Članki

Eno od razširjenih prepričanj je, da se iz močne zaljubljenosti rodi prava ljubezen. Ali drugače, brez zaljubljenosti ni ljubezni. Nekateri se zaljubijo hitro, pogosto, včasih celo v več oseb hkrati, drugi zaljubljenosti skoraj ne poznajo. Prvim ni jasno, kako drugi lahko sploh živijo in kaj je z njimi narobe, drugim ni jasno, kako lahko nekdo začuti zaljubljenost že v nekaj minutah ali celo sekundah.

Zaljubljenost je evforično stanje. Hormoni sreče podivjajo in svet postane rožnat. Ta prijeten občutek metuljčkov želimo čutiti neprestano. Kot se ne naveličamo čokolade, se ne naveličamo zaljubljenosti. Hočemo več in še več. In želimo si, da bi ta kemija kar trajala in trajala, točno tako kot si želimo, da se dopust ne bi nikoli končal.

V resnici je tako, da se velika večina zaljubljenosti nikoli ne razvije v začetni odnos. Če energija prve osebe ni usklajena z energijo druge osebe, druga oseba postane nesrečna, slabo se počuti, nič ji ni jasno in lahko celo doživlja tragedijo svojega življenja. Mladostne zaljubljenosti so namenjene temu, da spoznamo tudi ta del življenja, da se naučimo predelati tudi to frustracijo. Starši, prijatelji, pisanje dnevnika, poezije in končno tudi nova zaljubljenost mladostniku povedo in pokažejo, da ni konec sveta, da je treba sprejeti tudi besedo NE, da oseba, v katero je bil zaljubljen ni čisto takšna, kakršno si je predstavljal v fazi zaljubljenosti, da zna živeti naprej in se veseliti življenja.

Zaljubimo se v videz, lahko v to, kar nekdo predstavlja. Zaljubimo se v osebo, ki je podobna našim staršem, ker nam je to znano, zaljubimo se zaradi tisoč in enega vzroka v našem nezavednem, a preprosto mislimo, da je zaljubljenost dovolj, da bomo srečno živeli do konca svojih dni. Tako se končajo pravljice, življenje v dvoje pa se tu šele začne.

Ali se bo iz zaljubljenosti razvila ljubezen, je odvisno od obeh oseb. Čustveno zrele in stabilne osebe z lahkoto navezujejo stike in so zato privlačnejše. Lahkotnost jim daje harmonija, v kateri so. Zavedajo se svoje vrednosti, znajo biti same, njihov strah je prava mera previdnosti, pričakovanja so realna, razočaranja se ne bojijo. Ko se taki osebi srečata, je spoznavanje prijetno in vsak dan sta raje skupaj. Bolj kot se poznata, raje se imata. Takih parov je veliko.

Problem lahko nastane zaradi nepredelanega neustreznega otroštva, napačnih prepričanj, ki jih še utrjuje, ran preteklih razmerij, osamljenosti, slabe samopodobe … Takrat se lahko res zatakne in iz slabega začetka gre lahko v še slabše razmerje. Zatakne se že pri izbiri. Ali izbire sploh ni, ali pa so vsi/vse neprimerni/neprimerne. Zakaj? Ker je takšna energija osebe in ker samo takšne zaznava. Če ste se ujeli v takšno zanko, jo najprej razrešite. Preglejte in premislite o preteklih razmerjih, kaj je bilo »tisto« kar vas je pritegnilo, v kaj ste se zaljubili, zakaj vam je bilo to pomembno, kaj ste s tem dobili, kakšni sta bili vajini vlogi … Če vas res zanima, in če res želite,  da bo naslednjič drugače, boste odgovore dobili. In ne bodo vam vsi všeč. Večina odgovorov vam ne bo všeč in zato nočemo brskati po tem. Raje zaključimo s tem: »Tako sem ga/jo ljubil/a, njemu/njej pa ni bilo mar zame. Kakšna krivica.«

Slaba samopodoba pomeni, da je oseba prepričana, da ni vredna in/ali dovolj dobra … da bi jo lahko nekdo ljubil takšno kot je. Morda gre vse skupaj že tako daleč, da je prepričana, da se mora truditi, da jo sploh kdo opazi. Naleti točno na manipulatorja (moški ali ženska), ker ji lahko le on da to, kar rabi. Oseba se trudi, da mu ugodi in njemu ni nikoli dovolj dobro – vedno nekaj manjka, ali ni pravi čas, ali bi nekaj drugega ali drugače, morda je prepoceni, predrago ali preveč ali premalo skuhano … ni da ni. Prva oseba se trudi, prepričana, da je ta potreba po vrednosti zaljubljenost, drama ji je poznana od doma, zaposlena je in zato ni dolgčas. Boji se miru, ker takrat svojo nevrednost močneje čuti. Hrepeni po drugi osebi, ne more brez nje, z njo je težko. »Če se bom dovolj potrudila …« jo žene naprej. In se trudi v prepričanju, da bo le s to osebo lahko srečna. A sreče ni od nikoder ali pa je zelo kratkotrajna. Je pa veliko dogajanja, drame, padcev, vzponov. Negotovost in strah pred osamljenostjo, pred ponovnim dokazom, da ni dovolj dobra, spremeni v zaljubljenost. Nadaljevanje poznate. Če se razideta, se lahko

1. občutek nevrednosti še utrdi,
2. odloči, da bo naslednjič ravnala drugače, da bo nepopustljiva pri svojih zahtevah.

Zgodi se, da se naslednjič zaljubi v še večjega manipulatorja, kjer se mora še bolj dokazovati. Vsakič znova je njena rana večja, bolj boleča in potreba po zacelitvi ravno tako. Hoče in zahteva, da jo zaceli druga oseba. Ta druga oseba pa je lahko samo nekdo, kjer se mora dokazovati. Če sreča čustveno zrelo osebo, ki ne ustvarja dram, ki mu je všeč takšna kot je, se vanj ne bo zaljubila. Ni izziva, ne da ji tega kar rabi, ker se ji treba truditi, zato njegova naklonjenost ne šteje. Nezavedno išče in hoče nekoga, ki ji tega, kar rabi, ne zna in ne more dati. Dobra stran tega, in to mislim sarkastično, pa je v tem, da ji ni dolgčas. Pred sabo ima res dober projekt, ki jo v polnosti zaposli. Razlaga prijateljem, okolici se smili, razumevajoči so do nje, dobi pozornost, ki je brez tega ne bi, lahko ostaja v vlogi žrtve, lahko napada in rešuje, zahteva in postavlja ultimate in čaka, kaj se bo zgodilo in potem vse skupaj ponovi in ponovi v prepričanju, da zares ljubi …

več v FB skupini Čarobni odnos 

Bolestna ali pretirana ljubosumnost je posledica slabe samopodobe in strahu pred izgubo. Vsiljive misli in scenariji ji krojijo življenje. Pridejo iz čistega nič in naredijo katastrofo največjih razsežnosti. Oseba, ki ne obvlada svojih misli in čustev, jim je prepuščena na milost in nemilost. In največkrat je to nemilost. In potem se človek vpraša: »Zakaj bi bil z nekom, ki ustvarja probleme, kjer jih ni.« Ne ve in ne razume, kaj se v drugi osebi dogaja. Tudi če izve, je način reševanja napačen. »Dokaži mi, da nimam prav,« ni pravo izhodišče. Pravilno je: »Zaupam in vse bo v redu.« Ja, v redu bo, če ostaneta skupaj in v redu bo, če se pokaže, da sta si preveč različna in gresta narazen. Največkrat je bolje, če gresta narazen, kot da ostajata skupaj in eden ali drugi umira na obroke. Spoznavanje je namenjeno temu. Greva narazen ali ostaneva skupaj. Za to pa rabimo notranji občutek moči, občutek, da bomo preživeli in potem znamo spustiti, če je treba.

Nepredelane rane naredijo žensko »močno«. Ta moč ni nič drugega, kot zaščita pred novo ranljivostjo. Zato ponavljam, da se naučite in predelajte rane same, ker vam ravno ta moč lahko naredi še večjo štalo. In krivi so potem moški. Moč kaže navzven, v notranjost je ranljiva. Ta notranji konflikt povzroči, da se ukvarja z moškimi, ki niso močni in ki jo vedno znova razočarajo. Z močjo ima nadzor, ki ga ne upa spustiti. Če sreča čustveno uravnoteženega moškega, ji ta ni všeč, ali pa od njega zahteva, da se dokaže. »Kaj znaš, kaj imaš, kje si bil, kaj te zanima, česa si želiš …« in že nekaj ni dovolj dobro. Ni po njenih merilih. »Ta naj bo prijatelj,« pravi, ker v njeni notranjosti gorijo alarmi panike: »Nočem spustiti nadzora.« Zavedno to zanika, nima občutka, da je to res, ko pa iščeva vzroke, kaj bi se zgodilo, če bi se vanj zaljubila, pride na dan najbolj preplašena oseba v njej. Ko to predelava, poiščeva vzroke in vzorce, začuti moč v sebi in takrat je pripravljena na čustveno zrelega in uravnoteženega moškega, s katerim ustvarita ljubeč odnos.

Prazni »prostorčki« in rane ustvarjajo prepričanja in zahteve. Dokler tega ne predelamo, se dogodki ponavljajo. Vedno imamo najmanj dve poti, dve možnosti. Ozavestimo in predelamo ali pa zahtevamo in pričakujemo, da bo to naredil nekdo drug namesto nas. Prvi način vas vodi navzgor, vse bolj varno se počutite, imate več energije, bolj ste sproščeni in zato je v vaši družbi prijetno. V drugem primeru razočaranje sledi razočaranju, saj ne dobite tega, kar rabite. Prepiri, očitki, užaljenost, jeza vam jemljeta energijo, voljo in življenje postane težko, včasih pretežko.

Ljubezen se lahko začne z zaljubljenostjo, lahko se razvije iz prijateljstva, včasih nastane celo med dvema, ki ju je na začetku družil samo spolni odnos. Zelo malo možnosti je, da dva iz začetnega kompliciranega odnosa zgradita zdrav ljubezenski odnos. Zaljubimo se v predstavo o nekom, ljubimo to, kar oseba je. Da se ljubezen rodi in zgradi, je potreben čas. Čas spoznavanja je namenjen temu, da spoznamo sebe in drugega v skupnem razmerju, ugotovimo, kako delujeva skupaj, kaj naju ločuje in združuje, koliko sva pripravljena prisluhniti in razumeti drug drugega, koliko sva se pripravljena prilagajati, vztrajati pri svojem, sklepati kompromise, kako se drug ob drugem počutiva, koliko sva slišana in uslišana. Čas spoznavanja je namenjen temu, da se odločimo, ali ostaneva skupaj ali greva narazen. V odnos vstopamo s svojimi prepričanji, preteklimi izkušnjami, morda nepredelanimi ranami preteklih razmerij. Ne moremo se zaljubiti v vsakega in tudi vsi se ne zaljubijo v nas. Ko pa se najdeta dva dobra človeka, je pa lepo, če jima preteklost, rane in neobvladane čustvene energije ne uničijo odnosa, v katerem bi se počutila varno, zaželeno, pomembno, ljubljeno.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Energije čustev

Čustva so kompas v življenju. So sporočilo, kakšna frekvenca energije je v našem telesu. Če prevladujejo energije visokih frekvenc, zmoremo več, hitreje, lažje, veliko teh energij povzročijo evforijo. Če prevladujejo energije nizkih frekvenc, smo v stresu. Tako z eno besedo imenujemo koktajl krivde, dvoma, nesprejetosti, nerazumevanja, strahu. Panično, s silo ali z umikom, želimo to spremeniti. Spremeniti želimo počutje, razpoloženje, napolniti hočemo energetske baze. Procesi obrambnih mehanizmov potekajo nezavedno. Tudi ko že znamo iskati po sebi, se nam še vedno zgodi, da potlačimo, projiciramo, zanikamo …  Prepričanja in pričakovanja določijo, kako bomo reagirali navzven. Ali je reakcija ustrezna ali ne, pa je odvisno od polnosti čustvenih baz in čustvenih nabojev, ki se nastanejo, ko smo čustveno ranjeni. To je na kratko opisana teorija.

Praksa

V praksi pa izgleda tako, da od drugih ljudi želimo in pričakujemo, da napolnijo prazne energijske baze (prostorčke). Cilj vsakega odnosa je, da nekaj damo in dobimo. Če je to v ravnovesju in dobimo to, kar potrebujemo, pravimo, da je odnos dober. V nasprotnem primeru pa aktivno posežemo in zlepa ali zgrda želimo doseči ugodje in dobro počutje. Slaba samopodoba pomeni, da imamo prazno čustveno bazo vrednosti. Namesto da bi se posvetili sebi, predelali poškodbe preteklosti, odstranili energije, ki smo jih dobili, ko so nam drugi sporočili, da nismo dovolj dobri, sposobni, pametni, da si ne zaslužimo … se ženemo, da dokažemo, da smo vredni in pričakujemo, da nas drugi pohvalijo, se zahvalijo, nas nagradijo in so zadovoljni z nami. Tudi če pohvalo in priznanje dobimo, ne pomaga veliko, saj moramo energijsko bazo najprej sami napolniti, zato pohvale in priznanja ne znamo sprejeti ali pa hitro najdemo nekaj, kjer nismo tako uspešni in smo spet na začetku. Če pa pohvale in priznanja ne dobimo, pa smo razočarani in odreagiramo z jezo ali užaljenostjo. Ker imamo vedno najmanj dve možnosti, se potem odločimo, da se bomo, ali še bolj potrudili, ali prekinili odnos ali se maščevali ali pasivno - agresivno bolečino in razočaranje vrnili.

Oni

Raje kot s sabo, se ukvarjamo z drugimi. Premišljujemo, govorimo, ustvarjamo scenarije, iščemo opravičila, očitamo, razlagamo, jočemo, besnimo, ker hočemo dobiti to, kar nam manjka.

Od moža ali žene zahtevamo, da ravna po naših pravilih in pričakovanjih, čeprav jih še sami ne poznamo, kako naj potem o njih ve nekdo drug. Pričakujemo, da zna brati naše želje in misli. Če izgovorimo, ne velja. Čutiti mora kot mi, vedeti mora, kaj si želimo, pomembne mu/ji morajo biti enake stvari. Če je tako pomeni, da nas ima rad/a.

Otroci nam morajo biti v ponos. V nasprotnem primeru smo lahko osramočeni. Ker se bojimo, da nas ne bodo imeli radi, jim ne postavimo mej, popuščamo in preveč naredimo namesto njih. Želimo si, da bi bili v življenju uspešni, da bi jim bilo lepo, a ker ne zaupamo življenju, pretiravamo z nadzorom. Njihov uspeh je naš uspeh, a otrok s tem dobi le sporočilo, da sam ne zmore in je neuspešen.

Za prijatelje smo pripravljeni narediti veliko. Zato tudi od njih veliko pričakujemo. Na ta način smo pogosto razočarani.

Ves čas trgujemo, dajemo in zato želimo dobiti. Ni nam jasno, zakaj ne gre, zakaj nas ne razumejo, ko pa tako malo želimo. Pravzaprav zanikamo, da sploh kaj želimo in zato se znajdemo v še večji zagati. Ne razumemo drugih, ni nam jasno, ker ne razumemo sebe. Ne vemo ali pa si ne priznamo, da si želimo biti opaženi, nekomu pomembni, da želimo ljubiti brez strahu, da se bojimo spustiti nadzor, na živimo v preteklosti ali prihodnosti, redko pa le v tem trenutku. Igramo se igrice  in igramo vloge. In se tožimo nad tem, kakšen je ta svet, kako nikomur nič več ni sveto, obrnjeni smo navzven, namesto navznoter.

Jaz

Začetek pomladi je primeren čas za preporod. Sovpada s prebujanjem narave, daljšanjem dneva, brstenjem novega, svežega, zdravega in čistega. Energije, ki delajo težave so v nas. Čakajo na sprožilec in na dan pridejo v vsej svoji veličini. Kratkotrajno pomaga dihanje, jok, štetje, fizična aktivnost, a dolgoročne spremembe dosežemo, ko si priznamo, da je nekaj v nas, ki nam dela težave, zaradi česar nismo srečni in umirjeni, kar kvari odnose z ljudmi, ki jih imamo radi. Znanje nam daje upanje in moč, da se energij, ki se razkrijejo kot neprijetna, naporna, boleča čustva, ne bojimo več in jih lahko sproti odstranjujemo. Načinov in metod je veliko, raziščite, poskusite, in ko najdete kar vam ustreza, kar vam pomaga, vztrajajte. Splača se, ker se vse v življenju tako ali drugače plača. Raje plačajte s časom namenjenim sebi ali denarjem, kot pa z zdravjem, uničenimi odnosi, nesrečnimi otroci.

Ko razumemo sebe, razumemo svet

Danes določate, kje boste jutri, danes določate, kaj se vam bo jutri zgodilo.(iz knjige Čarobni odnos) Postanite si pomembni. Na svetu ni človeka, ki bi vas lahko rešil in osrečil. Nihče vam ne more odvzeti krivde, sramu, strahu, nevrednosti. To lahko naredite le sami tako, da ukrotite svoj um, odstranite čustvene naboje, uravnotežite energije čustev in ponovno najdete stik z dušo. Pomembnost ne pomeni, da postanete arogantni, da ste naduti, trdi ali nesočutni. Pomembnost pomeni, da ugotovite, kaj želite, koliko tega dajete sami sebi, kaj pričakujete od drugih, kako strah vpliva na nadzor, ki ga izvajate, koliko stvarem se odrečete, ker si ne upate, ker se bojite neuspeha … Pomembnost pomeni, da rečete »dost je« in nehate igrati vloge žrtve, preganjalca ali rešitelja. Pomembnost pomeni, da se vprašate ali mi to kar mislim, delam, čutim koristi? Pomembnost pomeni, da nehate čakati, da vas nekdo reši. Delajte in garajte, jočite, bodite jezni, a ne obupajte. Počistite, zmečite stran, razstavite se in se ponovno sestavite do zavedanja, da je le najboljše dovolj dobro za vas. Ne zunaj, znotraj.

Čarobni odnos

Najpomembnejši odnos je s samim seboj. Imamo le sebe. Nič drugega ni naše. Edini dom, ki ga imamo, je naše telo. Zato skrbite za ta dom, naj bo lep, svetel, topel. Naj bo varno zavetje. Počutite se dobro v svoji koži. Poučite, naučite se zanj skrbeti. Ko se ob treh zjutraj zbudite, začutite, da ste doma, da ste v najbolj varnem domu. Potopite se vanj, odpotujte po njem, uživajte. Imate, ustvarili, naredili, vstopili ste v čarobni odnos z najpomembnejšo osebo.

