ko odstranimo žalost, strahove, grozo, obupanost … lahko sprejmemo. Sprejetost ni vdanost v obup, ampak sprememba, ki jo naredimo v prepričanjih, mišljenju, delovanju, čutenju. »Ne razumem, a sprejmem,« je stavek, ki vam pomaga naprej. Kratkoročen cilj naj bo notranji mir, ravnovesje, harmonija, da lahko sprejmete prave odločitve. In šele čez čas lahko vidimo, kako smo se spremenili, kako se je spremenilo naše življenje, kako smo v hudem in težkem našli nekaj dobrega.

Hvaležnost ima veliko moč. To visoko frekvenco energije pa lahko izkoristite šele takrat, ko predelate zgoraj napisano. Preplavi vas poseben občutek, kot da se je svet in čas ustavil, kot da vas je objel bog. In ja, za to ste resnično lahko globoko hvaležni.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Občutek nemoči je včasih tako zamaskiran, da ga zlepa ne najdemo in prepoznamo. Ukvarjamo se z vsem drugim, pravega rezultata pa ni. Lahko prepoznamo jezo, ker ne gre po načrtih, prepoznamo užaljenost, razočaranje, žalost … Obtožujemo, jamramo in se pritožujemo, ker ljudje ne držijo besede, ne izpolnijo obljube. Čutimo izdajo, pustili so nas na cedilu. Tkemo prijateljstva, ker nas pravi prijatelji ne bodo pustili na cedilu. »Imej otroke, da na starost ne boš sam.« Marsikaj potrpimo, marsikam gremo, marsikdaj smo tiho, pa še sami ne vemo zakaj. Jezimo se pozneje. Pojma nimamo, kaj nas ustavlja, kaj nas omejuje, da ne upamo povedati kaj hočemo, česa si želimo, da se nam morda ne da, da smo preutrujeni, da si morda želimo samo malo miru.

Če se boste ozrli vase, boste našli nemočno osebo. Našli boste točno tisto, pred čemer bežite in zanikate. »Nisem nemočen,« pravite, ker obrambni mehanizmi tako delujejo. »Ne morem si privoščiti nemoči.« In zategnete pravila in prepričanja. »Če bo po moje, bo vse prav in v redu. Problem je le, ker tega drugi ne upoštevajo.« In tako se znajdete v novem konfliktu. Strah zanikate in potlačite, nezaupanje vase povozi nadzor, napeti ste, ker ne veste, kaj sledi, kaj bo spet narobe, kaj spet ne bo tako, kot bi po vsej logiki moralo biti. Na dan pride rušilna moč, ki podre vse, kar ste do sedaj z muko zgradili, pa naj bodo to odnosi s partnerjem, otroci, prijatelji, napredovanje v službi ali skrb za zdravje. V stresu ste, kroničnem stresu, ki se ga navadite. Postane vsakdanji: »Verjetno se vsi tako počutijo,« zaključite.

Poiščite v sebi nemočne osebe, zaključite proces in vedno znova osebi na travniku povejte, da je na varnem. »Ne skrbi, na varnem si, dovolj močan si. Vsa moč je v tebi in zmoreš. Zmogel si še težje stvari, ne dvomi. Dovolj močan in na varnem si.« Na ta način razbremenite stres, začutite olajšanje, se rešite tesnobe in paničnih napadov, na ta način odločitev ne boste sprejemali v afektu, na ta način spreminjate svoj svet.

Končno pridemo do vrednosti. Iztiri nas ignoranca, zamujanje, nepravičnost, sprenevedanje, očitanje, poniževanje, nepoštenost, nadzor, ukazovanje … Nastopi napetost, neugodje, nezadovoljstvo, nepotrpežljivost, jeza, občutek ponižanja, strah in tesnoba. Trudimo se, hočemo biti dovolj dobri, hočemo biti uspešni in se še bolj trudimo in ženemo. Slabo spimo, preobčutljivi smo, zapletamo se v nepotrebne konflikte. Čez nekaj časa postanemo utrujeni, brezvoljni, še bolj občutljivi, lahko nastopi tesnoba, depresija, panični napad. Morda se pojavijo glavoboli in migrene, bolečine v hrbtu in trebuhu. Nič nam ni jasno in začnemo se smiliti sami sebi. Lahko se zgodi, da čez čas pregorimo in so dejansko običajno vsakodnevne obremenitve prenaporne. Tako končamo na nižji točki od začetne. Počutimo se še bolj nesposobni in zato nevredni. To je spet eden od začaranih krogov.

Ne primerjajte se z drugimi, objave na FB-ju ali časopisih niso realnost. So le en delček življenja nekoga in ne njegovo celotno življenje. Poglejte najprej, koliko ste tolerantni do sebe, koliko od sebe zahtevate. Ali je smisel in cilj res to, da vas drugi občudujejo? Gre za nas, zame in zate. Če cele dneve preležite na kavču, ja dvigni rit in »vježbaj …«, kot je pred nedavnim nekdo rekel. Če pa temu ni tako, pa se obrnite vase in dajte sebi to, kar rabite, da se razbremenite. Vrednosti nam ne more dati nihče. Lahko jo damo le sami sebi. Poiščite izčrpane in ne dovolj dobre osebe v sebi, speljite postopek in ji povejte: »Dovolj dobra si, vredna in pomembna. To je dovolj. Dovolj dobra si.« Opazujte, katera beseda najbolj zaleže, najbolj paše, najbolj sede. To je orodje, s katerim lahko popravite in dodate to, kar vam manjka. In potem ponavljajte. Če ste prej lahko ponavljajte obratno. Ne v glavi, osebi na travniku in videli boste, kako se bo spreminjalo vaše počutje. To je merilo. To je razbremenitev stresa in to je pot k boljšemu počutju in zdravju.

Vem, da pišem ene in iste stvari, ne zaradi lajkov, ampak zato ker je svet z vsemi informacija postal prenaporen. Vse več ljudi se srečuje z vsakodnevnimi stiskami in tako malo je potrebno, da najdemo ravnotežje in mir v sebi.

V končni fazi gre vedno za nas. Zame. Zate. Hočemo se počutiti vredni in varno. Hočem se počutiti dobro. Hočem biti srečen. Hočem, da me cenijo in spoštujejo. Hočem, biti dovolj dober. Hočem biti varen. Nočem niti prestrašen, spregledan, nesposoben, neumen, nevreden, ignoriran. Zato pritiskamo na druge. Določamo pravila. Ta pravila naj bi nam prinesla vrednost in varnost. In niso vedno prava. V večji stiski kot so ljudje, bolj napačna pravila imajo. Ker jih postavljajo stiske in demoni. Postavljajo jih vsiljive in neobvladane misli, strah pred zaupanjem, strah pred prihodnostjo, strah pred osamljenostjo, občutek manjvrednosti … Vse to je drama in začaran krog.

V preteklosti sem pisala o dobri veri in o dvomu. Poglejte, kaj delate v dobri veri in podvomite. Opazujte občutek, in če ta ni v redu, se vprašajte, kaj bi me razbremenilo. Ne zunaj. Znotraj vas. Kaj rabite, kaj je tisto, kar mi manjka? In dajte sami sebi to. Preverjeno deluje, preverjeno življenje postane lažje in prijetnejše. Preverjeno izgine tesnoba in panični napadi. Preverjeno se izboljšajo odnosi. Tako naredite prostor za srečo. Sreča je stanje, hvaležnost boste občutili, ne da bi se morali spomniti in opomniti, bistveno bolj zdravi boste in vaši otroci bodo srečni, ker bodo živeli v stabilnem, zdravem in uravnoteženem okolju.

Srečen mož ima srečno ženo in srečna žena ima srečnega moža in skupaj imata srečne otroke. Samo tako gre.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Eno od razširjenih prepričanj je, da se iz močne zaljubljenosti rodi prava ljubezen. Ali drugače, brez zaljubljenosti ni ljubezni. Nekateri se zaljubijo hitro, pogosto, včasih celo v več oseb hkrati, drugi zaljubljenosti skoraj ne poznajo. Prvim ni jasno, kako drugi lahko sploh živijo in kaj je z njimi narobe, drugim ni jasno, kako lahko nekdo začuti zaljubljenost že v nekaj minutah ali celo sekundah.

Zaljubljenost je evforično stanje. Hormoni sreče podivjajo in svet postane rožnat. Ta prijeten občutek metuljčkov želimo čutiti neprestano. Kot se ne naveličamo čokolade, se ne naveličamo zaljubljenosti. Hočemo več in še več. In želimo si, da bi ta kemija kar trajala in trajala, točno tako kot si želimo, da se dopust ne bi nikoli končal.

V resnici je tako, da se velika večina zaljubljenosti nikoli ne razvije v začetni odnos. Če energija prve osebe ni usklajena z energijo druge osebe, druga oseba postane nesrečna, slabo se počuti, nič ji ni jasno in lahko celo doživlja tragedijo svojega življenja. Mladostne zaljubljenosti so namenjene temu, da spoznamo tudi ta del življenja, da se naučimo predelati tudi to frustracijo. Starši, prijatelji, pisanje dnevnika, poezije in končno tudi nova zaljubljenost mladostniku povedo in pokažejo, da ni konec sveta, da je treba sprejeti tudi besedo NE, da oseba, v katero je bil zaljubljen ni čisto takšna, kakršno si je predstavljal v fazi zaljubljenosti, da zna živeti naprej in se veseliti življenja.

Zaljubimo se v videz, lahko v to, kar nekdo predstavlja. Zaljubimo se v osebo, ki je podobna našim staršem, ker nam je to znano, zaljubimo se zaradi tisoč in enega vzroka v našem nezavednem, a preprosto mislimo, da je zaljubljenost dovolj, da bomo srečno živeli do konca svojih dni. Tako se končajo pravljice, življenje v dvoje pa se tu šele začne.

Ali se bo iz zaljubljenosti razvila ljubezen, je odvisno od obeh oseb. Čustveno zrele in stabilne osebe z lahkoto navezujejo stike in so zato privlačnejše. Lahkotnost jim daje harmonija, v kateri so. Zavedajo se svoje vrednosti, znajo biti same, njihov strah je prava mera previdnosti, pričakovanja so realna, razočaranja se ne bojijo. Ko se taki osebi srečata, je spoznavanje prijetno in vsak dan sta raje skupaj. Bolj kot se poznata, raje se imata. Takih parov je veliko.

Problem lahko nastane zaradi nepredelanega neustreznega otroštva, napačnih prepričanj, ki jih še utrjuje, ran preteklih razmerij, osamljenosti, slabe samopodobe … Takrat se lahko res zatakne in iz slabega začetka gre lahko v še slabše razmerje. Zatakne se že pri izbiri. Ali izbire sploh ni, ali pa so vsi/vse neprimerni/neprimerne. Zakaj? Ker je takšna energija osebe in ker samo takšne zaznava. Če ste se ujeli v takšno zanko, jo najprej razrešite. Preglejte in premislite o preteklih razmerjih, kaj je bilo »tisto« kar vas je pritegnilo, v kaj ste se zaljubili, zakaj vam je bilo to pomembno, kaj ste s tem dobili, kakšni sta bili vajini vlogi … Če vas res zanima, in če res želite,  da bo naslednjič drugače, boste odgovore dobili. In ne bodo vam vsi všeč. Večina odgovorov vam ne bo všeč in zato nočemo brskati po tem. Raje zaključimo s tem: »Tako sem ga/jo ljubil/a, njemu/njej pa ni bilo mar zame. Kakšna krivica.«

Slaba samopodoba pomeni, da je oseba prepričana, da ni vredna in/ali dovolj dobra … da bi jo lahko nekdo ljubil takšno kot je. Morda gre vse skupaj že tako daleč, da je prepričana, da se mora truditi, da jo sploh kdo opazi. Naleti točno na manipulatorja (moški ali ženska), ker ji lahko le on da to, kar rabi. Oseba se trudi, da mu ugodi in njemu ni nikoli dovolj dobro – vedno nekaj manjka, ali ni pravi čas, ali bi nekaj drugega ali drugače, morda je prepoceni, predrago ali preveč ali premalo skuhano … ni da ni. Prva oseba se trudi, prepričana, da je ta potreba po vrednosti zaljubljenost, drama ji je poznana od doma, zaposlena je in zato ni dolgčas. Boji se miru, ker takrat svojo nevrednost močneje čuti. Hrepeni po drugi osebi, ne more brez nje, z njo je težko. »Če se bom dovolj potrudila …« jo žene naprej. In se trudi v prepričanju, da bo le s to osebo lahko srečna. A sreče ni od nikoder ali pa je zelo kratkotrajna. Je pa veliko dogajanja, drame, padcev, vzponov. Negotovost in strah pred osamljenostjo, pred ponovnim dokazom, da ni dovolj dobra, spremeni v zaljubljenost. Nadaljevanje poznate. Če se razideta, se lahko

1. občutek nevrednosti še utrdi,
2. odloči, da bo naslednjič ravnala drugače, da bo nepopustljiva pri svojih zahtevah.

Zgodi se, da se naslednjič zaljubi v še večjega manipulatorja, kjer se mora še bolj dokazovati. Vsakič znova je njena rana večja, bolj boleča in potreba po zacelitvi ravno tako. Hoče in zahteva, da jo zaceli druga oseba. Ta druga oseba pa je lahko samo nekdo, kjer se mora dokazovati. Če sreča čustveno zrelo osebo, ki ne ustvarja dram, ki mu je všeč takšna kot je, se vanj ne bo zaljubila. Ni izziva, ne da ji tega kar rabi, ker se ji treba truditi, zato njegova naklonjenost ne šteje. Nezavedno išče in hoče nekoga, ki ji tega, kar rabi, ne zna in ne more dati. Dobra stran tega, in to mislim sarkastično, pa je v tem, da ji ni dolgčas. Pred sabo ima res dober projekt, ki jo v polnosti zaposli. Razlaga prijateljem, okolici se smili, razumevajoči so do nje, dobi pozornost, ki je brez tega ne bi, lahko ostaja v vlogi žrtve, lahko napada in rešuje, zahteva in postavlja ultimate in čaka, kaj se bo zgodilo in potem vse skupaj ponovi in ponovi v prepričanju, da zares ljubi …

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

Bolestna ali pretirana ljubosumnost je posledica slabe samopodobe in strahu pred izgubo. Vsiljive misli in scenariji ji krojijo življenje. Pridejo iz čistega nič in naredijo katastrofo največjih razsežnosti. Oseba, ki ne obvlada svojih misli in čustev, jim je prepuščena na milost in nemilost. In največkrat je to nemilost. In potem se človek vpraša: »Zakaj bi bil z nekom, ki ustvarja probleme, kjer jih ni.« Ne ve in ne razume, kaj se v drugi osebi dogaja. Tudi če izve, je način reševanja napačen. »Dokaži mi, da nimam prav,« ni pravo izhodišče. Pravilno je: »Zaupam in vse bo v redu.« Ja, v redu bo, če ostaneta skupaj in v redu bo, če se pokaže, da sta si preveč različna in gresta narazen. Največkrat je bolje, če gresta narazen, kot da ostajata skupaj in eden ali drugi umira na obroke. Spoznavanje je namenjeno temu. Greva narazen ali ostaneva skupaj. Za to pa rabimo notranji občutek moči, občutek, da bomo preživeli in potem znamo spustiti, če je treba.

Nepredelane rane naredijo žensko »močno«. Ta moč ni nič drugega, kot zaščita pred novo ranljivostjo. Zato ponavljam, da se naučite in predelajte rane same, ker vam ravno ta moč lahko naredi še večjo štalo. In krivi so potem moški. Moč kaže navzven, v notranjost je ranljiva. Ta notranji konflikt povzroči, da se ukvarja z moškimi, ki niso močni in ki jo vedno znova razočarajo. Z močjo ima nadzor, ki ga ne upa spustiti. Če sreča čustveno uravnoteženega moškega, ji ta ni všeč, ali pa od njega zahteva, da se dokaže. »Kaj znaš, kaj imaš, kje si bil, kaj te zanima, česa si želiš …« in že nekaj ni dovolj dobro. Ni po njenih merilih. »Ta naj bo prijatelj,« pravi, ker v njeni notranjosti gorijo alarmi panike: »Nočem spustiti nadzora.« Zavedno to zanika, nima občutka, da je to res, ko pa iščeva vzroke, kaj bi se zgodilo, če bi se vanj zaljubila, pride na dan najbolj preplašena oseba v njej. Ko to predelava, poiščeva vzroke in vzorce, začuti moč v sebi in takrat je pripravljena na čustveno zrelega in uravnoteženega moškega, s katerim ustvarita ljubeč odnos.

Prazni »prostorčki« in rane ustvarjajo prepričanja in zahteve. Dokler tega ne predelamo, se dogodki ponavljajo. Vedno imamo najmanj dve poti, dve možnosti. Ozavestimo in predelamo ali pa zahtevamo in pričakujemo, da bo to naredil nekdo drug namesto nas. Prvi način vas vodi navzgor, vse bolj varno se počutite, imate več energije, bolj ste sproščeni in zato je v vaši družbi prijetno. V drugem primeru razočaranje sledi razočaranju, saj ne dobite tega, kar rabite. Prepiri, očitki, užaljenost, jeza vam jemljeta energijo, voljo in življenje postane težko, včasih pretežko.

Ljubezen se lahko začne z zaljubljenostjo, lahko se razvije iz prijateljstva, včasih nastane celo med dvema, ki ju je na začetku družil samo spolni odnos. Zelo malo možnosti je, da dva iz začetnega kompliciranega odnosa zgradita zdrav ljubezenski odnos. Zaljubimo se v predstavo o nekom, ljubimo to, kar oseba je. Da se ljubezen rodi in zgradi, je potreben čas. Čas spoznavanja je namenjen temu, da spoznamo sebe in drugega v skupnem razmerju, ugotovimo, kako delujeva skupaj, kaj naju ločuje in združuje, koliko sva pripravljena prisluhniti in razumeti drug drugega, koliko sva se pripravljena prilagajati, vztrajati pri svojem, sklepati kompromise, kako se drug ob drugem počutiva, koliko sva slišana in uslišana. Čas spoznavanja je namenjen temu, da se odločimo, ali ostaneva skupaj ali greva narazen. V odnos vstopamo s svojimi prepričanji, preteklimi izkušnjami, morda nepredelanimi ranami preteklih razmerij. Ne moremo se zaljubiti v vsakega in tudi vsi se ne zaljubijo v nas. Ko pa se najdeta dva dobra človeka, je pa lepo, če jima preteklost, rane in neobvladane čustvene energije ne uničijo odnosa, v katerem bi se počutila varno, zaželeno, pomembno, ljubljeno.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Stik med dvema osebama imenujemo odnos in le ta je pomemben del življenja. Lahko nas izpolnjuje, osrečuje, lajša nam vsakdan ali pa nas onesrečuje, jezi, prizadene, izčrpa … Pomembnost nekega odnosa določa energija in vezi, ki se spletejo med dvema. A najpomembnejši odnos je s samim sabo. Ali s seboj ravnamo tako, kot si želimo, da ravnajo z nami drugi?

Vezi otrok - starši

To je prvi odnos. Vez med materjo in otrokom se vzpostavi že med nosečnostjo. Otrok je lahko zaželen, težko pričakovan, vsako nosečnost spremlja strah in želje, da bi bilo z otrokom vse v redu. Nosečnost je kljub občasnemu strahu prijetna, neopisljiv občutek ganjenosti na ultrazvočnih pregledih, kjer vidimo otrokov obris, premike, slišimo utripanje srčka in nikoli ne pozabimo prvega objema ob porodu. Otrok nam je pomemben, imamo ga radi, skrbimo zanj in zadovoljujemo njegove prve potrebe. Vezi med otrokom in starši postajajo vse močnejše in otrok dobiva veliko energije ljubezni in varnosti.

Nosečnost pa je lahko tudi nezaželena pri enem ali celo obeh bodočih starših. Ob rojstvu se starši z mešanimi občutki krivde, strahu in ljubezni posvečajo otroku, lahko pa se odločijo in otroka oddajo v posvojitev.

Vse te energije čustev in vezi, ki ob tem nastajajo so naša prva popotnica v življenje. So zametki našega odnosa do sveta, občutek varnosti, zaupanja in naše samopodobe. V času odraščanja smo starši tisti, ki s svojim delovanjem in ravnanjem določimo, kakšno bo njegovo življenje in s kakšnim čustvenim primanjkljajem bo vstopil v odraslo dobo.

Energijske baze

Vsi starši smo bili najprej otroci. In naši starši, ki so tudi bili nekoč otroci, so oblikovali naš prvi zemljevid življenja. Sprejmemo njihova prepričanja in pravila in tako ustvarimo prve osnove, temelje, ki zagotavljajo varnost, zaželenost, pomembnost, vrednost … Ti temelji so energijske baze, ki nam omogočajo, da lahko vzdržujemo ravnovesje, harmonijo. Kako pomembne so te energijske baze lahko vidimo, ko oseba doseže najvišjo izobrazbo, a se ji še vedno zdi, da je naredila premalo, ali ko je obkrožena z ljubečimi ljudmi, a zaželenosti in ljubezni še vedno ne čuti, ali ko je njeno finančno stanje dobro in stabilno, a še vedno nima občutka finančne varnosti, ali ko vsakršno nestrinjanje razume kot napad nanjo, ali ko je vedno nasmejana in dobre volje, čeprav se v resnici tako ne počuti in je vse večji tujec sama sebi …

Pomanjkljive energijske baze nadomestimo s prepričanji, pravili, ki ne olajšajo vedno življenja. Navadno smo bolj in bolj nerazumljeni, pogosto se moramo za svoj prav boriti in vse to nas izčrpava, pobira nam življenjsko energijo in slej ko prej izgorimo, omagamo. Energijski primanjkljaj je prevelik in zbolimo. Smo v začaranem krogu, ki ne koristi nikomur; ne nam, ne ljudem, ki jih imamo radi. Največ škode naredimo ravno našim otrokom, za katere pravimo, da bi za njih dali celo svoje življenje.

Energije čustev

Čustva so kompas v življenju. So sporočilo, kakšna frekvenca energije je v našem telesu. Če prevladujejo energije visokih frekvenc, zmoremo več, hitreje, lažje, veliko teh energij povzročijo evforijo. Če prevladujejo energije nizkih frekvenc, smo v stresu. Tako z eno besedo imenujemo koktajl krivde, dvoma, nesprejetosti, nerazumevanja, strahu. Panično, s silo ali z umikom, želimo to spremeniti. Spremeniti želimo počutje, razpoloženje, napolniti hočemo energetske baze. Procesi obrambnih mehanizmov potekajo nezavedno. Tudi ko že znamo iskati po sebi, se nam še vedno zgodi, da potlačimo, projiciramo, zanikamo …  Prepričanja in pričakovanja določijo, kako bomo reagirali navzven. Ali je reakcija ustrezna ali ne, pa je odvisno od polnosti čustvenih baz in čustvenih nabojev, ki se nastanejo, ko smo čustveno ranjeni. To je na kratko opisana teorija.

Praksa

V praksi pa izgleda tako, da od drugih ljudi želimo in pričakujemo, da napolnijo prazne energijske baze (prostorčke). Cilj vsakega odnosa je, da nekaj damo in dobimo. Če je to v ravnovesju in dobimo to, kar potrebujemo, pravimo, da je odnos dober. V nasprotnem primeru pa aktivno posežemo in zlepa ali zgrda želimo doseči ugodje in dobro počutje. Slaba samopodoba pomeni, da imamo prazno čustveno bazo vrednosti. Namesto da bi se posvetili sebi, predelali poškodbe preteklosti, odstranili energije, ki smo jih dobili, ko so nam drugi sporočili, da nismo dovolj dobri, sposobni, pametni, da si ne zaslužimo … se ženemo, da dokažemo, da smo vredni in pričakujemo, da nas drugi pohvalijo, se zahvalijo, nas nagradijo in so zadovoljni z nami. Tudi če pohvalo in priznanje dobimo, ne pomaga veliko, saj moramo energijsko bazo najprej sami napolniti, zato pohvale in priznanja ne znamo sprejeti ali pa hitro najdemo nekaj, kjer nismo tako uspešni in smo spet na začetku. Če pa pohvale in priznanja ne dobimo, pa smo razočarani in odreagiramo z jezo ali užaljenostjo. Ker imamo vedno najmanj dve možnosti, se potem odločimo, da se bomo, ali še bolj potrudili, ali prekinili odnos ali se maščevali ali pasivno - agresivno bolečino in razočaranje vrnili.

Oni

Raje kot s sabo, se ukvarjamo z drugimi. Premišljujemo, govorimo, ustvarjamo scenarije, iščemo opravičila, očitamo, razlagamo, jočemo, besnimo, ker hočemo dobiti to, kar nam manjka.

Od moža ali žene zahtevamo, da ravna po naših pravilih in pričakovanjih, čeprav jih še sami ne poznamo, kako naj potem o njih ve nekdo drug. Pričakujemo, da zna brati naše želje in misli. Če izgovorimo, ne velja. Čutiti mora kot mi, vedeti mora, kaj si želimo, pomembne mu/ji morajo biti enake stvari. Če je tako pomeni, da nas ima rad/a.

Otroci nam morajo biti v ponos. V nasprotnem primeru smo lahko osramočeni. Ker se bojimo, da nas ne bodo imeli radi, jim ne postavimo mej, popuščamo in preveč naredimo namesto njih. Želimo si, da bi bili v življenju uspešni, da bi jim bilo lepo, a ker ne zaupamo življenju, pretiravamo z nadzorom. Njihov uspeh je naš uspeh, a otrok s tem dobi le sporočilo, da sam ne zmore in je neuspešen.

Za prijatelje smo pripravljeni narediti veliko. Zato tudi od njih veliko pričakujemo. Na ta način smo pogosto razočarani.

Ves čas trgujemo, dajemo in zato želimo dobiti. Ni nam jasno, zakaj ne gre, zakaj nas ne razumejo, ko pa tako malo želimo. Pravzaprav zanikamo, da sploh kaj želimo in zato se znajdemo v še večji zagati. Ne razumemo drugih, ni nam jasno, ker ne razumemo sebe. Ne vemo ali pa si ne priznamo, da si želimo biti opaženi, nekomu pomembni, da želimo ljubiti brez strahu, da se bojimo spustiti nadzor, na živimo v preteklosti ali prihodnosti, redko pa le v tem trenutku. Igramo se igrice  in igramo vloge. In se tožimo nad tem, kakšen je ta svet, kako nikomur nič več ni sveto, obrnjeni smo navzven, namesto navznoter.

Jaz

Začetek pomladi je primeren čas za preporod. Sovpada s prebujanjem narave, daljšanjem dneva, brstenjem novega, svežega, zdravega in čistega. Energije, ki delajo težave so v nas. Čakajo na sprožilec in na dan pridejo v vsej svoji veličini. Kratkotrajno pomaga dihanje, jok, štetje, fizična aktivnost, a dolgoročne spremembe dosežemo, ko si priznamo, da je nekaj v nas, ki nam dela težave, zaradi česar nismo srečni in umirjeni, kar kvari odnose z ljudmi, ki jih imamo radi. Znanje nam daje upanje in moč, da se energij, ki se razkrijejo kot neprijetna, naporna, boleča čustva, ne bojimo več in jih lahko sproti odstranjujemo. Načinov in metod je veliko, raziščite, poskusite, in ko najdete kar vam ustreza, kar vam pomaga, vztrajajte. Splača se, ker se vse v življenju tako ali drugače plača. Raje plačajte s časom namenjenim sebi ali denarjem, kot pa z zdravjem, uničenimi odnosi, nesrečnimi otroci.

Ko razumemo sebe, razumemo svet

Danes določate, kje boste jutri, danes določate, kaj se vam bo jutri zgodilo.(iz knjige Čarobni odnos) Postanite si pomembni. Na svetu ni človeka, ki bi vas lahko rešil in osrečil. Nihče vam ne more odvzeti krivde, sramu, strahu, nevrednosti. To lahko naredite le sami tako, da ukrotite svoj um, odstranite čustvene naboje, uravnotežite energije čustev in ponovno najdete stik z dušo. Pomembnost ne pomeni, da postanete arogantni, da ste naduti, trdi ali nesočutni. Pomembnost pomeni, da ugotovite, kaj želite, koliko tega dajete sami sebi, kaj pričakujete od drugih, kako strah vpliva na nadzor, ki ga izvajate, koliko stvarem se odrečete, ker si ne upate, ker se bojite neuspeha … Pomembnost pomeni, da rečete »dost je« in nehate igrati vloge žrtve, preganjalca ali rešitelja. Pomembnost pomeni, da se vprašate ali mi to kar mislim, delam, čutim koristi? Pomembnost pomeni, da nehate čakati, da vas nekdo reši. Delajte in garajte, jočite, bodite jezni, a ne obupajte. Počistite, zmečite stran, razstavite se in se ponovno sestavite do zavedanja, da je le najboljše dovolj dobro za vas. Ne zunaj, znotraj.

Čarobni odnos

Najpomembnejši odnos je s samim seboj. Imamo le sebe. Nič drugega ni naše. Edini dom, ki ga imamo, je naše telo. Zato skrbite za ta dom, naj bo lep, svetel, topel. Naj bo varno zavetje. Počutite se dobro v svoji koži. Poučite, naučite se zanj skrbeti. Ko se ob treh zjutraj zbudite, začutite, da ste doma, da ste v najbolj varnem domu. Potopite se vanj, odpotujte po njem, uživajte. Imate, ustvarili, naredili, vstopili ste v čarobni odnos z najpomembnejšo osebo.

In potem se zgodi. Kakor znotraj, tako zunaj. Kar je bilo včasih nemogoče, za kar ste se trudili, borili, se odrekali, vam življenje prinese na pladnju. Ljudje bodo rekli, da imate srečo. Vedeli boste, da ste garali, da je bolelo in da vam ni bilo nič podarjeno. A to vam ne bo več pomembno. Imate sebe in vse, kar je v vas, ljubezen, sočutje, razumevanje, dobrota, veselje lahko delite in podarite drugim brez pričakovanj. Šele ko nekaj imate, to lahko podarite. Podarjate čarobnost.

več v FB skupini Čarobni odnos 

»Kaj pa, če si ne želiš v svoj sedanji svet priklicati otroka? Otroka, ki ni bil zaželen, ki je bil odstavljen, ki je bil zlorabljen in zlorabljan? Če želiš pobegniti od tega otroka, ki je sposoben svoj današnji svet gledati samo skozi trmo in voljo po enostavnem preživetju? Skozi edine oči, ki jih je imel?«

Notranji otrok je »vidna« oblika »stvari«, energij, ki so v nas. Vsak dan svojega življenja, oz. že od spočetja dalje, se naše »notranje telo« polni z energijami, ki smo jim izpostavljeni. Otroci srkajo kot goba vse, kar pride do njih. Ko je mati nemirna, je otrok nemiren, ko starši otroka odklanjajo, če jim je v napoto in nadlego, tudi to sporočilo vsrka vase. Otrok je močno povezan s svojo dušo in duša mu sporoča, da »to ni v redu.« Takrat se upre. Koliko se bo upiral navzven, je odvisno od odraslih, s katerimi je v stiku. Priznajmo si, otroka je težko obvladati, zato ga odrasli ustrahujejo in z njim manipulirajo. Dvignejo glas, včasih je bilo čisto normalno, če so ga počili po riti, vlekli »za tasladke« in ušesa, lasali, z ravnilom ali palico tepli po prstih, klečali so na koruzi … skratka, za današnji čas popolnoma neustrezno in obsojanja vredno. Na ta način so ga »na zunaj« ukrotili. Otrok je dobil izkušnjo bolečine in strah pred novo bolečino je otroka ukrotil navzven. V sebi pa se je še vedno upiral. V njem je vrelo od jeze, prizadetosti, krivic, želje po priznanju, pripadnosti, sprejetosti, ljubezni.

Danes je malo drugače. Telesno kaznovanje je družbeno nesprejemljivo, zato starši z otroci čustveno manipulirajo v želji, da jih ukrotijo. To drugo je enako nesprejemljivo in škodljivo, največja težava pa je, ker otrok »nima kaj povedati«, čuti pa vso težo neustreznosti, neljubezni, nesprejemljivosti. Starši so navzven lahko še tako ljubeči, če tega ne čutijo, otrok dobiva dvojna sporočila.

Če je v otrok fizično, čustveno in/ali spolno zlorabljan, preklopi v mehanizem preživetja. Želim in hočem samo preživeti. Včasih se umakne v svoj namišljen svet, da se spočije in lahko ohranja željo po preživetju, nekje v sebi ve, da se mu godi krivica, a sčasoma to potlači, hoče in želi pozabiti, da sploh lahko živi. V odrasli dobi se morda spomni nekaj »večjih« oz. zanj hudih dogodkov, večino vsakodnevnih neustreznih, neprimernih, škodljivih dogodkov, stavkov, obnašanja, odzivanja odraslih pa potisne globoko v podzavest, v nezavedno. Na ta način prepreči, da bi spomini bili ves čas prisotni in bi ga ovirali v sedanjosti. Pretežko, prenaporno, pravzaprav vsakdanjega življenja ne bi niti zmogli, če bi se ves čas v polnosti zavedali in občutili preteklost.

In potem naenkrat zagledate kup informacij, da poiščite svojega notranjega otroka, ker bo potem lepše, lažje, prijetnejše. In najdete deklico, ki ni čisto nič nežna in prijetna, ampak en cepetavček, cinična, nič ne verjame, odklanja vas, ne pokaže se vam, ne mara vas, hkrati pa v sebi kriči od osamljenosti, želje po sprejetosti ljubezni. Nekaj, kar ste potlačili, da ste lahko preživeli, morate ponovno privleči na dan. Ja, popolnoma se strinjam z vami. Naj bo tam kjer je in naj da mir. Zdaj pa poglejva drugače.

Recimo, da se znajdete na otoku, kjer je toplo, varno, hrane je dovolj in nič vam ne grozi. Veste, da se čez nekaj dni vrnete v civilizacijo. Skratka, vse lepo in prav in nič vas ne skrbi. Potem pa izza grma pogleda deklica. Sama, lačna, prestrašena in strašansko srborita. Ne pusti se vam prijeti, še manj objeti. Odklanja vas, hkrati pa vam ne da miru. Ali bi jo pustili tam kjer je? Ne, ne bi. Obe veva, da je ne bi. Ne odklanja vas, ker vas ne bi marala, ampak ker se boji, ker ne zaupa, ker nima dobrih izkušenj, ker so jo do sedaj še vsi pustili na cedilu, ker sploh ne ve, kaj je sprejetost, varnost, ljubezen. Ne odklanja vas, ampak ne upa zaupati, prelepo je, da bi bilo res. Kaj bi storili? Bi jo pustili? Ne, ne bi. Obe veva, da je ne bi. Približali bi se ji postopoma. Vzeli bi jo v naročje, objeli bi jo in ji povedali, da je na varnem. Da sedaj veste, kako ji lahko pomagate. Da je ne boste nikoli več zapustili. Da bo vedno z vami. Opravičili bi se ji, ker je bila tako dolgo sama. Niste vedeli, niste znali, nihče vam ni povedal, kaj in kako naj naredite. Povedali bi ji, da ste se tudi vi znašli v stiski in da bosta sedaj skupaj to rešili. Skupaj sta močnejši, nikoli več ne bosta sami, imata druga drugo. Obljubite ji, da ji boste vedno znova povedali, da je lepa, prijetna, zaželena, da vam je pomembna, da je vredna, da ni kriva, da so se ji dogajale grozne stvari in da ne boste dovolili, da se karkoli od njih ponovi, da je čudež življenja in da svet brez nje ne bi bil popoln. Prosite jo, naj vam da čas, da ji dokažete, da to, kar je sedaj slišala, mislite resno. Če bo treba boste ponovili tisočkrat, deset tisočkrat in še in še, dokler je ne boste prepričali. Ta deklica si to zasluži. Tej deklici dajte to, česar v otroštvu ni dobila. Zdaj lahko to storite samo in edinole vi.

Precej sem se razpisala in če se boste odločili, da to deklico potolažite, vam lahko povem, kako naprej. Edino ene stvari bi se še dotaknila. Ne obstaja opcija ali želite biti s to deklico ali želite od nje pobegniti. Ta deklica je le »viden« del preteklosti, ki je v vas in ko bežite, je ne zaznate, ko se ustavite, pride na dan. Na dan pride s trigerji, sprožilci, na katere odreagirate bolj burno, kot bi s predelano preteklostjo. Pred vsem lahko zbežimo, le sami pred sabo ne. Zato ne bežite več, premislite, najhujše in najtežje je za vami in ne bo se več ponovilo. Želite si živeti in zaslužite si živeti v miru.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Ljudje smo prilagodljivi in se skoraj na vse lahko navadimo. Kakor je to dobro, je lahko tudi slabo. Slaba stran tega je, da čez čas način življenja, počutje, reagiranje … postane »normalno«. Pozabimo, ne moremo si več predstavljati, kako je lahko tudi drugače. Tako kot »sit lačnemu ne verjame«, oseba, ki dolgo živi z občutki žalosti, razočaranja, izdaje, strahu, obupa, tesnobe … ne ve več dobro, kako je živeti brez tega, da se lahko tudi drugače počuti. Nekateri ljudje so jezni in jezo stresajo na vse in vsakogar, ki jim pride na pot. Njihovo ravnanje se jim zdi ustrezno in ne napačno. Veliko ljudi reče: »Bo že. Nekako.« In potem nekako tudi je.

Kako povedati osebi, da je lahko tudi drugače? Da včasih ni treba veliko, da se marsikaj spremeni in postane lažje in prijetneje. Kako povedati ljudem, v tisti sivi coni, kjer nekako kar gre, da je včasih dovolj, če sebi posvetimo nekaj minut na dan in je lahko za vse prijetneje. Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo sebe. Lahko spremenimo naš odziv.

Zakaj se sporečemo zaradi smeti, prazne role toaletnega papirja, na sredini stisnjene zobne paste, nepospravljenih čevljev … zakaj nam dvigne pritisk zamujanje, prestavljanje planov, zakaj smo razočarani, če nekdo nima časa za nas, če nas ne posluša, če se noče pogovarjati z nami? Zakaj zbadamo drug drugega pred znanci in prijatelji? Zakaj v postelji drug drugemu obrnemo hrbet? Zakaj smo užaljeni, odrezavi, zajedljivi, ali je »vrniti milo za drago« res prava odločitev, ki naju bo zbližala, da se bova imela še raje, da bova drug drugemu še bolj zaupala. Vprašajte se, kaj gre vam na živce, kaj vas jezi, kaj vas spravlja v slabo voljo? Koliko časa na dan ste slabe volje in zakaj? In končno, kako na vse to reagirate.

Če v odnosu pričakujete, da bo nekdo pozdravil vaše rane, skrbel za to, da boste srečni, da boste imeli občutek vrednosti, se motite. Najprej moramo to mi »imeti«. Imeti moramo »prostorček«, kamor si ti občutki lahko nalagajo. Ljudje vam dajo lahko najdražje pohištvo, opremo za celo hišo ali dve, a če stanovanja ali hiše nimate, bo vse skupaj ostalo na dežju. Za pohištvo morate imeti prostor. In ljudje nam dajejo vsak dan. Veliko, več kot sploh rabimo. Ampak tiste sitne energije so premočne, nadvladajo, neprestano eksplodirajo in zato se osredotočamo na slabo, na neprijetno, na tisto, kar nam ni všeč. In navadimo se na to, da je ves čas kaj narobe, da smo pogosto slabe volje in nimamo ne moči, ne volje, da bi v odnos vnesli smeh, sproščen pogovor, veselje ali preprosto samo bili.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

BEAM metoda, ki vam jo toplo priporočam, je aktiven proces odstranjevanja stresa, ki ga občutimo kot stisko, jezo, žalost, užaljenost … Za razliko od ostalih tehnik, vi sami nadzirate proces, vi odločite kaj in koliko želite odstraniti, vi določate in določite s katero in kakšno energijo naj se napolni vaše telo, vi vnašate frekvenco določene energije v vsako vašo celico. Pri ostalih metodah tega nadzora nimate, nimate vpogleda, občutite, da je bolje, ne morete pa pregledati, ali je vse tako, kot želite. Bolj ali manj upate, da bodo »prave« energije napolnile vaše telo.

Ko praznite prsni koš, uporabite domišljijo, uporabite sliko, vizualizirajte. Če je vaša predstava slaba, je dovolj, če se vam samo zdi. Dovolj je, če vam zdi, da »nekaj« zapušča vaše telo. Vizualizacijo sčasoma natrenirate. Za to rabite vajo, vztrajnost in malo discipline. Nič nemogočega, nič nedosegljivega. Dovolj si morate želeti, da boste vztrajali.

Čisto normalen in nič nenavaden se nam ne zdi stavek: »Zmrazi me ob njegovi negativni energiji.« Ta mraz občutite. Pojdite korak naprej in poiščite ta mraz v sebi. Našli boste ledene kocke, ploskve ali leden veter ali hladno, vlažno meglo. Tu se že ustavi. Naj vas ne ustavijo prepričanja, ki ste jih dobili ne vem kje in ne vem kdaj. Naš um nam ponuja toliko možnosti, ki jih enostavno ne izkoristimo. Jaz vam pravim: »Izkoristite to, kar imate pred nosom.« Položeno vam je na pladenj. Ob polnem pladnju dobrot ne boste ostati lačni. Ob ponujenih možnostih niste nemočni, vaše življenje ni odvisno od raznih retrogradnih planetov, lune, usode ali sreče. Če verjamete v to, potem lahko verjamete tudi v to, da lahko sami spreminjate to, kar je v vas. Tu nastopi dvom. »Ne zmorem, ne znam, ni mogoče, nisem sposoben …« V življenju ste zmogli bistveno več. Bistveno težje in zahtevnejše stvari ste zmogli kot le uporabiti domišljijo in si reči: »Pa da vidim.« Kaj lahko izgubite?

»Poglejte« kaj je v vašem prsnem košu. Biti mora otipljivo, tako ljudje delujemo. Če vidimo, nam ni treba verjeti. Če vidimo, gre lažje. Če vidimo, smo lahko aktivni. In naš um nam to omogoča. Opis čustva je neoprijemljiv. Žalosti ne moremo prijeti, nevrednosti ne moremo prijeti, strahu ne moremo prijeti, zato spremenite v predmet, dim, meglo, tekočino … karkoli. Kot je v znanstvenofantastičnem filmu vse mogoče, tako je mogoče v našem umu. Uporabite ga, izkoristite ga. Vse zgodbe v romanih so najprej nastale v pisateljevem umu. Videl je, slišal je, dogajalo se je v njem, cela zgodba se je sproti  odvila v njem in šele nato jo je lahko prenesel na papir.. Razlika med njim in vami je le v tem, da si sam ni postavljal preprek, da se to ne da. Poskusite in spustite um iz vajeti. Recite mu: »Pokaži mi, kaj je v meni, da me tišči, boli, tlači in kvari razpoloženje.« In videli boste. Ne videli v narekovajih, dejansko lahko vidite v svoji domišljiji, tako kot vidimo dogajanje, predmete v sanjah.

Z odstranitvijo čustvenih energij iz telesa občutimo olajšanje. V prsnem košu ni več težko, boleče, ne zbada nas več, lažje zadihamo, glavo zbistrimo, trebuh ni več napet, popusti bolečina v želodcu, preglejte hrbtenico, sprostite mišice in bolečina v hrbtu bo popustila. Odpravite nemir, občutek strahu, preženite strah, ki vam ne koristi, si vas ustavlja, jemlje moč in slabša razpoloženje. Vse to lahko naredite sami. Bolj kot boste tehniko osvojili, lažje vam bo šlo.

Z odstranitvijo čustvenih energij pravzaprav gasimo požar. Vzrokov se ne dotaknemo in zdi se nam, da nikamor ne pridemo. In res ne pridemo, ker samo preprečujemo še večjo škodo. Ogromno časa porabimo in iz dneva v dan se ukvarjamo z enakimi težavami, stiskami, neprijetnimi občutji. Čiščenje neustreznih energij tudi je namenjeno samo gašenju požara. Šele ko je stiska, strah, stres ... obvladljiv, lahko začnemo iskati prave vzroke.

Tesnoba, panični napadi, obsesivno kompulzivne motnje, strah pred množico, izgorelost so posledice kopičenja, posledica nepredelanega stresa, ki slej ko prej v takšni ali drugačni obliki pride na dan. Zdravila pomagajo, absolutno. Pomagajo, da lahko in da zmoremo začeti aktivno skrbeti za naš notranji svet. Spoznavamo ga počasi, vedno znova in znova nas zapelje star in neustrezen način delovanja, razmišljanja, reagiranja … Pravzaprav včasih sploh ne vemo kje začeti. »Nočem vedeti, videti, slišati« nas vedno znova in znova zapelje, da se ukvarjamo s »problemi«, ki niso pomembni, ki na vse skupaj sploh nimajo vpliva, a dajejo nam varljiv občutek, da ogromno »delamo« na sebi.

V preteklosti sem pisala, kako so slepi ljudje opisali slona vsak po svoje. Enako je z nami. Nase in na okolico gledamo na en in večinoma vedno enak način. Vztrajamo, ker smo prepričani, da je naša slika ustrezna in edina pravilna. To je naša resnica. In je. Vendar je ta resnica le del sestavljanke. Velikokrat je le moj delček sestavljanke, tvoj je verjetno popolnoma drugačen. Zato je potreben dvom vase, zato pomaga pogovor s sabo in drugimi. Takrat lahko vidimo drug del slike, pogledamo iz drugega zornega kota, spoznamo, kaj je »tisto« v nas, ki nam ne dovoljuje, da bi sami videli tudi ta del in lahko začenjamo razumeti druge ljudi.

Vse to nas zmede in spravi lahko v še večjo stisko. Nič več ni tako, kot sem mislil in to mi je dajalo varnost. Zdaj je v meni čista zmeda in nič več ne vem, kaj je res in kaj ne, in kaj je prav in kaj ne. Spet smo na začetku. Najprej pogasimo požar, ustavimo misli, odpravimo strah in šele potem lahko nadaljujemo.

Ko tehniko obvladate do te mere, da pravočasno prepoznate, kaj se v vas dogaja in znate in zmorete z odprtimi očmi in mimogrede to odpraviti, greste lahko naprej. A ljudje nimamo potrpljenja. Malo bi spraznili prsni koš, malo osrečili srce in malo bi potolažili notranjega otroka in pričakujemo, da zdaj bo pa vse drugače. Velikokrat slišim: »Ko čistim prsni koš, se začnem počutiti slabše in zato kar končam.« Velikokrat se zgodi točno to. Ko sprostimo blokade, leta in leta potlačene čustvene energije planejo na dan in ker jih je veliko, se tisti trenutek dva ali tri počutimo slabše. Ljudem ne govorim, naj vztrajajo, ker ne vem, če bodo zmogli in znali speljati proces do konca, do boljšega počutja. Znanje in vaja nam omogočita, da nekaj uspešno naredimo. Iz male šole ne gremo na univerzo in zato ker znamo skuhati krompir, nas ne bodo zaposlili v najboljši restavraciji kot glavnega kuharja. Tu je enako. Bolj kot boste obvladali bolje vam bo šlo in več boste naredili.

Šele potem pojdite naprej in poiščite in potolažite svoje srce. Ni dovolj enkrat in ni dovolj pet minut. Znova in znova in znova ga poglejte, ga zmasirajte, potolažite in mu obljubite, da naj ne boste več nalagali skrbi in da ga ne boste nosili na dlani, da bo z njim vsak delal, kar bo hotel. Ko boste nekaj časa vztrajali, boste začutili prve trajne spremembe. Dnevi bodo drugačni in razpoloženje in počutje bo boljše.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

RAZLAGA BEAM METODE 2 
RAZLAGA BEAM METODE 3
RAZLAGA BEAM METODE 4
RAZLAGA BEAM METODE 5
Knjiga ČAROBNI ODNOS

Poiščite svojega notranjega otroka. Poiščite in stopite do te osebe, odpeljite na travnik in potolažite. Naredite vse, da se bo počutil čim bolje, povejte in obljubite in obljubo držite. Postopek je znan, opisan je v knjigi Čarobni odnos in TU je voden postopek za deklico in TU za dečka. Nadaljujte brez posnetka. Prepustite se, ker vas posnetek omejuje časovno in sporočilno. Obiskujte, delajte, govorite, tolažite tako dolgo, da boste z odprtimi očmi »videli« tega otroka v sebi. Na ta način se povezujete s seboj, ustvarjate in polnite »prostorčke«, da lažje živite in ustrezneje reagirate. »Notranji otrok« je izraz in naj vas ne moti, če vidite ali slutite odraslo osebo. Na to temo sem v preteklosti veliko pisala, a bom tu ponovila.