In potem se zgodi. Kakor znotraj, tako zunaj. Kar je bilo včasih nemogoče, za kar ste se trudili, borili, se odrekali, vam življenje prinese na pladnju. Ljudje bodo rekli, da imate srečo. Vedeli boste, da ste garali, da je bolelo in da vam ni bilo nič podarjeno. A to vam ne bo več pomembno. Imate sebe in vse, kar je v vas, ljubezen, sočutje, razumevanje, dobrota, veselje lahko delite in podarite drugim brez pričakovanj. Šele ko nekaj imate, to lahko podarite. Podarjate čarobnost.

več v FB skupini Čarobni odnos 

»Kaj pa, če si ne želiš v svoj sedanji svet priklicati otroka? Otroka, ki ni bil zaželen, ki je bil odstavljen, ki je bil zlorabljen in zlorabljan? Če želiš pobegniti od tega otroka, ki je sposoben svoj današnji svet gledati samo skozi trmo in voljo po enostavnem preživetju? Skozi edine oči, ki jih je imel?«

Notranji otrok je »vidna« oblika »stvari«, energij, ki so v nas. Vsak dan svojega življenja, oz. že od spočetja dalje, se naše »notranje telo« polni z energijami, ki smo jim izpostavljeni. Otroci srkajo kot goba vse, kar pride do njih. Ko je mati nemirna, je otrok nemiren, ko starši otroka odklanjajo, če jim je v napoto in nadlego, tudi to sporočilo vsrka vase. Otrok je močno povezan s svojo dušo in duša mu sporoča, da »to ni v redu.« Takrat se upre. Koliko se bo upiral navzven, je odvisno od odraslih, s katerimi je v stiku. Priznajmo si, otroka je težko obvladati, zato ga odrasli ustrahujejo in z njim manipulirajo. Dvignejo glas, včasih je bilo čisto normalno, če so ga počili po riti, vlekli »za tasladke« in ušesa, lasali, z ravnilom ali palico tepli po prstih, klečali so na koruzi … skratka, za današnji čas popolnoma neustrezno in obsojanja vredno. Na ta način so ga »na zunaj« ukrotili. Otrok je dobil izkušnjo bolečine in strah pred novo bolečino je otroka ukrotil navzven. V sebi pa se je še vedno upiral. V njem je vrelo od jeze, prizadetosti, krivic, želje po priznanju, pripadnosti, sprejetosti, ljubezni.

Danes je malo drugače. Telesno kaznovanje je družbeno nesprejemljivo, zato starši z otroci čustveno manipulirajo v želji, da jih ukrotijo. To drugo je enako nesprejemljivo in škodljivo, največja težava pa je, ker otrok »nima kaj povedati«, čuti pa vso težo neustreznosti, neljubezni, nesprejemljivosti. Starši so navzven lahko še tako ljubeči, če tega ne čutijo, otrok dobiva dvojna sporočila.

Če je v otrok fizično, čustveno in/ali spolno zlorabljan, preklopi v mehanizem preživetja. Želim in hočem samo preživeti. Včasih se umakne v svoj namišljen svet, da se spočije in lahko ohranja željo po preživetju, nekje v sebi ve, da se mu godi krivica, a sčasoma to potlači, hoče in želi pozabiti, da sploh lahko živi. V odrasli dobi se morda spomni nekaj »večjih« oz. zanj hudih dogodkov, večino vsakodnevnih neustreznih, neprimernih, škodljivih dogodkov, stavkov, obnašanja, odzivanja odraslih pa potisne globoko v podzavest, v nezavedno. Na ta način prepreči, da bi spomini bili ves čas prisotni in bi ga ovirali v sedanjosti. Pretežko, prenaporno, pravzaprav vsakdanjega življenja ne bi niti zmogli, če bi se ves čas v polnosti zavedali in občutili preteklost.

In potem naenkrat zagledate kup informacij, da poiščite svojega notranjega otroka, ker bo potem lepše, lažje, prijetnejše. In najdete deklico, ki ni čisto nič nežna in prijetna, ampak en cepetavček, cinična, nič ne verjame, odklanja vas, ne pokaže se vam, ne mara vas, hkrati pa v sebi kriči od osamljenosti, želje po sprejetosti ljubezni. Nekaj, kar ste potlačili, da ste lahko preživeli, morate ponovno privleči na dan. Ja, popolnoma se strinjam z vami. Naj bo tam kjer je in naj da mir. Zdaj pa poglejva drugače.

Recimo, da se znajdete na otoku, kjer je toplo, varno, hrane je dovolj in nič vam ne grozi. Veste, da se čez nekaj dni vrnete v civilizacijo. Skratka, vse lepo in prav in nič vas ne skrbi. Potem pa izza grma pogleda deklica. Sama, lačna, prestrašena in strašansko srborita. Ne pusti se vam prijeti, še manj objeti. Odklanja vas, hkrati pa vam ne da miru. Ali bi jo pustili tam kjer je? Ne, ne bi. Obe veva, da je ne bi. Ne odklanja vas, ker vas ne bi marala, ampak ker se boji, ker ne zaupa, ker nima dobrih izkušenj, ker so jo do sedaj še vsi pustili na cedilu, ker sploh ne ve, kaj je sprejetost, varnost, ljubezen. Ne odklanja vas, ampak ne upa zaupati, prelepo je, da bi bilo res. Kaj bi storili? Bi jo pustili? Ne, ne bi. Obe veva, da je ne bi. Približali bi se ji postopoma. Vzeli bi jo v naročje, objeli bi jo in ji povedali, da je na varnem. Da sedaj veste, kako ji lahko pomagate. Da je ne boste nikoli več zapustili. Da bo vedno z vami. Opravičili bi se ji, ker je bila tako dolgo sama. Niste vedeli, niste znali, nihče vam ni povedal, kaj in kako naj naredite. Povedali bi ji, da ste se tudi vi znašli v stiski in da bosta sedaj skupaj to rešili. Skupaj sta močnejši, nikoli več ne bosta sami, imata druga drugo. Obljubite ji, da ji boste vedno znova povedali, da je lepa, prijetna, zaželena, da vam je pomembna, da je vredna, da ni kriva, da so se ji dogajale grozne stvari in da ne boste dovolili, da se karkoli od njih ponovi, da je čudež življenja in da svet brez nje ne bi bil popoln. Prosite jo, naj vam da čas, da ji dokažete, da to, kar je sedaj slišala, mislite resno. Če bo treba boste ponovili tisočkrat, deset tisočkrat in še in še, dokler je ne boste prepričali. Ta deklica si to zasluži. Tej deklici dajte to, česar v otroštvu ni dobila. Zdaj lahko to storite samo in edinole vi.

Precej sem se razpisala in če se boste odločili, da to deklico potolažite, vam lahko povem, kako naprej. Edino ene stvari bi se še dotaknila. Ne obstaja opcija ali želite biti s to deklico ali želite od nje pobegniti. Ta deklica je le »viden« del preteklosti, ki je v vas in ko bežite, je ne zaznate, ko se ustavite, pride na dan. Na dan pride s trigerji, sprožilci, na katere odreagirate bolj burno, kot bi s predelano preteklostjo. Pred vsem lahko zbežimo, le sami pred sabo ne. Zato ne bežite več, premislite, najhujše in najtežje je za vami in ne bo se več ponovilo. Želite si živeti in zaslužite si živeti v miru.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Ljudje smo prilagodljivi in se skoraj na vse lahko navadimo. Kakor je to dobro, je lahko tudi slabo. Slaba stran tega je, da čez čas način življenja, počutje, reagiranje … postane »normalno«. Pozabimo, ne moremo si več predstavljati, kako je lahko tudi drugače. Tako kot »sit lačnemu ne verjame«, oseba, ki dolgo živi z občutki žalosti, razočaranja, izdaje, strahu, obupa, tesnobe … ne ve več dobro, kako je živeti brez tega, da se lahko tudi drugače počuti. Nekateri ljudje so jezni in jezo stresajo na vse in vsakogar, ki jim pride na pot. Njihovo ravnanje se jim zdi ustrezno in ne napačno. Veliko ljudi reče: »Bo že. Nekako.« In potem nekako tudi je.

Kako povedati osebi, da je lahko tudi drugače? Da včasih ni treba veliko, da se marsikaj spremeni in postane lažje in prijetneje. Kako povedati ljudem, v tisti sivi coni, kjer nekako kar gre, da je včasih dovolj, če sebi posvetimo nekaj minut na dan in je lahko za vse prijetneje. Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo sebe. Lahko spremenimo naš odziv.

Zakaj se sporečemo zaradi smeti, prazne role toaletnega papirja, na sredini stisnjene zobne paste, nepospravljenih čevljev … zakaj nam dvigne pritisk zamujanje, prestavljanje planov, zakaj smo razočarani, če nekdo nima časa za nas, če nas ne posluša, če se noče pogovarjati z nami? Zakaj zbadamo drug drugega pred znanci in prijatelji? Zakaj v postelji drug drugemu obrnemo hrbet? Zakaj smo užaljeni, odrezavi, zajedljivi, ali je »vrniti milo za drago« res prava odločitev, ki naju bo zbližala, da se bova imela še raje, da bova drug drugemu še bolj zaupala. Vprašajte se, kaj gre vam na živce, kaj vas jezi, kaj vas spravlja v slabo voljo? Koliko časa na dan ste slabe volje in zakaj? In končno, kako na vse to reagirate.

Če v odnosu pričakujete, da bo nekdo pozdravil vaše rane, skrbel za to, da boste srečni, da boste imeli občutek vrednosti, se motite. Najprej moramo to mi »imeti«. Imeti moramo »prostorček«, kamor si ti občutki lahko nalagajo. Ljudje vam dajo lahko najdražje pohištvo, opremo za celo hišo ali dve, a če stanovanja ali hiše nimate, bo vse skupaj ostalo na dežju. Za pohištvo morate imeti prostor. In ljudje nam dajejo vsak dan. Veliko, več kot sploh rabimo. Ampak tiste sitne energije so premočne, nadvladajo, neprestano eksplodirajo in zato se osredotočamo na slabo, na neprijetno, na tisto, kar nam ni všeč. In navadimo se na to, da je ves čas kaj narobe, da smo pogosto slabe volje in nimamo ne moči, ne volje, da bi v odnos vnesli smeh, sproščen pogovor, veselje ali preprosto samo bili.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

BEAM metoda, ki vam jo toplo priporočam, je aktiven proces odstranjevanja stresa, ki ga občutimo kot stisko, jezo, žalost, užaljenost … Za razliko od ostalih tehnik, vi sami nadzirate proces, vi odločite kaj in koliko želite odstraniti, vi določate in določite s katero in kakšno energijo naj se napolni vaše telo, vi vnašate frekvenco določene energije v vsako vašo celico. Pri ostalih metodah tega nadzora nimate, nimate vpogleda, občutite, da je bolje, ne morete pa pregledati, ali je vse tako, kot želite. Bolj ali manj upate, da bodo »prave« energije napolnile vaše telo.

Ko praznite prsni koš, uporabite domišljijo, uporabite sliko, vizualizirajte. Če je vaša predstava slaba, je dovolj, če se vam samo zdi. Dovolj je, če vam zdi, da »nekaj« zapušča vaše telo. Vizualizacijo sčasoma natrenirate. Za to rabite vajo, vztrajnost in malo discipline. Nič nemogočega, nič nedosegljivega. Dovolj si morate želeti, da boste vztrajali.

Čisto normalen in nič nenavaden se nam ne zdi stavek: »Zmrazi me ob njegovi negativni energiji.« Ta mraz občutite. Pojdite korak naprej in poiščite ta mraz v sebi. Našli boste ledene kocke, ploskve ali leden veter ali hladno, vlažno meglo. Tu se že ustavi. Naj vas ne ustavijo prepričanja, ki ste jih dobili ne vem kje in ne vem kdaj. Naš um nam ponuja toliko možnosti, ki jih enostavno ne izkoristimo. Jaz vam pravim: »Izkoristite to, kar imate pred nosom.« Položeno vam je na pladenj. Ob polnem pladnju dobrot ne boste ostati lačni. Ob ponujenih možnostih niste nemočni, vaše življenje ni odvisno od raznih retrogradnih planetov, lune, usode ali sreče. Če verjamete v to, potem lahko verjamete tudi v to, da lahko sami spreminjate to, kar je v vas. Tu nastopi dvom. »Ne zmorem, ne znam, ni mogoče, nisem sposoben …« V življenju ste zmogli bistveno več. Bistveno težje in zahtevnejše stvari ste zmogli kot le uporabiti domišljijo in si reči: »Pa da vidim.« Kaj lahko izgubite?

»Poglejte« kaj je v vašem prsnem košu. Biti mora otipljivo, tako ljudje delujemo. Če vidimo, nam ni treba verjeti. Če vidimo, gre lažje. Če vidimo, smo lahko aktivni. In naš um nam to omogoča. Opis čustva je neoprijemljiv. Žalosti ne moremo prijeti, nevrednosti ne moremo prijeti, strahu ne moremo prijeti, zato spremenite v predmet, dim, meglo, tekočino … karkoli. Kot je v znanstvenofantastičnem filmu vse mogoče, tako je mogoče v našem umu. Uporabite ga, izkoristite ga. Vse zgodbe v romanih so najprej nastale v pisateljevem umu. Videl je, slišal je, dogajalo se je v njem, cela zgodba se je sproti  odvila v njem in šele nato jo je lahko prenesel na papir.. Razlika med njim in vami je le v tem, da si sam ni postavljal preprek, da se to ne da. Poskusite in spustite um iz vajeti. Recite mu: »Pokaži mi, kaj je v meni, da me tišči, boli, tlači in kvari razpoloženje.« In videli boste. Ne videli v narekovajih, dejansko lahko vidite v svoji domišljiji, tako kot vidimo dogajanje, predmete v sanjah.

Z odstranitvijo čustvenih energij iz telesa občutimo olajšanje. V prsnem košu ni več težko, boleče, ne zbada nas več, lažje zadihamo, glavo zbistrimo, trebuh ni več napet, popusti bolečina v želodcu, preglejte hrbtenico, sprostite mišice in bolečina v hrbtu bo popustila. Odpravite nemir, občutek strahu, preženite strah, ki vam ne koristi, si vas ustavlja, jemlje moč in slabša razpoloženje. Vse to lahko naredite sami. Bolj kot boste tehniko osvojili, lažje vam bo šlo.

Z odstranitvijo čustvenih energij pravzaprav gasimo požar. Vzrokov se ne dotaknemo in zdi se nam, da nikamor ne pridemo. In res ne pridemo, ker samo preprečujemo še večjo škodo. Ogromno časa porabimo in iz dneva v dan se ukvarjamo z enakimi težavami, stiskami, neprijetnimi občutji. Čiščenje neustreznih energij tudi je namenjeno samo gašenju požara. Šele ko je stiska, strah, stres ... obvladljiv, lahko začnemo iskati prave vzroke.

Tesnoba, panični napadi, obsesivno kompulzivne motnje, strah pred množico, izgorelost so posledice kopičenja, posledica nepredelanega stresa, ki slej ko prej v takšni ali drugačni obliki pride na dan. Zdravila pomagajo, absolutno. Pomagajo, da lahko in da zmoremo začeti aktivno skrbeti za naš notranji svet. Spoznavamo ga počasi, vedno znova in znova nas zapelje star in neustrezen način delovanja, razmišljanja, reagiranja … Pravzaprav včasih sploh ne vemo kje začeti. »Nočem vedeti, videti, slišati« nas vedno znova in znova zapelje, da se ukvarjamo s »problemi«, ki niso pomembni, ki na vse skupaj sploh nimajo vpliva, a dajejo nam varljiv občutek, da ogromno »delamo« na sebi.

V preteklosti sem pisala, kako so slepi ljudje opisali slona vsak po svoje. Enako je z nami. Nase in na okolico gledamo na en in večinoma vedno enak način. Vztrajamo, ker smo prepričani, da je naša slika ustrezna in edina pravilna. To je naša resnica. In je. Vendar je ta resnica le del sestavljanke. Velikokrat je le moj delček sestavljanke, tvoj je verjetno popolnoma drugačen. Zato je potreben dvom vase, zato pomaga pogovor s sabo in drugimi. Takrat lahko vidimo drug del slike, pogledamo iz drugega zornega kota, spoznamo, kaj je »tisto« v nas, ki nam ne dovoljuje, da bi sami videli tudi ta del in lahko začenjamo razumeti druge ljudi.

Vse to nas zmede in spravi lahko v še večjo stisko. Nič več ni tako, kot sem mislil in to mi je dajalo varnost. Zdaj je v meni čista zmeda in nič več ne vem, kaj je res in kaj ne, in kaj je prav in kaj ne. Spet smo na začetku. Najprej pogasimo požar, ustavimo misli, odpravimo strah in šele potem lahko nadaljujemo.

Ko tehniko obvladate do te mere, da pravočasno prepoznate, kaj se v vas dogaja in znate in zmorete z odprtimi očmi in mimogrede to odpraviti, greste lahko naprej. A ljudje nimamo potrpljenja. Malo bi spraznili prsni koš, malo osrečili srce in malo bi potolažili notranjega otroka in pričakujemo, da zdaj bo pa vse drugače. Velikokrat slišim: »Ko čistim prsni koš, se začnem počutiti slabše in zato kar končam.« Velikokrat se zgodi točno to. Ko sprostimo blokade, leta in leta potlačene čustvene energije planejo na dan in ker jih je veliko, se tisti trenutek dva ali tri počutimo slabše. Ljudem ne govorim, naj vztrajajo, ker ne vem, če bodo zmogli in znali speljati proces do konca, do boljšega počutja. Znanje in vaja nam omogočita, da nekaj uspešno naredimo. Iz male šole ne gremo na univerzo in zato ker znamo skuhati krompir, nas ne bodo zaposlili v najboljši restavraciji kot glavnega kuharja. Tu je enako. Bolj kot boste obvladali bolje vam bo šlo in več boste naredili.

Šele potem pojdite naprej in poiščite in potolažite svoje srce. Ni dovolj enkrat in ni dovolj pet minut. Znova in znova in znova ga poglejte, ga zmasirajte, potolažite in mu obljubite, da naj ne boste več nalagali skrbi in da ga ne boste nosili na dlani, da bo z njim vsak delal, kar bo hotel. Ko boste nekaj časa vztrajali, boste začutili prve trajne spremembe. Dnevi bodo drugačni in razpoloženje in počutje bo boljše.

več v FB skupini Čarobni odnos

Poiščite svojega notranjega otroka. Poiščite in stopite do te osebe, odpeljite na travnik in potolažite. Naredite vse, da se bo počutil čim bolje, povejte in obljubite in obljubo držite. Postopek je znan, opisan je v knjigi Čarobni odnos in v pripeti temi je voden postopek. Nadaljujte brez posnetka. Prepustite se, ker vas posnetek omejuje časovno in sporočilno. Obiskujte, delajte, govorite, tolažite tako dolgo, da boste z odprtimi očmi »videli« tega otroka v sebi. Na ta način se povezujete s seboj, ustvarjate in polnite »prostorčke«, da lažje živite in ustrezneje reagirate. »Notranji otrok« je izraz in naj vas ne moti, če vidite ali slutite odraslo osebo. Na to temo sem v preteklosti veliko pisala, a bom tu ponovila.

S pomočjo notranjega otroka se povezujemo s seboj, s svojo dušo. V nas se naseli mir. Na začetku smo presenečeni, ker tega sploh ne poznamo več. Povejte mu vse, kar si želi slišati. Prepustite se in govorite, ga tolažite znova in znova. Povejte mu, da je na toplem, varnem, mehkem, da ni sam, da je več kot dovolj dober, ni kriv, da vam je pomemben, da je vreden, da je čudež življenja in svet brez njega ne bi bil popoln. Na začetku ponovite 10 krat ali 50 krat ene in iste besede, vedno bolje in bolje vam ob šlo. Na ta način ustvarjate proces, ki ga boste v naslednjih tedni in mesecih sprožili z eno ali dvema besedama in vaš notranji otrok se bo počutil varno in ustrezno. Ko se notranji otrok dobro počuti, izgine strah, nezaupanje, stiska, imamo občutek, da zmoremo življenje. To je korak naprej od gašenja požara. Na začetku preprečimo, da bi se neustrezna čustva razplamtela do te mere, da se skoraj nimamo več pod kontrolo. Veliko dela manj dela je, če se z neko težavo, nestrinjanjem ustrezno soočimo, ali če moramo še popraviti, kar smo naredili zaradi zunanjih ali notranjih izbruhov. Nihče se po prepiru v vlogi napadalca ne počuti dobro, ne počutimo se dobro niti, če ne upamo povedati in se valjamo v užaljenosti in vlogi žrtve. Ne koristi nam, ne koristi ljudem okoli nas, še najmanj pa koristi našim otrokom.