S pomočjo notranjega otroka se povezujemo s seboj, s svojo dušo. V nas se naseli mir. Na začetku smo presenečeni, ker tega sploh ne poznamo več. Povejte mu vse, kar si želi slišati. Prepustite se in govorite, ga tolažite znova in znova. Povejte mu, da je na toplem, varnem, mehkem, da ni sam, da je več kot dovolj dober, ni kriv, da vam je pomemben, da je vreden, da je čudež življenja in svet brez njega ne bi bil popoln. Na začetku ponovite 10 krat ali 50 krat ene in iste besede, vedno bolje in bolje vam ob šlo. Na ta način ustvarjate proces, ki ga boste v naslednjih tedni in mesecih sprožili z eno ali dvema besedama in vaš notranji otrok se bo počutil varno in ustrezno. Ko se notranji otrok dobro počuti, izgine strah, nezaupanje, stiska, imamo občutek, da zmoremo življenje. To je korak naprej od gašenja požara. Na začetku preprečimo, da bi se neustrezna čustva razplamtela do te mere, da se skoraj nimamo več pod kontrolo. Veliko dela manj dela je, če se z neko težavo, nestrinjanjem ustrezno soočimo, ali če moramo še popraviti, kar smo naredili zaradi zunanjih ali notranjih izbruhov. Nihče se po prepiru v vlogi napadalca ne počuti dobro, ne počutimo se dobro niti, če ne upamo povedati in se valjamo v užaljenosti in vlogi žrtve. Ne koristi nam, ne koristi ljudem okoli nas, še najmanj pa koristi našim otrokom.

Naslednji korak je, ko z odprtimi očmi opazujete, kako se vaš notranji otrok počuti. S stavkom ali dvema po potrebi ohranjate to stanje: »Na varnem si. Dovolj dober si. Nisi kriv.« Izberite stavek ali dva po občutku. Sporočite tisto, kar rabi. Opazujte, kako se počutite. Občutite moč, občutite, da zmorete, ni se vam več treba bati, da bi vas čustvene energije obvladale, čutite, da zmorete vsakdan.

Zdaj ste pripravljeni, da greste korak naprej. Ob neprijetnem počutju se vprašajte: »Kje je ta oseba v meni, ki se ne počuti dobro?« Stopite do nje, objemite jo in jo odpeljite na travnik, združite in zaključite proces. Na začetku za to rabite čas. Učite se, dvomite, preverjate, ponovno dvomite, obupujete, ponovno poskušate … in potem gre. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Ko obvladate, ob naslednjem slabem počutju z odprtimi očmi najdete osebo v sebi, ki se ne počuti dobro, jo potegnete na travnik in proces steče sam od sebe. Ustvarili ste proces, ki ne potrebuje vaše pozornosti, ampak vsake toliko časa samo preverite zato, da se prepričate, ker še vedno dvomite.

Kadar razumsko nekaj veste, hkrati pa čutite drugače, naredite po zgoraj opisanem. V nasprotnem primeru se vklopijo obrambni mehanizmi, ki težavo prikrijejo, ne pa odpravijo. Če kamnov v zaprtem nahrbtniku na vidite, še ne pomeni, da jih ni v njem. Tako nalagamo skale in kamne in se čudimo, zakaj je tako težko, zakaj nikamor ne pridem, zakaj imajo drugi srečo, zakaj se ravno meni to dogaja, zakaj … Verjetno zato, ker v sebi nimajo tega kot vi. Verjetno imajo kaj drugega, ampak mi se itak osredotočimo samo na en del slike, na nekaj puzlov, ki so naša resnica. In spet smo tam, kjer smo začeli. Te avtomatske procese lahko spremenimo z ozaveščanjem, odločitvijo, vztrajnostjo in znanjem.

Če se vam zdi, da so drugi boljši, lepši, pametnejši, uspešnejši, prijetnejši, da jih imajo ljudje radi, da so radi v njihovi družbi, potem vse to povejte svojemu otroku na travniku. Na ta način popravljate samopodobo. Težko je govoriti sebi, lahko je govoriti drugemu. Če imate stik z notranjim otrokom, se vprašajte, kaj čutim, ko ga »gledam«, ko ga zaznavam. Ali si ta otrok ne zasluži sreče ali brezskrbnosti? Ja si. Torej mu to povejte. Tu si na varnem, toplem in mehkem. Ti si zato, da se naučiš biti spet srečen in brezskrben. Ponavljajte. Časa imate dovolj. Če se vam zdi, da ga nimate, poglejte za kaj ga porabljate. V kaj vlagate svoj čas? Čemu namenjate svoj čas? Katere misli, trditve ali dvomi so zdaj v vaši glavi. Katere so bile pred eno uro? Včeraj? Kaj ste mislili preden ste zaspali? Na kaj ste mislili včeraj popoldan? Ali vam je koristilo? Ali ste prišli do novega spoznanja? Ali ste karkoli rešili? Ali vam je odleglo? Če ja, odlično. Koristno ste porabili svoj čas. Koristno ste vložili svoj čas. Če je odgovor ne, pomeni, da ste svoj čas, ki ste ga imeli uporabili nekoristno. Čas imate, vprašanje je le, kako ga porabite. Prioriteta. Pomembnost. Ponovno poglejte svojo lestvico pomembnosti. Spet smo na začetku. Kaj je bolj pomembno in kaj manj? Ali tudi delujem tako? Ali svoj čas namenjam tistemu, kar je res pomembno, ali kar tako, kar pač pride? Odgovori so v vas, ne v meni. Moji odgovori so ustrezni samo zame.

Če ste se odločili, da želite mirnejše, prijetnejše življenje, če ste se odločili, da želite zaceliti rane preteklosti, potem čas, ki ga imate, namenite sebi. Povejte notranjemu otroku vse, kar želi slišati. Povejte mu vse, kar si vi želite slišati. Če vam starši 50 let niso povedali, da vas imajo radi, vam tudi zdaj ne bodo. Ampak vi povejte to svojemu notranjemu otroku. Če so vas kritizirali in zavračali, povejte dečku ali deklici na travniku, da ga/jo ne boste nikoli zapustili. Opravičite se, ker ste ga pustili tako dolgo samega, žalostnega, osamljenega, krivega. Niste vedeli, da obstaja, niste vedeli, kako do njega, niste vedeli, kaj sploh lahko storite. Prosite ga za čas, da lahko dokažete, da to kar govorite, mislite resno. Samo čas prinese zaupanje.

Morda boste na začetku jokali, morda bo težko, morda vam ne bo šlo. Ni treba povedati vsega naenkrat. Pojdite postopoma, toliko kolikor zmorete. Ponavljajte, čez nekaj dni, tednov ali mesecev boste povedali več, ne bo več tako hudo, težko, boleče. Vaš notranji otrok bo razbremenjen, čutili boste olajšanje, vaš notranji otrok se bo začel brezskrbno igrati, skakati, plesati, risati, se gugati. Bolje, kot se bo počutil vaš otrok na travniku, bolje se boste počutili vi.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

RAZLAGA BEAM METODE
RAZLAGA BEAM METODE 3 
RAZLAGA BEAM METODE 4
RAZLAGA BEAM METODE 5
Knjiga ČAROBNI ODNOS

Notranji otrok je »viden« del naše notranjosti, doživljanja, doživetja, ranljivosti, prizadetosti in tudi samozadovoljstva, moči, sreče in veselja. Omogoča nam, da se osvobodimo preteklosti, ujetosti, napačnih prepričanj, nekoristnih misli, strahu, tesnob … Omogoča nam, da uredimo zavedni, in relativno dobro, nezavedni del sebe. In tako kot povsod drugod, je tu treba proces speljati do konca. Iskanje notranjega otroka v skupinski meditaciji, delavnica ali različnih tečajih je vprašljivo, ker smo ljudje različni, imamo različno preteklost in različne rane. Če procesa ne speljemo do konca, do olajšanja, smo preteklost spravili samo na dan in potem porabimo spet veliko časa in energije, da vse ponovno potlačimo. Spet smo na začetku.

V individualnih obravnavah ljudi vprašam, če »imajo« svojega notranjega otroka, če so že stopili z njim v stik. Večina pravi da ne, ostali da tako na pol. Da so ga poiskali in da je žalosten ali nesrečen ali prestrašen … »Vidijo« in zaznajo ga, ni jim pa nič lažje. Vedo, čutijo, da nekaj ni v redu.

Ko prvič poiščemo notranjega otroka, ga najdemo v nekem dogodku ali »kar nekje« brez okolice. »Vidimo ga« in zaznamo le njegovo počutje. Želimo in hočemo ga potolažiti, a tega ne moremo storiti, če ga »pustimo« na istem mestu ali v istem dogodku. Na to je vezana energija spomina in dokler je ne »pretrgamo« je močnejša od vsega našega truda in tolaženja. Imamo kraje, kjer se počutimo varno, sprejeto, sproščeno in prijetno in točno to rabi notranji otrok. Če ga »pustite« tam, kjer ste ga dobili, bo še naprej osamljen, žalosten, prestrašen. Zato rabi varen, topel, svetel in prijeten »kraj«. In ta kraj ustvarite blizu srca, ne na ali v srcu, ker s tem srce po nepotrebnem obtežite. Nato uporabite domišljijo, da mu pričarate vse, da se bo počutil dobro, varno, prijetno, ljubeče. Uporabite domišljijo. Z domišljijo kreiramo svoje počutje in življenje.

Prvi stik z notranjim otrokom je lahko zelo čustven. Sprosti se veliko čustvene energije in blokad, zato ljudje velikokrat ob tem zajočejo. Spustite solze, zraven dihajte, ker na ta način omogočite, da se nepotrebne in nakopičene čustvene energije hitreje odstranijo. S solzami ni nič narobe, je naporno, a solze so namenjene točno temu – hitrejši čustveni razbremenitvi. Potem se počutimo lažje in prijetneje.

Na začetku sem  na hitro napisala, kako postopek peljete in kaj vse lahko predelate. Zdaj pa še enkrat bolj počasi. Poiščite osebo, ki se ne počuti dobro. Lahko je otrok, mladostnik ali odrasla oseba. Naj vas starost ne moti, vse to je notranji otrok v različnih življenjskih obdobjih. Stopite do te osebe, povejte ji, da ste jo našli, peljite na področje srca in ob srcu ustvarite travnik. Skupaj stopita na travnik in povejte svojemu notranjemu otroku vse, kar si želi slišati, nekajkrat ponovite, uredite okolico, dodajte živali, drevesa, vodo, oblake, ležalnik … Lahko dobi vse, ker si želi, le drugih oseb iz resničnega življenja ne. Če se počuti osamljeno, lahko pokličete njegovega angela, da mu dela družbo. Angeli so zabavni, klepetavi in pripravljeni narediti vse, da le osrečijo osebo na travniku. Za začetek je to dovolj. Nekaj dni, če se le da večkrat na dan, stopite do svojega notranjega otroka, da se navadita drug na drugega, da vam začne zaupati, kajti le čas in dejanja prinesejo zaupanje. Notranji otrok vam mora zaupati, le tako bo pomirjen. Naj se vam ne mudi in ne prehitevajte. Čez nekaj časa ga boste zaznali z odprtimi očmi. »Videli« boste kaj dela, kako se počuti. Sproti ga spremljate in zdaj ni več treba veliko besed, ker ste že ustvari proces, ki avtomatsko steče ob besedi ali dveh.

Ponavljate, dodajajte, popravljajte. Znova in znova in znova. Ne čakajte na večer, da boste imeli čas. Čas imate, ko premišljujete od drugih ljudeh. Posvetite ga sebi. Čas imate, ko teče notranji monolog, ta čas porabite za notranjega otroka. Čas imate, ko se jezite na sodelavce, to je odličen čas za notranjega otroka. Čas imate, če ste v vlogi žrtve, preganjalca ali rešitelja – misli namenite notranjemu otroku. Imate čas. Če se vam še vedno zdi, da ga nimate, začnite opazovati sebe in svoje misli. Z vprašanjem, ali mi res koristijo, ali je nujno, da na to mislim, ali bom na ta način karkoli rešil boste z odgovorom NE našli čas za notranjega otroka.

Če je bilo vaše otroštvo težko, če ste doživeli veliko zlorab, se lahko zgodi, da se vam notranji otrok ne bo hotel pokazati, morda bo neskončno žalosten, neutolažljiv, neodziven, jokav, lahko najdete otroka, je močno jezen, ki kriči od groze, je ciničen, »zoprn«, vas odklanja … Ob tem lahko ponovno začutite nemoč. Kaj naj naredim? Kako naj ga potolažim? Ali se to sploh da spremeniti? Ali se sploh želim ukvarjati s tem? Ali naj ga čim dlje odrinem od sebe in na vse skupaj pozabim? Do notranjega otroka lahko čutite zamero, ker ni navdušen, srečen in hvaležen, ker ste ga poiskali. In zadnje in tisto najtežje, notranji otrok je prevzel vso krivdo in odgovornost za zlorabe v otroštvu in ga nočete peljati na travnik. Nočete in ne marate ga. Ne zasluži si. Kriv je.

V takšnih primerih boste proces težko izpeljali sami, ker prvič na začetku itak dvomite, drugič ga niti ne obvladate, tretjič sami takšnega otroka težko potolažite, ker vas ponovno preplavijo vsa čustva in se ukvarjate s tem, kako se jih čim prej rešiti, ne najdete besed tolažbe in četrtič, ker notranjega otroka niti nočete imeti ob srcu. Pomagali vam bodo še izgovori in vse skupaj boste pustili tako kot je. Ker pa vam stanje in počutje v katerem ste ne bo všeč, boste iskali nove in nove načine in tehnike, ki bi vam lahko pomagale. Všeč vam bo vse, kar bo nakazovalo, da »delate na sebi«, bo pa dovolj neučinkovito, da se ne bo dotaknilo ran preteklosti. »Na sebi« lahko delate 20, 30 ali 50 let, pa boste bolj ali manj še vedno na začetku. To so večni iskalci, ki iščejo, a nočejo najti. Lahko se vprašate, kaj želite. Odgovor je v vas, ne v meni.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

RAZLAGA BEAM METODE 
RAZLAGA BEAM METODE 2 
RAZLAGA BEAM METODE 4
RAZLAGA BEAM METODE 5
Knjiga ČAROBNI ODNOS

Če ste se odločili, da želite predelati preteklost, če ste pripravljeni, ne glede na vso bolečino, potolažiti svojega notranjega otroka in ga narediti srečnega in brezskrbnega, boste to tudi izpeljali. Spremembe, ki se bodo v tem času zgodile v vašem počutju in življenju, vam bodo dale zagon, da boste želeli predelati še več. Šlo bo lažje in hitreje. Veste, da znate in zmorete, čutite, da lažje živite, da se pravilneje odločate, da so odnosi prijetnejši in da je drugače kot je bilo v preteklosti.

Ponovimo, notranji otrok je vidna oblika čustveni energij v nas. Kje so spravljena čustva? Kje ležijo čustva? Kje najdemo žalost, strah, manjvrednost …? Vemo, kje so jetra, želodec, srce, možgani. Ne vemo pa, kje so čustva. Le čutimo jih lahko v vsaki celici našega telesa. In točno tam so. Razletijo se po celem telesu, v vsako celico in to tudi lahko čutimo. V telesu se premešajo in zmešajo in čez nekaj časa ne vemo več, kaj je narobe, ne vemo več, kaj je »tisto«, kar nam dela težave. Stres je ime za mešanico takšnih čustvenih energij.

To učinkovito odstranite tako, da najprej poiščete sebe v obliki notranjega otroka v nekem počutju. Z osredotočenjem boste marsikaj našli. Primer: Vprašajte se: »Ali je v meni oseba, ki je žalostna?« Ne iščite z možgani, ne iščite s spominom, dovolite žalosti, da vam pokaže. Stopite do te osebe (to je vaš notranji otrok), objemite jo, povejte, da je na varnem in pokličite vse osebe, ki so se kadarkoli tako počutile. Naj pridejo deklice dekleta ali ženske (dečki, fantje, moški) in naj se združijo s to osebo, ki jo vi objemate. Tako čistite več dogodkov hkrati. Združujejo se energije, ker v fizični obliki ni nobenih oseb v vašem telesu, le predstava, da lažje delate. Notranji otrok je izraz počutja in energij, ki so v našem telesu. Tudi v odrasli dobi nastajajo čustvene rane in takrat »vidite« odraslo osebo, ki je to doživela. In tudi ta odrasla oseba je »notranji otrok«. In ne morete tolažiti otroka, če se je dogajalo odrasli osebi. Zato je vsaka slika vas samih v vaši notranjosti notranji otrok.

Torej, pokličite vse osebe, ki so se kadarkoli tako počutile, združite jih z osebo, ki jo objemate. Peljite jo na travnik, združite z notranjim otrok na travniku, objameta se in združita v eno. Povejte ji vse, kar želi slišati in jo bo potolažilo. Tako ponavljate znova in znova in znova. To je kot telovadba. Če nočete špehca ampak mišice, morate migati in migati in migati in komu se da.

Z vajo in ponavljanjem notranjega otroka na travniku vse bolj jasno čutite. Potolažen, varen in umirjen je. Nevtralizirali ste neprijetne energije, kar se pokaže v vašem počutju. Notranji otrok je pomirjen in pomirjenost čutite tudi vi. Strah je odstranjen, na travniku je varno, prijetno, toplo, ljubeče in v sebi se boste začenjali počutiti varneje. Dobite občutek, da vam nič vam ne grozi in da ste kos oviram, vas razbremeni in čutite, kot da je z vas padla teža sveta. Krč popusti, um se umiri, ne izgubljate več življenjske energije po nepotrebnem. Niste več v stresu, zbudite se spočiti, tolerančni prag je višji, kar pomeni, da ste manj občutljivi na zunanje dogodke in sklenili ste nov krog, ki vodi navzgor. Tako stanje se pri človeku vzpostavi po prvem ali drugem individualnem tretmaju. Koliko časa boste rabili vi, je odvisno od tega, koliko ste ranjeni.

Z izbiro pravih besed, besed, ki jih rabi vaš notranji otrok, ustvarimo »prostorček« varnosti, »prostorček«, da sem dovolj dober, »prostorček«, da sem viden. S ponavljanjem »prostorčke« utrdimo in napolnimo. Ko to naredimo, smo pripravljeni za korak naprej. Za vsakdan. Za trigerje – sprožilce, ki so nam do sedaj pobirali energijo in nas spravljali v stisko, od sedaj naprej pa bodo darila, da bomo lahko naredili še več. S sprožilci lahko spoznamo sebe, zaradi sprožilcev rastemo, zaradi sprožilcev napredujemo, zaradi sprožilcev naše življenje postaja takšno, kot si ga želimo.

Ko nam je lepo, ko vse teče tako kot mora, ko nimamo strahu in skrbi, se obnašamo tako kot v reklami: » … in spala bi cel dan,« ali pa »in potovala bi vsak dan,« ali pa in v šoping bi šla 3x na dan,« ali pa »mojčkala bi se vsak dan,« ali pa … karkoli si že želite in vas veseli. Osebnostno v takšnem stanju ne napredujemo, ker ni potrebe. V nas je vse mirno, zadovoljni smo, še več, srečni smo. In ni kaj čistiti in spreminjati.

Potem pride misel, slišan ali prebran stavek, neprijeten dogodek, ki poruši naš notranji mir. Prej ko to zaznate, prej lahko predelate. Zato postanite princi in princeske na zrnu graha. Stavki: »Saj ni tako hudo. Saj je dobro. Saj to lahko prenesem,« niso več v redu. Vprašajte se: »Kako se počutim? Kje v meni je oseba, ki se počuti slabše ali slabo, prestrašeno, ogroženo, spregledano, ignorirano, nepomembno, spregledano, neupoštevano …«

Misel, stavek, dogodek je sprožilec, ki je razburkal energijo v vas, ki je do takrat mirovala in zanjo niste vedeli, niti v mirnem in harmoničnem počutju mogli do nje. Zato so sprožilci darilo. Iz slabega potegnite najboljše. Poiščite osebo in jo potolažite. Merilo je počutje, zato ocenjujte.

Sprožilci nam pokažejo, kaj nam manjka, katere so naše šibke točke, kaj nam jemlje energijo, kaj nas ima v oblasti, kaj nas vedno znova in znova onesposobi, da ne znamo prav odreagirati, da smo spet razočarani nad sabo, da se spet skrivimo in slabo počutimo. Skratka, da smo spet v stresu.

Res zanimivo je to, kako smo navajeni naših odzivov. Pogosto slišim: »Presenetilo me je, kako sem drugače odreagiral/a.« Dobesedno naprogramirani smo. Ta naprogramiranost je v nezavednem, zato zavestne odločitve: »Naslednjič bom ravnal drugače,« ne delujejo. Ob sprožilcu so naši mehanizmi v nezavednem močnejši. Te mehanizme pa poganja slaba samopodoba, občutek ogroženosti … Z ustvarjanjem »prostorčkov«, tolažbo notranjega otroka, razbremenitvijo srca te mehanizme slabimo in šele nato lahko odreagiramo drugače, ustrezneje, z manjšim stresom.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

RAZLAGA BEAM METODE 
RAZLAGA BEAM METODE 2 
RAZLAGA BEAM METODE 3 
RAZLAGA BEAM METODE 5
Knjiga ČAROBNI ODNOS

Samopodoba

Osnovni problem je slabša ali slaba samopodoba (nisem dovolj dober, lep, zanimiv, sposoben, pameten, kriv sem, vreden posmeha in zaničevanja …), strah ( ogrožen sem, nekaj se mi bo zgodilo, ne bom zmogel, znal rešiti problema …), spregledanost (nepomemben sem). To so osnovni problemi. Iz tega izhajajo ostala čustva, občutki, počutje, notranje drame in reakcije – mehanizmi, s katerimi hočemo to ali prikriti ali nadomestiti, in si izboriti prostor pod soncem.

Zaradi slabše samopodobe – občutka manjvrednosti ali celo ničvrednosti, se ljudje potegnejo vase, v njih se odvija notranja drama samoobtoževanja, vnaprej vedo, da ne bodo zmogli in se zato raje ne lotijo dela, opravil … strah pred neuspehom jim onemogoči, da se zadev lotijo, saj to pomeni za njih nov poraz. Vidijo in potencirajo, kar jim ni uspelo, in kar jim uspe je zanemarljivo, samoumevno, premalo, da bi lahko iz tega črpali moč in popravili samopodobo. Uspehi se jih ne dotaknejo, kot da padejo v jamo brez dna, ki jih pogoltne, da izginejo. Manjka jim »prostorček« uspešnosti, manjka prostorček, da so dovolj dobri in da zmorejo. V stres jih spravi vsaka nova zahteva, nova naloga ali projekt v službi,  v stres jih spravi sprememba, ker je njihova prva misel, ne bom zmogel, ne bom znal, nisem sposoben. Zaradi slabe samopodobe sposobni ljudje raje opravljajo enostavnejša dela, da le ne doživijo neuspeha in poraza. Neuspeh za njih pomeni, da so oni slabi ali celo zanič in ne, da se je stvari treba lotiti drugače. Največji dosežki človeštva so rezultat številnih neuspelih poskusov in ponavljanj.

Osebe s slabšo samopodobo, ki imajo občutek, da zmorejo, garajo, ženejo se in od sebe zahtevajo veliko. Nizajo uspeh za uspehom in si nalagajo še več obveznosti in dela. A uspehi se jih ne dotaknejo, tudi tu padejo v jamo brez dna. Zato tik pred zaključkom dela že iščejo novega. Ne znajo uživati v uspehu, ne znajo se pohvaliti, ne zmorejo biti zadovoljni z doseženim. Groza jih je, da jutri in pojutrišnjem in naslednji dan in še naslednji dan ne bodo imeli česa pokazati. V nezavednem vre: »Spregledali te bodo in ugotovili, kako si pravzaprav nevreden.« Zato delajo in garajo in delajo in garajo in se ženejo in pregorijo.

Če ste ob branju v sebi prepoznali katerikoli prepričanje, čustvo ali občutek, poiščite osebo v sebi, speljite postopek in ji povejte, da je dovolj dobra, da zmore, in da ji boste to povedali kolikorkrat bo potrebno. Večkrat na dan povejte tej osebi na travniku, da je dovolj dobra in da zmore. Ponavljajte in ponavljajte. Zdaj imate že dober stik z notranjim otrokom, zaznate ga z odprtimi očmi in imate tri sekunde za: »Dovolj dober/dobra si, sposoben/sposobna si.«

Nekatere osebe slabo samopodobo želijo prikriti z večnim prav in se agresivno uprejo takoj, ko začutijo, da jih lahko kdo spregleda. Njihov prag na tem področju je nizek, zato so za okolico naporni, konfliktni, zamerljivi, zavistni, ljubosumni, arogantni, privoščljivi, zahtevajo ogromno hvale in pohvale, navdušenja, pozornosti. Dokler taka oseba ni sposobna uvida v svojo slabšo samopodobo, ne more priti do sprememb. Z uvidom bi se zgodilo točno tisto, kar za vsako ceno hoče preprečiti.

Varnost

Občutek varnost dobimo, če imamo »prostorček«, ki smo ga ustvarili v otroštvu. Starši imamo pri tem veliko vlogo. O tem je napisano v knjigi Čarobni odnos, zato se ne bom ponavljala.

Če nimamo občutka varnosti, če nimamo »prostorčka«, ki ga dnevno polnimo, je ves čas prisoten strah, razvije se v tesnobo, ki jo zahteve vsakodnevnega življenja krepijo in ne zmanjšujejo. Sčasoma lahko telo opeša in ne more več uspešno krotiti strahu in ostalih spremljajočih neustreznih čustvenih energij. Kar je bilo še včeraj obvladljivo, danes skoraj ni več, postanemo utrujeni, občutimo brezup, brezizhodnost, nimamo ne volje, ne moči. Realno ni nič oprijemljivo. Prihodnost je vedno negotova, a pri izčrpanem človeku črna in ogrožujoča. Oseba je zato ves čas napeta, fizično čuti napetost v telesu. Stres je stalno prisoten. Podnevi in ponoči. Slabo spi, sanje so težke, zbuja se zaradi mor, od dveh do petih ponoči se telo za trenutek sprosti in takrat lahko useka ven potlačeno v obliki paničnega napada. Zavedanje pred izgubo nadzora, hiter utrip srca, občutek pomanjkanja zraka, strah pred smrtjo je le nekaj naštetih občutij, ki so tako neobvladljiva in grozovita, da se začetnemu strahu pridruži še dodaten strah pred naslednjim paničnim napadom.

Zaradi neprestanega občutka ogroženosti pride do psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki lahko povzroči motnje v delovanju možganov in to imenujemo depresija. Lahko vodi do prisilnih misli, ki prevzamejo nadzor in prisilnih dejanj, ki naj bi preprečile katastrofe. To imenujemo obsesivno-kompulzivna motnja (OKM). Fobije so pretiran strah, ki osebo ga omejuje na različnih življenjskih področjih in ji onemogočajo normalno delovanje. Če imate fobijo pred pajki, bo pajka odstranil nekdo drug. Če imate fobijo pred višino, ne boste lezli visoko, če imate fobijo pred kačami, ne boste imeli doma terarija s kačo ali jih iskali v naravi. Te in podobne fobije so lahko malo zoprne in lahko ste prikrajšani za razgled z vrha gore, Eifflovega stolpa, zaradi fobije pred mačkami ne boste imeli mačke. Strah pred strelami in grmenjem, letenjem … je že malo bolj nadležen, ker se nevihtam težko vedno izognemo in na morda moramo na službeno pot z letalom. Zares omejujoče so fobije pred zaprtim prostorom, pred odprtim prostorom, pred ljudmi … to osebo omejuje že tako močno, da se večinoma zadržuje doma, kjer se edino še počuti relativno varno.

Zgoraj našteto se ne razvije čez noč, ampak je posledica večletnih občutkov napetosti, strahu, tesnob, skratka škodljivega stresa. Vsi ljudje občasno pridemo v situacijo, ko se ne počutimo varno, in ko razumsko ugotovimo, da nismo v nevarnosti, začnemo odpravljati občutek strahu v nas samih. Strah odženete po znanem postopku. Poiščite osebo, ki je prestrašena in jo odpeljite na travnik, združite in ji dopovejte znova in znova, da je na varnem. Ponavljajte in ponavljajte. Ne ukvarjajte se s katastrofami, ukvarjajte se s tem, da potolažite notranjega otroka. Ko odleže dobite dokaz, da deluje, da znate in da zmorete. Potem je samo še vprašanje časa, kdaj bodo ti občutki izginili do te mere, da boste svobodneje zaživeli in zadihali. Če zdravnik presodi, da bi bilo priporočljivo jemati nekaj časa zdravila, ga poslušajte. Antidepresivi popravijo motnje v delovanju možganov, grozoviti občutki se zmanjšajo do te mere, da ste se sposobni soočiti in predelati strahove in ustvariti »prostorček« varnosti v sebi. Ne sprašujte se, kako živeti z depresijo, paničnimi napadi, stresom, fobijami, ampak kako jih odpraviti. »Kaj lahko vsak dan naredim, da bom okrepil občutek varnosti v sebi?« Delajte na meji varnosti, občutek nevarnosti naj bo na začetku močan nekje do 6 in ga spravita na 4. Potem ponovno poiščite, kaj vse vas skrbi in ogroža in spravite na 4. Nekajkrat boste ponovili, dobili izkušnjo, ustvarili nov proces in pripravljeni ste na sprožilce. Takoj ko začutite napetost, »skočite« do notranjega otroka in mu povejte: »Na varnem si, sprosti se, vse je v redu, ne skrbi.« Nekaj sekund in čez nekaj minut spet nekaj sekund in tako 100krat na dan in boste v nekaj dneh videli razliko. Razlika bo vaše počutje. Morda boste na začetku vedno znova in znova spravljali strah iz sebe. Odleglo vam bo in upanje se bo počasi vračalo. Če v strahu in negotovosti živite od nekdaj, pričakujte, da bo nekaj časa trajalo, ker bo s sprožilci vedno znova in znova prihajalo na dan. »Kako se počutim?« naj postane najpomembnejše vprašanje.

Spregledanost

Tretja zadeva, ki dela težave, je spregledanost. Hočemo biti videni in opaženi. Hočemo biti pomembni. Tu velikokrat pride do notranjega konflikta zaradi vrednostnega prepričanja o skromnosti.

Skromnost je dobra lastnost, dokler ni uporabljena kot sredstvo manipulacije. Skromni ljudje so zadovoljni z malim, tiho so in ne zahtevajo. Nimajo želja in svoje potrebe potlačijo. A to ni skromnost. To je čustveni pritisk za obvladovanje ljudi. Temelji na strahu izločenosti – če si boš želel več, če boš imel več, ne boš več ustrezen, ne boš več spadal k nam, izločili te bomo, z obsojanjem te bomo poskušali ukrotiti.

Prava skromnost je po mojem mnenj čustvena vrlina, kjer izpolnjujemo svoje želje, a ne na račun drugega. Skromnost je, ko imamo in to delimo. Skromnost je, ko se zavedamo svoje moči, znanja, sposobnosti, a ne zahtevamo od drugih, da nas slavijo, obožujejo. V neki knjigi sem prebrala stavek, da je dober voditelj tisti, kjer ljudje želijo poljubljajo tla, po katerih hodi. Ali res? Mislim, da je dober voditelj tisti, ki je pripravljen deliti voditeljske sposobnosti z drugimi, ki jim daje občutek varnosti in miru, ki jim pove, da si zaslužijo in so vredni. Skromnost je, da znamo preložiti svoje zadovoljitve. Kaj pomaga še tako dober avto na lizing, če nimaš za burek. Pogoj za skromnost je notranje zadovoljstvo in notranji mir.

Od pradavnine ljudje smo ljudje živeli v skupini, ker je bilo varneje in lažje. Bili smo odvisni drug od drugega. Sodoben način življenja omogoča manjšo odvisnost, tisti prvinski nagon po pripadnosti pa je še vedno enako močan. Občutimo strah, ne znamo ga opredeliti, zato čas in energijo zapravljamo za preprečitev katastrofe osamljenosti in izločenosti namesto rešitve problema.

Obrambni mehanizmi so ves čas na preži. »Kako se ljudje obnašajo do mene?« Pridemo v službo in sodelavka ne pozdravi. V trenutku v nas vse zabrbota. »Pa kaj sem jaz? Dim?« Zasikamo, ker jo želimo prizadeti. Vrniti hočemo bolečino in strah, ki sta se pojavila v nas, a ju nismo definirali. Hočemo, da nas opazi. Hočemo, da se obnaša po družbenih in mojih osebnih merilih. Niti pomislimo ne, da je morda zaradi lastne stiske, strahov, negotovosti zatopljena vase in nas ni opazila. Mi mislimo, da gre za nas, pa gre le zanjo. Pravimo, da smo skromni, ob najmanjši nepozornosti pa postanemo trdi, maščevalni, kruti in hudobni. Ljudje zamujajo, ker za njih pomeni zamujanje samo to, da pridejo pozneje. Za tistega, ki čaka, lahko pomeni, da ni dovolj vreden, da bi se drug potrudil in prišel točno.

Takšni in drugačni prazniki – naša osebna pravila določajo, kakšno, kako vredno naj bo darilo in praznovanje. Če je v skladu z našimi pravili, smo pomirjeni, če ni, smo vznemirjeni in čutimo vznemirjenost. »Nič mu/ji/jim ne pomenim.« Omenila bom en sam primer. Večini moškim osebna praznovanja pomenijo bistveno manj kot ženskam. Na njihovi lestvici pomembnosti je na precej nizkem mestu. Popolnoma jih preseneti orkansko razočaranje osebe, ki jo imajo radi. Ne razumejo, kako lahko v trenutku izgine vsa povezanost preteklega leta. Ni važno, kako lepo sta se imela skupaj, ni važno, kako se lahko drug na drugega zaneseta, ni važno, kako drug drugemu pomagata, se vzpodbujata, poslušata, si zaupata … v trenutku obstaja samo eno: »Če bi me imel rad, bi se spomnil.« Zanjo to pomeni, da ni pomembna, da ni vredna, da je ne ceni. Obstajajo pari, kjer ravno darila ohranjajo vezo. En dan v letu dobi potrditev, dobi tako fantastičen občutek vrednosti in pomembnosti, da je pripravljena potrpeti celo leto do naslednje doze.

Pritožujemo se nad birokracijo. »Smo samo številke in obrazci.« Hočemo, da nas opazijo, hočemo čutiti, da smo nekaj posebnega, da se bo nekdo zavzel za nas. Osebe, ki delajo z ljudmi tarnajo, da se uporabniki vedejo, kot da oni niso ljudje. Da tudi oni rabijo pohvale in zahvale. Na FB-ju preberem: »Izbrisala bom vse frende, ki nikoli ne lajkate.« Ženske ne prenesemo tišine: »Zakaj ne odgovoriš? Zakaj se ne pogovarjaš z mano? Zakaj se delaš, kot da me ni?« Ne razumemo, da moški deluje drugače. Moški rabi mir, da sestavi svoj notranji svet, ženske svoj notranji svet sestavljamo z govorjenjem. »Odšel/odšla je brez odgovora. Ali nisem niti toliko vreden/vredna, da bi se pogovorila?« Rdeča nit je naša opaženost, pomembnost, vrednost, pripadnost. Vsak človek ima svoj notranji svet in ti svetovi trkajo drug ob drugega. Vsi občasno delujemo, kot da bi se moral svet vrteti okoli nas.  En od drugega hočemo to, kar lahko in bi v prvi vrsti morali dati sami sebi, ker svet se vrti samo in izključno okoli sonca.

Zato bom spet napisala. Povejte si, da ste pomembni in ne čakajte, da vam to pokažejo drugi. Povejte si, da ste vredni. Povejte si, da ste sposobni. Svojemu notranjemu otroku povejte, da je vreden, da vam je pomemben, da je opažen, da je viden, da ga ne boste več puščali samega, da boste poskrbeli zanj. Postanite pomembni sami sebi, ne navzven, navznoter.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

RAZLAGA BEAM METODE 
RAZLAGA BEAM METODE 2 
RAZLAGA BEAM METODE 3 
RAZLAGA BEAM METODE 4
Knjiga ČAROBNI ODNOS

Pogosto slišim vprašanje, kako je lahko tak, kako je lahko taka? Ljudje smo različni in to različnost bom poskušala danes razložiti. Da boste lažje razumeli, boste pri tem sodelovali tudi vi. Vzemite svinčnik in papir in narišite premico, ravno črto. Na začetek napišite št. 0 in v enakomernih presledkih napišite št. do 10.

0_1_2_3_4_5_6_7_8_9_10

Od števila 0 – 4 bomo popredalčkali ljudi, ki vzroke najpogosteje iščejo v sebi. Dvomijo, ali so bili dovolj dobri, dovolj razumevajoči, dovolj pridni, dovolj uslužni, dovolj tihi, dovolj ubogljivi in pogosto občutijo krivdo, neustreznost, pogosto jih je strah, da bodo naredili spet kaj narobe in njihovo prepričanje je, da če se bodo naslednjič bolj potrudili, bo drugače, bodo ustreznejši in ljudje bodo zadovoljni z njimi. Imeli jih bodo radi, prijazni bodo z njimi, uvideli bodo, da se trudijo.

Od števila 6 – 10 so ljudje, ki vzroka za neprijetnosti in težave ne iščejo v sebi, temveč v drugih ljudeh. Oni so dovolj dobri, dovolj razumevajoči, dovolj sposobni in njihovo prepričanje je, da so ostali ljudje tisti, zaradi katerih imajo težave ali ne dobijo, kar si zamislijo, zato je nanje treba pritisniti, ker zlepa ne gre.

Število 5 predstavlja uravnotežene ljudi, ljudi, ki so v harmoniji s seboj, z dobro samopodobo, svojo čustveno posodo znajo v dobri meri sami napolniti in mnenje okolice jih ne vrže iz tira, saj ga ne vzamejo osebno.

Ker je edina stalnica v življenju sprememba, tudi ljudje na številu pet občasno zanihajo od števila 4 do 6. To pomeni, da se brez velike čustvene stiske, čustvenega naboja ali občutka krivde vprašajo, ali so naredili dovolj dobro, ali so reagirali ustrezno. V tem primeru so na številu 4. Občasno pa se jim oglasi ego in jasno postavijo mejo, če je prizadeta njihova osebnost, če dobijo sporočilo, da so oni slabi in ne, da njihovo dejanje ni bilo ustrezno. V tem primeru so na številu 6.

Ostanejo nam torej števila na obeh polih. Osebe na številu 3 imajo pogosteje občutek krivde, proti temu se borijo, veliko energije vlagajo v to, da se dokažejo, da dobijo pohvale, da so sprejeti. Tudi ko vse to dobijo, v tem ne znajo uživati niti sprejeti. Zaznajo, a se hitro pojavi pritisk, da se morajo naslednjič enako izkazati in tako so v krogu, ki se ne ustavi, zato imajo precej možnosti, da bodo slej ko prej pregoreli.

Osebe na številu 2 živijo z občutkom krivde, sramu, samoobtoževanja, pogosto se podredijo okolici, da bi le bili sprejeti.

Osebe na številu 1 so pregorele, v njih je en sam občutek krivde, neustreznosti, živijo v preteklosti, obujajo pretekle krivice. Nimajo moči, ker so žalost, razočaranje, obup preveliki.

Osebe na številu 0 so v globoki depresiji, v vlogi žrtve, ne vedo, ne razumejo, nimajo moči, ne zmorejo karkoli spremeniti. Psihosomatske bolezni se kar vrstijo in vse to jih izčrpava, pobira jim dodatne moči. Navadno opišejo, da so v črni luknji, iz katere ni izhoda.

Osebe na drugi strani premice, na 7 se pogosto jezijo, njihov tolerančni prag je nizek, kriv je ves svet in od ljudi pričakujejo, da bodo hvaležnejši, ustrežljivejši in da jim bodo znali brati misli. To, kar so hoteli včeraj, danes nočejo in jutri bodo hoteli že čisto nekaj tretjega. Samozavestni, najboljši, prepričljivi in nepredvidljivi in čez nekaj trenutkov žrtev zarote sveta in popolnoma nemočni.

Osebe na 8 so že precej naporne, njihovo nihanje razpoloženja je večje, od navdušenja nad vami, do popolnega zaničevanja. Razpoloženje menjajo, kot da skačejo na trampolinu. Krivi ste vi, ker ste preglasni, pretihi, prehitri, prepočasni, ne delate prav tako, niti drugače … So eksplozivni, čez minuto zanikajo, kar so prej sveto zatrjevali. V trenutku se znajdejo na dnu, jočejo, grozijo s samomorom, brez vas ne morejo živeti … Svet je njihov teater, drama najboljše življenje in občinstvo nikoli dovolj ne ploska in ne občuduje, ali jim ne da dovolj.

Osebe na 9 so že pravi tirani, fizično obračunavajo z vami.

Osebe na 10 so psihopati, brezčutni, sadistični, pogosto končajo v zaporu …

Osebe od 7 – 10 so osebe z osebnostno motnjo ali bolj popularno - čustveni manipulatorji. Imajo skrivljen pogled na življenje in doživljanje. Njihov svet je v redu, oni so odlični, zato nimajo kaj popravljati. Krivi so drugi, drugi jih pripeljejo do tega, da z njimi grdo ravnajo. Ker so samozavestni, ker v njih ni trohice dvoma o svoji popolnosti, so privlačni ljudem iz drugega pola - ljudem, ki dvomijo vase, ki živijo z občutkom krivde, ki hrepenijo po pohvali, po sprejetosti, po ustreznosti. In kdo jim lahko da več, kot oseba, ki vse to ima, ali oseba, ki jih potrebuje. Tako se v partnerski ali prijateljski odnos zapletejo osebe iz nasprotnih koncev premice. Odnos je naporen, težko ga je prekiniti in lahko pride celo do tragičnih posledic.

Zakaj se ljudje zapletejo s čustvenim manipulatorjem? Dinamika jim je znana in v dogajanju se znajdejo. Želijo dobiti to, česar sami sebi ne znajo ali zmorejo dati. Nekdo, ki ima dobro samopodobo, ki približno ve kaj hoče, bo vroče-hladen odnos, ljubeče-sovražen, odklonilen odnos hitro zaključil. »Ne grem se tega in tega mi ni treba prenašati,« bo rekel/a. Takšna oseba za čustvenega manipulatorja tudi ni zanimiva, saj ne dobi pravega odziva, ne dobi povratne energije, ki ga napaja. Najde nekoga, ki »živi za druge«, ki rabi nekoga, za katerega se lahko trudi in dokazuje, da je dovolj dober in vreden, ki čuti potrebo, da nekoga rešuje četudi za lastno ceno. In tudi ta druga oseba, ki sebe običajno imenuje čuteča, nežna, emocionalna, dobra oseba, rabi točno tega, ki ji vsega tega ne da. Takšni osebi je moški ali ženska na 5 dolgočasna, nezanimiva, ni izziva, nič se ne dogaja. Za »rad te imam in ljubim te«, se ni treba nič truditi. Vprašanja »kako si, lepo mi je s tabo, rad sem s tabo«, so osladna. Za ljubezen se je treba potruditi in boriti, za ljubezen se je treba skriti in biti nedostopen, naj se potrudi, naj se dokaže, drugače bo šel ali šla. In res gredo. Najboljši in najboljše. In se ne vrnejo, ker se jim ne da igrati, ker se jim ne da dokazovati, ker se jim ne da skakati po trampolinu.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje in poslušanje

Jeza je zelo močna čustvena energija. Če potek skušamo opisati, navadno rečemo, da jeza v nas kipi. Zaznamo jo v obliki razburjenosti. Več kot je te energije, hujša je razburjenost. Povozi lahko vsa ostala čustva in razum in lahko naredimo stvari, ki jih pozneje obžalujemo. Energija jeze se hoče sprostiti na vsak način, od nas pa je odvisno, ali jo bomo sprostili na ustrezen ali neustrezen način. Neustrezne načine vsi poznamo, ne prinesejo rešitve, ustvarjajo le rane, kvarijo odnose in po izbruhu popravljamo kar se popraviti da zaradi besed, odločitev in dejanj storjenih v afektu.

Z izrazom »jeza« poimenujemo določeno frekvenco energije, ki se je v nas nabrala. Več kot je te energije, bolj smo jezni in razdiralni. Če jo odpravljamo na neustrezen način, navadno ranimo druge ljudi. Druga oseba se brani na enak ali podoben način in rani nas. Tako je krog sklenjen, nastanejo nove rane, že obstoječe se poglobijo, okrepijo se čustveni naboji, ki čakajo, da se bodo ob prvi priložnosti lahko sprostili. Zato slišimo: »Pojdi stran, da te ne vidim,« kar pomeni, ker se ne bom mogel več zadržat. Teh energetskih nabojev je včasih tako veliko, da se ljudje razburijo že ob misli na določeno osebo ali dogodek. Neustrezna reakcija je, da zaradi nastalih ran v nas, želimo enake ali še hujše rane povzročiti drugi osebi. »Če boli mene, naj boli tudi tebe.« Večina teh procesov je nezavedna, osredotočeni smo na površinska sporočila in ne na to, kaj se v nas pravzaprav dogaja. Če je oseba, ki nas je ranila, močnejša ali vplivnejša od nas, si ne upamo udariti nazaj in zato preusmerimo jezo v maščevanje. Maščevanje je odlog sprostitve jeze. Jeza je še vedno v nas, stečejo aktivni miselni procesi, načrti, kako vrniti udarec določeni osebi. Tudi če do samega dejanja ne pride, pa se želja po maščevanju znova in znova aktivira. Bolečina, občutek razvrednotenja, ponižanja, nemoči … vse se sčasoma preplete, premeša. Želimo zadoščenje, zob za zob, glavo za glavo, jeze je več in ne manj, razdiralna je, čez dan misli begajo in načrtujejo, težko zaspite, ponoči se premetavate, utrujeni se zbudite, tolerančni prag vam pade. Občutljivejši greste v svet in tako imate več možnosti, da vas ljudje ranijo nehote, nevede, brez slabega namena. A vi tako čutite in vaši občutki so pravi in pravico imate do njih, le ozavestite jih in predelajte.

Priznajte si, da ste jezni. Priznajte si, da se želite maščevati. Potem se vprašajte, kdo si to želi. Vaše srce ali vaš ego? Vprašajte se, ali je vredno. Ali je vredno, da ste pod stresom, da adrenalin teče v potokih po vašem telesu, da ne spite, da ste razdražljivi, da porabite ogromno življenjske energije, da kažete svetu vesel obraz in neprizadetost? Ali je vredno nekomu, ki vas je prizadel še vedno podarjati ure svojega življenja, ko vam misli kujejo maščevanje? Ali je vredno, da ne spite, da ste utrujeni, razdražljivi, da ste do ljudi, ki vas imajo radi, zadirčni, neprijazni … Ali je res vredno? Ali mislite, da boste z maščevanjem potolaženi, da boste z maščevanjem pokazali svojo vrednost, da boste dobili priznanje?

Poglejmo drugače. Nekdo vas rani. Boli, ponižani ste, razvrednoteni, osramočeni … Vse skupaj je trajalo nekaj trenutkov. In potem podoživljate to še ure in dneve in tedne in leta. Um ne loči med resničnostjo in domišljijo. Kar se dogaja v vaši glavi in v vašem telesu um sprejema, kot da se dogaja v resničnem življenju. Mislite na nekaj veselega in se boste smejali, mislite na nekaj žalostnega in boste jokali. Nekdo vas je ranil, ni prav, ampak kolikokrat se potem z obnovo spomina, načrtovanjem maščevanja ranili sami sebe? Zdaj, ko niste ranjeni se vprašajte. Logika. Kaj ima večji smisel, se maščevati ali pozdraviti rane in se potolažiti? Kaj je za vas bolj dragoceno, kaj vam je bolj pomembno, kaj je koristneje za vas?

En ustrezen način sproščanje jeze je aktivna dejavnost. Nacepite drva, po hitrem postopku prekopljete vrt, počistite itak čisto stanovanje, greste teči, hoditi, tolčete po blazinah, predihate … Ko ste sami, se lahko izkričite, preklinjate, bentite tako dolgo, da vam zmanjka moči. Bolj ko se boste fizično utrudili, hitreje se boste energije jeze znebili.