Naslednji korak je, ko z odprtimi očmi opazujete, kako se vaš notranji otrok počuti. S stavkom ali dvema po potrebi ohranjate to stanje: »Na varnem si. Dovolj dober si. Nisi kriv.« Izberite stavek ali dva po občutku. Sporočite tisto, kar rabi. Opazujte, kako se počutite. Občutite moč, občutite, da zmorete, ni se vam več treba bati, da bi vas čustvene energije obvladale, čutite, da zmorete vsakdan.

Zdaj ste pripravljeni, da greste korak naprej. Ob neprijetnem počutju se vprašajte: »Kje je ta oseba v meni, ki se ne počuti dobro?« Stopite do nje, objemite jo in jo odpeljite na travnik, združite in zaključite proces. Na začetku za to rabite čas. Učite se, dvomite, preverjate, ponovno dvomite, obupujete, ponovno poskušate … in potem gre. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Ko obvladate, ob naslednjem slabem počutju z odprtimi očmi najdete osebo v sebi, ki se ne počuti dobro, jo potegnete na travnik in proces steče sam od sebe. Ustvarili ste proces, ki ne potrebuje vaše pozornosti, ampak vsake toliko časa samo preverite zato, da se prepričate, ker še vedno dvomite.

Kadar razumsko nekaj veste, hkrati pa čutite drugače, naredite po zgoraj opisanem. V nasprotnem primeru se vklopijo obrambni mehanizmi, ki težavo prikrijejo, ne pa odpravijo. Če kamnov v zaprtem nahrbtniku na vidite, še ne pomeni, da jih ni v njem. Tako nalagamo skale in kamne in se čudimo, zakaj je tako težko, zakaj nikamor ne pridem, zakaj imajo drugi srečo, zakaj se ravno meni to dogaja, zakaj … Verjetno zato, ker v sebi nimajo tega kot vi. Verjetno imajo kaj drugega, ampak mi se itak osredotočimo samo na en del slike, na nekaj puzlov, ki so naša resnica. In spet smo tam, kjer smo začeli. Te avtomatske procese lahko spremenimo z ozaveščanjem, odločitvijo, vztrajnostjo in znanjem.

Če se vam zdi, da so drugi boljši, lepši, pametnejši, uspešnejši, prijetnejši, da jih imajo ljudje radi, da so radi v njihovi družbi, potem vse to povejte svojemu otroku na travniku. Na ta način popravljate samopodobo. Težko je govoriti sebi, lahko je govoriti drugemu. Če imate stik z notranjim otrokom, se vprašajte, kaj čutim, ko ga »gledam«, ko ga zaznavam. Ali si ta otrok ne zasluži sreče ali brezskrbnosti? Ja si. Torej mu to povejte. Tu si na varnem, toplem in mehkem. Ti si zato, da se naučiš biti spet srečen in brezskrben. Ponavljajte. Časa imate dovolj. Če se vam zdi, da ga nimate, poglejte za kaj ga porabljate. V kaj vlagate svoj čas? Čemu namenjate svoj čas? Katere misli, trditve ali dvomi so zdaj v vaši glavi. Katere so bile pred eno uro? Včeraj? Kaj ste mislili preden ste zaspali? Na kaj ste mislili včeraj popoldan? Ali vam je koristilo? Ali ste prišli do novega spoznanja? Ali ste karkoli rešili? Ali vam je odleglo? Če ja, odlično. Koristno ste porabili svoj čas. Koristno ste vložili svoj čas. Če je odgovor ne, pomeni, da ste svoj čas, ki ste ga imeli uporabili nekoristno. Čas imate, vprašanje je le, kako ga porabite. Prioriteta. Pomembnost. Ponovno poglejte svojo lestvico pomembnosti. Spet smo na začetku. Kaj je bolj pomembno in kaj manj? Ali tudi delujem tako? Ali svoj čas namenjam tistemu, kar je res pomembno, ali kar tako, kar pač pride? Odgovori so v vas, ne v meni. Moji odgovori so ustrezni samo zame.

Če ste se odločili, da želite mirnejše, prijetnejše življenje, če ste se odločili, da želite zaceliti rane preteklosti, potem čas, ki ga imate, namenite sebi. Povejte notranjemu otroku vse, kar želi slišati. Povejte mu vse, kar si vi želite slišati. Če vam starši 50 let niso povedali, da vas imajo radi, vam tudi zdaj ne bodo. Ampak vi povejte to svojemu notranjemu otroku. Če so vas kritizirali in zavračali, povejte dečku ali deklici na travniku, da ga/jo ne boste nikoli zapustili. Opravičite se, ker ste ga pustili tako dolgo samega, žalostnega, osamljenega, krivega. Niste vedeli, da obstaja, niste vedeli, kako do njega, niste vedeli, kaj sploh lahko storite. Prosite ga za čas, da lahko dokažete, da to kar govorite, mislite resno. Samo čas prinese zaupanje.

Morda boste na začetku jokali, morda bo težko, morda vam ne bo šlo. Ni treba povedati vsega naenkrat. Pojdite postopoma, toliko kolikor zmorete. Ponavljajte, čez nekaj dni, tednov ali mesecev boste povedali več, ne bo več tako hudo, težko, boleče. Vaš notranji otrok bo razbremenjen, čutili boste olajšanje, vaš notranji otrok se bo začel brezskrbno igrati, skakati, plesati, risati, se gugati. Bolje, kot se bo počutil vaš otrok na travniku, bolje se boste počutili vi.

več v FB skupini Čarobni odnos

Notranji otrok je »viden« del naše notranjosti, doživljanja, doživetja, ranljivosti, prizadetosti in tudi samozadovoljstva, moči, sreče in veselja. Omogoča nam, da se osvobodimo preteklosti, ujetosti, napačnih prepričanj, nekoristnih misli, strahu, tesnob … Omogoča nam, da uredimo zavedni, in relativno dobro, nezavedni del sebe. In tako kot povsod drugod, je tu treba proces speljati do konca. Iskanje notranjega otroka v skupinski meditaciji, delavnica ali različnih tečajih je vprašljivo, ker smo ljudje različni, imamo različno preteklost in različne rane. Če procesa ne speljemo do konca, do olajšanja, smo preteklost spravili samo na dan in potem porabimo spet veliko časa in energije, da vse ponovno potlačimo. Spet smo na začetku.

V individualnih obravnavah ljudi vprašam, če »imajo« svojega notranjega otroka, če so že stopili z njim v stik. Večina pravi da ne, ostali da tako na pol. Da so ga poiskali in da je žalosten ali nesrečen ali prestrašen … »Vidijo« in zaznajo ga, ni jim pa nič lažje. Vedo, čutijo, da nekaj ni v redu.

Ko prvič poiščemo notranjega otroka, ga najdemo v nekem dogodku ali »kar nekje« brez okolice. »Vidimo ga« in zaznamo le njegovo počutje. Želimo in hočemo ga potolažiti, a tega ne moremo storiti, če ga »pustimo« na istem mestu ali v istem dogodku. Na to je vezana energija spomina in dokler je ne »pretrgamo« je močnejša od vsega našega truda in tolaženja. Imamo kraje, kjer se počutimo varno, sprejeto, sproščeno in prijetno in točno to rabi notranji otrok. Če ga »pustite« tam, kjer ste ga dobili, bo še naprej osamljen, žalosten, prestrašen. Zato rabi varen, topel, svetel in prijeten »kraj«. In ta kraj ustvarite blizu srca, ne na ali v srcu, ker s tem srce po nepotrebnem obtežite. Nato uporabite domišljijo, da mu pričarate vse, da se bo počutil dobro, varno, prijetno, ljubeče. Uporabite domišljijo. Z domišljijo kreiramo svoje počutje in življenje.

Prvi stik z notranjim otrokom je lahko zelo čustven. Sprosti se veliko čustvene energije in blokad, zato ljudje velikokrat ob tem zajočejo. Spustite solze, zraven dihajte, ker na ta način omogočite, da se nepotrebne in nakopičene čustvene energije hitreje odstranijo. S solzami ni nič narobe, je naporno, a solze so namenjene točno temu – hitrejši čustveni razbremenitvi. Potem se počutimo lažje in prijetneje.

Na začetku sem  na hitro napisala, kako postopek peljete in kaj vse lahko predelate. Zdaj pa še enkrat bolj počasi. Poiščite osebo, ki se ne počuti dobro. Lahko je otrok, mladostnik ali odrasla oseba. Naj vas starost ne moti, vse to je notranji otrok v različnih življenjskih obdobjih. Stopite do te osebe, povejte ji, da ste jo našli, peljite na področje srca in ob srcu ustvarite travnik. Skupaj stopita na travnik in povejte svojemu notranjemu otroku vse, kar si želi slišati, nekajkrat ponovite, uredite okolico, dodajte živali, drevesa, vodo, oblake, ležalnik … Lahko dobi vse, ker si želi, le drugih oseb iz resničnega življenja ne. Če se počuti osamljeno, lahko pokličete njegovega angela, da mu dela družbo. Angeli so zabavni, klepetavi in pripravljeni narediti vse, da le osrečijo osebo na travniku. Za začetek je to dovolj. Nekaj dni, če se le da večkrat na dan, stopite do svojega notranjega otroka, da se navadita drug na drugega, da vam začne zaupati, kajti le čas in dejanja prinesejo zaupanje. Notranji otrok vam mora zaupati, le tako bo pomirjen. Naj se vam ne mudi in ne prehitevajte. Čez nekaj časa ga boste zaznali z odprtimi očmi. »Videli« boste kaj dela, kako se počuti. Sproti ga spremljate in zdaj ni več treba veliko besed, ker ste že ustvari proces, ki avtomatsko steče ob besedi ali dveh.

Ponavljate, dodajajte, popravljajte. Znova in znova in znova. Ne čakajte na večer, da boste imeli čas. Čas imate, ko premišljujete od drugih ljudeh. Posvetite ga sebi. Čas imate, ko teče notranji monolog, ta čas porabite za notranjega otroka. Čas imate, ko se jezite na sodelavce, to je odličen čas za notranjega otroka. Čas imate, če ste v vlogi žrtve, preganjalca ali rešitelja – misli namenite notranjemu otroku. Imate čas. Če se vam še vedno zdi, da ga nimate, začnite opazovati sebe in svoje misli. Z vprašanjem, ali mi res koristijo, ali je nujno, da na to mislim, ali bom na ta način karkoli rešil boste z odgovorom NE našli čas za notranjega otroka.

Če je bilo vaše otroštvo težko, če ste doživeli veliko zlorab, se lahko zgodi, da se vam notranji otrok ne bo hotel pokazati, morda bo neskončno žalosten, neutolažljiv, neodziven, jokav, lahko najdete otroka, je močno jezen, ki kriči od groze, je ciničen, »zoprn«, vas odklanja … Ob tem lahko ponovno začutite nemoč. Kaj naj naredim? Kako naj ga potolažim? Ali se to sploh da spremeniti? Ali se sploh želim ukvarjati s tem? Ali naj ga čim dlje odrinem od sebe in na vse skupaj pozabim? Do notranjega otroka lahko čutite zamero, ker ni navdušen, srečen in hvaležen, ker ste ga poiskali. In zadnje in tisto najtežje, notranji otrok je prevzel vso krivdo in odgovornost za zlorabe v otroštvu in ga nočete peljati na travnik. Nočete in ne marate ga. Ne zasluži si. Kriv je.

V takšnih primerih boste proces težko izpeljali sami, ker prvič na začetku itak dvomite, drugič ga niti ne obvladate, tretjič sami takšnega otroka težko potolažite, ker vas ponovno preplavijo vsa čustva in se ukvarjate s tem, kako se jih čim prej rešiti, ne najdete besed tolažbe in četrtič, ker notranjega otroka niti nočete imeti ob srcu. Pomagali vam bodo še izgovori in vse skupaj boste pustili tako kot je. Ker pa vam stanje in počutje v katerem ste ne bo všeč, boste iskali nove in nove načine in tehnike, ki bi vam lahko pomagale. Všeč vam bo vse, kar bo nakazovalo, da »delate na sebi«, bo pa dovolj neučinkovito, da se ne bo dotaknilo ran preteklosti. »Na sebi« lahko delate 20, 30 ali 50 let, pa boste bolj ali manj še vedno na začetku. To so večni iskalci, ki iščejo, a nočejo najti. Lahko se vprašate, kaj želite. Odgovor je v vas, ne v meni.

več v FB skupini Čarobni odnos

Če ste se odločili, da želite predelati preteklost, če ste pripravljeni, ne glede na vso bolečino, potolažiti svojega notranjega otroka in ga narediti srečnega in brezskrbnega, boste to tudi izpeljali. Spremembe, ki se bodo v tem času zgodile v vašem počutju in življenju, vam bodo dale zagon, da boste želeli predelati še več. Šlo bo lažje in hitreje. Veste, da znate in zmorete, čutite, da lažje živite, da se pravilneje odločate, da so odnosi prijetnejši in da je drugače kot je bilo v preteklosti.

Ponovimo, notranji otrok je vidna oblika čustveni energij v nas. Kje so spravljena čustva? Kje ležijo čustva? Kje najdemo žalost, strah, manjvrednost …? Vemo, kje so jetra, želodec, srce, možgani. Ne vemo pa, kje so čustva. Le čutimo jih lahko v vsaki celici našega telesa. In točno tam so. Razletijo se po celem telesu, v vsako celico in to tudi lahko čutimo. V telesu se premešajo in zmešajo in čez nekaj časa ne vemo več, kaj je narobe, ne vemo več, kaj je »tisto«, kar nam dela težave. Stres je ime za mešanico takšnih čustvenih energij.

To učinkovito odstranite tako, da najprej poiščete sebe v obliki notranjega otroka v nekem počutju. Z osredotočenjem boste marsikaj našli. Primer: Vprašajte se: »Ali je v meni oseba, ki je žalostna?« Ne iščite z možgani, ne iščite s spominom, dovolite žalosti, da vam pokaže. Stopite do te osebe (to je vaš notranji otrok), objemite jo, povejte, da je na varnem in pokličite vse osebe, ki so se kadarkoli tako počutile. Naj pridejo deklice dekleta ali ženske (dečki, fantje, moški) in naj se združijo s to osebo, ki jo vi objemate. Tako čistite več dogodkov hkrati. Združujejo se energije, ker v fizični obliki ni nobenih oseb v vašem telesu, le predstava, da lažje delate. Notranji otrok je izraz počutja in energij, ki so v našem telesu. Tudi v odrasli dobi nastajajo čustvene rane in takrat »vidite« odraslo osebo, ki je to doživela. In tudi ta odrasla oseba je »notranji otrok«. In ne morete tolažiti otroka, če se je dogajalo odrasli osebi. Zato je vsaka slika vas samih v vaši notranjosti notranji otrok.

Torej, pokličite vse osebe, ki so se kadarkoli tako počutile, združite jih z osebo, ki jo objemate. Peljite jo na travnik, združite z notranjim otrok na travniku, objameta se in združita v eno. Povejte ji vse, kar želi slišati in jo bo potolažilo. Tako ponavljate znova in znova in znova. To je kot telovadba. Če nočete špehca ampak mišice, morate migati in migati in migati in komu se da.

Z vajo in ponavljanjem notranjega otroka na travniku vse bolj jasno čutite. Potolažen, varen in umirjen je. Nevtralizirali ste neprijetne energije, kar se pokaže v vašem počutju. Notranji otrok je pomirjen in pomirjenost čutite tudi vi. Strah je odstranjen, na travniku je varno, prijetno, toplo, ljubeče in v sebi se boste začenjali počutiti varneje. Dobite občutek, da vam nič vam ne grozi in da ste kos oviram, vas razbremeni in čutite, kot da je z vas padla teža sveta. Krč popusti, um se umiri, ne izgubljate več življenjske energije po nepotrebnem. Niste več v stresu, zbudite se spočiti, tolerančni prag je višji, kar pomeni, da ste manj občutljivi na zunanje dogodke in sklenili ste nov krog, ki vodi navzgor. Tako stanje se pri človeku vzpostavi po prvem ali drugem individualnem tretmaju. Koliko časa boste rabili vi, je odvisno od tega, koliko ste ranjeni.

Z izbiro pravih besed, besed, ki jih rabi vaš notranji otrok, ustvarimo »prostorček« varnosti, »prostorček«, da sem dovolj dober, »prostorček«, da sem viden. S ponavljanjem »prostorčke« utrdimo in napolnimo. Ko to naredimo, smo pripravljeni za korak naprej. Za vsakdan. Za trigerje – sprožilce, ki so nam do sedaj pobirali energijo in nas spravljali v stisko, od sedaj naprej pa bodo darila, da bomo lahko naredili še več. S sprožilci lahko spoznamo sebe, zaradi sprožilcev rastemo, zaradi sprožilcev napredujemo, zaradi sprožilcev naše življenje postaja takšno, kot si ga želimo.

Ko nam je lepo, ko vse teče tako kot mora, ko nimamo strahu in skrbi, se obnašamo tako kot v reklami: » … in spala bi cel dan,« ali pa »in potovala bi vsak dan,« ali pa in v šoping bi šla 3x na dan,« ali pa »mojčkala bi se vsak dan,« ali pa … karkoli si že želite in vas veseli. Osebnostno v takšnem stanju ne napredujemo, ker ni potrebe. V nas je vse mirno, zadovoljni smo, še več, srečni smo. In ni kaj čistiti in spreminjati.

Potem pride misel, slišan ali prebran stavek, neprijeten dogodek, ki poruši naš notranji mir. Prej ko to zaznate, prej lahko predelate. Zato postanite princi in princeske na zrnu graha. Stavki: »Saj ni tako hudo. Saj je dobro. Saj to lahko prenesem,« niso več v redu. Vprašajte se: »Kako se počutim? Kje v meni je oseba, ki se počuti slabše ali slabo, prestrašeno, ogroženo, spregledano, ignorirano, nepomembno, spregledano, neupoštevano …«

Misel, stavek, dogodek je sprožilec, ki je razburkal energijo v vas, ki je do takrat mirovala in zanjo niste vedeli, niti v mirnem in harmoničnem počutju mogli do nje. Zato so sprožilci darilo. Iz slabega potegnite najboljše. Poiščite osebo in jo potolažite. Merilo je počutje, zato ocenjujte.

Sprožilci nam pokažejo, kaj nam manjka, katere so naše šibke točke, kaj nam jemlje energijo, kaj nas ima v oblasti, kaj nas vedno znova in znova onesposobi, da ne znamo prav odreagirati, da smo spet razočarani nad sabo, da se spet skrivimo in slabo počutimo. Skratka, da smo spet v stresu.

Res zanimivo je to, kako smo navajeni naših odzivov. Pogosto slišim: »Presenetilo me je, kako sem drugače odreagiral/a.« Dobesedno naprogramirani smo. Ta naprogramiranost je v nezavednem, zato zavestne odločitve: »Naslednjič bom ravnal drugače,« ne delujejo. Ob sprožilcu so naši mehanizmi v nezavednem močnejši. Te mehanizme pa poganja slaba samopodoba, občutek ogroženosti … Z ustvarjanjem »prostorčkov«, tolažbo notranjega otroka, razbremenitvijo srca te mehanizme slabimo in šele nato lahko odreagiramo drugače, ustrezneje, z manjšim stresom.

več v FB skupini Čarobni odnos

Samopodoba

Osnovni problem je slabša ali slaba samopodoba (nisem dovolj dober, lep, zanimiv, sposoben, pameten, kriv sem, vreden posmeha in zaničevanja …), strah ( ogrožen sem, nekaj se mi bo zgodilo, ne bom zmogel, znal rešiti problema …), spregledanost (nepomemben sem). To so osnovni problemi. Iz tega izhajajo ostala čustva, občutki, počutje, notranje drame in reakcije – mehanizmi, s katerimi hočemo to ali prikriti ali nadomestiti, in si izboriti prostor pod soncem.

Zaradi slabše samopodobe – občutka manjvrednosti ali celo ničvrednosti, se ljudje potegnejo vase, v njih se odvija notranja drama samoobtoževanja, vnaprej vedo, da ne bodo zmogli in se zato raje ne lotijo dela, opravil … strah pred neuspehom jim onemogoči, da se zadev lotijo, saj to pomeni za njih nov poraz. Vidijo in potencirajo, kar jim ni uspelo, in kar jim uspe je zanemarljivo, samoumevno, premalo, da bi lahko iz tega črpali moč in popravili samopodobo. Uspehi se jih ne dotaknejo, kot da padejo v jamo brez dna, ki jih pogoltne, da izginejo. Manjka jim »prostorček« uspešnosti, manjka prostorček, da so dovolj dobri in da zmorejo. V stres jih spravi vsaka nova zahteva, nova naloga ali projekt v službi,  v stres jih spravi sprememba, ker je njihova prva misel, ne bom zmogel, ne bom znal, nisem sposoben. Zaradi slabe samopodobe sposobni ljudje raje opravljajo enostavnejša dela, da le ne doživijo neuspeha in poraza. Neuspeh za njih pomeni, da so oni slabi ali celo zanič in ne, da se je stvari treba lotiti drugače. Največji dosežki človeštva so rezultat številnih neuspelih poskusov in ponavljanj.

Osebe s slabšo samopodobo, ki imajo občutek, da zmorejo, garajo, ženejo se in od sebe zahtevajo veliko. Nizajo uspeh za uspehom in si nalagajo še več obveznosti in dela. A uspehi se jih ne dotaknejo, tudi tu padejo v jamo brez dna. Zato tik pred zaključkom dela že iščejo novega. Ne znajo uživati v uspehu, ne znajo se pohvaliti, ne zmorejo biti zadovoljni z doseženim. Groza jih je, da jutri in pojutrišnjem in naslednji dan in še naslednji dan ne bodo imeli česa pokazati. V nezavednem vre: »Spregledali te bodo in ugotovili, kako si pravzaprav nevreden.« Zato delajo in garajo in delajo in garajo in se ženejo in pregorijo.

Če ste ob branju v sebi prepoznali katerikoli prepričanje, čustvo ali občutek, poiščite osebo v sebi, speljite postopek in ji povejte, da je dovolj dobra, da zmore, in da ji boste to povedali kolikorkrat bo potrebno. Večkrat na dan povejte tej osebi na travniku, da je dovolj dobra in da zmore. Ponavljajte in ponavljajte. Zdaj imate že dober stik z notranjim otrokom, zaznate ga z odprtimi očmi in imate tri sekunde za: »Dovolj dober/dobra si, sposoben/sposobna si.«

Nekatere osebe slabo samopodobo želijo prikriti z večnim prav in se agresivno uprejo takoj, ko začutijo, da jih lahko kdo spregleda. Njihov prag na tem področju je nizek, zato so za okolico naporni, konfliktni, zamerljivi, zavistni, ljubosumni, arogantni, privoščljivi, zahtevajo ogromno hvale in pohvale, navdušenja, pozornosti. Dokler taka oseba ni sposobna uvida v svojo slabšo samopodobo, ne more priti do sprememb. Z uvidom bi se zgodilo točno tisto, kar za vsako ceno hoče preprečiti.

Varnost

Občutek varnost dobimo, če imamo »prostorček«, ki smo ga ustvarili v otroštvu. Starši imamo pri tem veliko vlogo. O tem je napisano v knjigi Čarobni odnos, zato se ne bom ponavljala.

Če nimamo občutka varnosti, če nimamo »prostorčka«, ki ga dnevno polnimo, je ves čas prisoten strah, razvije se v tesnobo, ki jo zahteve vsakodnevnega življenja krepijo in ne zmanjšujejo. Sčasoma lahko telo opeša in ne more več uspešno krotiti strahu in ostalih spremljajočih neustreznih čustvenih energij. Kar je bilo še včeraj obvladljivo, danes skoraj ni več, postanemo utrujeni, občutimo brezup, brezizhodnost, nimamo ne volje, ne moči. Realno ni nič oprijemljivo. Prihodnost je vedno negotova, a pri izčrpanem človeku črna in ogrožujoča. Oseba je zato ves čas napeta, fizično čuti napetost v telesu. Stres je stalno prisoten. Podnevi in ponoči. Slabo spi, sanje so težke, zbuja se zaradi mor, od dveh do petih ponoči se telo za trenutek sprosti in takrat lahko useka ven potlačeno v obliki paničnega napada. Zavedanje pred izgubo nadzora, hiter utrip srca, občutek pomanjkanja zraka, strah pred smrtjo je le nekaj naštetih občutij, ki so tako neobvladljiva in grozovita, da se začetnemu strahu pridruži še dodaten strah pred naslednjim paničnim napadom.

Zaradi neprestanega občutka ogroženosti pride do psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki lahko povzroči motnje v delovanju možganov in to imenujemo depresija. Lahko vodi do prisilnih misli, ki prevzamejo nadzor in prisilnih dejanj, ki naj bi preprečile katastrofe. To imenujemo obsesivno-kompulzivna motnja (OKM). Fobije so pretiran strah, ki osebo ga omejuje na različnih življenjskih področjih in ji onemogočajo normalno delovanje. Če imate fobijo pred pajki, bo pajka odstranil nekdo drug. Če imate fobijo pred višino, ne boste lezli visoko, če imate fobijo pred kačami, ne boste imeli doma terarija s kačo ali jih iskali v naravi. Te in podobne fobije so lahko malo zoprne in lahko ste prikrajšani za razgled z vrha gore, Eifflovega stolpa, zaradi fobije pred mačkami ne boste imeli mačke. Strah pred strelami in grmenjem, letenjem … je že malo bolj nadležen, ker se nevihtam težko vedno izognemo in na morda moramo na službeno pot z letalom. Zares omejujoče so fobije pred zaprtim prostorom, pred odprtim prostorom, pred ljudmi … to osebo omejuje že tako močno, da se večinoma zadržuje doma, kjer se edino še počuti relativno varno.

Zgoraj našteto se ne razvije čez noč, ampak je posledica večletnih občutkov napetosti, strahu, tesnob, skratka škodljivega stresa. Vsi ljudje občasno pridemo v situacijo, ko se ne počutimo varno, in ko razumsko ugotovimo, da nismo v nevarnosti, začnemo odpravljati občutek strahu v nas samih. Strah odženete po znanem postopku. Poiščite osebo, ki je prestrašena in jo odpeljite na travnik, združite in ji dopovejte znova in znova, da je na varnem. Ponavljajte in ponavljajte. Ne ukvarjajte se s katastrofami, ukvarjajte se s tem, da potolažite notranjega otroka. Ko odleže dobite dokaz, da deluje, da znate in da zmorete. Potem je samo še vprašanje časa, kdaj bodo ti občutki izginili do te mere, da boste svobodneje zaživeli in zadihali. Če zdravnik presodi, da bi bilo priporočljivo jemati nekaj časa zdravila, ga poslušajte. Antidepresivi popravijo motnje v delovanju možganov, grozoviti občutki se zmanjšajo do te mere, da ste se sposobni soočiti in predelati strahove in ustvariti »prostorček« varnosti v sebi. Ne sprašujte se, kako živeti z depresijo, paničnimi napadi, stresom, fobijami, ampak kako jih odpraviti. »Kaj lahko vsak dan naredim, da bom okrepil občutek varnosti v sebi?« Delajte na meji varnosti, občutek nevarnosti naj bo na začetku močan nekje do 6 in ga spravita na 4. Potem ponovno poiščite, kaj vse vas skrbi in ogroža in spravite na 4. Nekajkrat boste ponovili, dobili izkušnjo, ustvarili nov proces in pripravljeni ste na sprožilce. Takoj ko začutite napetost, »skočite« do notranjega otroka in mu povejte: »Na varnem si, sprosti se, vse je v redu, ne skrbi.« Nekaj sekund in čez nekaj minut spet nekaj sekund in tako 100krat na dan in boste v nekaj dneh videli razliko. Razlika bo vaše počutje. Morda boste na začetku vedno znova in znova spravljali strah iz sebe. Odleglo vam bo in upanje se bo počasi vračalo. Če v strahu in negotovosti živite od nekdaj, pričakujte, da bo nekaj časa trajalo, ker bo s sprožilci vedno znova in znova prihajalo na dan. »Kako se počutim?« naj postane najpomembnejše vprašanje.

Spregledanost

Tretja zadeva, ki dela težave, je spregledanost. Hočemo biti videni in opaženi. Hočemo biti pomembni. Tu velikokrat pride do notranjega konflikta zaradi vrednostnega prepričanja o skromnosti.

Skromnost je dobra lastnost, dokler ni uporabljena kot sredstvo manipulacije. Skromni ljudje so zadovoljni z malim, tiho so in ne zahtevajo. Nimajo želja in svoje potrebe potlačijo. A to ni skromnost. To je čustveni pritisk za obvladovanje ljudi. Temelji na strahu izločenosti – če si boš želel več, če boš imel več, ne boš več ustrezen, ne boš več spadal k nam, izločili te bomo, z obsojanjem te bomo poskušali ukrotiti.

Prava skromnost je po mojem mnenj čustvena vrlina, kjer izpolnjujemo svoje želje, a ne na račun drugega. Skromnost je, ko imamo in to delimo. Skromnost je, ko se zavedamo svoje moči, znanja, sposobnosti, a ne zahtevamo od drugih, da nas slavijo, obožujejo. V neki knjigi sem prebrala stavek, da je dober voditelj tisti, kjer ljudje želijo poljubljajo tla, po katerih hodi. Ali res? Mislim, da je dober voditelj tisti, ki je pripravljen deliti voditeljske sposobnosti z drugimi, ki jim daje občutek varnosti in miru, ki jim pove, da si zaslužijo in so vredni. Skromnost je, da znamo preložiti svoje zadovoljitve. Kaj pomaga še tako dober avto na lizing, če nimaš za burek. Pogoj za skromnost je notranje zadovoljstvo in notranji mir.

Od pradavnine ljudje smo ljudje živeli v skupini, ker je bilo varneje in lažje. Bili smo odvisni drug od drugega. Sodoben način življenja omogoča manjšo odvisnost, tisti prvinski nagon po pripadnosti pa je še vedno enako močan. Občutimo strah, ne znamo ga opredeliti, zato čas in energijo zapravljamo za preprečitev katastrofe osamljenosti in izločenosti namesto rešitve problema.

Obrambni mehanizmi so ves čas na preži. »Kako se ljudje obnašajo do mene?« Pridemo v službo in sodelavka ne pozdravi. V trenutku v nas vse zabrbota. »Pa kaj sem jaz? Dim?« Zasikamo, ker jo želimo prizadeti. Vrniti hočemo bolečino in strah, ki sta se pojavila v nas, a ju nismo definirali. Hočemo, da nas opazi. Hočemo, da se obnaša po družbenih in mojih osebnih merilih. Niti pomislimo ne, da je morda zaradi lastne stiske, strahov, negotovosti zatopljena vase in nas ni opazila. Mi mislimo, da gre za nas, pa gre le zanjo. Pravimo, da smo skromni, ob najmanjši nepozornosti pa postanemo trdi, maščevalni, kruti in hudobni. Ljudje zamujajo, ker za njih pomeni zamujanje samo to, da pridejo pozneje. Za tistega, ki čaka, lahko pomeni, da ni dovolj vreden, da bi se drug potrudil in prišel točno.

Takšni in drugačni prazniki – naša osebna pravila določajo, kakšno, kako vredno naj bo darilo in praznovanje. Če je v skladu z našimi pravili, smo pomirjeni, če ni, smo vznemirjeni in čutimo vznemirjenost. »Nič mu/ji/jim ne pomenim.« Omenila bom en sam primer. Večini moškim osebna praznovanja pomenijo bistveno manj kot ženskam. Na njihovi lestvici pomembnosti je na precej nizkem mestu. Popolnoma jih preseneti orkansko razočaranje osebe, ki jo imajo radi. Ne razumejo, kako lahko v trenutku izgine vsa povezanost preteklega leta. Ni važno, kako lepo sta se imela skupaj, ni važno, kako se lahko drug na drugega zaneseta, ni važno, kako drug drugemu pomagata, se vzpodbujata, poslušata, si zaupata … v trenutku obstaja samo eno: »Če bi me imel rad, bi se spomnil.« Zanjo to pomeni, da ni pomembna, da ni vredna, da je ne ceni. Obstajajo pari, kjer ravno darila ohranjajo vezo. En dan v letu dobi potrditev, dobi tako fantastičen občutek vrednosti in pomembnosti, da je pripravljena potrpeti celo leto do naslednje doze.

Pritožujemo se nad birokracijo. »Smo samo številke in obrazci.« Hočemo, da nas opazijo, hočemo čutiti, da smo nekaj posebnega, da se bo nekdo zavzel za nas. Osebe, ki delajo z ljudmi tarnajo, da se uporabniki vedejo, kot da oni niso ljudje. Da tudi oni rabijo pohvale in zahvale. Na FB-ju preberem: »Izbrisala bom vse frende, ki nikoli ne lajkate.« Ženske ne prenesemo tišine: »Zakaj ne odgovoriš? Zakaj se ne pogovarjaš z mano? Zakaj se delaš, kot da me ni?« Ne razumemo, da moški deluje drugače. Moški rabi mir, da sestavi svoj notranji svet, ženske svoj notranji svet sestavljamo z govorjenjem. »Odšel/odšla je brez odgovora. Ali nisem niti toliko vreden/vredna, da bi se pogovorila?« Rdeča nit je naša opaženost, pomembnost, vrednost, pripadnost. Vsak človek ima svoj notranji svet in ti svetovi trkajo drug ob drugega. Vsi občasno delujemo, kot da bi se moral svet vrteti okoli nas.  En od drugega hočemo to, kar lahko in bi v prvi vrsti morali dati sami sebi, ker svet se vrti samo in izključno okoli sonca.

Zato bom spet napisala. Povejte si, da ste pomembni in ne čakajte, da vam to pokažejo drugi. Povejte si, da ste vredni. Povejte si, da ste sposobni. Svojemu notranjemu otroku povejte, da je vreden, da vam je pomemben, da je opažen, da je viden, da ga ne boste več puščali samega, da boste poskrbeli zanj. Postanite pomembni sami sebi, ne navzven, navznoter.

več v FB skupini Čarobni odnos 

»Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž,« je nekoč zapela Majda Sepe. Tleče nepredelano razočaranje znova vzplamti. »Ljudje nosijo maske in ne upajo pokazati pravega obraza. Hinavci.« »Če bi bili ljudje iskreni, bi bil svet lepši. Jaz si upam vsakemu povedati vse in zato sem ponosen/ponosna nase.«

Vsi nosijo maske. In nad tem se hudujemo. Ne kažejo se takšni, kakršni v resnici so. Gledamo druge in ne vidimo sebe. Ali tudi mi nosimo masko? Kaj pravzaprav je maska in ali je res tako obsojanja vredna?

Ljudje lahko zavestno lažejo, manipulirajo in se skrivajo za masko uspešnih poslovnežev, nadenejo si masko zaupanja in ljubezni vredne osebe, masko pravičneža, masko čutečega, ki nam bo prisluhnil. Verjamemo jim, ker jih hočemo verjeti. Osebi verjamemo, čeprav smo jo spoznali pred nekaj minutami. Ti ljudje načrtno iščejo osebe, ki so dovzetne za manipulacijo. Takšna oseba ima slabo samopodobo, preganja jo občutek krivde, prepričanje, ki so ji ga vcepili v otroštvu je, da mora biti poštena, odkrita in iskrena. Ker ves čas vase dvomi, se še posebej trudi, da o sebi razloži čimveč, čimbolj pošteno in odkrito, ker le na ta način ji nihče ne bo mogel očitati, da laže, se pretvarja, nosi masko ali še kaj hujšega. Odrasla je v nefunkcionalni družini, kjer je bila kot boksarska vreča za sproščanje frustracij in dram enega ali celo obeh staršev. Črno – bel svet otroštva prenese v odraslo dobo. V njej je še vedno otrok, ki se boji, da jo starši zalotijo pri najmanjši »nepoštenosti« iz katere naredijo slona samo zato, da si spet lahko dajo duška. Ne upa podvomiti v manipulatorja, ker mu lahko stori krivico. Noče podvomiti, ker v njej vse hrepeni po varnosti in sprejetosti. Vse dvome, rdeče luči in alarme v sebi utiša z izgovori. Na ta način sama ustvari masko na drugemu. Čeprav je že iz vesolja vidno, sorodniki in prijatelji jo opozarjajo in je jasno, hoče verjeti ustvarjeni maski. Razočaranje pretrese vsako celico njenega telesa. Zlepa se ne pobere, finančno in/ali čustveno izčrpana se lahko zapre vase in ne zaupa nikomur več, tudi zares zaupanja vrednim ljudem ne, ali pa se še bolj odpre in je še bolj ranljiva.

Manj dramatična in pravzaprav v naše dobro je maska, ki si jo nadenemo, ko stopimo skozi vrata stanovanja. Maska nam omogoča, da kažemo oz. skrivamo določena čustva. Prav slišim nekatere, kako ste skočili v zrak, da je to neiskrenost. Res je. Pa vendar; v nas sta moč in nemoč. Ali pa bolje rečeno, moč in ranljivost. Odločimo se lahko za eno ali za drugo, a v obeh primerih je to maska. Z masko moči prikrijemo ranljivost in z masko ranljivosti prikrijemo moč. Kaj bomo pokazali je odvisno od naših prepričanj. Včasih si nadenemo masko veselja, čeprav v sebi jočemo. Tudi o tem odloča prepričanje v nas. Zdravniku kažemo masko, s katero hočemo, da nas vzame resno, da napotnico in nanjo napiše urgentno. V službi si nadenemo masko mirnosti, čeprav v nas vre od jeze na predpostavljenega in bi ga najraje poslali v tri krasne. Če občutimo nemoč, si nadenemo masko napadalnosti zaradi prepričanja, da nam bo le tako uspelo, karkoli smo se že namenili. Teh mask je še in še in niso vedno slabe, škodljive ali manipulativne. Včasih v sebi ne znamo, zmoremo ali nimamo časa predelati določenih čustev in dogajanje v nas za masko skrijemo. Kar je ustrezneje, kot da stresemo krivdo, jezo in očitke na nekoga, ki se je znašal ob napačnem času na napačnem mestu. Ali vse to pomeni, da nismo iskreni? Ali je sploh mogoče biti vedno in z vsemi iskren?

Resnica je mnenje o sliki, ki jo imamo o nekom ali nekem dogodku. Slika, gledana iz enega zornega kota. Sestavljena slika elementov, ki smo jim mi dali pomembnost. Naša prepričanja in čustva v nas so oblikovala resnico. To je naša resnica. Slika iz drugega zornega kota in z drugimi poudarjenimi elementi je drugačna. To je druga resnica.  Katera je prava? Prepričanje, da je naša resnica edina prava lahko naredi več škode kot koristi. Ali imamo pravico razbijati iluzije nekomu, ki se jih oklepa in jih ni pripravljen spustiti samo zato, da zadostimo svoji potrebi po iskrenosti? In pravzaprav, koliko smo iskreni do sebe?