Kaj pa, ko ste v položaju, kjer si nič od tega ne morete privoščiti; ko ste v družbi ali službi obkroženi z ljudmi, ko imate nacepljenih drv za pet naslednjih zim, smola, če morate za ogrevanje samo obrniti gumb na radiatorju, če vam zdravstveno stanje preprečuje fizično aktivnost, če nimate prostora, kjer bi lahko bili sami in vas nihče ne bi slišal?

Obrnite se vase, odpotujte po sebi in poiščite to jezno osebo v sebi. Morda jo vidite, morda se vam bo samo zdelo, da ste jo našli in to je dovolj. Stopite do te jezne osebe in ji povejte, da je upravičeno jezna, da ima prav, da ni nič narobe, če je jezna, le da mora to jezo izraziti na pravilen način. Povejte ji, da lahko kriči, preklinja, brca, cepeta, pljuva, karkoli si želi. Dajte ji krožnike in naj jih zmeče v steno. Krožniki naj bodo veliki, dragi in po možnosti polni paradižnikove omake, da bo na steni res videti pravi rezultat, razbija lahko kozarce, z macolo toče po avtu, steni, karkoli samo da odleže. Sprostite um in dajte si duška, vse je mogoče. Uporabite domišljijo.

Lahko v mislih teče v hrib, recimo na Triglav, hitro, da se utrudi. Če boste to vizualizirali, boste čutili utrujenost, tako močni so ti procesi. Po določenem času boste videli, da ne morete več teči, čeprav se vse dogaja v vaši notranjosti.

Čez nekaj časa boste začutili, da jeze skoraj ni več. Ali da je jeze tako malo, da se vam ne da več ukvarjati z njo. Takrat objemite to osebo, je vaš jezni notranji otrok v odrasli obliki, povejte ji, da jo imate radi, da je dobra, da ste ponosni nanjo, da ni kriva in da jo boste odpeljali na najlepši del svojega telesa, na področje srca. Odpeljite jo na travnik, na travniku ste zdaj vi, ta nekdaj jezna oseba in notranji otrok od prej. Ta oseba in notranji otrok od prej se primeta za roke, objameta in združita v eno, ker imamo eno energijo duše in enega notranjega otroka različne starosti. Ponovno ji povejte vse, kar si želi slišati; da je na varnem, na toplem, da je dobra, vredna, ustrezna, da vam je pomembna, da jo imate radi, da ni kriva, da je čudež življenja in da svet brez nje ne bi bil popoln. Tu naj se spočije, naj se nauči biti ponovno brezskrbna, naj bo srečna in uživa v družbi angela ali živali, ki jih ima na travniku … Potem vdihnite in izdihnite, pojdite v prsni koš in z vdihom in izdihom odprite oči. Ocenite, kako se počutite. Vajo lahko ponovite kolikorkrat želite.

Nekateri ljudje jeze ne občutijo. Vprašajte se, ali jeze nikoli ne občutite ali se to zgodi zelo redko. Če ste osebnostno zelo zgrajeni, če imate dobro samopodobo, če dogodkov ne jemljete osebno, potem precej redko pridete v situacijo, kjer bi se energija jeze sploh pojavila v veliki količini, v količini, kjer jeza obvladuje vas in ne vi njo, kjer jeza določa način življenja in ne vi. Pobrskajte po spominu in poskušajte oceniti količino jeze, ki ste jo takrat občutili. Videli boste, da je ocena pod 5 (1najmanj - 10 največ) zato tak dogodek ni pustil ran in poškodb, ob takšni količini jeze ste zadevo uspešno in hitro uredili, ker vam je jeza dala zagon in moč.

Morda pa jeze ne čutite zaradi prepričanj, ki ste jih dobili v preteklosti. Napisali ste, da je jeza prepovedano čustvo, neprimerno, obsojanja vredno. V take primeru energijo jeze čutimo kot žalost, užaljenost, čustveno prizadetost, zaničevanje, pojavi se želja po maščevanju … Jeza je zamaskirana. Ko odstranjujete zamaskirane občutke, je rezultat pičel, počasi gre, težko gre. Hodimo kot mačke okrog vrele kaše in bojimo dotakniti resničnega vzroka. Ko z ljudmi individualno delam, se začno izmikati, zanikajo, iščejo izgovore … tako močna so nezavedna prepričanja. Kako si torej lahko pomagate?

Uporabite razum in si povejte, da boste o tej možnosti samo premislili. Začutite varnost, pojdite do srca in mu povejte, da je vse v redu, da ga imate radi, da naj bo brezskrbno in srečno. Pojdite do notranjega otroka na travniku in mu povejte vse, kar želi slišati. Pojdite v prsni koš in poiščite osebo, ki si želi biti jezna, ali osebo, ki želi samo izkusiti, kako je biti jezna. Dovolite in vzpodbudite jo, da poskusi, da zato ne bo slaba, da itak nihče ne bo izvedel … Uporabite besede, ki vam pridejo na misel, spontano, sproščeno, ne iščite na silo. Potem dovolite tej osebi, da izrazi jezo. Vzpodbujajte jo, na koncu jo objemite, peljite na travnik in peljite znan postopek do konca.

Če najdete osebo, ki je žalostna, prizadeta, jo potolažite in jo enako kot zgoraj opisano spodbudite in speljite postopek. Tako kot ljudje nismo enaki, tako je drugačno tudi naše notranje doživljanje. Moji predlogi in postopki so samo usmeritev, delajte lahkotno in brez ocenjevanja ali ste naredili dovolj dobro. Vse kar naredite je dovolj dobro. Noben individualen tretma, ki jih delam, ni enak prejšnjemu. Ljudje me pogosto vprašajo, kaj bova danes delali in moj najpogostejši odgovor je, da bova še videli. Prepustite se, sledite in samo pomagajte, da proces čim lahkotneje steče, čeprav to ne pomeni, da je lahko.

Jeza pa je tudi zelo koristno čustvo. Užaljenost, žalost, prizadetost vam moč jemljejo, prestavijo vas v vlogo »ubogi jaz«, pa če to hočete ali ne. Jeza vam da moč. Jeza do 5 vam da zagon, da si rečete: »O ne, tako ne gre več naprej. Zdaj bom nekaj naredil.« Začnete iskati rešitev, pomaga odločenosti, da speljete. Jeza podreza ego, da lahko rečete: »O ne, zdaj je pa dovolj.« Z jezo do 5 ste še vedno dovolj umirjeni, da lahko tehtno premislite in rečete NE in se tega brez slabih občutkov krivde tudi držite. Jeza do 5 vas požene naprej, dobite ideje, zamisli, greste v akcijo, ljudem na pravilen način sporočite spremembe, ne zanihate iz ene skrajnosti v drugo, kar se navadno zgodi, ko je jeze preveč.

Dovolite si biti jezni. Nato višek jeze odstranite in ukrepajte, ko čutite, da je jeze dovolj kot gorivo, da stvari speljete. Začnite se opazovati pri malenkostih. Ne čakajte velikih in težkih situacij. Vprašajte se, kaj vse vas je danes, včeraj razjezilo, nad čem ste se hudovali, kaj vam ni bilo všeč … Vprašajte se, kako ste se ob tem počutili, kdaj ste se že tako počutili. Sprašujte se in dobili boste odgovor. Na ta način se spoznavate, vse bolj in bolj vam bo jasno, kaj vam resnično dela težave, šli boste vse bolj v globine samospoznavanja. Splača se, verjemite.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

»Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž,« je nekoč zapela Majda Sepe. Tleče nepredelano razočaranje znova vzplamti. »Ljudje nosijo maske in ne upajo pokazati pravega obraza. Hinavci.« »Če bi bili ljudje iskreni, bi bil svet lepši. Jaz si upam vsakemu povedati vse in zato sem ponosen/ponosna nase.«

Vsi nosijo maske. In nad tem se hudujemo. Ne kažejo se takšni, kakršni v resnici so. Gledamo druge in ne vidimo sebe. Ali tudi mi nosimo masko? Kaj pravzaprav je maska in ali je res tako obsojanja vredna?

Ljudje lahko zavestno lažejo, manipulirajo in se skrivajo za masko uspešnih poslovnežev, nadenejo si masko zaupanja in ljubezni vredne osebe, masko pravičneža, masko čutečega, ki nam bo prisluhnil. Verjamemo jim, ker jih hočemo verjeti. Osebi verjamemo, čeprav smo jo spoznali pred nekaj minutami. Ti ljudje načrtno iščejo osebe, ki so dovzetne za manipulacijo. Oseba ima slabo samopodobo, preganja jo občutek krivde, prepričanje, ki so ji ga vcepili v otroštvu je, da mora biti poštena, odkrita in iskrena. Ker ves čas vase dvomi, se še posebej trudi, da o sebi razloži čimveč, čimbolj pošteno in odkrito, ker ji le na ta način nihče ne bo mogel očitati, da laže, se pretvarja, nosi masko ali še kaj hujšega. Odrasla je v nefunkcionalni družini, kjer je bila kot boksarska vreča za sproščanje frustracij in dram enega ali celo obeh staršev. Črno – bel svet otroštva prenese v odraslo dobo. V njej je še vedno otrok, ki se boji, da jo starši zalotijo pri najmanjši »nepoštenosti« iz katere naredijo slona samo zato, da si spet lahko dajo duška. Ne upa podvomiti v manipulatorja, ker mu lahko stori krivico. Noče podvomiti, ker v njej vse hrepeni po varnosti in sprejetosti. Vse dvome, rdeče luči in alarme v sebi utiša z izgovori. Na ta način sama ustvari masko na drugemu. Čeprav je že iz vesolja vidno, sorodniki in prijatelji jo opozarjajo in je jasno, hoče verjeti ustvarjeni maski. Razočaranje pretrese vsako celico njenega telesa. Zlepa se ne pobere, finančno in/ali čustveno izčrpana se lahko zapre vase in ne zaupa nikomur več, tudi zares zaupanja vrednim ljudem ne, ali pa se še bolj odpre in je še bolj ranljiva.

Manj dramatična in pravzaprav v naše dobro je maska, ki si jo nadenemo, ko stopimo skozi vrata stanovanja. Maska nam omogoča, da kažemo oz. skrivamo določena čustva. Prav slišim nekatere, kako ste skočili v zrak, da je to neiskrenost. Res je. Pa vendar; v nas sta moč in nemoč. Ali pa bolje rečeno, moč in ranljivost. Odločimo se lahko za eno ali za drugo, a v obeh primerih je to maska. Z masko moči prikrijemo ranljivost in z masko ranljivosti prikrijemo moč. Kaj bomo pokazali je odvisno od naših prepričanj. Včasih si nadenemo masko veselja, čeprav v sebi jočemo. Tudi o tem odloča prepričanje v nas. Zdravniku kažemo masko, s katero hočemo, da nas vzame resno, da napotnico in nanjo napiše urgentno. V službi si nadenemo masko mirnosti, čeprav v nas vre od jeze na predpostavljenega in bi ga najraje poslali v tri krasne. Če občutimo nemoč, si nadenemo masko napadalnosti zaradi prepričanja, da nam bo le tako uspelo, karkoli smo se že namenili. Teh mask je še in še in niso vedno slabe, škodljive ali manipulativne. Včasih v sebi ne znamo, zmoremo ali nimamo časa predelati določenih čustev in dogajanje v nas za masko skrijemo. Kar je ustrezneje, kot da stresemo krivdo, jezo in očitke na nekoga, ki se je znašal ob napačnem času na napačnem mestu. Ali vse to pomeni, da nismo iskreni? Ali je sploh mogoče biti vedno in z vsemi iskren?

Resnica je mnenje o sliki, ki jo imamo o nekom ali nekem dogodku. Slika, gledana iz enega zornega kota. Sestavljena slika elementov, ki smo jim mi dali pomembnost. Naša prepričanja in čustva v nas so oblikovala resnico. To je naša resnica. Slika iz drugega zornega kota in z drugimi poudarjenimi elementi je drugačna. To je druga resnica.  Katera je prava? Prepričanje, da je naša resnica edina prava, lahko naredi več škode kot koristi. Ali imamo pravico razbijati iluzije nekomu, ki se jih oklepa in jih ni pripravljen spustiti samo zato, da zadostimo svoji potrebi po iskrenosti? In pravzaprav, koliko smo iskreni do sebe?

Iskrenost do sebe je začetek. Bolj kot se ukvarjamo z drugimi, manj se ukvarjamo s seboj. Zakaj? Ali sem sposoben uvida v drugi pol sebe? Ali sem to sposoben priznati, sprejeti in dopustiti? Ali sploh vem, kaj vse je v meni, kaj me žene in preganja? Ali vem kdo in kakšen sem? Ali sem res tako pošten, kot si domišljam? Ali sem res tako pravičen kot mislim? Ali z iskrenostjo koristim?

Tudi tu nam pomaga ravnotežje, harmonija, notranji mir. Z maskami lahko izgubimo sebe, izgubimo stik s seboj, ne vemo več, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne. Zavedanje in priznanje, da včasih nosimo masko, koristi. S tem omogočimo sebi, da izberemo, zakaj in katero si bomo nadeli. Z masko mirnosti se izognemo ali zmanjšamo konflikt, zmanjšamo stres, ki bi nastal, če bi čustvom dovolili prosto pot pod pogojem, da čustva potem predelamo sami in ne potlačimo. Preprečimo, da nekoga po nepotrebnem ne prizadenemo. Preprečimo škodo in naredimo korist zase, za oba, za vse. Zato se posvetite sebi. Odkrivanje sebe je kot potovanje v neznani svet. Znova in znova nas presenetijo prijetna spoznanja in znova in znova trčimo ob demone, pošasti in neprijazno pokrajino. Vedno znova in znova boste prijetno in tudi neprijetno presenečeni. Vse bolj in bolj vam bo jasno, kaj in zakaj se je v preteklosti dogajalo, kar se je. In tudi to je pomembno, ker sedaj ustvarjate jutri. Jutri je posledica današnjega dne.

Na začetku sem napisala, da si masko nadenemo, ko stopimo skozi vrata doma v svet. Doma mask skoraj ne rabite. Včasih pa vseeno koristi. Z masko prikrijemo skrbi, da jih ne nalagamo otrokom. Za masko skrijemo nerazumljivo divjanje v nas, dokler ne predelamo in smo pripravljeni o tem glasno spregovoriti. Govorimo o sebi, o tem kaj čutimo, kako mi vidimo stvari, kako doživljamo in nato poslušamo. Potrudimo se, da tudi slišimo. Dajemo in prejemamo, ne vlagamo in ne računamo, ne kalkuliramo in sproti predelujemo napačna prepričanja. Tako skupaj gradita odnos. Dom je oaza, kjer smo lahko to, kar smo. Kjer se nam ni treba pretvarjati in kjer nam nič hudega ne grozi. Kjer smo razumljeni in razumemo. Kjer sprejemamo drug drugega, ker smo pripravljeni in sposobni videti celotno sliko in ne le del nje.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Skoraj vsak mesec se pojavi novica ali obvestilo, da neznanih ljudi, ki se predstavljajo kot predstavniki raznih dobrodelnih organizacij, ne spuščajte v stanovanje. Na FB-ju je bilo več pozivov k odprtju liste, kamor bi vpisovali »prijatelje«, ki se predstavljajo z lažnim imenom in lažnimi slikami. Ljudje zaupajo svoje prihranke neznancem, ki jim v kratkem času obljubljajo velike donose, v stiski se odločajo za »ugodna« posojila, ki se v zelo hitrem času pokažejo kot zelo draga in nikoli dokončno izplačljiva …

Prevaranti in prevarantke so bili in bodo. Vedno. In vedno so korak pred obvestili, policijo, vedno znova najdejo osebo, ki jim verjame in zaupa. Pričakujemo, da nas bo država in policija zaščitila. Ampak kot se vedno znova izkaže, se najbolje lahko zaščitimo le sami. Rezultat je posledica naše odločitve. Na našo odločitev pa določajo naša čustva.

Ko pozvoni in pred vrati stoji oseba, ki napleta takšno ali drugačno srce trgajočo zgodbo, se nam zasmili. Spustimo jo v stanovanje in ko odide, ugotovimo, da smo ostali brez denarnice, nakita ali česarkoli drugega. To je še vedno bolje od tega, da bi nas lahko celo poškodovala. Ampak zakaj, tristo kosmatih medvedov, smo jo spustili v stanovanje? Ker se nam je zasmilila (čustvo), ker želimo ohraniti občutek, da smo dobri (čustvo), ker se ne spodobi, da jo pustimo pred vrati (le kaj si bo mislila o nas? – čustvo) … vprašajte se, kako bi se počutili, če bi osebi zaloputnili vrata pred nosom in boste dobili odgovor. To je odgovor, zakaj ste kljub vsem znanim dejstvom, opozorilom, vѐdenju v lastnem domu ogroženi. Dokler nas vodijo čustva z intenziteto nad 5, nimamo vpliva na dejanje, nimamo izbire, obstaja samo ena možnost in to je, da ugodimo.

Prevaranti se odlično znajdejo tudi na spletu. Phishing in catfishing sta izraza za lažno predstavljanje na spletu. Prevaranti želijo denar, vaše spletne račune, osebne podatke ali preprosto samo uživajo v drami, ki jo povzročajo. Obstajajo ljubezenska razmerja oseb, ki trajajo več mesecev ali celo let, ne da bi se slišali po telefonu ali celo videli. Predstavljajo tragične osebne zgodbe in ljudje pošiljajo denar in predmete, ne da bi karkoli preverili. Zakaj bi človek hodil v službo, če je dovolj copy-paste na različne naslove. Zakaj ne preverite naslova, slike, podatkov, zgodbe … google ve vse. Ker se nas zgodba čustveno dotakne in čustvo nad 5 povozi previdnost, razum, nočemo videti rdečih luči … »Spoznala sem krasnega, čudovitega moškega, pozoren je in vsak dan si piševa. Čudovit je, moja sorodna duša. Piše, kot da bere moje misli, v vsem se ujameva …«

»Odlično,« rečem »in kaj bosta delala konec tedna?«

»Slišiva se samo čez teden. Ima naporno službo in konec tedna izklopi telefon, ker se mora spočiti in napolniti baterije. Pravi, da noče biti odvisen od naprav, zato gre v naravo in meditira. Saj tudi med tednom doma izklopi telefon. Ampak saj sva tako povezana, da ni problem. «

V meni rdeče luči skoraj pregorijo, ko poslušam osebo, ki blaženo razume in prenaša odklope. Zapolnjena je njena praznina, osamljenost izginja, sanje so oživele, hrepenenje postaja realnost, želja se izpolnjuje.

»Ali si ga poguglala?« vprašam.

»Kaj če sem ga? Ne, nisem. Ne bom brskala za njim. Se mi zdi podlo in pod častjo. Zaupam mu. Poleg tega pa niti ne vem, kako se piše in kje dela. Pravi, da sva važna samo midva.«

Dialog in zgodba sta izmišljeni. Tip je poročen, verjetno ima od enega do deset otrok. Ko bo vse skupaj prišlo na dan, bo grozno. Ljudje izkoriščajo to, kar jim mi dovolimo, na kar pristajamo. »Če me imaš rad/a boš ali bi … » In smo porok. Finančno obremenjeni za nekaj naslednjih let. In razumemo in potrpimo in dajemo in smo tiho in čakamo v imenu ljubezni, da ne bomo sami, da bomo ustrezni, dobri, razumevajoči, da ne bomo krivi, da nas bodo spoštovali, cenili, nam bili hvaležni … Ni da ni. Vprašajte se, kaj čutim, kako se počutim, ali občutim stisko, strah, kaj bi svetoval prijatelju v taki situaciji, zakaj se tako počutim, česa nočem videti, slišati, izvedeti … Google ve skoraj vse. Iščete lahko po besedah in slikah. Če vam nekaj ne štima, iščite in brskajte in recite NE dokler ne boste prepričani v nasprotno. Vzemite si čas, bodite si pomembni.

Nihče ne bo pazil na vas, če ne boste pazili sami nase. Čustva do 5 nam omogočajo realen pogled, ampak potem sanje lahko izginejo. Rdeče luči, zvonci v glavi, intuitivni dvom so naša zaščita. A če ne znate brati svojih čustev, če ne veste, zakaj se za nekaj odločite, kaj odloča in kaj vas žene, resnično rabite veliko sreče v življenju. Vsak dan sprejmemo veliko odločitev, ne da bi vedeli, kaj vse bo to prineslo v naša življenje. Niti ni treba, da je vse absolutno pravilno, je pa fajn, če so odločitve dovolj pametne. To je dovolj, da ne zabredemo v težave, ki jih lahko rešujemo naslednjih nekaj let.

Splet je nevaren, ampak tudi v realnem življenju smo lahko žrtev prevarantov. Začnite raziskovati svoj notranji svet in vedno znova boste fascinirani nad tem, kaj vse boste odkrili.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Okrog tridesetega leta imamo službo, štalco in kravco. S službo je poleg denarja povezana potreba po dokazovanju in priznanju, želja po karieri, veliki cilji, želje in sanje. S štalco dobimo kredite in hipoteko. Za eno kravco pride še ena ali pa že takoj dobimo dve. Potem je treba vlagati še v odnos, imeti hobi in prijatelje za sprostitev.

Radi se primerjamo. Hočemo biti višje od zlate sredine. Zato je treba dati več od sebe. V službi se bolj trudimo, hočemo boljše rezultate, hočemo, da nas nadrejeni opazijo in nagradijo.

Doma on in ona skrbita za otroke, zdrava hrana, svež zrak, pravljica za lahko noč in nočno vstajanje zaradi joka. Čez nekaj let vožnja otrok od dejavnosti do dejavnosti, usklajevanje urnikov in biti na dveh mestih hkrati. Pospravljeno in čisto stanovanje, dnevno doma skuhan obrok.

Dan ima 24 ur. Časa zmanjka za naju, prijatelje in hobi. Naenkrat smo v krogu. Krog nima začetka niti konca. Utrujeni smo, oddaljujemo se, pogovor je le še dogovarjanje, da jutro spravimo skupaj z večerom, skrbi nas kredit in hipoteka, skrbi nas, ali bo z otroci vse v redu, jezi nas, ker preveč delamo in premalo zaslužimo, jezi nas, ker on ali ona ne razume mojih skrbi, ker je brezbrižen/brezbrižna. Smilimo se sami sebi, ker smo tako obremenjeni, tako nerazumljeni, tako sami. Vsako noč spimo bolj vsak na svoji strani. Prepričujemo se, da imamo pravico do vikend odklopa s prijatelji, da si napolnimo baterije. Slaba vest trka ali pa slišimo očitek ob vrnitvi. Ujeti smo v vsakdanu, v obveznostih in dolžnostih. Ta občutek ujetosti vse skupaj le še poslabša.

Spet se primerjamo. Zakaj drugi zmorejo, jaz pa sem kot ožeta krpa. Kaj je z mano narobe? Kaj delam narobe? Kako sem lahko tako nesposoben/nesposobna? Več moram dati od sebe. Če drugi lahko, bom tudi jaz. In se zaženemo znova in znova. Navadimo se na nemir, na utrujenost, na pritisk, ki ga čutimo v sebi, k zdravniku gremo po zdravila zaradi bolečin, nespečnosti, slabega počutja ali pa z zelišči uspemo ublažiti in potlačiti neprijetnosti. Spregledamo sporočila in iščemo hitro rešitev. Delal bom enako, a hočem drugačen rezultat. Peljem se proti Mariboru, ker hočem priti pravočasno na Jesenice.

Nekje pri štiridesetih useka. Telo in duh ne zmoreta več. Noben stroj ne zmore toliko kot telo. Iz leta v leto s polnim gasom od jutra do večera, ponoči pa skrbi, iskanje odgovora, kaj in kako naj še več in več naredim. Odtujeni smo, izgorimo, zbolimo. Stres izstavi račun.  

A nam še ni dovolj. "Ne morem si tega privoščiti. Malo več bolj spal konec tedna in bom bolje." Pa ni. V enem ali dveh koncih tedna se telo ne more regenerirati, poleg tega pa je teden enak prejšnjemu.

Bolje bo nekje po letu dni, če se zazremo vase, predelamo čustva in občutke, zaradi katerih smo se gnali. Ob ponovni postavitvi prioritetne lestvice zadihamo, se zbližamo. Zavemo se, da smo največji pritisk ustvarili sebi sami. In začnemo delati na tem.

Odpravljamo občutek neustreznosti, nehamo se gnati po biti najboljši – perfekcionist. Občutek varnosti v nas nam dovoli biti dovolj dober. Kar je dovolj.