Iskrenost do sebe je začetek. Bolj kot se ukvarjamo z drugimi, manj se ukvarjamo s seboj. Zakaj? Ali sem sposoben uvida v drugi pol sebe? Ali sem to sposoben priznati, sprejeti in dopustiti? Ali sploh vem, kaj vse je v meni, kaj me žene in preganja? Ali vem kdo in kakšen sem? Ali sem res tako pošten, kot si domišljam? Ali sem res tako pravičen kot mislim? Ali z iskrenostjo koristim?

Tudi tu nam pomaga ravnotežje, harmonija, notranji mir. Z maskami lahko izgubimo sebe, izgubimo stik s seboj, ne vemo več, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne. Zavedanje in priznanje, da včasih nosimo masko, koristi. S tem omogočimo sebi, da izberemo, zakaj in katero si bomo nadeli. Z masko mirnosti se izognemo ali zmanjšamo konflikt, zmanjšamo stres, ki bi nastal, če bi čustvom dovolili prosto pot pod pogojem, da čustva potem predelamo sami in ne potlačimo. Preprečimo, da nekoga po nepotrebnem ne prizadenemo. Preprečimo škodo in naredimo korist zase, za oba, za vse. Zato se posvetite sebi. Odkrivanje sebe je kot potovanje v neznani svet. Znova in znova nas presenetijo prijetna spoznanja in znova in znova trčimo ob demone, pošasti in neprijazno pokrajino. Vedno znova in znova boste prijetno in tudi neprijetno presenečeni. Vse bolj in bolj vam bo jasno, kaj in zakaj se je v preteklosti dogajalo, kar se je. In tudi to je pomembno, ker sedaj ustvarjate jutri. Jutri je posledica današnjega dne.

Na začetku sem napisala, da si masko nadenemo, ko stopimo skozi vrata doma v svet. Doma mask skoraj ne rabite. Včasih pa vseeno koristi. Z masko prikrijemo skrbi, da jih ne nalagamo otrokom. Za masko skrijemo nerazumljivo divjanje v nas, dokler ne predelamo in smo pripravljeni o tem glasno spregovoriti. Govorimo o sebi, o tem, kaj čutimo, kako mi vidimo stvari, kako doživljamo in nato poslušamo. Potrudimo se, da tudi slišimo. Dajemo in prejemamo, ne vlagamo in ne računamo, ne kalkuliramo in sproti predelujemo napačna prepričanja. Tako skupaj gradita odnos. Dom je oaza, kjer smo lahko to, kar smo. Kjer se nam ni treba pretvarjati in kjer nam nič hudega ne grozi. Kjer smo razumljeni in razumemo. Kjer sprejemamo drug drugega, ker smo sposobni videti celotno sliko in ne le del nje.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Skoraj vsak mesec se pojavi novica ali obvestilo, da neznanih ljudi, ki se predstavljajo kot predstavniki raznih dobrodelnih organizacij, ne spuščajte v stanovanje. Na FB-ju je bilo več pozivov k odprtju liste, kamor bi vpisovali »prijatelje«, ki se predstavljajo z lažnim imenom in lažnimi slikami. Ljudje zaupajo svoje prihranke neznancem, ki jim v kratkem času obljubljajo velike donose, v stiski se odločajo za »ugodna« posojila, ki se v zelo hitrem času pokažejo kot zelo draga in nikoli dokončno izplačljiva …

Prevaranti in prevarantke so bili in bodo. Vedno. In vedno so korak pred obvestili, policijo, vedno znova najdejo osebo, ki jim verjame in zaupa. Pričakujemo, da nas bo država in policija zaščitila. Ampak kot se vedno znova izkaže, se najbolje lahko zaščitimo le sami. Rezultat je posledica naše odločitve. Na našo odločitev pa določajo naša čustva.

Ko pozvoni in pred vrati stoji oseba, ki napleta takšno ali drugačno srce trgajočo zgodbo, se nam zasmili. Spustimo jo v stanovanje in ko odide, ugotovimo, da smo ostali brez denarnice, nakita ali česarkoli drugega. To je še vedno bolje od tega, da bi nas lahko celo poškodovala. Ampak zakaj, tristo kosmatih medvedov, smo jo spustili v stanovanje? Ker se nam je zasmilila (čustvo), ker želimo ohraniti občutek, da smo dobri (čustvo), ker se ne spodobi, da jo pustimo pred vrati (le kaj si bo mislila o nas? – čustvo) … vprašajte se, kako bi se počutili, če bi osebi zaloputnili vrata pred nosom in boste dobili odgovor. To je odgovor, zakaj ste kljub vsem znanim dejstvom, opozorilom, vѐdenju v lastnem domu ogroženi. Dokler nas vodijo čustva z intenziteto nad 5, nimamo vpliva na dejanje, nimamo izbire, obstaja samo ena možnost in to je, da ugodimo.

Prevaranti se odlično znajdejo tudi na spletu. Phishing je izraz za lažno predstavljanje na spletu. Prevaranti želijo denar, vaše spletne račune ali preprosto samo uživajo v drami, ki jo povzročajo. Obstajajo ljubezenska razmerja oseb, ki trajajo več mesecev ali celo let, ne da bi se slišali po telefonu ali celo videli. Predstavljajo tragične osebne zgodbe in ljudje pošiljajo denar in predmete, ne da bi karkoli preverili. Zakaj bi človek hodil v službo, če je dovolj copy-paste na različne naslove. Zakaj ne preverite naslova, slike, podatkov, zgodbe … google ve vse. Ker se nas zgodba čustveno dotakne in čustvo nad 5 povozi previdnost, razum, nočemo videti rdečih luči … »Spoznala sem krasnega, čudovitega moškega, pozoren je in vsak dan si piševa. Čudovit je, moja sorodna duša. Piše, kot da bere moje misli, v vsem se ujameva …«

»Odlično,« rečem »in kaj bosta delala konec tedna?«

»Slišiva se samo čez teden. Ima naporno službo in konec tedna izklopi telefon, ker se mora spočiti in napolniti baterije. Pravi, da noče biti odvisen od naprav, zato gre v naravo in meditira. Saj tudi med tednom doma izklopi telefon. Ampak saj sva tako povezana, da ni problem. «

V meni rdeče luči skoraj pregorijo, ko poslušam osebo, ki blaženo razume in prenaša odklope. Zapolnjena je njena praznina, osamljenost izginja, sanje so oživele, hrepenenje postaja realnost, želja se izpolnjuje.

»Ali si ga poguglala?« vprašam.

»Kaj če sem ga? Ne nisem. Ne bom brskala za njim. Se mi zdi podlo in pod častjo. Zaupam mu. Poleg tega pa niti ne vem kako se piše in kje dela. Pravi, da vsa važna samo midva.«

Dialog in zgodba sta izmišljeni. Tip je poročen, verjetno ima od enega do deset otrok. Ko bo vse skupaj prišlo na dan, bo grozno. Ljudje izkoriščajo to, kar jim mi dovolimo, na kar pristajamo. »Če me imaš rad/a boš ali bi … » In smo porok. Finančno obremenjeni za nekaj naslednjih let. In razumemo in potrpimo in dajemo in smo tiho in čakamo v imenu ljubezni, da ne bomo sami, da bomo ustrezni, dobri, razumevajoči, da ne bomo krivi, da nas bodo spoštovali, cenili, nam bili hvaležni … Ni da ni. Vprašajte se, kaj čutim, kako se počutim, ali občutim stisko, strah, kaj bi svetoval prijatelju v taki situaciji, zakaj se tako počutim, česa nočem videti, slišati, izvedeti … Google ve skoraj vse. Iščete lahko po besedah in slikah. Če vam nekaj ne štima, iščite in brskajte in recite NE dokler ne boste prepričani v nasprotno. Vzemite si čas, bodite si pomembni.

Nihče ne bo pazil na vas, če ne boste pazili sami nase. Čustva do 5 nam omogočajo realen pogled, ampak potem sanje lahko izginejo. Rdeče luči, zvonci v glavi, intuitivni dvom so naša zaščita. A če ne znate brati svojih čustev, če ne veste, zakaj se za nekaj odločite, kaj odloča in kaj vas žene, resnično rabite veliko sreče v življenju. Vsak dan sprejmemo veliko odločitev, ne da bi vedeli, kaj vse bo to prineslo v naša življenje. Niti ni treba, da je vse absolutno pravilno, je pa fajn, če so odločitve dovolj pametne. To je dovolj, da ne zabredemo v težave, ki jih lahko rešujemo naslednjih nekaj let.

Splet je nevaren, ampak tudi v realnem življenju smo lahko žrtev prevarantov. Začnite raziskovati svoj notranji svet in vedno znova boste fascinirani nad tem, kaj vse boste odkrili.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Okrog tridesetega leta imamo službo, štalco in kravco. S službo je poleg denarja povezana potreba po dokazovanju in priznanju, želja po karieri, veliki cilji, želje in sanje. S štalco dobimo kredite in hipoteko. Za eno kravco pride še ena ali pa že takoj dobimo dve. Potem je treba vlagati še v odnos, imeti hobi in prijatelje za sprostitev.

Radi se primerjamo. Hočemo biti višje od zlate sredine. Zato je treba dati več od sebe. V službi se bolj trudimo, hočemo boljše rezultate, hočemo, da nas nadrejeni opazijo in nagradijo.

Doma on in ona skrbita za otroke, zdrava hrana, svež zrak, pravljica za lahko noč in nočno vstajanje zaradi joka. Čez nekaj let vožnja otrok od dejavnosti do dejavnosti, usklajevanje urnikov in biti na dveh mestih hkrati. Pospravljeno in čisto stanovanje, dnevno doma skuhan obrok.

Dan ima 24 ur. Časa zmanjka za naju, prijatelje in hobi. Naenkrat smo v krogu. Krog nima začetka niti konca. Utrujeni smo, oddaljujemo se, pogovor je le še dogovarjanje, da jutro spravimo skupaj z večerom, skrbi nas kredit in hipoteka, skrbi nas, ali bo z otroci vse v redu, jezi nas, ker preveč delamo in premalo zaslužimo, jezi nas, ker on ali ona ne razume mojih skrbi, ker je brezbrižen/brezbrižna. Smilimo se sami sebi, ker smo tako obremenjeni, tako nerazumljeni, tako sami. Vsako noč spimo bolj vsak na svoji strani. Prepričujemo se, da imamo pravico do vikend odklopa s prijatelji, da si napolnimo baterije. Slaba vest trka ali pa slišimo očitek ob vrnitvi. Ujeti smo v vsakdanu, v obveznostih in dolžnostih. Ta občutek ujetosti vse skupaj le še poslabša.

Spet se primerjamo. Zakaj drugi zmorejo, jaz pa sem kot ožeta krpa. Kaj je z mano narobe? Kaj delam narobe? Kako sem lahko tako nesposoben/nesposobna? Več moram dati od sebe. Če drugi lahko, bom tudi jaz. In se zaženemo znova in znova. Navadimo se na nemir, na utrujenost, na pritisk, ki ga čutimo v sebi, k zdravniku gremo po zdravila zaradi bolečin, nespečnosti, slabega počutja ali pa z zelišči uspemo ublažiti in potlačiti neprijetnosti. Spregledamo sporočila in iščemo hitro rešitev. Delal bom enako, a hočem drugačen rezultat. Peljem se proti Mariboru, ker hočem priti pravočasno na Jesenice.

Nekje pri štiridesetih useka. Telo in duh ne zmoreta več. Noben stroj ne zmore toliko kot telo. Iz leta v leto s polnim gasom od jutra do večera, ponoči pa skrbi, iskanje odgovora, kaj in kako naj še več in več naredim. Odtujeni smo, pregorimo, zbolimo. Stres izstavi račun.  

A nam še ni dovolj. Ne morem si tega privoščiti. Malo več bolj spal konec tedna in bom bolje. Pa ni. V enem ali dveh koncih tedna se telo ne more regenerirati, poleg tega pa je teden enak prejšnjemu.

Bolje bo nekje po letu dni, če se zazremo vase, predelamo čustva in občutke, zaradi katerih smo se gnali. Ob ponovni postavitvi prioritetne lestvice zadihamo, se zbližamo. Zavemo se, da smo največji pritisk ustvarili sebi sami. In začnemo delati na tem.

Odpravljamo občutek neustreznosti, nehamo se gnati po biti najboljši – perfekcionist. Občutek varnosti v nas nam dovoli biti dovolj dober. Kar je dovolj.

Odpravljamo občutek ogroženosti, nehamo biti kontrolor – control freak. V redu je, tudi če je narejeno malo drugače ali na drugačen način, kot smo si zamislili.

Nehamo biti ustrežljivi samo zato, da bodo z nami zadovoljni, nas imeli radi in nas ne bodo zapustili.

Ne pričakujemo več od ljudi, da nas bodo rešili.

Ne smilimo se sami sebi, ampak prevzamemo odgovornost za odločitve, besede in dejanja.

Ni nam treba več kazati in dokazovati svoje moči, ker zaupamo vase.

Ne iščemo izgovorov, ki nam ne koristijo.

Ko odpravimo strahove, jezo, razočaranja, žalost, užaljenost, samosmiljenje … pride do sprememb.  Čas prinese izkušnjo naših sprememb. Izkušnja je dokaz. Dokazi nam dajo moč in zaupanje za nove spremembe in zaupanje vase. Spremeni se naše mišljenje o nas samih. Spremeni se naša samopodoba.

Dan ima še vedno 24 ur. Mir v nas omogoča, da je dnevnega stresa manj in uspemo ga sproti predelati, zato ne povzroča več težav. Precej enostavno, ne gre pa čez noč.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

»Imeti korist« ima lahko negativen prizvok. Pomislimo lahko na to, da smo se na račun nekoga okoristili, da smo dobili ali vzeli nekaj, s čemer bomo drugega za nekaj prikrajšali. Ampak za uravnovešeno življenje moramo delati stvari, ki koristijo. Ravno te koristne dejavnosti nas vodijo in omogočajo življenje, ki si ga želimo.

Učimo se, beremo, premišljujemo, ker imamo od tega korist. Vѐdenje je korist. Zaradi znanja se nam v življenju odpre več poti, imamo več možnosti, manj se zanašamo na vѐdenje ali »vѐdenje« drugih in zato je tudi manj možnosti, da nas zavedejo.

Delamo zato, ker imamo od tega korist. Plačilo je denar, izdelki, prijeten dom, samozadovoljstvo ...

Koristno je, če smo dovolj telesno aktivni. S tem ohranjamo oz. krepimo mišično maso. Zmoremo več in v primeru bolezni, ko telo potrebuje veliko energije za regeneracijo, le to pretvori najprej iz mišic in šele pozneje iz maščobe. Enako je pri hujšanju, zato je koristno, da migamo.

Koristno je, če poznamo svoje šibke točke. Na kaj čustveno »trznemo«, kaj nas vrže iz tira, kako doživljamo čustveno in kako razumsko. S tem vѐdenjem se izognemo dramam in spregledamo čustvene manipulatorje.

Koristno je, če prepoznavamo svoja čustva in občutke. Hitreje predelamo stres in ga ne povečujemo ali podaljšujemo.

Koristno je, če nadzorujemo svoj um. Kakor hitro ga spustimo iz vajeti, bo skupaj s čustvi in egom napletel stvari, ki z realnostjo nimajo veliko skupnega. Neskladje nastopi, ker svoj notranji svet projiciramo v zunanjega in neizogibno pride do trka – razočaranje, prepir, žalost, užaljenost, jeza …

Koristno je poslušati razum in srce. Razum lahko slišimo, ko ukrotimo um in imamo v srcu mir.

Še in še bi lahko naštevala, pa ne bi vsega zaobjela. To najučinkovitejše lahko naredimo sproti sami. Vprašajte se:

»Ali ta misel koristi meni in ljudem okoli mene?«
»Ali to počutje koristi meni in ljudem okoli mene?«
»Ali to obnašanje koristi meni in ljudem okoli mene?«
»Ali ta odločitev koristi meni in ljudem okoli mene?«
»Ali imam jaz in ljudje okoli mene kakršno koli korist od tega?«

Sprašujte se, ker to koristi. Koristi vam in ljudem, ki so ob vas, so vam pomembni, jih imate radi in jim želite vse najboljše in najlepše v življenju.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Kadar ne prepoznamo svojih čustev, ko jih potlačimo, ustvarimo neke vrste jez, za katerim se ti neprijetni občutki nabirajo. Ker jih je vse več in več, so vse bolj in bolj na površju. V teh občutkih se začnemo dobesedno utapljati, kot bi se utapljali v vodi za jezom.

Nerazrešene in nerazčiščene stvari pridejo najhitreje na dan, ko smo v stiku z ljudmi, torej v odnosu. Najpogosteje smo osredotočeni na drugo osebo in ne nase, zato teh občutkov ne moremo predelati. Vsakokrat, ko se osredotočimo na drugo osebo, ostajamo na mestu ali pa se še bolj utopimo.

Poglejmo na primeru:

Precej naporen odnos je tašča – snaha. Prepiri in solze ne rešijo ničesar. Če bi se ti dve osebi osredotočili nase, bi bil odnos prav prijeten in bi druga od druge dobili veliko. Lahko pa druga drugi samo jemljeta in se utapljata v svojih občutkih.

Kaj želi snaha? Želi si sprejetosti v moževo družino, želi potrditev, da je dovolj dobra, da je ustrezna, da jo sprejmejo, upoštevajo in imajo radi. Nič nemogočega, če te želje, hrepenenja in potrebe niso prevelike. Niso na lestvici od 0-10 nad 5. Ljudje smo socialna bitja in rabimo povratne informacije, rabimo potrditve, še prej pa rabimo tudi dovolj polne »prostorčke«, kamor te potrditve lahko »pristanejo in se ugnezdijo«. Vem, da zveni čudno, samo nekako bi rada razložila. Če ima snaha pri tem primanjkljaj, jo že najmanjše neodobravanje, nestrinjanje, drugačno mišljenje ali premajhen odziv prizadene, vrže in tira. Pred jezom se nakopiči več vode. Čustvena posoda se ji še bolj izprazni in potreba po potrditvi je že močnejša. Ko minejo meseci in leta, je te vode, teh neobvladljivih, že zdavnaj zmešanih občutkov neustreznosti, želje po priznanju, po upoštevanju, po sprejetju … tako veliko, da postane ena sama zmešnjava, snaha utopljena v teh občutkih in že sama misel na taščo ji povzroči jezo, stisko, nelagodje, osredotočena je le še na slabo in še tisto, kar sploh ni bilo mišljeno slabo, njen nezavedni del prevede kot novo nesramnost.

Kaj želi tašča? Ne želi izgubiti družine, ne želi imeti praznega gnezda, 30 let jo je nekdo potreboval, bila je pomembna, bilo je po njeno, ker ji je to prinašalo občutek varnosti, žrtvovala se je za družino, otroke in s tem je dobila občutek, da je dobra. Če je kot biti mati dobila več prijetnih občutkov kot biti žena, je z možem izgubila stik in tako v njenem svetu ostaja sama. V bistvu izgublja vlogo, ki ji je leta prinašala veliko dobrih občutkov in v nezavednem se vse upre. Razumsko ji je jasno, ampak jasno je tudi že nam vsem, da razum kaj hitro izgubi vlogo in moč, ko človeka preplavi veliko čustvene energije. Vlogo hoče obdržati, zato bolj ali manj zavedno, jasno in glasno, agresivno ali pasivno agresivno želi obdržati svoj »smisel življenja«.