Odpravljamo občutek ogroženosti, nehamo biti kontrolor – control freak. V redu je, tudi če je narejeno malo drugače ali na drugačen način, kot smo si zamislili.

Nehamo biti ustrežljivi samo zato, da bodo z nami zadovoljni, nas imeli radi in nas ne bodo zapustili.

Ne pričakujemo več od ljudi, da nas bodo rešili.

Ne smilimo se sami sebi, ampak prevzamemo odgovornost za odločitve, besede in dejanja.

Ni nam treba več kazati in dokazovati svoje moči, ker zaupamo vase.

Ne iščemo izgovorov, ki nam ne koristijo.

Ko odpravimo strahove, jezo, razočaranja, žalost, užaljenost, samosmiljenje … pride do sprememb.  Čas prinese izkušnjo naših sprememb. Izkušnja je dokaz. Dokazi nam dajo moč in zaupanje za nove spremembe in zaupanje vase. Spremeni se naše mišljenje o nas samih. Spremeni se naša samopodoba.

Dan ima še vedno 24 ur. Mir v nas omogoča, da je dnevnega stresa manj in uspemo ga sproti predelati, zato ne povzroča več težav. Precej enostavno, ne gre pa čez noč.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Včasih pridemo do točke, ko se nam zdi, da nič več ne moremo. Da smo obtičali. Da gre vsem ostalim dobro, mi pa smo ujetniki situacije, da ni pomoči, da ni izhoda. In potem se pojavi ena Jana, ki pravi da se da. Pritegnejo ji še drugi in pravijo: »Ti sam dej. Upri se, postav meje, pejt. Nimaš kej čakat. Gas. Jest tega ne bi prenašal/a. Če je meni ratal, bo teb tud. Ti sam dej, pejt, kr zdej.« In vi nimate ne kam, ne s čim. Pritiskamo na vas, da se potem počutite še bolj nesposobni in še bolj ujeti.

Poglejmo drugače. Kaj, če bi svoje prepričanje, da vam ni pomoči, čisto malo zrahljali? Recimo, da si rečete: »Res sem sit/a vseh teh slabih misli. Res sem sit/a vsega premlevanja včerajšnjega dne. Mislil/a bom na nekaj prijetnega.« Prav dobro vam pri tem ne bo šlo, ker bo »tisto« kar vas muči vedno znova butalo na dan.

»Ok,« si rečete, »kaj je zdaj to?« Bolijo včerajšnje besede. Ne morete dopovedati, dokazati, da se moti, da vam dela krivico, da niste takšni. Vprašajte se, kolikokrat ste že poskušali povedati, dokazati, da se moti. Če je število večje od 3, je vsako naslednje dokazovanje in ponavljanje samo izguba časa. Povejte si: »To, kar je včeraj rekel/rekla ni res, ne drži.« In ponavljajte ta dva stavka. »Ni res in ne drži. Ni res in ne drži.« Ponavljate in ponavljajte.

Videli boste, da vam bo odleglo. Lahko čez nekaj ur, lahko čez nekaj dni. In potem se vprašajte, zakaj vam je tako pomembno, kaj misli. Zakaj vam je pomembno, kaj ta oseba misli o vas? Ni pomembno. Enostavno ni pomembno. Povejte si. »Ni važno, sploh ni važno, kaj si misli o meni.«

»Ne zanima me in ni važno, kaj si misli o meni. Če tako misli, naj tako misli, ampak to je njegov/njen problem. Poskušal/a sem že stokrat dopovedati. Zdaj ne morem več, ne da se mi več in zato ni važno, kaj misli.«

Po nekaj dneh ali tednih boste naenkrat ugotovili, da se vam ne da več prepričevati prepričanega, da se moti, ker vas vedno znova ujame v svojo manipulacijo. Povejte si, da se vam ni treba braniti. Ko začne, samo spustite. Besede, ki jih slišite, niso vaše, mnenje, ni pravilno, v bistvu sploh ne gre za vas. Vi ste slučajno dovolj priročni, da strese na vas svoje nezadovoljstvo, jezo in frustracijo. Recite si: »To ni moje. To je njegovo/njeno.« Besede naj tako kot pridejo, odidejo. Naj se vas ne dotaknejo, naj se ne usedejo v vas. To ni vaše. So kot veter, ki pride in gre najprej, stran od vas. Povejte si, da to ni vaš problem, ampak njegov/njen. To ni vaše.

Ko vas nekdo ignorira, si povejte, da je to njegova/njena odločitev. »Ni se mi treba truditi, ker se je tako odločil/a. To ni moja odločitev, ampak njegova/njena. Če v tem uživa, naj uživa. Ne razumem in ni mi treba razumeti. Med tem lahko mislim in delam kaj prijetnega ali grem, kjer je bolj prijetno.« Reakcije druge osebe so problem te osebe in ne vaš, zato vam jih ni treba reševati. Niso vaše. Saj tudi sosedovega stanovanja ne pospravljate.

Ko bo pravi čas, se boste vprašali: »Kaj bi meni koristilo, da bi lažje preživel/a tu kjer sem? Kaj bi bilo tisto, kar bi mi dvignilo razpoloženje? Kaj bi me sprostilo, razveselilo?«

Nobene horuk akcije še ni bilo. Ko ste v stiku z manipulatorjem, je važno, da se ne zapletate v njegove bitke, da se nehate truditi dokazati, da se moti, da se nehate braniti, da niste krivi in da ne prevzemate odgovornosti za njegovo počutje in razpoloženje.

»Ni važno, kaj misli. Ni važno, kaj reče. Ni važno, če sem spet kriv/a. Ni važno, če ne misli govoriti z mano. Ni važno. To je njegovo/njeno in ne moje.«

Ustvarite svoj vzporedni svet. Na začetku je že to pravi podvig. Krivda in slaba vest vam bosta dala vetra, želja po tem, da bi bili sprejeti, tudi. Ampak saj ste že vse poskusili sto in tisočkrat. »Lahko si to privoščim. Dovolim si. Nisem ne kriv/a, ne slab/a zaradi tega. Dovolim si in v tem bom začel/a uživati.« Pojdite postopoma, iz dneva v dan, iz tedna v teden. Ne primerjajte se z drugimi, vaša pot je samo vaša in ni važno, če se vam zdi, da vas drugi prehitevajo po levi ali desno. Včasih je lahko hitro -prehitro. In po nekaj mesecih si lahko rečete: »Vseeno nisem bil/a v tako brezizhodnem položaju, kot sem takrat mislil/a.«

več v FB skupini Čarobni odnos 

»Imeti korist« ima lahko negativen prizvok. Pomislimo lahko na to, da smo se na račun nekoga okoristili, da smo dobili ali vzeli nekaj, s čemer bomo drugega za nekaj prikrajšali. Ampak za uravnovešeno življenje moramo delati stvari, ki koristijo. Ravno te koristne dejavnosti nas vodijo in omogočajo življenje, ki si ga želimo.

Učimo se, beremo, premišljujemo, ker imamo od tega korist. Vѐdenje je korist. Zaradi znanja se nam v življenju odpre več poti, imamo več možnosti, manj se zanašamo na vѐdenje ali »vѐdenje« drugih in zato je tudi manj možnosti, da nas zavedejo.

Delamo zato, ker imamo od tega korist. Plačilo je denar, izdelki, prijeten dom, samozadovoljstvo ...

Koristno je, če smo dovolj telesno aktivni. S tem ohranjamo oz. krepimo mišično maso. Zmoremo več in v primeru bolezni, ko telo potrebuje veliko energije za regeneracijo, le to pretvori najprej iz mišic in šele pozneje iz maščobe. Enako je pri hujšanju, zato je koristno, da migamo.

Koristno je, če poznamo svoje šibke točke. Na kaj čustveno »trznemo«, kaj nas vrže iz tira, kako doživljamo čustveno in kako razumsko. S tem vѐdenjem se izognemo dramam in spregledamo čustvene manipulatorje.

Koristno je, če prepoznavamo svoja čustva in občutke. Hitreje predelamo stres in ga ne povečujemo ali podaljšujemo.

Koristno je, če nadzorujemo svoj um. Kakor hitro ga spustimo iz vajeti, bo skupaj s čustvi in egom napletel stvari, ki z realnostjo nimajo veliko skupnega. Neskladje nastopi, ker svoj notranji svet projiciramo v zunanjega in neizogibno pride do trka – razočaranje, prepir, žalost, užaljenost, jeza …

Koristno je poslušati razum in srce. Razum lahko slišimo, ko ukrotimo um in imamo v srcu mir.

Še in še bi lahko naštevala, pa ne bi vsega zaobjela. To najučinkovitejše lahko naredimo sproti sami. Vprašajte se:

»Ali ta misel koristi meni in ljudem okoli mene?«
»Ali to počutje koristi meni in ljudem okoli mene?«
»Ali to obnašanje koristi meni in ljudem okoli mene?«
»Ali ta odločitev koristi meni in ljudem okoli mene?«
»Ali imam jaz in ljudje okoli mene kakršno koli korist od tega?«

Sprašujte se, ker to koristi. Koristi vam in ljudem, ki so ob vas, so vam pomembni, jih imate radi in jim želite vse najboljše in najlepše v življenju.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Kadar ne prepoznamo svojih čustev, ko jih potlačimo, ustvarimo neke vrste jez, za katerim se ti neprijetni občutki nabirajo. Ker jih je vse več in več, so vse bolj in bolj na površju. V teh občutkih se začnemo dobesedno utapljati, kot bi se utapljali v vodi za jezom.

Nerazrešene in nerazčiščene stvari pridejo najhitreje na dan, ko smo v stiku z ljudmi, torej v odnosu. Najpogosteje smo osredotočeni na drugo osebo in ne nase, zato teh občutkov ne moremo predelati. Vsakokrat, ko se osredotočimo na drugo osebo, ostajamo na mestu ali pa se še bolj utopimo.

Poglejmo na primeru:

Precej naporen odnos je tašča – snaha. Prepiri in solze ne rešijo ničesar. Če bi se ti dve osebi osredotočili nase, bi bil odnos prav prijeten in bi druga od druge dobili veliko. Lahko pa druga drugi samo jemljeta in se utapljata v svojih občutjih.

Kaj želi snaha? Želi si sprejetosti v moževo družino, želi potrditev, da je dovolj dobra, da je ustrezna, da jo sprejmejo, upoštevajo in imajo radi. Nič nemogočega, če te želje, hrepenenja in potrebe niso prevelike, če so na lestvici od 0-10 pod 5. Ljudje smo socialna bitja in rabimo povratne informacije, rabimo potrditve, še prej pa rabimo tudi dovolj polne »prostorčke«, kamor te potrditve lahko »pristanejo in se ugnezdijo«. Vem, da zveni čudno, samo nekako bi rada razložila. Če ima snaha pri tem primanjkljaj, jo že najmanjše neodobravanje, nestrinjanje, drugačno mišljenje ali premajhen odziv prizadene, vrže iz tira. Pred jezom se nakopiči več vode. Čustvena posoda se ji še bolj izprazni in potreba po potrditvi je že močnejša. Ko minejo meseci in leta, je te vode, teh neobvladljivih, že zdavnaj zmešanih občutkov neustreznosti, želje po priznanju, po upoštevanju, po sprejetju … tako veliko, da postane ena sama zmešnjava, snaha utopljena v teh občutjih in že sama misel na taščo ji povzroči jezo, stisko, nelagodje, osredotočena je le še na slabo in še tisto, kar sploh ni bilo mišljeno slabo, njen nezavedni del prevede kot novo nesramnost.

Kaj želi tašča? Ne želi izgubiti družine, ne želi imeti praznega gnezda, 30 let jo je nekdo potreboval, bila je pomembna, bilo je po njeno, ker ji je to prinašalo občutek varnosti, žrtvovala se je za družino, otroke in s tem je dobila občutek, da je dobra. Če je kot »biti mati« dobila več prijetnih občutij kot »biti žena«, je z možem izgubila stik in tako v svojem svetu ostaja sama. V bistvu izgublja vlogo, ki ji je leta prinašala veliko dobrih občutij in v nezavednem se vse upre. Razumsko ji je jasno, ampak jasno je tudi že nam vsem, da razum kaj hitro izgubi vlogo in moč, ko človeka preplavi veliko čustvene energije. Vlogo hoče obdržati, zato bolj ali manj zavedno, jasno in glasno, agresivno ali pasivno agresivno želi obdržati svoj »smisel življenja«.

Po letih skupnih merjenj moči druga druge več ne preneseta. Utapljata se v vodi pred jezom, njuni »prostorčki« kričijo od pomanjkanja in druga v drugi vidita samo še slabo. To traja in se le še potencira tako dolgo, dokler vsaj ena od njiju ne zazre vas.

Opazovalca sta mož-tast in sin-mož. Bolj kot je bila tašča »močna«, se pravi, več kot je imela čustvenega primanjkljaja v otroštvu, bolj je v letih zakona odrivala in postopoma kastrirala moža. Mož se postopoma od družine odmika, svojo čustveno posodo polni s kariero, prijatelji, hobiji, pijačo. Že zdavnaj je obupal, čeprav se morda nikoli ni resno vprašal, kaj je njegova vloga, kaj žena rabi, morda se tudi ona ni nikoli vprašala, kaj potrebuje on in tako sta se počasi odtujila, oddaljila, lahko si gresta zaradi razočaranja drug nad drugim celo na živce, v čustvenem smislu že dolgo drug drugemu ne dasta premalo. V odnos tašča – snaha je vpleten le toliko, kolikor mora poslušati taščino nerganje nad snaho. Že zdavnaj si je ustvaril svoj svet v kleti, delavnici, službi ali s hobiji.

Na udaru je sin – mož. Znajde se med dvema ognjema, med ženskama, ki ju ima rad. Ta ljubezen je različna, se ne deli in nobena ni prikrajšana pod pogojem, da tega ena ali druga ne zahteva od njega. Če mu je mati celo otroštvo verbalno in neverbalno dala vedeti, koliko se je zanj žrtvovala, se odpovedovala, vlagala vanj, čuti dolžnost. Občutek dolžnosti je včasih tako močan, da raje pobegne, kot da bi se z njim soočil. Na drugi strani žena pritiska, hoče, da se potegne zanjo, da dokaže, da mu je ona in njuna družina pomembna. Noče se odločati med eno in drugo, ker se mu v bistvu tudi ni treba. Ne ve, kaj se dogaja, ne zazre se vase in zbeži. Beži od ene in druge.

V igro so bolj ali manj vpletene 4 osebe in če vsaj ena ve, v čem je vzrok, lahko sčasoma doseže vsaj to, da se jez ne polni več tako hitro in da vse skupaj ne uide iz vajeti, ker razbita vaza je, ne glede na to, kako skrbno jo zlepite, še vedno na robu novega razsutja.

Optimalno bi bilo, če bi se vsi štirje pogovorili sami s seboj in se vprašali, kaj si od drugega želijo, kaj jim manjka, predelali zamere, poiskali ranjene, spregledane, nevredne osebe v sebi, najprej dali sami sebi to, kar jim manjka.

V snahino življenje sta vstopili dve osebi, ki sta prav prijetni, zabavni in družabni in ni jima treba dokazovati, da je dovolj dobra. Ob njiju je lahko sproščena in različna mnenja so le mnenja, o katerih lahko premisliš ali pa jih skozi druga vrata spustiš na plano. Če so njeni »prostorčki« napolnjeni, če je njena čustvena posoda polna, izrečenih besed ne jemlje osebno, ker tako tudi niso mišljene in ne tekmuje ne s taščo, ne s tastom.

Tašča ni izgubila sina, ampak je dobila osebo, ki jo ima njen sin rad, ki ji zaupa in s katero bo morda imel otroke. Snaha in vnuki obogatijo njeno življenje, če je njena čustvena posoda polna in »prostorčki« zapolnjeni. Če je v harmoniji, se bo prihodnosti veselila, bolj se bo lahko povezala z možem in delala stvari, ki jih je v preteklosti dala na stranski tir.

Če tast in mož ni že čisto obupal, ima zdaj priložnost, da pride ženi naproti in se ponovno povežeta. Postaviti mora novo lestvico prioritet, prerazporediti svoj čas, se pogovoriti s sabo, koliko zamer je v njem še vedno aktivnih. Priložnost ima, da se vpraša, kako želi preživeti naslednjih 30, 40 let.

Vprašanj je neskončno. Več kot se boste spraševali, več odgovorov boste dobili. Odgovori so v vas, ne v meni. Zato naj vam ne bo škoda časa, ki ga na ta način podarite sebi. Postanite si pomembni in imejte se radi.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Zapuščenost je neprijetno čustvo. Odraščanje v čustveno hladni družini povzroči, da močno hrepenimo po sprejetosti in pripadnosti. Problem je, ker je »osnova« zapuščenosti zelo globoka in se grožnje pred zapuščenostjo ne moremo znebiti. Ne glede na to s kako ljubečimi ljudmi smo obdani, globoko v nas še vedno preži strah, da bomo spet ostali sami, spregledani, nikomur pomembni. Ta grožnja vpliva na naše razpoloženje, reakcije, obnašanje … Ne znamo in ne zmoremo se sprostiti. V nas ves čas poteka proces, kako prepoznati nevarnost ponovne zapustitve, kako to preprečiti. Pri tem imajo veliko vlogo prepričanja. Prepričanje je verjetje. Verjamemo, da če bomo delali tako in tako, ali bomo takšni in takšni, se to ne bo zgodilo. Ampak …

… se zgodi. Zgodi se to, da nekdo nima časa takrat, ko to želimo. Zgodi se, da nekdo ni dovolj pozoren po naših merilih in pravilih. Zgodi se, da nekdo odide iz našega življenja, ker so naše želje, hotenja, prioritete postale različne. Zgodi se točno to, česar se najbolj bojimo in točno to, kar smo hoteli preprečiti.

Ko je v nas grožnja pred zapuščenostjo, je eno od prepričanj lahko to, da moramo biti pozitivni in zato bodo drugi radi z nami. Drugo, da moramo ustreči. Da v drugih ne smemo povzročiti nelagodja ali celo jeze. Da če se bomo zares potrudili, in bomo res zelo dobri, nas ne bodo zapustili. Trudimo se ne glede na to, kako se v sebi počutimo. Ustrežljivi smo, stisnemo zobe in z dobro voljo in nasmehom naredimo, kar drugi od nas želijo, pazimo na to, da ničesar ne odklonimo, ne postavimo meje. Skrbimo za druge, jim pomagamo, poslušamo, organiziramo, kupujemo, vozimo, izpolnjujemo želje … Čas, denar, trud vlagamo v odnose. Trudimo in skrbimo za druge, da bodo posledično drugi poskrbeli in se potrudili za nas.

Ves ta čas je grožnja v nas na preži. Tehta, meri, kritizira in dvomi. In zlepa ni dovolj ali dovolj dobro. Iz dneva v dan čutimo manjša razočaranja, a vložimo veliko volje in energije, da to popravimo. To nam pobira energijo, večino časa smo v stresu, a se ga niti ne zavedamo, ker se stresnega stanja navadimo. Ne vemo, da bi lahko bilo drugače. Ne vemo, kako izgleda sproščeno življenje. Ne verjamemo, da se drugače sploh da živeti. Verjamemo v to, da bomo z večjim trudom končno dobili. In se še bolj potrudimo.

S prepričanji, ne splača se, ljudem ne morem zaupati, vsi gledajo samo nase, slej ko prej me bodo zapustili, nikomur več ne verjamem in zaupam, gremo v drugo skrajnost. Ljudi ne pustimo k sebi, nočemo bližine, nočemo ponovnega razočaranja, ne upamo stkati vezi z drugimi ljudmi in zato tudi ne moremo prejeti tega, kar nam ponujajo in dajejo. Ne upamo več upati.

V resnici je tako, da ves čas mi zapuščamo sami sebe. Tako kot si starši niso vzeli časa za nas, točno tako si ga ne vzamemo mi. Tako kot je bilo staršem pomembno vse drugo, tako so nam pomembni vsi drugi. Postanite si pomembni. Podarite, poklonite, vzemite si čas zase. Potrudite se zase. Vložite vase. »Dovolj imam tega strahu pred zapuščenostjo. Karkoli naredim, kakorkoli se potrudim, vedno znova se znajdem na začetku. Polnoleten/a sem, zmogel/zmogla sem že težje stvari. Soočil/a se bom s tem in slej ko prej mi bo ratalo. Ne zanima me, kako dolgo bo trajalo. Ker ta strah pred osamljenostjo je v meni predolgo.« Povejte si s svojimi besedami. Zapišite jih. Odločite se. Razjezite se. Jeza vam bo dala moč, žalost in obup vam jo jemljeta.

Preverjen način, kako se znebiti občutka zapuščenosti, je povezava z notranjim otrokom. V knjigi Čarobni odnos je postopek opisan. Bolj kot boste vadili, bolje vam bo šlo. Na začetku boste morda čutili hkrati ugodje in odpor. Pojdite postopoma, bodite nežni, a vztrajni. Ta notranji otrok je vaše bistvo, povezava z dušo, pot k sebi, k miru, k sprejetosti. Ne zapustite ga, vedno znova se vračajte k njemu, vse lažje bo in vse bolj bo prijetno. Lahko bo trajalo tedne ali mesece. Kaj je nekaj tednov ali mesecev proti letom, ki vas še čakajo? Trudili se boste v vsakem primeru.

Občutki so merilo. Ko se prepričujemo v glavi, redko to tudi občutimo. Ko se pogovarjamo z notranjim otrokom, to občutimo. V tem je razlika in s tem se spremeni naš svet. Znotraj smo drugačni, zato je tudi zunanji svet drugačen.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Slovenci smo skromen narod. Ponosni smo na to. Skromnost je vrlina in to vrlino želimo prenesti na otroke. Želimo pridne in skromne otroke. Preziramo ljudi, ki imajo več. Še bolj preziramo ljudi, ki si želijo še več. »Skromnost je lepa čednost. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni,« sta pregovora ob katerih smo zrasli. »Ne bahaj se in ne bodi nadut, saj se lastna hvala pod mizo vala.«

Na forumih lahko spremljamo prerekanja, kdo zna preživeti z manjšim mesečnim dohodkom, kdo zna skuhati kosilo za 1 evro s tremi hodi in zraven še zatrjuje, da z malo iznajdljivosti ni težko. Jasno je, da javni uslužbenci preveč zaslužijo za kofetkanje v službi, jasno je, da privatniki živijo na visoki nogi zaradi izkoriščanja delavcev in predragih storitev. Uspeh drugih težko prenesemo. »Naj sosedu crkne krava, če je že sami nimamo.« Pehanje za denarjem je vredno prezira. Skromni smo in na to ponosni, a hkrati se revščine sramujemo in težko prosimo za pomoč. Svetu hočemo kazati, da imamo, a hkrati hočemo biti skromni. 

Slovenci smo tudi darežljiv narod. Humanitarna zbiranja denarne in druge materialne pomoči vedno znova presenetijo. Pravzaprav bi bilo presenečenje, če humanitarna akcija ne bi uspela. Radi in z veseljem pomagamo. Pomagamo lahko zato, ker imamo. Na to smo lahko ponosni in prav bi bilo, da bi ta ponos tudi občutili.

Skromnost je lastnost, zaradi katere lažje živimo. V sebi smo pomirjeni, saj ni pritiska po nenehnem pehanju in dokazovanju. Problem nastane, če je skromnost vrlina s katero se želimo ponašati. To dvoje ne gre skupaj. Skromnost tako postane lastnost s katero dokazujemo, da smo boljši od drugih ljudi. V tem primeru mora skromnost spremljati tudi pomanjkanje. Pomanjkanje pa sproži želje. Neuresničene želje sprožijo nezadovoljstvo. Krog je sklenjen. Nastane drama v kateri ne uživamo, a vseeno ne moremo brez nje. Kamorkoli se obrnemo, lahko nekoga napademo. Kot preganjalci udrihamo čez državo, službo, družbo, prijatelje, partnerje in otroke. Država samo jemlje in nič ne da in pozabimo na to, da živimo v zgornji četrtini vseh držav glede varnosti, možnosti in obilja. Drugi manj delajo in več zaslužijo, čeprav si samo domišljamo, da poznamo naravo njihovega dela. Ko smo v vlogi napadalca ali žrtve, naš svet res ni lep in spodbuden. Zaključimo lahko celo, da ni nikjer slabše države, kot je Slovenija.

Vem, da malo pretiravam, a se včasih le zaradi pretiravanja lahko malo zamislimo. Kje sem jaz? Kako jaz o tem razmišljam? Kaj jaz cenim in preziram? Kaj si želim? Koliko se to sklada z mojimi vrednotami? Ali mi morda nezadovoljstvo povzroča notranji konflikt za katerega niti ne vem? Če bi bilo vse mogoče, kako bi živel, kaj bi imel in kako bi se ob tem počutil? Odgovor na zadnje vprašanje vas bo presenetil.

Skromnost ni vezana le na denar in materialne dobrine. Skromni smo, zato se ne pohvalimo. Čakamo, da nas pohvalijo drugi. Čakamo, da vidijo naš trud in dosežke. Čakamo na hvaležnost. Čakamo, da nam vrnejo. Čakamo, da nas nagradijo. In slej ko prej smo razočarani. Ker ni po našim pričakovanjih in ker je premalo.

Skromni smo, zato ne povemo, kaj želimo. Čakamo, da bomo izbrani, da bodo drugi znali brati naše misli, da bodo začutili, kaj si želimo, da bodo pozorni, ljubeči, da nas bodo osrečili, da bodo cenili, kar smo v njih ali odnos vložili. In smo slej ko prej razočarani. Dvojno sporočilo je vedno problem. »Ničesar si ne želim,« in ko ta nič dobi, je užaljen/a, ogorčen/a, jezen ali jezna z očitkom, kako je nekdo lahko tako nečuten, ignorantski, neljubeč in nepozoren.

»Ne, ne, je že v redu,« pa niti približno ni. Vidi in čuti se.

»Povej, ker ne vem, ne znam brati misli, ne morem uganiti.«

»Ne. Če tega ne veš, nima smisla, da ti razlagam.«

Lahko si domišljamo, da smo skromni, a nam ni nikoli dovolj, ali pa ni dovolj dobro. Zavidamo, a si ne priznamo. Občutimo razočaranje, krivico, užaljenost, jezo, lahko postanemo arogantni zaradi občutka nevrednosti, nepomembnosti. Zaradi notranjega konflikta med prepričanji in željami, pohlep, zavist, želje po uničenju, maščevanju … izgubljamo notranji mir, razžira nas, ne pusti spati in uničujejo odnose. 

Prav je, da imamo želje in cilje. Prav je, da si želimo več in bolje. Brez tega ni napredka. Priznajmo si, da si marsikaj želimo. Začutimo, da s tem ni nič narobe. Zato še nismo slabi in obsojanja vredni. Prav je, da se ozremo okoli sebe in rečemo prijatelju: »Zavidam ti, jaz bi tudi, a ti hkrati iz srca privoščim,« in ob tem tudi tako čutimo. V tem zavidanju ni nič slabega, je le neizpolnjena želja, ki se na ta način v prihodnosti lahko izpolni. Povejte, kaj želite, in to boste dobili. Zato dobro premislite, da vam kasneje ne bo žali in se boste pritoževali.

Ravnovesje med skromnostjo in pohlepom prinaša notranji mir in samozadovoljstvo. Cenimo in smo hvaležni, kar nam življenje prinaša, omogoča nam, da hitro predelamo stres zaradi razočaranja. Ne oklepamo se, zaupamo življenju in čutimo hvaležnost.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Novo leto, nov začetek. Zaobljub se držimo tako dolgo, dokler je dovolj energije odločitve. Potem prevagajo čustva, prepričanja in pretekla prtljaga. Navadno je po treh tednih vse po starem. Če res hočete kaj spremeniti v svojem življenju, potem se soočite s čustvi in prepričanji. In prtljago bi morali pustiti v minulem letu. Ampak mi se oklepamo in ne spustimo. Pa ne da se nam. »Pa pretežko je. Pa ni enostavno. Pa jaz tega ne zmorem. To ne gre tako. Tega se ne da pozabiti.« In vlečemo sabo iz leta v leto v prepričanju, da to lahko naredi nekdo drug namesto nas.

Vedeževalka ve. Horoskop ve. Če bodo zvezde na moji strani. Pa ta polna luna. Ves teden pred polno luno se počutimo slabo in še tri dni po tem. Oh ja.

Ali veste kolikšen vpliv ima polna luna na vas? Ali veste, zakaj je ob polni luni težko? Ali veste, zakaj je PMS naporen? Ali veste, zakaj vas retrogradni Merkur ustavlja? Ali veste, zakaj vam ob slabih napovedih horoskopa upade življenjska energija? Zakaj vas postane strah, izgubite upanje, postanete slabe volje in nerazpoloženi? Zato, ker ste prepričani, da to drži. Ne verjamete vase, ne verjamete v življenje, ne zaupate si, zato iščete potrditev zunaj. Bolj kot se od sebe oddaljujete, slabše se počutite. Namenite to leto sebi. Prevetrite se, prečistite, prezračite in zmečite navlako preteklosti stran. Življenje je vaše, življenje je tvoje.

Če vas lunca gunca, imate od nje korist. Korist polne lune je ali so izgovori. Ker je polna luna … Krivda ni naša, ampak od lune. Luna je kriva. Nisem jaz kriva, ampak PMS. Takrat stresamo slabo voljo po vseh in povsod. »Ne morem pomagati. Tako pač je.« Luna in PMS. Polna luna in PMS privlečeta na dan to, kar je v nas. To je najboljši čas, da se s tem soočite. Občutite to, kar je v vas. Ta čas posvetite sebi. Kako se počutim, kaj občutim, v kakšne misli sem se ujel/a …?  Priznajte si, soočite se in se odločite, ali to hočete ali ne. Odločitev je vaša. Moč za spremembo je v vas. In izgovori tudi. Pretehtajte, premislite. Kaj je lažje? Izgovor. Kaj je dolgoročno koristno? Soočenje s seboj in odstranitev čustev, ki vsak mesec sproti kot cunami pridrvijo v vaše življenje, da ga potem dva tedna spet sestavljate.

Sreče, zdravja, ljubezni, notranjega miru ne boste dobili zaradi deljenja objav ali pošiljanja verižnih pisem. Ta pisma so sploh nekaj najboljšega. Nekaj v tem stilu: »Si najboljša oseba … blablabla … če tega ne pošlješ žnj ljudem naprej, te bo doletela nesreča.« Čisto zares se vprašam, ali ta oseba sploh ve, kaj pošilja. Ne, ne ve. Ve samo, da ne želi nesreče. Občutek nemoči v njej je tako močan, da logika in razum odpovesta. Strah pred nesrečo prevlada in za to preprečitev je pripravljena narediti vse, kar piše. Ampak verižna pisma so samo nadležna. Kako pa bo ta oseba odreagirala, ko bo šlo res zares? Kako bo lahko sprejela najboljšo odločitev? Koliko ljudem bo nasedla? Koliko ljudi jo bo pretentalo? Koliko in kakšnim izmišljotinam bo verjela samo zato, da bi imela lažje in lepše življenje? Življenje ponuja, mi se odločamo kaj bomo vzeli in kaj pustili.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Po grobi oceni se na spletu spozna vsak četrti par, torej je še vedno večja verjetnost, da boste partnerja spoznali v realnem življenju. Ampak …

… lahko srečate idealnega življenjskega sopotnika, pa boste šli mimo njega. In ponovno se lahko zaljubite v osebo, ki je identična prejšnjemu partnerju ali partnerki. In potem se sprašujemo, zakaj s meni to dogaja, zakaj so moški ali ženske takšni ali takšne, vsi so isti oz. iste … in nič od tega ni res. »Tisto« v nas določa, koga si izberemo za partnerja/partnerko. In »tisto« je pri vsakem človeku nekaj drugega. Prepričanja, pričakovanja, rane preteklosti, naučeni vzorci, izkušnje primarne družine, slaba samopodoba, usmerjenost navzven, namesto navznoter, nezavedanje, da je odločitev naša, obrambni mehanizmi, ki najdejo vsak še tako prozoren izgovor pri rdečih lučeh, ki nam bliskajo v možganih … in še in še in še.

Če ste samski, izkoristite ta status. Čas imate, vse pogoje imate, da se res lahko posvetite sebi in svoji notranjosti. Z metodo, ki jo podajam, lahko greste v globine, lahko si priznate stvari, ki so za vas boleče, ker sproti predelate. Kot stanovanje, ko ga pospravljate. Predal za predalom, polico za polico, sobo za sobo. In izkoristite splet zato, da vam bo šlo hitreje in da boste v kratkem času več naredili. Opazujte svoje občutke, opazujte, kaj prihaja na dan, kam gre tok vaših misli, sprašujte se, ali mi to, kar mi je všeč koristi ali zakaj mi gredo določene stvari na živce, kaj v meni vzbujajo … Zdaj imate čas in priložnost.

Na spletu se odvija vse hitro, intenzivno in manj v rokavicah. Občutki so močnejši, vse prihaja hitreje in močneje na dan. In občutki morajo biti močnejši in hitrejši od obrambnih mehanizmov, če hočemo predelati. V realnem življenju gre počasi in v treh mesecih ugotovimo, da nekaj pa le ni čisto tako, kot bi moralo biti. In obrambni mehanizmi hitro potlačijo, najdejo izgovor in odgovor, toliko si že vložil/a v ta odnos, pa ja ne boš zato končal/a in začel/a znova. V odnosu je treba malo potrpeti. In tako vsakokrat malo bolj potrpite. Potem vam prekipi in krog sitnarjenja, pasivne agresije, prepirov se začne. Smisel partnerstva pa je, da nam je skupaj lepše in lažje.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

Ali je dvom dobro ali slabo čustvo? Ali dvom škoduje ali koristi? Kaj vi mislite? Kakšno je vaše prepričanje o dvomu? Ali vam je dvom kdaj koristil ali škodil? Čustva so pokazatelj, so kompas, kaj se v našem življenju dogaja, kako ga doživljamo, dajejo nam potrebno energijo, ali pa nam jo jemljejo. Edino čustvo, ki je vedno in samo dobro, je ljubezen in čustvo, ki nikoli ne koristi je sovraštvo. Vsa ostala čustva pa nam pomagajo, da imamo več življenjske energije, da se pravilneje odločamo in da vedno znova spoznavamo sebe. In pri tem nam pomaga dvom.

Ne dvomite o tem, da ste čudež življenja in da ste edinstveni. Pri vsem ostalim pa vam ravno dvom pomaga, da živimo bolj uravnovešeno, da je naše življenje v harmoniji in zato manj stresno. Upam si trditi, da premalo dvomimo in smo prevečkrat preveč prepričani.

Tako kot ostala čustva, je tudi dvom treba imeti pod kontrolo. Mi nadziramo dvom in ne dvom nas. Za to potrebujemo notranjo trdnost, zdravo jedro, občutek moči in občutek lastne vrednosti. Brez tega dvom obvladuje nas in nam prej škodi kot koristi. Zamaje nas pripomba, vprašanje, drugačno mnenje. Ne upamo se odločiti. Cincamo, premišljujemo, se že skoraj odločimo in spet premišljujemo in dvomimo. V kaj? V odločitev? Vsekakor. Ampak zakaj? Ker nimamo občutka moči, strah nas je krivde, obsojanja, neustreznosti, nestrinjanja, neuspeha … Strah nas je posledice. In vsa ta nezavedna čustva prevzamejo oblast nam nami in se odločimo na podlagi teh čustev in ne na podlagi dejstev. Obrambni mehanizmi in prepričanja podprejo prej našteta čustva in večkrat se zgodi točno to, kar si najmanj želimo in česar smo se najbolj bali. Odločimo se napačno.

Ko nas preplavijo in ugrabijo čustvene energije jeze in užaljenosti, ko se po glavi rolajo misli in natolcujejo, ko se zataknemo za misel, stavek, dogodek, ko krepko skrenemo s poti in gre vse precej navzdol, takrat je smotrno podvomiti v naša čustva, misli, prepričanja in dejanja. Ali je res temu tako kot mislim, si predstavljam, sem prepričan ali so celo domišljam, da vem? Opisano stanje je daleč od ravnotežja, harmonije, ravnovesja.

Bolj kot smo daleč, bolj napačno si vse predstavljamo, razumemo in si razlagamo. Smo v stresu in stres zahteva takojšnjo akcijo. Zato stvari naredimo v afektu. Očitamo, natolcujemo, se prepiramo, maščujemo, ignoriramo, obrekujemo, zaključujemo, jezimo, jočemo in se smilimo sami sebi … Smo na enem bregu, ostali so na drugem. Na našem bregu je poleg nas še krivica. »Delam več kot drugi, pa nihče ne vidi, ni hvaležen, ne razume, ne pomaga.« Z nami je prizadetost. »Kako so lahko takšni? Kako so lahko tako brezobzirni, da niti malo ne pomislijo name? Kako so lahko tako izkoriščevalski?« Družbo dela režiser: »Vedeti moraš, da se ti ves svet posmehuje in se iz tebe norčuje. Vedo, da si neumen. To so načrtovali, se dogovorili. Ves čas so ti lagali. Zdaj vidiš, da so hinavski, da te nihče nima rad, nihče te ne ceni. In to sploh še ni konec. Zdaj se bo šele začelo. Zdaj bodo … in komaj čakajo … se dogovarjajo … in obrekujejo …« Pomagajo mu prepričanja: »Veš, da nikomur ne smeš zaupati. Predobrega človeka vsi izkoristijo. Če preveč popuščaš, te povozijo. Bolj kot si brezobziren, bolj te cenijo. Nikoli ne smeš pokazati pravih čustev.« Pridruži se ubogi jaz: »Zakaj se meni to dogaja? Zakaj nimam sreče? Zakaj drugi dobijo vse, pa niti migniti jim ni treba, jaz ne dobim ničesar? Zakaj si moram vsako stvar izboriti?« V ospredje se lahko zrine manjvrednost: »Pa kaj si sploh pričakoval? Poglej se! V ničemer nisi dober, ne znaš kot drugi, ne izgledaš dobro, neumen si in točno to si zaslužiš. Zakaj bi te kdorkoli upošteval, saj narediš kup napak in nobene stvari ne narediš dobro.« Morda jezi uspe premagati manjvrednost: »Ne dovoli tega! Povej jim, kar jim gre! Povej jim, kakšni so! Ti si odkrit in iskren in zato lahko vsakemu vse poveš! Naredi že nekaj in ne dovoli, da te imajo drugi za neumneža, butca, budalo ... in se ti še bolj smejijo!« Skratka, na bregu je ena sama zmeda. Vsi govorijo drug čez drugega, kričijo, ukazujejo, silijo, tlačijo, pride še ego, ki nas povzdigne, dokler nam ne poči film, ko ne moremo več potrpeti, ko imamo vsega dovolj, ko ne zmoremo več. In v tem stanju nekaj rečemo in/ali naredimo. In to ni dobro, ker smo rekli in/ali naredili v afektu.

Zato podvomite. Podvomite, preden rečete ali naredite. To, kar čutite, je res. A podvomite v to, da je vaša razlaga pravilna. Da je res tako, kot mislite.

V odnosu je resnica redko ena sama. Spomnimo se zgodbe o slepih ljudeh in slonu. Šest slepih je srečalo slona.

Prvi je otipal okel in je rekel: »Slon je podoben veji.«

Drugi je otipal rep in rekel: »Slon je podoben vrvi.«

Tretji je otipal trup in rekel: »Slon je podoben steni.«

Četrti je otipal nogo in rekel: »Slon je podoben stebru.«

Peti je otipal rilec in rekel: »Slon je podoben kači.«

Šesti je otipal uho in rekel: »Slon je podoben pahljači.«

Skregali so se, odšli vsak na svojo stran v prepričanju, da poznajo resnico in da se jim je zgodila krivica.

Ker poznamo svojo resnico, resnico nekoga drugega lahko sprejmemo kot nagajanje, laž, norčevanje iz nas, neupoštevanje … in zato svojo resnico branimo. Eden in drugi. In dva sta za prepir dovolj. Tudi če se ne skregate, je čustvenih energij dovolj, da ste razburjeni in v stresu. Dokler se ne pomirite, ta razburjenost vpliva na vas in ljudi v vaši bližini, ker se drugače odzivate, manj prisluhnete in hitreje vzkipite ali pa ste še bolj užaljeni. Ne da bi vedeli kdaj, kako in zakaj se lahko znajdete v začaranem krogu krivic, izdaj, nerazumevanja, razburkanega uma, ki je ušel iz vajeti in ega, ki spet kraljuje, vas tlači, ponižuje in sili v nekaj, česar nočete. Nočete borbe, nočete dokazovanj, nočete besed, ki ranijo in bolijo, nočete tišine … Večina ljudi hoče razumevanje in ljubezen. Če hočete razumevanje in ljubezen, podvomite. Ne vase, ampak v svoja prepričanja, svojo resnico, v svoj um in ego.

Živimo med dvema skrajnostma. Ponoči je pretemno, podnevi presvetlo, pozimi prehladno, poleti prevroče. Nekateri jedo premalo, drugi preveč, vozimo lahko prepočasi ali prehitro in primerov je še in še. V obeh skrajnostih je neudobno, naporno ali celo nevarno. Najbolj prijetno, zdravo in varno je nekje na sredini. »Zlata sredina.« Nič drugače ni z našimi čustvi. Čustvena zlata sredina je harmonija – notranji mir. Stremite za tem in ravno dvom vam lahko pomaga tega.

Evforija je skrajna oblika občutka sreče in moči. Brezup je skrajna oblika žalosti in brezizhodnosti. Zato poudarjam, da naredite vrednostno lestvico, ocenite moč nekega čustva ali prepričanja. Za to rabite samo malo časa. In tega časa je bistveno manj, kot časa, ki ga boste morda kasneje rabili za popravljanje, če bo sploh popraviti dalo.

Opazujte, vse ves čas kroži in vse je povezano. Nekaj moram dati, da potem nekaj dobimo. Čas lahko namenite temu, da znova in znova iščete notranje ravnovesje, ali temu, da druge popravljate, vzgajate, zahtevate, očitate, prepovedujete, vlagate … Ljudje sprašujejo: »Kako se naučiti živeti s paničnimi napadi?« Koliko časa in energije izgubijo ob vsakem napadu, kako omejeno je njihovo življenje, koliko strahu, misli in prilagajanja namenijo temu, ko se ves čas sprašujejo: »Ali bom zmogel ali ne?« Naj raje podvomijo v svoje prepričanje, da je edini način ta, da se naučijo živeti s tem. In besedo »panični napad« lahko zamenjate s katerimkoli drugim problemom. Naj podvomijo v to, ali je njihov občutek nemoči realen, ali je njihova samopodoba realna. »Ničesar ne naredim dovolj dobro,« a rezultati so nadpovprečni. »Vem, kaj si misli. Vem, zakaj je to naredil ali to dela. Vem, kaj naklepa.« Podvomite v to svojo resnico.

V mirnem času, v času, ko ste v harmoniji, ko čutite notranji mir, se pripravite na to, kako boste odreagirali, ko vas ponovno preplavijo čustvene energije in misli. »Takrat se bom najprej umiril. Ni tako kot izgleda. Najprej se umirim in potem odreagiram.« Napišite na list papirja. »Ko bo hudo, bom najprej deset krat prebral te stavke.« Pripravite se in spodrsnilo vam bo. Nič hudega, naslednjič boste ponovno poskusili in naslednjič tudi in opazili boste, da se vsakokrat prej umirite in da se umirja vaša okolica. Vedno imate najmanj dve možnosti. Druge navadno nočemo, ker je vezana na preveč čustev, ki jim nismo kos. Podvomite v to. Zmorete. Morda ne takoj, ampak vi odločate, čemu boste posvetili svoj čas.

In na koncu podvomite tudi v svoj dvom. Vaši občutki, vaše počutje in razpoloženje je pravo merilo. Kako se počutite pred odločitvijo? Spregovorite, premišljujte, pretehtajte, spremenite odločitev, počakajte nekaj ur ali dni in ob končni odločitvi boste čutili notranji mir. Ta odločitev je prava.

Ni vedno vse odvisno od nas in negotovost ustvarja nemir. Ko ste naredili vse kar morate in zmorete, prepustite. Ni več v vaših rokah. V vaših rokah pa je nemir. Ukvarjajte se njim. Odpravite ga z besedami, stavki ali načinom, ki vam ga ponujam. Odpravite strah, odpravite dvom. Ko ste se enkrat odločili, vam dvom ne koristi več.

Življenjskih situacij je veliko in vsaka je posebna. Najbližja univerzalna rešitev je, da skrbite, da so nihanja čim manjša in da ste čim večkrat blizu notranjemu miru. Kljub temu, da je včasih dela precej, da je naporno, da se vam bo tisočkrat zdelo, da ne zmorete ali da nima smisla, boste na koncu ugotovili, da ste na ta način izgubili najmanj denarja, časa in zdravja. Pridobili pa boste precejšnje zaupanje vas in zdravo samopodobo. In še presenečenje za konec. Vaš odnos do sebe bo drugačen, boljši, mehkejši, tolerantnejši, bolj razumevajoč in bolj ljubeč. Kakor znotraj, tako zunaj. Nekega dne se boste začutili, da ste obkroženi z ljudmi, s katerimi je prijetno živeti in nenaporno komunicirati.

PS: V kaj zdaj dvomite? 

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Večino stvari v življenju rečemo in naredimo v dobri veri, da je tako prav, pravilno, pravično.

Otroke vzgajamo, se z njimi ukvarjamo, jim svetujemo in prepovedujemo, jim dajemo izbiro, postavljamo meje ali pa tudi ne v dobri veri, da jim to koristi, da je za njih dobro, da bodo zato odrasli v zrele, odgovorne osebe in da bodo srečni. Želimo, da so naši otroci srečni in za to naredimo vse.

V dobri veri se do partnerja obnašamo tako, da bo najin odnos napredoval in da bova vse bolj in bolj povezana.

V dobri veri skrbimo za dom, pospravljamo, kuhamo, čistimo in se tudi jezimo in sitnarimo, če je drugače, kot smo si zamislili.

V dobri veri prijatelje poslušamo, jim svetujemo, se skupaj zabavamo, da bo naše prijateljstvo lepše in močnejše.

V dobri veri delamo v službi več in več in še več, smo tiho, potrpimo in upamo, da bodo opazili naše pridno delo.

V dobri veri ljudem povemo, kar nam tisti trenutek pač pade na pamet, ker smo pošteni, odkriti in takšni kot smo.

V dobri veri zahtevamo in/ali postavljamo meje.

Naštevala bi lahko še in še. Podlaga, vzrok, da delamo »v dobri veri« so naša prepričanja. Prepričanje je verjetje. Verjamemo v neko trditev. Ta trditev je v nas nastala zaradi lastne izkušnje in spremljajočih čustev. Problem nastane, če je trditev napačna, če je verjetje zmotno in zato kljub delovanju v dobri veri škodujemo sebi in ljudem, ki jih imamo radi.

In spet smo pri prepričanjih in čustvih. Prepričanje lahko spremenite, ko predelate čustvo ali čustva, ki je ali so vezana nanj. Najprej pa moramo znati čustva in občutke prepoznati. Kolikor se sliši to enostavno, se v praksi pokaže, da temu le ni tako. Najpogosteje prepoznamo čustva in občutke, ki so posledica globljih, skritih in/ali potlačenih čustev. Z lahkoto prepoznamo čustva, ki jih začutimo ob določenem sporočilu ali dogodku - jezo, užaljenost, krivico, pogrešanje, žalost, krivdo, dvom, ljubosumje, neugodje, ponižanje, sram, sovraštvo … težje pa prepoznamo čustva, ki smo jih potlačili in le čutimo, da se ne počutimo dobro, čutimo stisko, tesnobo, doživimo panični napad ali čustva, ki smo jih vezali na prepričanja.

Najmočnejša vezana čustva na prepričanja so strah, vrednost, pripadnost, ljubezen … Prepričanje je verjetje, je pravilo, kaj in kako se bo nekaj zgodilo ali ne bo zgodilo. In prepričanju verjamemo v dobri veri. Zato se ga oklepamo, branimo in ga težko spremenimo. Kdorkoli podvomi v naše prepričanje, se zbudi čustvo ali čustva, ki so vezana nanj s takšno silo, da se o tem nočemo pogovoriti ali pogovoriti, nočemo in nismo sposobni slišati ali dojeti in se ga še bolj oklenemo. Negotovost je čustvo, ki ga nočemo. Raje napačno ali celo škodljivo prepričanje, kot podvomiti vanj.