Po letih skupnih stikov druga druge več ne preneseta. Utapljata se v vodi pred jezom, njuni »prostorčki« kričijo od pomanjkanja in druga v drugi vidita samo še slabo. To traja in se le še potencira tako dolgo, dokler vsaj ena od njiju ne zazre vas.

Kaj želim?

Kaj pričakujem?

Kaj potrebujem?

Kako se počutim ob njej?

Kaj se mi zdi, da mi jemlje?

Kaj je tisto, kar me moti in zakaj me moti?

Kaj bi dobila ali imela, če temu ne bi bilo tako?

Opazovalca sta mož-tast in sin-mož. Bolj kot je bila tašča »močna«, se pravi, več kot je imela čustvenega primanjkljaja v otroštvu, bolj je v letih zakona odrivala in postopoma kastrirala moža. Mož se postopoma od družine odmika, svojo čustveno posodo polni s kariero, prijatelji, hobiji, pijačo. Že zdavnaj je obupal, čeprav se morda nikoli ni resno vprašal, kaj je njegova vloga, kaj potrebuje žena, morda se tudi ona ni nikoli vprašala, kaj potrebuje on in tako sta se počasi odtujila, oddaljila, lahko si gresta zaradi razočaranja drug nad drugim celo na živce, v čustvenem smislu že dolgo drug drugemu ne dasta premalo. V odnos tašča – snaha je vpleten le toliko, kolikor mora poslušati taščino nerganje nad snaho. Že zdavnaj si je ustvaril svoj svet v kleti, delavnici, službi ali s hobiji.

Na udaru je sin – mož. Znajde se med dvema ognjema, med ženskama, ki ju ima rad. Ta ljubezen je različna, se ne deli in nobena ni prikrajšana pod pogojem, da tega ena ali druga ne zahteva od njega. Če mu je mati celo otroštvo verbalno in neverbalno dala vedeti, koliko se je zanj žrtvovala, se odpovedovala, vlagala vanj, čuti dolžnost. Občutek dolžnosti je včasih tako močan, da raje pobegne, kot da bi se z njim soočil. Na drugi strani žena pritiska, hoče, da se potegne zanjo, da dokaže, da mu je ona in njuna družina pomembna. Noče se odločati med eno in drugo, ker se mu v bistvu tudi ni treba.

V igro so bolj ali manj vpletene štiri osebe, in če vsaj ena ve, v čem je vzrok, lahko sčasoma doseže vsaj to, da se jez ne napolni in na vse skupaj ne uide iz vajeti, ker razbita vaza je ne glede na to, kako skrbno jo zalimate še vedno na robu novega razbitja.

Optimalno bi bilo, če bi se vsi štirje pogovorili sami s seboj in se vprašali, kaj si od drugega želijo, kaj jim manjka, predelali zamere, poiskali ranjene, spregledane, nevredne osebe v sebi, najprej dali sami sebi to, kar jim manjka.

V snahino življenje sta vstopili dve osebi, ki sta prav prijetni, zabavni in družabni in ni jima treba dokazovati, da je dovolj dobra. Ob njiju je sproščena in različna mnenja so le mnenja, o katerih lahko premisliš ali pa jih skozi druga vrata spustiš na plano. Če so njeni prostorčki napolnjeni, če je njena čustvena posoda polna, izrečenih besed ne jemlje osebno, ker tako tudi niso mišljene in ne tekmuje ne s taščo, ne s tastom.

Tašča ni izgubila sina, ampak je dobila osebo, ki jo ima njen sin rad, ki ji zaupa in s katero bo morda imel otroke. Snaha in vnuki obogatijo njeno življenje, če je njena čustvena posoda polna in prostorčki zapolnjeni. Če je v harmoniji, se bo prihodnosti veselila, bolj se bo lahko povezala z možem in delala stvari, ki jih je v preteklosti dala na stranski tir.

Če tast in mož ni že čisto obupal, ima zdaj priložnost, da pride ženi naproti in se ponovno povežeta. Postaviti mora novo lestvico prioritet, prerazporediti svoj čas, se pogovoriti s sabo, koliko zamer je v njem še vedno aktivnih. Priložnost ima, da se vpraša, kako želi preživeti naslednjih 30, 40 let.

Vprašanj je neskončno. Več kot se boste spraševali, več odgovorov boste dobili. Odgovori so v vas, ne v meni. Zato naj vam ne bo škoda časa, ki ga na ta način podarite sebi. Postanite si pomembni in imejte se radi.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Zapuščenost je neprijetno čustvo. Odraščanje v čustveno hladni družini povzroči, da močno hrepenimo po sprejetosti in pripadnosti. Problem je, ker je »osnova« zapuščenosti zelo globoka in se grožnje pred zapuščenostjo ne moremo znebiti. Ne glede na to s kako ljubečimi ljudmi smo obdani, globoko v nas še vedno preži strah, da bomo spet ostali sami, spregledani, nikomur pomembni. Ta grožnja vpliva na naše razpoloženje, reakcije, obnašanje … Ne znamo in ne zmoremo se sprostiti. V nas ves čas poteka proces, kako prepoznati nevarnost ponovne zapustitve, kako to preprečiti. Pri tem imajo veliko vlogo prepričanja. Prepričanje je verjetje. Verjamemo, da če bomo delali tako in tako, ali bomo takšni in takšni, se to ne bo zgodilo. Ampak …

… se zgodi. Zgodi se to, da nekdo nima časa takrat, ko to želimo. Zgodi se, da nekdo ni dovolj pozoren po naših merilih in pravilih. Zgodi se, da nekdo odide iz našega življenja, ker so naše želje, hotenja, prioritete postale različne. Zgodi se točno to, česar se najbolj bojimo in točno to, kar smo hoteli preprečiti.

Ko je v nas grožnja pred zapuščenostjo, je eno od prepričanj lahko to, da moramo biti pozitivni in zato bodo drugi radi z nami. Drugo, da moramo ustreči. Da v drugih ne smemo povzročiti nelagodja ali celo jeze. Da če se bomo zares potrudili, in bomo res zelo dobri, nas ne bodo zapustili. Trudimo se ne glede na to, kako se v sebi počutimo. Ustrežljivi smo, stisnemo zobe in z dobro voljo in nasmehom naredimo, kar drugi od nas želijo, pazimo na to, da ničesar ne odklonimo, ne postavimo meje. Skrbimo za druge, jim pomagamo, poslušamo, organiziramo, kupujemo, vozimo, izpolnjujemo želje … Čas, denar, trud vlagamo v odnose. Trudimo in skrbimo za druge, da bodo posledično drugi poskrbeli in se potrudili za nas.

Ves ta čas je grožnja v nas na preži. Tehta, meri, kritizira in dvomi. In zlepa ni dovolj ali dovolj dobro. Iz dneva v dan čutimo manjša razočaranja, a vložimo veliko volje in energije, da to popravimo. To nam pobira energijo, večino časa smo v stresu, a se ga niti ne zavedamo, ker se stresnega stanja navadimo. Ne vemo, da bi lahko bilo drugače. Ne vemo, kako izgleda sproščeno življenje. Ne verjamemo, da se drugače sploh da živeti. Verjamemo v to, da bomo z večjim trudom končno dobili. In se še bolj potrudimo.

S prepričanji, ne splača se, ljudem ne morem zaupati, vsi gledajo samo nase, slej ko prej me bodo zapustili, nikomur več ne verjamem in zaupam, gremo v drugo skrajnost. Ljudi ne pustimo k sebi, nočemo bližine, nočemo ponovnega razočaranja, ne upamo stkati vezi z drugimi ljudmi in zato tudi ne moremo prejeti tega, kar nam ponujajo in dajejo. Ne upamo več upati.

V resnici je tako, da ves čas mi zapuščamo sami sebe. Tako kot si starši niso vzeli časa za nas, točno tako si ga ne vzamemo mi. Tako kot je bilo staršem pomembno vse drugo, tako so nam pomembni vsi drugi. Postanite si pomembni. Podarite, poklonite, vzemite si čas zase. Potrudite se zase. Vložite vase. »Dovolj imam tega strahu pred zapuščenostjo. Karkoli naredim, kakorkoli se potrudim, vedno znova se znajdem na začetku. Polnoleten/a sem, zmogel/zmogla sem že težje stvari. Soočil/a se bom s tem in slej ko prej mi bo ratalo. Ne zanima me, kako dolgo bo trajalo. Ker ta strah pred osamljenostjo je v meni predolgo.« Povejte si s svojimi besedami. Zapišite jih. Odločite se. Razjezite se. Jeza vam bo dala moč, žalost in obup vam jo jemljeta.

Preverjen način, kako se znebiti občutka zapuščenosti, je povezava z notranjim otrokom. V knjigi Čarobni odnos je postopek opisan. Bolj kot boste vadili, bolje vam bo šlo. Na začetku boste morda čutili hkrati ugodje in odpor. Pojdite postopoma, bodite nežni, a vztrajni. Ta notranji otrok je vaše bistvo, povezava z dušo, pot k sebi, k miru, k sprejetosti. Ne zapustite ga, vedno znova se vračajte k njemu, vse lažje bo in vse bolj bo prijetno. Lahko bo trajalo tedne ali mesece. Kaj je nekaj tednov ali mesecev proti letom, ki vas še čakajo? Trudili se boste v vsakem primeru.

Občutki so merilo. Ko se prepričujemo v glavi, redko to tudi občutimo. Ko se pogovarjamo z notranjim otrokom, to občutimo. V tem je razlika in s tem se spremeni naš svet. Znotraj smo drugačni, zato je tudi zunanji svet drugačen.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Slovenci smo skromen narod. Ponosni smo na to. Skromnost je vrlina in to vrlino želimo prenesti na otroke. Želimo pridne in skromne otroke. Preziramo ljudi, ki imajo več. Še bolj preziramo ljudi, ki si želijo še več. »Skromnost je lepa čednost. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni,« sta pregovora ob katerih smo zrasli. »Ne bahaj se in ne bodi nadut, saj se lastna hvala pod mizo vala.«

Na forumih lahko spremljamo prerekanja, kdo zna preživeti z manjšim mesečnim dohodkom, kdo zna skuhati kosilo za 1 evro s tremi hodi in zraven še zatrjuje, da z malo iznajdljivosti ni težko. Jasno je, da javni uslužbenci preveč zaslužijo za kofetkanje v službi, jasno je, da privatniki živijo na visoki nogi zaradi izkoriščanja delavcev in predragih storitev. Uspeh drugih težko prenesemo. »Naj sosedu crkne krava, če je že sami nimamo.« Pehanje za denarjem je vredno prezira. Skromni smo in na to ponosni, a hkrati se revščine sramujemo in težko prosimo za pomoč. Svetu hočemo kazati, da imamo, a hkrati hočemo biti skromni. 

Slovenci smo tudi darežljiv narod. Humanitarna zbiranja denarne in druge materialne pomoči vedno znova presenetijo. Pravzaprav bi bilo presenečenje, če humanitarna akcija ne bi uspela. Radi in z veseljem pomagamo. Pomagamo lahko zato, ker imamo. Na to smo lahko ponosni in prav bi bilo, da bi ta ponos tudi občutili.

Skromnost je lastnost, zaradi katere lažje živimo. V sebi smo pomirjeni, saj ni pritiska po nenehnem pehanju in dokazovanju. Problem nastane, če je skromnost vrlina s katero se želimo ponašati. To dvoje ne gre skupaj. Skromnost tako postane lastnost s katero dokazujemo, da smo boljši od drugih ljudi. V tem primeru mora skromnost spremljati tudi pomanjkanje. Pomanjkanje pa sproži želje. Neuresničene želje sprožijo nezadovoljstvo. Krog je sklenjen. Nastane drama v kateri ne uživamo, a vseeno ne moremo brez nje. Kamorkoli se obrnemo, lahko nekoga napademo. Kot preganjalci udrihamo čez državo, službo, družbo, prijatelje, partnerje in otroke. Država samo jemlje in nič ne da in pozabimo na to, da živimo v zgornji četrtini vseh držav glede varnosti, možnosti in obilja. Drugi manj delajo in več zaslužijo, čeprav si samo domišljamo, da poznamo naravo njihovega dela. Ko smo v vlogi napadalca ali žrtve, naš svet res ni lep in spodbuden. Zaključimo lahko celo, da ni nikjer slabše države, kot je Slovenija.

Vem, da malo pretiravam, a se včasih le zaradi pretiravanja lahko malo zamislimo. Kje sem jaz? Kako jaz o tem razmišljam? Kaj jaz cenim in preziram? Kaj si želim? Koliko se to sklada z mojimi vrednotami? Ali mi morda nezadovoljstvo povzroča notranji konflikt za katerega niti ne vem? Če bi bilo vse mogoče, kako bi živel, kaj bi imel in kako bi se ob tem počutil? Odgovor na zadnje vprašanje vas bo presenetil.

Skromnost ni vezana le na denar in materialne dobrine. Skromni smo, zato se ne pohvalimo. Čakamo, da nas pohvalijo drugi. Čakamo, da vidijo naš trud in dosežke. Čakamo na hvaležnost. Čakamo, da nam vrnejo. Čakamo, da nas nagradijo. In slej ko prej smo razočarani. Ker ni po našim pričakovanjih in ker je premalo.

Skromni smo, zato ne povemo, kaj želimo. Čakamo, da bomo izbrani, da bodo drugi znali brati naše misli, da bodo začutili, kaj si želimo, da bodo pozorni, ljubeči, da nas bodo osrečili, da bodo cenili, kar smo v njih ali odnos vložili. In smo slej ko prej razočarani. Dvojno sporočilo je vedno problem. »Ničesar si ne želim,« in ko ta nič dobi, je užaljen/a, ogorčen/a, jezen ali jezna z očitkom, kako je nekdo lahko tako nečuten, ignorantski, neljubeč in nepozoren.

»Ne, ne, je že v redu,« pa niti približno ni. Vidi in čuti se.

»Povej, ker ne vem, ne znam brati misli, ne morem uganiti.«

»Ne. Če tega ne veš, nima smisla, da ti razlagam.«

Lahko si domišljamo, da smo skromni, a nam ni nikoli dovolj, ali pa ni dovolj dobro. Zavidamo, a si ne priznamo. Občutimo razočaranje, krivico, užaljenost, jezo, lahko postanemo arogantni zaradi občutka nevrednosti, nepomembnosti. Zaradi notranjega konflikta med prepričanji in željami, pohlep, zavist, želje po uničenju, maščevanju … izgubljamo notranji mir, razžira nas, ne pusti spati in uničujejo odnose. 

Prav je, da imamo želje in cilje. Prav je, da si želimo več in bolje. Brez tega ni napredka. Priznajmo si, da si marsikaj želimo. Začutimo, da s tem ni nič narobe. Zato še nismo slabi in obsojanja vredni. Prav je, da se ozremo okoli sebe in rečemo prijatelju: »Zavidam ti, jaz bi tudi, a ti hkrati iz srca privoščim,« in ob tem tudi tako čutimo. V tem zavidanju ni nič slabega, je le neizpolnjena želja, ki se na ta način v prihodnosti lahko izpolni. Povejte, kaj želite, in to boste dobili. Zato dobro premislite, da vam kasneje ne bo žali in se boste pritoževali.

Ravnovesje med skromnostjo in pohlepom prinaša notranji mir in samozadovoljstvo. Cenimo in smo hvaležni, kar nam življenje prinaša, omogoča nam, da hitro predelamo stres zaradi razočaranja. Ne oklepamo se, zaupamo življenju in čutimo hvaležnost.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Novo leto, nov začetek. Zaobljub se držimo tako dolgo, dokler je dovolj energije odločitve. Potem prevagajo čustva, prepričanja in pretekla prtljaga. Navadno je po treh tednih vse po starem. Če res hočete kaj spremeniti v svojem življenju, potem se soočite s čustvi in prepričanji. In prtljago bi morali pustiti v minulem letu. Ampak mi se oklepamo in ne spustimo. Pa ne da se nam. »Pa pretežko je. Pa ni enostavno. Pa jaz tega ne zmorem. To ne gre tako. Tega se ne da pozabiti.« In vlečemo sabo iz leta v leto v prepričanju, da to lahko naredi nekdo drug namesto nas.

Vedeževalka ve. Horoskop ve. Če bodo zvezde na moji strani. Pa ta polna luna. Ves teden pred polno luno se počutimo slabo in še tri dni po tem. Oh ja.

Ali veste kolikšen vpliv ima polna luna na vas? Ali veste, zakaj je ob polni luni težko? Ali veste, zakaj je PMS naporen? Ali veste, zakaj vas retrogradni Merkur ustavlja? Ali veste, zakaj vam ob slabih napovedih horoskopa upade življenjska energija? Zakaj vas postane strah, izgubite upanje, postanete slabe volje in nerazpoloženi? Zato, ker ste prepričani, da to drži. Ne verjamete vase, ne verjamete v življenje, ne zaupate si, zato iščete potrditev zunaj. Bolj kot se od sebe oddaljujete, slabše se počutite. Namenite to leto sebi. Prevetrite se, prečistite, prezračite in zmečite navlako preteklosti stran. Življenje je vaše, življenje je tvoje.

Če vas lunca gunca, imate od nje korist. Korist polne lune je ali so izgovori. Ker je polna luna … Krivda ni naša, ampak od lune. Luna je kriva. Nisem jaz kriva, ampak PMS. Takrat stresamo slabo voljo po vseh in povsod. »Ne morem pomagati. Tako pač je.« Luna in PMS. Polna luna in PMS privlečeta na dan to, kar je v nas. To je najboljši čas, da se s tem soočite. Občutite to, kar je v vas. Ta čas posvetite sebi. Kako se počutim, kaj občutim, v kakšne misli sem se ujel/a …?  Priznajte si, soočite se in se odločite, ali to hočete ali ne. Odločitev je vaša. Moč za spremembo je v vas. In izgovori tudi. Pretehtajte, premislite. Kaj je lažje? Izgovor. Kaj je dolgoročno koristno? Soočenje s seboj in odstranitev čustev, ki vsak mesec sproti kot cunami pridrvijo v vaše življenje, da ga potem dva tedna spet sestavljate.

Sreče, zdravja, ljubezni, notranjega miru ne boste dobili zaradi deljenja objav ali pošiljanja verižnih pisem. Ta pisma so sploh nekaj najboljšega. Nekaj v tem stilu: »Si najboljša oseba … blablabla … če tega ne pošlješ žnj ljudem naprej, te bo doletela nesreča.« Čisto zares se vprašam, ali ta oseba sploh ve, kaj pošilja. Ne, ne ve. Ve samo, da ne želi nesreče. Občutek nemoči v njej je tako močan, da logika in razum odpovesta. Strah pred nesrečo prevlada in za to preprečitev je pripravljena narediti vse, kar piše. Ampak verižna pisma so samo nadležna. Kako pa bo ta oseba odreagirala, ko bo šlo res zares? Kako bo lahko sprejela najboljšo odločitev? Koliko ljudem bo nasedla? Koliko ljudi jo bo pretentalo? Koliko in kakšnim izmišljotinam bo verjela samo zato, da bi imela lažje in lepše življenje? Življenje ponuja, mi se odločamo kaj bomo vzeli in kaj pustili.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ali je dvom dobro ali slabo čustvo? Ali dvom škoduje ali koristi? Kaj vi mislite? Kakšno je vaše prepričanje o dvomu? Ali vam je dvom kdaj koristil ali škodil? Čustva so pokazatelj, so kompas, kaj se v našem življenju dogaja, kako ga doživljamo, dajejo nam potrebno energijo, ali pa nam jo jemljejo. Edino čustvo, ki je vedno in samo dobro, je ljubezen in čustvo, ki nikoli ne koristi je sovraštvo. Vsa ostala čustva pa nam pomagajo, da imamo več življenjske energije, da se pravilneje odločamo in da vedno znova spoznavamo sebe. In pri tem nam pomaga dvom.