Najmočnejša prepričanja imajo ljudje, ki v otroštvu niso naredili »prostorčka moči«. Njihovo prepričanje je: »Če ne bo po moje, bo vse narobe.« Občutek moči ni tisti, ki se kaže navzven, ampak občutek v nas - zaupanje vase in globoko vedenje, da zmoremo življenje. »Ne glede na to, kako bo težko in hudo, bom zmogel.« Prav je, da otroku pustimo, da stvari naredi po svoje, da doživi neuspeh, da ponovno poskusi in uspe, hkrati pa mu stojimo ob strani. Pustimo mu, da uredi po svoje, da se včasih otroško zaleti in tudi če mu spodleti, ga pohvalimo, ker je poskusil, ker si je upal. Vztrajamo na tem, da za svoja dejanja prevzame odgovornost in posledico. Vse napisano je del odraščanja primerno njegovim letom, ker se tudi občutek notranje moči ne zgradi čez noč. To pa otroku lahko omogočimo le, če imamo naš strah pod kontrolo, če na otroka ne vežemo lastne vrednosti, če do otroka čutimo ljubezen in ne odvisnost in mu dajemo občutek, da zmore, in da mu bomo stali ob strani in mu pomagali, če bo potrebno.

Če oseba nima občutka moči, je večino časa ogrožena. Ogroža jo vse in vsak, ki ne dela tako, kot velevajo njena pravila. Z leti osebo izčrpa nenehna borba, krivice, nerazumevanje okolice, slej ko prej se začne počutiti kot žrtev, življenje postane drama, kjer samo menja vloge, partnerje, prijatelje, delodajalce.

Občutek vrednosti je naša samopodoba. Samopodoba ni samozavest. Samozavest je lahko nabildano prepričanje v glavi, naša samopodoba pa je kljub temu lahko slaba. Oseba s slabo samopodobo pa pričakuje pohvale in zahvale. Pričakuje, želi in hoče, da drugi ugodijo njenim željam, da opazijo koliko naredi, kaj naredi in izkažejo hvaležnost in spoštovanje. Samozavestna je, za samopodobo pa rabi velik odziv odobravanja okolice, hoče biti v centru pozornosti. Ker to redko dobi v potrebni dozi občutek vrednosti, se čuti izigrano, nevredno, neupoštevano in nespoštovano. Boli jo in zato useka nazaj. Dovolj samozavestna je, da se upa prepirati, prepričana je, da ima pravico zahtevati, postavljati pogoje, ali se celo maščevati. Tudi tu je drama, ko oseba postane preganjalec, ker noče biti dolgo žrtev.

Oseba s slabo samopodobo in brez samozavesti, je polna krivde. Občutek krivde je tako močan, da lahko pride do prepričanja, da ni vredna, da živi, kaj šele, da kaj zahteva zase ali postavi meje. Njen edini cilj je vsaj preživeti. Spremlja jo občutek neuspeha, nevrednosti, živi v strahu, kaj vse bo storila narobe, ves čas dvomi vase. Uspešna je, ker se trudi, žene, a pohvale in priznanja je ne dosežejo. Z doseženim ni zadovoljna, ker je prepričana, da bi morala narediti bolje in hitreje. Pogosto pride do izgorelosti, tesnobe in depresije, ker je pritisk »biti dovolj dober« zanjo nedosegljiv. Drama se odvija v njej sami z vsemi slabimi občutki nezadostnosti, neustreznosti, samoobtoževanja, razočaranja in nezadovoljstva na sabo.

»Prostorčka« lastne vrednosti v otroštvu ni ustvarila, ker se starši niso ukvarjali  njo, ampak s seboj. Otrok jim je služil za odlagališče lastnega nezadovoljstva, morda ni uresničil njihovih sanj, uporabljali so ga v svoji drami, mu nalagali krivdo in odgovornost za lasten neuspeh, morda so ga poniževali, ga zasmehovali ali pa ga preprosto pustili ob strani, ko od njega trenutno niso nič hoteli.

Oseba z dobro samopodobo realneje oceni sebe in svoja dejanja, ne dvomi ves čas vas in če je treba, se tudi iskreno opraviči. V sebi je mirna, saj ve in sprejema svoje prednosti in se zaveda svojih pomanjkljivosti, a to v sebi ustrezno predela. Njeno razpoloženje ni odvisno od pohval in priznanj in ne čuti potrebe, da je ves čas v centru pozornosti.

Občutek osamljenosti je tako škodljiv, da znanstveno dokazano skrajšuje življenjsko dobo. Osamljenost ni vezana na samoto. Osamljeno se lahko počutite, ko vas obkrožajo drugi ljudje. Oseba opiše, da nikomur zanjo ni mar, da je spregledana, neslišana, neupoštevana, nevidena. Prepričanje, da nikomur ni mar zanjo utrjuje njen občutek osamljenosti in povečuje potrebo po pripadnosti.

Če otroka opazimo samo takrat, ko sitnari, nagaja, razgraja … če mu posvečamo pozornost samo, ko je kaj narobe, se občutek pripadnosti pri njem ne razvije v zadostni meri. Permisivna vzgoja možnosti izbire v otroku povzroči stisko. Že odrasli se večkrat težko odločimo, kaj šele otrok. Občutek dobi, da je sam za vse. Nista oče in mama tista, ki izbereta, on bi se pa temu uprl. Ko se otrok upre, se nauči sklepati kompromise in reševati probleme. Otrok v zahtevah sega više in više, se krepi njegov občutek moči in samopodoba, in  ko rečemo stop, se uči obvladati frustracijo. Hkrati pa ve, da je nekomu mar zanj. Nauči se dobivati in izgubljati. Zaradi jasnih in enakih pravil ve, da spada v skupnost. Krepi se njegov občutek pripadnosti in ni mu treba hrepeneti po njem.

Osnovnošolsko obdobje je najtežje v življenju, saj je otroški svet črno – bel. Otroci iščejo pripadnost in zato se ustvarjajo skupine. Skupino vodi tisti, ki ga drugi občudujejo zaradi tega, ker si dovolj upa, je dovolj fensi, nesramen ali brezčuten. V skupini ne morejo biti vsi, ker potem ni več skupina. Tak vodja skupine rabi nekoga, nad katerim se lahko izživlja. Otrok, ki ni sprejet v skupino in nad katerim se izvaja teror doživlja hude travme. Učitelji danes nimajo takšne avtoritete in sredstev, da bi to lahko uspešno preprečili. Tu je pomembna vloga staršev, da s pomočjo učitelja vsaj do neke mere ustavijo teror, še bolj pa, da otroka razumejo, se z njim pogovarjajo in mu povedo, da vstop v takšno skupino ne pomeni, da je zato boljši ali da ga zato nihče ne bo maral. Nasilje v osnovnih šolah je resen problem, ki bo rešljiv, ko bomo učitelje začeli spoštovati in jim zaupati, da svoje delo opravljajo dobro. Dokler pa starši hodijo k učitelju z odvetnikom, lahko pričakujemo le še več nasilja in več ran na srčku in duši otroka.

Oseba, ki je vstopila v svet odraslosti s takšnimi ranami in oslabljenim »prostorčkom pripadnosti«, bo v odrasli dobi marsikaj potrpela in na marsikaj pristala, da le ostane v neki družbi. Organizirala bo izlete in zabave, kuhala, kupovala karte za predstave, se prilagajala, na njeni prioritetni lestvici bodo prijatelji pred parterjem, saj je eno od prepričanj, da prijatelji ostanejo, partner pa lahko kadarkoli odide.

Nekdo drug pa lahko v osamljenosti vztraja, ker je prepričanje, da edino sam je varen, močnejše.

Čustveno uravnotežena oseba ne začuti osamljenosti vsakokrat, ko je sama, še manj pa, ko je v družbi, in tudi občutek osamljenosti zna obvladati. Poišče in gre v družbo brez velikega strahu pred razočaranjem.

Tudi glede ljubezni imamo veliko pravil. O tem sem v preteklosti napisala že veliko, zato se ne bom ponavljala.

Občutek ljubezni dobimo v otroštvu. Otroku povejmo, da ga imamo radi zato, ker je. Takšnega kot je imamo radi. Otroku ljubezni ni treba zaslužiti. Otroku ni treba biti priden, da ga bomo imeli radi. Otroku ni treba biti odličen, da ga bomo imeli radi. Ljubezni ni treba zaslužiti.

Če oseba morala ljubezen zaslužiti kot otrok, bo tako nadaljevala tudi v odrasli dobi. Trudila se bo, da bo udobrovoljila okolico, ne bo nasprotovala, ne bo izražala mnenj in želja, bo ubogala, bo pridna še naprej in bo slej ko prej razočarana. Ljudje nas nimajo radi zaradi tega kar delamo, ampak zaradi tega kar smo v sebi. Predvsem pa, nikoli nas ne bodo imeli vsi radi. Nikoli ne bomo vsem všeč. In niti ni treba. Dovolj je, da nas imajo radi najbližji in mi njih.

Vse je napisano na kratko, čeprav sploh ni kratko. Da prepoznamo pravo čustvo in pravi vzrok našega slabega počutja včasih traja kar nekaj časa. Zgoraj naštete ne dovolj polne prostorčke lahko relativno hitro napolnite in popravite z metodo in vajami, ki vam jih ponujam. Tu nastopi prvi problem.

Težko je začeti, ker ne verjamete. Komu mi verjamemo? Verjamemo nekomu, ki nam pričara lepši svet. Ravno tega pa jaz nočem, ker jaz v to ne verjamem. Če bi delila svoje življenje z vami, bi morda res kdo rekel, tudi jaz želim živeti tako ali podobno. In tu bi se začelo merjenje. Nehote in nevede. In nova frustracija in nezadovoljstvo. Kadarkoli želite nekoga posnemati, je ta vedno korak pred vami. Tudi če to ni res, vi tega ne veste. Prepričani ste, da je, in da vam ne bo nikoli uspelo. Želim, da greste po svoji poti, ker samo vaša pot je edinstvena. Ne želim, da se s komerkoli primerjate ali tekmujete. Želim, da začnete spoznavati svoj notranji svet zaradi sebe. Ker si to zaslužite. Ker ste vredni. Ker se splača. Ko boste to naredili zaradi sebe, s svojim tempom, bodo rezultati in vi boste zadovoljni. Odprl se vam bo nov svet in morda šele po nekaj mesecih dela boste prišli osupljivih spoznanj. In ta spoznanja bodo tista, ki vas bodo gnala naprej.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Postanite si pomembni. Ne navzven, navznoter. Ne zahtevajte od drugih nekaj, česar ne daste sami sebi. To vas bo pripeljalo le do novih frustracij, do novih razočaranj, ustvarili boste nova nezdrava prepričanja, prepričanja, ki vam škodujejo in otežujejo življenje.

Če smo usmerjen navzven, se nam lahko zgodi, da se nekoristnih misli in občutkov nabere preveč. Utrujenost, nenaspanost, zahtevna služba, dirka s časom, otroci, partner, prijatelji, izleti, pospravljanje, zahteve in pričakovanja družbe in še in še, dan je preprosto prekratek. Zvečer ne morete zaspati, ker ste preutrujeni, ker premišljujete o problemih, polno glavo skrbi imate in srce je nekje stisnjeno in pozabljeno. Še preden se dvakrat obrnete, je že jutro, novo hitenje, nove zahteve, ki nova pričakovanja, nove skrbi … Na včerajšnje nezadovoljstvo, nizke energije čustev, žalost, razočaranje, slabo samopodobo, lastno mnenje o neustreznosti, se naložijo samo še enake težke energije. Utrujenost se poveča, v nezavednem želite, da vas nekdo razbremeni, da bi prevzel vaše breme, pa naj bo to parter, prijatelj, šef. Običajno se nič od tega ne zgodi, ker nihče vas ne more rešiti pred vami samimi. Pride le novo razočaranje, jeza, užaljenost, nova frustracija, ker ste neslišani, ker nimajo časa za vas, kar vas ne razumejo. Teža v vas se poveča, misli v glavi norijo, občutite tesnobo, postane vas strah neznanega, življenja. Začnete se smiliti sami sebi, žalostni ste, razočarani, jezni … Ustvarite zamere do ljudi, ki vam niso pomagali, ki bi vam morali pomagati. Po vaše. A vam niso prisluhnili. Niso se potrudili. Niso si vzeli časa. Nočejo vas razumeti. Ker se do vas obnašajo, kot da niste pomembni. Za vse ste sami, potrudite se za druge, a drugi se ne potrudijo za vas. Vse je na vas. V stresu ste in tako se dan za dnem izčrpavate. Glavoboli, migrene, bolečine v hrbtu, mišicah, želodcu, ponavljajoča vnetja, prehladi, astmatični in panični napadi so le posledica stresa, posledica vseh nizkih, težkih energij, ki jih iz dneva v dan v sebi prenašate. Ugrabljeni ste. Misli so vas ugrabile, zato v drugih vidite večinoma slabo. Vidite le to, da se ne potrudijo, da bi vas razumeli. Nezavedno želite, da vas nekdo reši, potolaži, razbremeni strahu, ker so vas energije čustev ugrabile. Zato začnete postavljati meje. Postavljate jih v afektu, jezi, strahu, razočaranju, žalosti. Mej se ne postavlja takrat. Meje se postavlja, ko ste umirjeni in v ravnovesju.

Ali ste se kdaj vprašali, kaj se v vas dogaja? Ali ste ocenili količino misli in čustev po letvici? Ali ste si vzeli nekaj minut zase in se vprašali, kako si lahko sam pomagam? Ali ste si prisluhnili? Najpogostejši odgovor na ta vprašanja je NE, ali ni mi treba ocenjevati, ker jaz že vem, ali zakaj bi si jaz moral karkoli spremeniti, če je z drugimi vse narobe in nimam časa.

Postanite si pomembni in se vprašajte, kako se počutite, kako si lahko pomagate, kaj lahko storite in to storite. Tehnik, načinov je veliko, enega od mnogih vam ponujam jaz. Zakaj bi vam drugi prisluhnili, če ne prisluhnete sami sebi, zakaj vi vam drug pomagali, če ne pomagate sami sebi, zakaj bi si drugi vzeli čas za vas, če si ga ne privoščite? Kako boste drugim pomembni, če niste pomembni sami sebi?

Sami vi se lahko rešite tega ujetništva misli in občutkov. Jaz se dam lahko »na pol« in vsi ljudje, ki vas imajo radi se lahko dajo »na pol«, pa vam to ne bo pomagalo. Postanite si pomembni, navznoter, ne navzven.

Znate, zmorete, predvsem si pa zaslužite.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

Življenje včasih teče lagodno, včasih pa se zatakne ali zatika. To zatikanje redko mine samo od sebe. Saj je čisto v redu, če včasih rečemo : »Bo že,« a če se ne premakne, je najbolj, da premaknemo mi. Tu se največkrat zatakne. Lahko smo prizadeti, jezni, užaljeni, žalostni, razočarani, nepotrpežljivi, občutimo krivico, ponižanje, nemoč, obžalovanje, manjvrednost, krivdo, frustracijo, stres, napeti smo, slabo spimo in nič ni tako, kot smo mislili, sanjali in upali ali celo zahtevali.

Velikokrat napišem, da imamo vsaj dve možnosti. Lahko pestujete svojo žalost, jo poglabljate in krepite občutek krivice. Lahko odreagirate agresivno z jezo, težkimi besedami, lahko s pasivno agresijo – tišino in morda celo kujete maščevanje. Lahko razlagate vsakomur vse, da dobite potrditev, da se vam godi krivica in pozornost drugih ublaži vašo prizadetost. Lahko krivite sebe, se obtožujete, obžalujete in s tem vaše notranje doživljanje še potencirate in poslabšate že tako slabo razpoloženje.

Lahko si rečete: »Tole je pa usekalo. Kako najlažje iz tega?«

Za vsakega je njegova težava največja in razpravljati o tem, kaj je hudo in manj hudo je popolnoma neučinkovito. Iščite rešitev, namesto da poglabljate problem. Proces poznate – očistite telo, spravite ven vse, kar ne sodi vanj, kar vas teži in bremeni. Potolažite osebe v sebi in jih peljite na varno. Razbremenite srce skrbi.

In potem rečete: »Ampak zaradi tega se še vedno ne bo nič spremenilo.« Ne, takoj se verjetno res ne bo, spremenjeno bo le vaše počutje in posledično vaše odločitve. Tudi od vaših odločitev pa je odvisno, ali bo bolje ali še slabše.

Svet ni črno - bel, pa čeprav ga včasih tako dojemamo. Pomislite koliko težav naredi prazna čustvena posoda. Kolikokrat ste odreagirali impulzivno, v afektu, ker ste v tistem trenutku čutili tako močno, da si niste mogli pomagati? Zaradi ene suhe veje še ni treba odžagati celega drevesa in zaradi enega suhega drevesa ne požgemo celega gozda. Raznorazni izreki gredo meni včasih na živce, zato se jih izogibam, če se le da, a včasih pa le povedo bistvo. Kako bi bilo, če bi v tistem trenutku bili umirjeni, če bi bil v vašem telesu, srcu in duši mir? Ali bi uporabili enake besede, enak pogled, enako mimiko, ali bi naredili enako? Ne, ne bi. Ali ste s svojo reakcijo dobili želeno? Prave besede, dejanja in odločitve izgovorimo in sprejmemo, ko smo umirjeni, uravnoteženi, ko čutimo mir v sebi.

Vem, da se vedno ne da, vem, da nas bo vedno kaj presenetilo, a če se notranje naravnamo, se da marsikaj ublažiti in spremeniti. Zato prisluhnite sebi, ne bojte se več tega, kar občutite, znate pospraviti in potolažiti. Vprašajte se, ali to kar čutite, mislite ali delate, koristi? Ali koristi vam in ljudem, ki jih imate radi? Ali bodo zamere in potreba po »udariti nazaj« močnejše od vas? Ali je tisto kratkotrajno zadovoljstvo res to kar hočete, želite, iščete?

Imejte se radi in ne dovolite si tega. Če dovolite, da težke in neustrezne energije določajo vaše misli, besede in dejanja, ne bodite presenečeni, če ljudje okoli vas z vami neustrezno ravnajo. »Kakor znotraj, tako zunaj.« Ne more biti drugače.

Izvrstne obrambne mehanizme imamo, ki nam koristijo, v odkrivanju nas samih, notranjem potovanju, iskanju občutenj, pa nas zavirajo. Zato vedno znova in znova poudarjam, da le ravnotežje, ravnovesje prinese optimalno dozo vsega. Če ste močno ranjeni, so vaši obrambni mehanizmi močnejši. Preprečujejo uvid in občutenje, da preprečijo nove rane. Zdaj rane znate pozdraviti in zato tudi obrambni mehanizmi lahko postopoma popustijo. Naenkrat ne gre in zato je potreben čas. In ta čas vam je dan. Dan je sestavljan iz časa.

Uravnotežite svoje mišljenje. Ne delajte scenarijev katastrof in ne sanjarite. To sta dve skrajnosti in nobena ni dobra. Obe vas vodita v težave.

Začnite krotiti svoje misli in čustva. Samo eno misel naenkrat lahko zaznamo. Ozavestite misel, ki je v vaši glavi, osredotočite se nanjo in poskušajte napisati nekaj besed, ki ste jih prebrali, poskušajte napisati, ker trenutno slišite. Zaznate tisto, na kar ste osredotočeni. Če niste osredotočeni, ste raztreseni in nimate več kontrole. Potem krmilo prevzamejo misli in občutki.

Ne bo enostavno in ne bo šlo hitro. Vedno znova vas bo potegnilo nazaj v ustaljene procese in navado. Zdaj spreminjate te ustaljene procese in ustvarjate novo navado. Na individualni obravnavi oseba misli spusti, um se upočasni in postavimo ga na stranski tir. Na ta način se proces spreminjanja pospeši. Ustvarjam novo navado notranjih procesov, zato je napredek hitrejši. Lokomotivo je težko premakniti z mesta, ko pa jo enkrat premaknete, gre pa vedno hitreje.

Koliko vam je blizu misel: »Ne sprašujte se, kaj lahko država naredi za vas - vprašajte se, kaj vi lahko naredite za državo!« (J.F.Kennedy)? Tu lahko preverite svoj odnos do življenja. Ali hočete najprej dobiti, ali ste pripravljeni najprej dati? Ali boste prišli na dan z argumenti, koliko država pobere in malo da, ali da varnost, dostopnost šolanja, zdravstva, socialnega varstva … ni samoumevno, da ne naštevam naprej.

To je vaš odnos do življenja. Spremenite besedo država z besedo zdravje, partner, otrok, sodelavec, delodajalec … Kaj vam pride na misel? Kaj občutite? Kako se počutite? Izkoristite, kar je prišlo na dan in si zapišite in potem v miru o vsem premislite.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Pozdravljena Jana.
Prosila bi vas za komentar na mojo/moje situacije s partnerjem. Ne bi razlagala o njegovih takrat, ko imava konflikt, bi pa govorila o mojih. Tak butast spor se je med nama zgodil že 5× (v vezi sva pol leta). Pri zadnjem nesoglasju (ki ga vidiva oba čiiiiistoooo drugače) se mi je šele posvetilo, da bi se lahko (4x se niti spomnila nisem v tistem trenutku) odzvala z ljubeznijo, sočutjem in ne razočaranjem, jezo, egom. Nisem se znala, ker je prevladal ego. Ok, odziv iz ljubezni bi mogoče v prvi vrsti meni v tistem trenutku pomagal dvigniti vibracijo, posledično mogoče tudi njemu. Ampak glede na to, da se taka nesoglasja zaradi različnih tem ponavljajo, se sprašujem, če bi znala odreagirati iz ljubezni, sočutja in da bi se jaz takrat dobro počutila ob tem, ali mislite, da se na tak način partner lahko čustveno odpre? Ali je to bolj podobno temu: nimam se rada? Ob zadnjem nesoglasju sem dobila "odgovor" kaj se lahko iz teh najinih nesoglasij naučim. In to je to, o čemer sem zgoraj pisala: deluj, odgovarjaj iz ljubezni. Tudi v partnerski zvezi deluj, odgovarjaj v spornih situacijah iz ljubezni. S tujimi ljudmi, s sorodniki itd. je nesoglasje lažje rešiti, tu imava pa midva, vsak na svoj način, velik izziv. Oba sva jezna, oba razočarana na svoj način. Hvala za odgovor N.

Draga N.,
popolnoma se strinjam z vami, da bi bilo drugače, če bi se odzvali z ljubeznijo. Vendar, kaj pomeni delovati iz ljubezni?

Ko nekaj »ni po naše«, se v nezavednem v desetinki sekunde sprosti določena energija čustva, ki se v vašem primeru pokaže kot razočaranje in jeza. A vzrok je globlje. Največkrat gre za občutek, da nismo upoštevani, kar pomeni, da nismo dovolj dobri oz. vredni. V tem primeru rečemo, da stvari vzamemo osebno. Ne gre več za sam problem ali nesoglasje ali nestrinjanje, ampak za našo vrednost. Torej me ne ceni, nisem pomembna, me ne upošteva, z mano ravna kot z otrokom … Lahko gre za strah pred neznanim, ker če ne bo po naše, stvari nimamo več pod kontrolo. Posledica teh občutkov sta razočaranje, jeza ali užaljenost, s katerima hočemo drugo osebo prisiliti, da popusti. Osebo napademo. Prepir ali tišino stopnjujemo dokler zmoremo in uporabimo vsa sredstva, da dosežemo svoje. Hočemo občutek vrednosti in varnosti.

Veste, da isti stavek v skupini ljudi sproži različne občutke – od smeha pa do ogorčenosti, jeze, užaljenosti. Nekatere pa pusti popolnoma hladne in se jih niti ne dotakne. Same besede ali dogodki torej nimajo moči, moč dobijo, ko trčijo na tisti primanjkljaj, občutljivi delno ali povsem potlačen del v nas, da spet izbruhne. Zato se nam dogodki ponavljajo, ker osnovne težave ne predelamo.

Ozavestili ste, da obstaja možnost, da drugače odreagirate. Vaša drugačna reakcija bo povzročila partnerjev drugačen odziv, ker se ne bo počutil napadanega. Na ta način se ukvarjata s tem, s čemer se ne strinjata in ne z lastnimi občutki nevrednosti, neupoštevanosti ali strahu. Drugače boste odreagirali šele takrat, ko boste predelali zgoraj opisan občutljivi del sebe. To