Ne dvomite o tem, da ste čudež življenja in da ste edinstveni. Pri vsem ostalim pa vam ravno dvom pomaga, da živimo bolj uravnovešeno, da je naše življenje v harmoniji in zato manj stresno. Upam si trditi, da premalo dvomimo in smo prevečkrat preveč prepričani.

Tako kot ostala čustva, je tudi dvom treba imeti pod kontrolo. Mi nadziramo dvom in ne dvom nas. Za to potrebujemo notranjo trdnost, zdravo jedro, občutek moči in občutek lastne vrednosti. Brez tega dvom obvladuje nas in nam prej škodi kot koristi. Zamaje nas pripomba, vprašanje, drugačno mnenje. Ne upamo se odločiti. Cincamo, premišljujemo, se že skoraj odločimo in spet premišljujemo in dvomimo. V kaj? V odločitev? Vsekakor. Ampak zakaj? Ker nimamo občutka moči, strah nas je krivde, obsojanja, neustreznosti, nestrinjanja, neuspeha … Strah nas je posledice. In vsa ta nezavedna čustva prevzamejo oblast nam nami in se odločimo na podlagi teh čustev in ne na podlagi dejstev. Obrambni mehanizmi in prepričanja podprejo prej našteta čustva in večkrat se zgodi točno to, kar si najmanj želimo in česar smo se najbolj bali. Odločimo se napačno.

Ko nas preplavijo in ugrabijo čustvene energije jeze in užaljenosti, ko se po glavi rolajo misli in natolcujejo, ko se zataknemo za misel, stavek, dogodek, ko krepko skrenemo s poti in gre vse precej navzdol, takrat je smotrno podvomiti v naša čustva, misli, prepričanja in dejanja. Ali je res temu tako kot mislim, si predstavljam, sem prepričan ali so celo domišljam, da vem? Opisano stanje je daleč od ravnotežja, harmonije, ravnovesja.

Bolj kot smo daleč, bolj napačno si vse predstavljamo, razumemo in si razlagamo. Smo v stresu in stres zahteva takojšnjo akcijo. Zato stvari naredimo v afektu. Očitamo, natolcujemo, se prepiramo, maščujemo, ignoriramo, obrekujemo, zaključujemo, jezimo, jočemo in se smilimo sami sebi … Smo na enem bregu, ostali so na drugem. Na našem bregu je poleg nas še krivica. »Delam več kot drugi, pa nihče ne vidi, ni hvaležen, ne razume, ne pomaga.« Z nami je prizadetost. »Kako so lahko takšni? Kako so lahko tako brezobzirni, da niti malo ne pomislijo name? Kako so lahko tako izkoriščevalski?« Družbo dela režiser: »Vedeti moraš, da se ti ves svet posmehuje in se iz tebe norčuje. Vedo, da si neumen. To so načrtovali, se dogovorili. Ves čas so ti lagali. Zdaj vidiš, da so hinavski, da te nihče nima rad, nihče te ne ceni. In to sploh še ni konec. Zdaj se bo šele začelo. Zdaj bodo … in komaj čakajo … se dogovarjajo … in obrekujejo …« Pomagajo mu prepričanja: »Veš, da nikomur ne smeš zaupati. Predobrega človeka vsi izkoristijo. Če preveč popuščaš, te povozijo. Bolj kot si brezobziren, bolj te cenijo. Nikoli ne smeš pokazati pravih čustev.« Pridruži se ubogi jaz: »Zakaj se meni to dogaja? Zakaj nimam sreče? Zakaj drugi dobijo vse, pa niti migniti jim ni treba, jaz ne dobim ničesar? Zakaj si moram vsako stvar izboriti?« V ospredje se lahko zrine manjvrednost: »Pa kaj si sploh pričakoval? Poglej se! V ničemer nisi dober, ne znaš kot drugi, ne izgledaš dobro, neumen si in točno to si zaslužiš. Zakaj bi te kdorkoli upošteval, saj narediš kup napak in nobene stvari ne narediš dobro.« Morda jezi uspe premagati manjvrednost: »Ne dovoli tega! Povej jim, kar jim gre! Povej jim, kakšni so! Ti si odkrit in iskren in zato lahko vsakemu vse poveš! Naredi že nekaj in ne dovoli, da te imajo drugi za neumneža, butca, budalo ... in se ti še bolj smejijo!« Skratka, na bregu je ena sama zmeda. Vsi govorijo drug čez drugega, kričijo, ukazujejo, silijo, tlačijo, pride še ego, ki nas povzdigne, dokler nam ne poči film, ko ne moremo več potrpeti, ko imamo vsega dovolj, ko ne zmoremo več. In v tem stanju nekaj rečemo in/ali naredimo. In to ni dobro, ker smo rekli in/ali naredili v afektu.

Zato podvomite. Podvomite, preden rečete ali naredite. To, kar čutite, je res. A podvomite v to, da je vaša razlaga pravilna. Da je res tako, kot mislite.

V odnosu je resnica redko ena sama. Spomnimo se zgodbe o slepih ljudeh in slonu. Šest slepih je srečalo slona.

Prvi je otipal okel in je rekel: »Slon je podoben veji.«

Drugi je otipal rep in rekel: »Slon je podoben vrvi.«

Tretji je otipal trup in rekel: »Slon je podoben steni.«

Četrti je otipal nogo in rekel: »Slon je podoben stebru.«

Peti je otipal rilec in rekel: »Slon je podoben kači.«

Šesti je otipal uho in rekel: »Slon je podoben pahljači.«

Skregali so se, odšli vsak na svojo stran v prepričanju, da poznajo resnico in da se jim je zgodila krivica.

Ker poznamo svojo resnico, resnico nekoga drugega lahko sprejmemo kot nagajanje, laž, norčevanje iz nas, neupoštevanje … in zato svojo resnico branimo. Eden in drugi. In dva sta za prepir dovolj. Tudi če se ne skregate, je čustvenih energij dovolj, da ste razburjeni in v stresu. Dokler se ne pomirite, ta razburjenost vpliva na vas in ljudi v vaši bližini, ker se drugače odzivate, manj prisluhnete in hitreje vzkipite ali pa ste še bolj užaljeni. Ne da bi vedeli kdaj, kako in zakaj se lahko znajdete v začaranem krogu krivic, izdaj, nerazumevanja, razburkanega uma, ki je ušel iz vajeti in ega, ki spet kraljuje, vas tlači, ponižuje in sili v nekaj, česar nočete. Nočete borbe, nočete dokazovanj, nočete besed, ki ranijo in bolijo, nočete tišine … Večina ljudi hoče razumevanje in ljubezen. Če hočete razumevanje in ljubezen, podvomite. Ne vase, ampak v svoja prepričanja, svojo resnico, v svoj um in ego.

Živimo med dvema skrajnostma. Ponoči je pretemno, podnevi presvetlo, pozimi prehladno, poleti prevroče. Nekateri jedo premalo, drugi preveč, vozimo lahko prepočasi ali prehitro in primerov je še in še. V obeh skrajnostih je neudobno, naporno ali celo nevarno. Najbolj prijetno, zdravo in varno je nekje na sredini. »Zlata sredina.« Nič drugače ni z našimi čustvi. Čustvena zlata sredina je harmonija – notranji mir. Stremite za tem in ravno dvom vam lahko pomaga tega.

Evforija je skrajna oblika občutka sreče in moči. Brezup je skrajna oblika žalosti in brezizhodnosti. Zato poudarjam, da naredite vrednostno lestvico, ocenite moč nekega čustva ali prepričanja. Za to rabite samo malo časa. In tega časa je bistveno manj, kot časa, ki ga boste morda kasneje rabili za popravljanje, če bo sploh popraviti dalo.

Opazujte, vse ves čas kroži in vse je povezano. Nekaj moram dati, da potem nekaj dobimo. Čas lahko namenite temu, da znova in znova iščete notranje ravnovesje, ali temu, da druge popravljate, vzgajate, zahtevate, očitate, prepovedujete, vlagate … Ljudje sprašujejo: »Kako se naučiti živeti s paničnimi napadi?« Koliko časa in energije izgubijo ob vsakem napadu, kako omejeno je njihovo življenje, koliko strahu, misli in prilagajanja namenijo temu, ko se ves čas sprašujejo: »Ali bom zmogel ali ne?« Naj raje podvomijo v svoje prepričanje, da je edini način ta, da se naučijo živeti s tem. In besedo »panični napad« lahko zamenjate s katerimkoli drugim problemom. Naj podvomijo v to, ali je njihov občutek nemoči realen, ali je njihova samopodoba realna. »Ničesar ne naredim dovolj dobro,« a rezultati so nadpovprečni. »Vem, kaj si misli. Vem, zakaj je to naredil ali to dela. Vem, kaj naklepa.« Podvomite v to svojo resnico.

V mirnem času, v času, ko ste v harmoniji, ko čutite notranji mir, se pripravite na to, kako boste odreagirali, ko vas ponovno preplavijo čustvene energije in misli. »Takrat se bom najprej umiril. Ni tako kot izgleda. Najprej se umirim in potem odreagiram.« Napišite na list papirja. »Ko bo hudo, bom najprej deset krat prebral te stavke.« Pripravite se in spodrsnilo vam bo. Nič hudega, naslednjič boste ponovno poskusili in naslednjič tudi in opazili boste, da se vsakokrat prej umirite in da se umirja vaša okolica. Vedno imate najmanj dve možnosti. Druge navadno nočemo, ker je vezana na preveč čustev, ki jim nismo kos. Podvomite v to. Zmorete. Morda ne takoj, ampak vi odločate, čemu boste posvetili svoj čas.

In na koncu podvomite tudi v svoj dvom. Vaši občutki, vaše počutje in razpoloženje je pravo merilo. Kako se počutite pred odločitvijo? Spregovorite, premišljujte, pretehtajte, spremenite odločitev, počakajte nekaj ur ali dni in ob končni odločitvi boste čutili notranji mir. Ta odločitev je prava.

Ni vedno vse odvisno od nas in negotovost ustvarja nemir. Ko ste naredili vse kar morate in zmorete, prepustite. Ni več v vaših rokah. V vaših rokah pa je nemir. Ukvarjajte se njim. Odpravite ga z besedami, stavki ali načinom, ki vam ga ponujam. Odpravite strah, odpravite dvom. Ko ste se enkrat odločili, vam dvom ne koristi več.

Življenjskih situacij je veliko in vsaka je posebna. Najbližja univerzalna rešitev je, da skrbite, da so nihanja čim manjša in da ste čim večkrat blizu notranjemu miru. Kljub temu, da je včasih dela precej, da je naporno, da se vam bo tisočkrat zdelo, da ne zmorete ali da nima smisla, boste na koncu ugotovili, da ste na ta način izgubili najmanj denarja, časa in zdravja. Pridobili pa boste precejšnje zaupanje vas in zdravo samopodobo. In še presenečenje za konec. Vaš odnos do sebe bo drugačen, boljši, mehkejši, tolerantnejši, bolj razumevajoč in bolj ljubeč. Kakor znotraj, tako zunaj. Nekega dne se boste začutili, da ste obkroženi z ljudmi, s katerimi je prijetno živeti in nenaporno komunicirati.

PS: V kaj zdaj dvomite? 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Večino stvari v življenju rečemo in naredimo v dobri veri, da je tako prav, pravilno, pravično.

Otroke vzgajamo, se z njimi ukvarjamo, jim svetujemo in prepovedujemo, jim dajemo izbiro, postavljamo meje ali pa tudi ne v dobri veri, da jim to koristi, da je za njih dobro, da bodo zato odrasli v zrele, odgovorne osebe in da bodo srečni. Želimo, da so naši otroci srečni in za to naredimo vse.

V dobri veri se do partnerja obnašamo tako, da bo najin odnos napredoval in da bova vse bolj in bolj povezana.

V dobri veri skrbimo za dom, pospravljamo, kuhamo, čistimo in se tudi jezimo in sitnarimo, če je drugače, kot smo si zamislili.

V dobri veri prijatelje poslušamo, jim svetujemo, se skupaj zabavamo, da bo naše prijateljstvo lepše in močnejše.

V dobri veri delamo v službi več in več in še več, smo tiho, potrpimo in upamo, da bodo opazili naše pridno delo.

V dobri veri ljudem povemo, kar nam tisti trenutek pač pade na pamet, ker smo pošteni, odkriti in takšni kot smo.

V dobri veri zahtevamo in/ali postavljamo meje.

Naštevala bi lahko še in še. Podlaga, vzrok, da delamo »v dobri veri« so naša prepričanja. Prepričanje je verjetje. Verjamemo v neko trditev. Ta trditev je v nas nastala zaradi lastne izkušnje in spremljajočih čustev. Problem nastane, če je trditev napačna, če je verjetje zmotno in zato kljub delovanju v dobri veri škodujemo sebi in ljudem, ki jih imamo radi.

In spet smo pri prepričanjih in čustvih. Prepričanje lahko spremenite, ko predelate čustvo ali čustva, ki je ali so vezana nanj. Najprej pa moramo znati čustva in občutke prepoznati. Kolikor se sliši to enostavno, se v praksi pokaže, da temu le ni tako. Najpogosteje prepoznamo čustva in občutke, ki so posledica globljih, skritih in/ali potlačenih čustev. Z lahkoto prepoznamo čustva, ki jih začutimo ob določenem sporočilu ali dogodku - jezo, užaljenost, krivico, pogrešanje, žalost, krivdo, dvom, ljubosumje, neugodje, ponižanje, sram, sovraštvo … težje pa prepoznamo čustva, ki smo jih potlačili in le čutimo, da se ne počutimo dobro, čutimo stisko, tesnobo, doživimo panični napad ali čustva, ki smo jih vezali na prepričanja.

Najmočnejša vezana čustva na prepričanja so strah, vrednost, pripadnost, ljubezen … Prepričanje je verjetje, je pravilo, kaj in kako se bo nekaj zgodilo ali ne bo zgodilo. In prepričanju verjamemo v dobri veri. Zato se ga oklepamo, branimo in ga težko spremenimo. Kdorkoli podvomi v naše prepričanje, se zbudi čustvo ali čustva, ki so vezana nanj s takšno silo, da se o tem nočemo pogovoriti ali pogovoriti, nočemo in nismo sposobni slišati ali dojeti in se ga še bolj oklenemo. Negotovost je čustvo, ki ga nočemo. Raje napačno ali celo škodljivo prepričanje, kot podvomiti vanj.

Najmočnejša prepričanja imajo ljudje, ki v otroštvu niso naredili »prostorčka moči«. Njihovo prepričanje je: »Če ne bo po moje, bo vse narobe.« Občutek moči ni tisti, ki se kaže navzven, ampak občutek v nas - zaupanje vase in globoko vedenje, da zmoremo življenje. »Ne glede na to, kako bo težko in hudo, bom zmogel.« Prav je, da otroku pustimo, da stvari naredi po svoje, da doživi neuspeh, da ponovno poskusi in uspe, hkrati pa mu stojimo ob strani. Pustimo mu, da uredi po svoje, da se včasih otroško zaleti in tudi če mu spodleti, ga pohvalimo, ker je poskusil, ker si je upal. Vztrajamo na tem, da za svoja dejanja prevzame odgovornost in posledico. Vse napisano je del odraščanja primerno njegovim letom, ker se tudi občutek notranje moči ne zgradi čez noč. To pa otroku lahko omogočimo le, če imamo naš strah pod kontrolo, če na otroka ne vežemo lastne vrednosti, če do otroka čutimo ljubezen in ne odvisnost in mu dajemo občutek, da zmore, in da mu bomo stali ob strani in mu pomagali, če bo potrebno.

Če oseba nima občutka moči, je večino časa ogrožena. Ogroža jo vse in vsak, ki ne dela tako, kot velevajo njena pravila. Z leti osebo izčrpa nenehna borba, krivice, nerazumevanje okolice, slej ko prej se začne počutiti kot žrtev, življenje postane drama, kjer samo menja vloge, partnerje, prijatelje, delodajalce.

Občutek vrednosti je naša samopodoba. Samopodoba ni samozavest. Samozavest je lahko nabildano prepričanje v glavi, naša samopodoba pa je kljub temu lahko slaba. Oseba s slabo samopodobo pa pričakuje pohvale in zahvale. Pričakuje, želi in hoče, da drugi ugodijo njenim željam, da opazijo koliko naredi, kaj naredi in izkažejo hvaležnost in spoštovanje. Samozavestna je, za samopodobo pa rabi velik odziv odobravanja okolice, hoče biti v centru pozornosti. Ker to redko dobi v potrebni dozi občutek vrednosti, se čuti izigrano, nevredno, neupoštevano in nespoštovano. Boli jo in zato useka nazaj. Dovolj samozavestna je, da se upa prepirati, prepričana je, da ima pravico zahtevati, postavljati pogoje, ali se celo maščevati. Tudi tu je drama, ko oseba postane preganjalec, ker noče biti dolgo žrtev.

Oseba s slabo samopodobo in brez samozavesti, je polna krivde. Občutek krivde je tako močan, da lahko pride do prepričanja, da ni vredna, da živi, kaj šele, da kaj zahteva zase ali postavi meje. Njen edini cilj je vsaj preživeti. Spremlja jo občutek neuspeha, nevrednosti, živi v strahu, kaj vse bo storila narobe, ves čas dvomi vase. Uspešna je, ker se trudi, žene, a pohvale in priznanja je ne dosežejo. Z doseženim ni zadovoljna, ker je prepričana, da bi morala narediti bolje in hitreje. Pogosto pride do izgorelosti, tesnobe in depresije, ker je pritisk »biti dovolj dober« zanjo nedosegljiv. Drama se odvija v njej sami z vsemi slabimi občutki nezadostnosti, neustreznosti, samoobtoževanja, razočaranja in nezadovoljstva na sabo.

»Prostorčka« lastne vrednosti v otroštvu ni ustvarila, ker se starši niso ukvarjali  njo, ampak s seboj. Otrok jim je služil za odlagališče lastnega nezadovoljstva, morda ni uresničil njihovih sanj, uporabljali so ga v svoji drami, mu nalagali krivdo in odgovornost za lasten neuspeh, morda so ga poniževali, ga zasmehovali ali pa ga preprosto pustili ob strani, ko od njega trenutno niso nič hoteli.

Oseba z dobro samopodobo realneje oceni sebe in svoja dejanja, ne dvomi ves čas vas in če je treba, se tudi iskreno opraviči. V sebi je mirna, saj ve in sprejema svoje prednosti in se zaveda svojih pomanjkljivosti, a to v sebi ustrezno predela. Njeno razpoloženje ni odvisno od pohval in priznanj in ne čuti potrebe, da je ves čas v centru pozornosti.

Občutek osamljenosti je tako škodljiv, da znanstveno dokazano skrajšuje življenjsko dobo. Osamljenost ni vezana na samoto. Osamljeno se lahko počutite, ko vas obkrožajo drugi ljudje. Oseba opiše, da nikomur zanjo ni mar, da je spregledana, neslišana, neupoštevana, nevidena. Prepričanje, da nikomur ni mar zanjo utrjuje njen občutek osamljenosti in povečuje potrebo po pripadnosti.

Če otroka opazimo samo takrat, ko sitnari, nagaja, razgraja … če mu posvečamo pozornost samo, ko je kaj narobe, se občutek pripadnosti pri njem ne razvije v zadostni meri. Permisivna vzgoja možnosti izbire v otroku povzroči stisko. Že odrasli se večkrat težko odločimo, kaj šele otrok. Občutek dobi, da je sam za vse. Nista oče in mama tista, ki izbereta, on bi se pa temu uprl. Ko se otrok upre, se nauči sklepati kompromise in reševati probleme. Otrok v zahtevah sega više in više, se krepi njegov občutek moči in samopodoba, in  ko rečemo stop, se uči obvladati frustracijo. Hkrati pa ve, da je nekomu mar zanj. Nauči se dobivati in izgubljati. Zaradi jasnih in enakih pravil ve, da spada v skupnost. Krepi se njegov občutek pripadnosti in ni mu treba hrepeneti po njem.

Osnovnošolsko obdobje je najtežje v življenju, saj je otroški svet črno – bel. Otroci iščejo pripadnost in zato se ustvarjajo skupine. Skupino vodi tisti, ki ga drugi občudujejo zaradi tega, ker si dovolj upa, je dovolj fensi, nesramen ali brezčuten. V skupini ne morejo biti vsi, ker potem ni več skupina. Tak vodja skupine rabi nekoga, nad katerim se lahko izživlja. Otrok, ki ni sprejet v skupino in nad katerim se izvaja teror doživlja hude travme. Učitelji danes nimajo takšne avtoritete in sredstev, da bi to lahko uspešno preprečili. Tu je pomembna vloga staršev, da s pomočjo učitelja vsaj do neke mere ustavijo teror, še bolj pa, da otroka razumejo, se z njim pogovarjajo in mu povedo, da vstop v takšno skupino ne pomeni, da je zato boljši ali da ga zato nihče ne bo maral. Nasilje v osnovnih šolah je resen problem, ki bo rešljiv, ko bomo učitelje začeli spoštovati in jim zaupati, da svoje delo opravljajo dobro. Dokler pa starši hodijo k učitelju z odvetnikom, lahko pričakujemo le še več nasilja in več ran na srčku in duši otroka.

Oseba, ki je vstopila v svet odraslosti s takšnimi ranami in oslabljenim »prostorčkom pripadnosti«, bo v odrasli dobi marsikaj potrpela in na marsikaj pristala, da le ostane v neki družbi. Organizirala bo izlete in zabave, kuhala, kupovala karte za predstave, se prilagajala, na njeni prioritetni lestvici bodo prijatelji pred parterjem, saj je eno od prepričanj, da prijatelji ostanejo, partner pa lahko kadarkoli odide.

Nekdo drug pa lahko v osamljenosti vztraja, ker je prepričanje, da edino sam je varen, močnejše.

Čustveno uravnotežena oseba ne začuti osamljenosti vsakokrat, ko je sama, še manj pa, ko je v družbi, in tudi občutek osamljenosti zna obvladati. Poišče in gre v družbo brez velikega strahu pred razočaranjem.

Tudi glede ljubezni imamo veliko pravil. O tem sem v preteklosti napisala že veliko, zato se ne bom ponavljala.

Občutek ljubezni dobimo v otroštvu. Otroku povejmo, da ga imamo radi zato, ker je. Takšnega kot je imamo radi. Otroku ljubezni ni treba zaslužiti. Otroku ni treba biti priden, da ga bomo imeli radi. Otroku ni treba biti odličen, da ga bomo imeli radi. Ljubezni ni treba zaslužiti.

Če oseba morala ljubezen zaslužiti kot otrok, bo tako nadaljevala tudi v odrasli dobi. Trudila se bo, da bo udobrovoljila okolico, ne bo nasprotovala, ne bo izražala mnenj in želja, bo ubogala, bo pridna še naprej in bo slej ko prej razočarana. Ljudje nas nimajo radi zaradi tega kar delamo, ampak zaradi tega kar smo v sebi. Predvsem pa, nikoli nas ne bodo imeli vsi radi. Nikoli ne bomo vsem všeč. In niti ni treba. Dovolj je, da nas imajo radi najbližji in mi njih.

Vse je napisano na kratko, čeprav sploh ni kratko. Da prepoznamo pravo čustvo in pravi vzrok našega slabega počutja včasih traja kar nekaj časa. Zgoraj naštete ne dovolj polne prostorčke lahko relativno hitro napolnite in popravite z metodo in vajami, ki vam jih ponujam. Tu nastopi prvi problem.

Težko je začeti, ker ne verjamete. Komu mi verjamemo? Verjamemo nekomu, ki nam pričara lepši svet. Ravno tega pa jaz nočem, ker jaz v to ne verjamem. Če bi delila svoje življenje z vami, bi morda res kdo rekel, tudi jaz želim živeti tako ali podobno. In tu bi se začelo merjenje. Nehote in nevede. In nova frustracija in nezadovoljstvo. Kadarkoli želite nekoga posnemati, je ta vedno korak pred vami. Tudi če to ni res, vi tega ne veste. Prepričani ste, da je, in da vam ne bo nikoli uspelo. Želim, da greste po svoji poti, ker samo vaša pot je edinstvena. Ne želim, da se s komerkoli primerjate ali tekmujete. Želim, da začnete spoznavati svoj notranji svet zaradi sebe. Ker si to zaslužite. Ker ste vredni. Ker se splača. Ko boste to naredili zaradi sebe, s svojim tempom, bodo rezultati in vi boste zadovoljni. Odprl se vam bo nov svet in morda šele po nekaj mesecih dela boste prišli osupljivih spoznanj. In ta spoznanja bodo tista, ki vas bodo gnala naprej.

Postanite si pomembni. Ne navzven, navznoter. Ne zahtevajte od drugih nekaj, česar ne daste sami sebi. To vas bo pripeljalo le do novih frustracij, do novih razočaranj, ustvarili boste nova nezdrava prepričanja, prepričanja, ki vam škodujejo in otežujejo življenje.

Če smo usmerjen navzven, se nam lahko zgodi, da se nekoristnih misli in občutkov nabere preveč. Utrujenost, nenaspanost, zahtevna služba, dirka s časom, otroci, partner, prijatelji, izleti, pospravljanje, zahteve in pričakovanja družbe in še in še, dan je preprosto prekratek. Zvečer ne morete zaspati, ker ste preutrujeni, ker premišljujete o problemih, polno glavo skrbi imate in srce je nekje stisnjeno in pozabljeno. Še preden se dvakrat obrnete, je že jutro, novo hitenje, nove zahteve, ki nova pričakovanja, nove skrbi … Na včerajšnje nezadovoljstvo, nizke energije čustev, žalost, razočaranje, slabo samopodobo, lastno mnenje o neustreznosti, se naložijo samo še enake težke energije. Utrujenost se poveča, v nezavednem želite, da vas nekdo razbremeni, da bi prevzel vaše breme, pa naj bo to parter, prijatelj, šef. Običajno se nič od tega ne zgodi, ker nihče vas ne more rešiti pred vami samimi. Pride le novo razočaranje, jeza, užaljenost, nova frustracija, ker ste neslišani, ker nimajo časa za vas, kar vas ne razumejo. Teža v vas se poveča, misli v glavi norijo, občutite tesnobo, postane vas strah neznanega, življenja. Začnete se smiliti sami sebi, žalostni ste, razočarani, jezni … Ustvarite zamere do ljudi, ki vam niso pomagali, ki bi vam morali pomagati. Po vaše. A vam niso prisluhnili. Niso se potrudili. Niso si vzeli časa. Nočejo vas razumeti. Ker se do vas obnašajo, kot da niste pomembni. Za vse ste sami, potrudite se za druge, a drugi se ne potrudijo za vas. Vse je na vas. V stresu ste in tako se dan za dnem izčrpavate. Glavoboli, migrene, bolečine v hrbtu, mišicah, želodcu, ponavljajoča vnetja, prehladi, astmatični in panični napadi so le posledica stresa, posledica vseh nizkih, težkih energij, ki jih iz dneva v dan v sebi prenašate. Ugrabljeni ste. Misli so vas ugrabile, zato v drugih vidite večinoma slabo. Vidite le to, da se ne potrudijo, da bi vas razumeli. Nezavedno želite, da vas nekdo reši, potolaži, razbremeni strahu, ker so vas energije čustev ugrabile. Zato začnete postavljati meje. Postavljate jih v afektu, jezi, strahu, razočaranju, žalosti. Mej se ne postavlja takrat. Meje se postavlja, ko ste umirjeni in v ravnovesju.

Ali ste se kdaj vprašali, kaj se v vas dogaja? Ali ste ocenili količino misli in čustev po letvici? Ali ste si vzeli nekaj minut zase in se vprašali, kako si lahko sam pomagam? Ali ste si prisluhnili? Najpogostejši odgovor na ta vprašanja je NE, ali ni mi treba ocenjevati, ker jaz že vem, ali zakaj bi si jaz moral karkoli spremeniti, če je z drugimi vse narobe in nimam časa.

Postanite si pomembni in se vprašajte, kako se počutite, kako si lahko pomagate, kaj lahko storite in to storite. Tehnik, načinov je veliko, enega od mnogih vam ponujam jaz. Zakaj bi vam drugi prisluhnili, če ne prisluhnete sami sebi, zakaj vi vam drug pomagali, če ne pomagate sami sebi, zakaj bi si drugi vzeli čas za vas, če si ga ne privoščite? Kako boste drugim pomembni, če niste pomembni sami sebi?

Sami vi se lahko rešite tega ujetništva misli in občutkov. Jaz se dam lahko »na pol« in vsi ljudje, ki vas imajo radi se lahko dajo »na pol«, pa vam to ne bo pomagalo. Postanite si pomembni, navznoter, ne navzven.

Znate, zmorete, predvsem si pa zaslužite.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Življenje včasih teče lagodno, včasih pa se zatakne ali zatika. To zatikanje redko mine samo od sebe. Saj je čisto v redu, če včasih rečemo : »Bo že,« a če se ne premakne, je najbolj, da premaknemo mi. Tu se največkrat zatakne. Lahko smo prizadeti, jezni, užaljeni, žalostni, razočarani, nepotrpežljivi, občutimo krivico, ponižanje, nemoč, obžalovanje, manjvrednost, krivdo, frustracijo, stres, napeti smo, slabo spimo in nič ni tako, kot smo mislili, sanjali in upali ali celo zahtevali.

Velikokrat napišem, da imamo vsaj dve možnosti. Lahko pestujete svojo žalost, jo poglabljate in krepite občutek krivice. Lahko odreagirate agresivno z jezo, težkimi besedami, lahko s pasivno agresijo – tišino in morda celo kujete maščevanje. Lahko razlagate vsakomur vse, da dobite potrditev, da se vam godi krivica in pozornost drugih ublaži vašo prizadetost. Lahko krivite sebe, se obtožujete, obžalujete in s tem vaše notranje doživljanje še potencirate in poslabšate že tako slabo razpoloženje.

Lahko si rečete: »Tole je pa usekalo. Kako najlažje iz tega?«

Za vsakega je njegova težava največja in razpravljati o tem, kaj je hudo in manj hudo je popolnoma neučinkovito. Iščite rešitev, namesto da poglabljate problem. Proces poznate – očistite telo, spravite ven vse, kar ne sodi vanj, kar vas teži in bremeni. Potolažite osebe v sebi in jih peljite na varno. Razbremenite srce skrbi.

In potem rečete: »Ampak zaradi tega se še vedno ne bo nič spremenilo.« Ne, takoj se verjetno res ne bo, spremenjeno bo le vaše počutje in posledično vaše odločitve. Tudi od vaših odločitev pa je odvisno, ali bo bolje ali še slabše.

Svet ni črno - bel, pa čeprav ga včasih tako dojemamo. Pomislite koliko težav naredi prazna čustvena posoda. Kolikokrat ste odreagirali impulzivno, v afektu, ker ste v tistem trenutku čutili tako močno, da si niste mogli pomagati? Zaradi ene suhe veje še ni treba odžagati celega drevesa in zaradi enega suhega drevesa ne požgemo celega gozda. Raznorazni izreki gredo meni včasih na živce, zato se jih izogibam, če se le da, a včasih pa le povedo bistvo. Kako bi bilo, če bi v tistem trenutku bili umirjeni, če bi bil v vašem telesu, srcu in duši mir? Ali bi uporabili enake besede, enak pogled, enako mimiko, ali bi naredili enako? Ne, ne bi. Ali ste s svojo reakcijo dobili želeno? Prave besede, dejanja in odločitve izgovorimo in sprejmemo, ko smo umirjeni, uravnoteženi, ko čutimo mir v sebi.

Vem, da se vedno ne da, vem, da nas bo vedno kaj presenetilo, a če se notranje naravnamo, se da marsikaj ublažiti in spremeniti. Zato prisluhnite sebi, ne bojte se več tega, kar občutite, znate pospraviti in potolažiti. Vprašajte se, ali to kar čutite, mislite ali delate, koristi? Ali koristi vam in ljudem, ki jih imate radi? Ali bodo zamere in potreba po »udariti nazaj« močnejše od vas? Ali je tisto kratkotrajno zadovoljstvo res to kar hočete, želite, iščete?

Imejte se radi in ne dovolite si tega. Če dovolite, da težke in neustrezne energije določajo vaše misli, besede in dejanja, ne bodite presenečeni, če ljudje okoli vas z vami neustrezno ravnajo. »Kakor znotraj, tako zunaj.« Ne more biti drugače.

Izvrstne obrambne mehanizme imamo, ki nam koristijo, v odkrivanju nas samih, notranjem potovanju, iskanju občutenj, pa nas zavirajo. Zato vedno znova in znova poudarjam, da le ravnotežje, ravnovesje prinese optimalno dozo vsega. Če ste močno ranjeni, so vaši obrambni mehanizmi močnejši. Preprečujejo uvid in občutenje, da preprečijo nove rane. Zdaj rane znate pozdraviti in zato tudi obrambni mehanizmi lahko postopoma popustijo. Naenkrat ne gre in zato je potreben čas. In ta čas vam je dan. Dan je sestavljan iz časa.

Uravnotežite svoje mišljenje. Ne delajte scenarijev katastrof in ne sanjarite. To sta dve skrajnosti in nobena ni dobra. Obe vas vodita v težave.

Začnite krotiti svoje misli in čustva. Samo eno misel naenkrat lahko zaznamo. Ozavestite misel, ki je v vaši glavi, osredotočite se nanjo in poskušajte napisati nekaj besed, ki ste jih prebrali, poskušajte napisati, ker trenutno slišite. Zaznate tisto, na kar ste osredotočeni. Če niste osredotočeni, ste raztreseni in nimate več kontrole. Potem krmilo prevzamejo misli in občutki.

Ne bo enostavno in ne bo šlo hitro. Vedno znova vas bo potegnilo nazaj v ustaljene procese in navado. Zdaj spreminjate te ustaljene procese in ustvarjate novo navado. Na individualni obravnavi oseba misli spusti, um se upočasni in postavimo ga na stranski tir. Na ta način se proces spreminjanja pospeši. Ustvarjam novo navado notranjih procesov, zato je napredek hitrejši. Lokomotivo je težko premakniti z mesta, ko pa jo enkrat premaknete, gre pa vedno hitreje.

Koliko vam je blizu misel: »Ne sprašujte se, kaj lahko država naredi za vas - vprašajte se, kaj vi lahko naredite za državo!« (J.F.Kennedy)? Tu lahko preverite svoj odnos do življenja. Ali hočete najprej dobiti, ali ste pripravljeni najprej dati? Ali boste prišli na dan z argumenti, koliko država pobere in malo da, ali da varnost, dostopnost šolanja, zdravstva, socialnega varstva … ni samoumevno, da ne naštevam naprej.

To je vaš odnos do življenja. Spremenite besedo država z besedo zdravje, partner, otrok, sodelavec, delodajalec … Kaj vam pride na misel? Kaj občutite? Kako se počutite? Izkoristite, kar je prišlo na dan in si zapišite in potem v miru o vsem premislite.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Pozdravljena Jana.
Prosila bi vas za komentar na mojo/moje situacije s partnerjem. Ne bi razlagala o njegovih takrat, ko imava konflikt, bi pa govorila o mojih. Tak butast spor se je med nama zgodil že 5× (v vezi sva pol leta). Pri zadnjem nesoglasju (ki ga vidiva oba čiiiiistoooo drugače) se mi je šele posvetilo, da bi se lahko (4x se niti spomnila nisem v tistem trenutku) odzvala z ljubeznijo, sočutjem in ne razočaranjem, jezo, egom. Nisem se znala, ker je prevladal ego. Ok, odziv iz ljubezni bi mogoče v prvi vrsti meni v tistem trenutku pomagal dvigniti vibracijo, posledično mogoče tudi njemu. Ampak glede na to, da se taka nesoglasja zaradi različnih tem ponavljajo, se sprašujem, če bi znala odreagirati iz ljubezni, sočutja in da bi se jaz takrat dobro počutila ob tem, ali mislite, da se na tak način partner lahko čustveno odpre? Ali je to bolj podobno temu: nimam se rada? Ob zadnjem nesoglasju sem dobila "odgovor" kaj se lahko iz teh najinih nesoglasij naučim. In to je to, o čemer sem zgoraj pisala: deluj, odgovarjaj iz ljubezni. Tudi v partnerski zvezi deluj, odgovarjaj v spornih situacijah iz ljubezni. S tujimi ljudmi, s sorodniki itd. je nesoglasje lažje rešiti, tu imava pa midva, vsak na svoj način, velik izziv. Oba sva jezna, oba razočarana na svoj način. Hvala za odgovor N.

Draga N.,
popolnoma se strinjam z vami, da bi bilo drugače, če bi se odzvali z ljubeznijo. Vendar, kaj pomeni delovati iz ljubezni?

Ko nekaj »ni po naše«, se v nezavednem v desetinki sekunde sprosti določena energija čustva, ki se v vašem primeru pokaže kot razočaranje in jeza. A vzrok je globlje. Največkrat gre za občutek, da nismo upoštevani, kar pomeni, da nismo dovolj dobri oz. vredni. V tem primeru rečemo, da stvari vzamemo osebno. Ne gre več za sam problem ali nesoglasje ali nestrinjanje, ampak za našo vrednost. Torej me ne ceni, nisem pomembna, me ne upošteva, z mano ravna kot z otrokom … Lahko gre za strah pred neznanim, ker če ne bo po naše, stvari nimamo več pod kontrolo. Posledica teh občutkov sta razočaranje, jeza ali užaljenost, s katerima hočemo drugo osebo prisiliti, da popusti. Osebo napademo. Prepir ali tišino stopnjujemo dokler zmoremo in uporabimo vsa sredstva, da dosežemo svoje. Hočemo občutek vrednosti in varnosti.

Veste, da isti stavek v skupini ljudi sproži različne občutke – od smeha pa do ogorčenosti, jeze, užaljenosti. Nekatere pa pusti popolnoma hladne in se jih niti ne dotakne. Same besede ali dogodki torej nimajo moči, moč dobijo, ko trčijo na tisti primanjkljaj, občutljivi delno ali povsem potlačen del v nas, da spet izbruhne. Zato se nam dogodki ponavljajo, ker osnovne težave ne predelamo.

Ozavestili ste, da obstaja možnost, da drugače odreagirate. Vaša drugačna reakcija bo povzročila partnerjev drugačen odziv, ker se ne bo počutil napadanega. Na ta način se ukvarjata s tem, s čemer se ne strinjata in ne z lastnimi občutki nevrednosti, neupoštevanosti ali strahu. Drugače boste odreagirali šele takrat, ko boste predelali zgoraj opisan občutljivi del sebe. To lahko naredite le vi. Ali ste pri tem uspešni ali ne, bo pokazal čas.

Ko bosta naslednjič reševala nesoglasja, besed ne boste vzeli osebno, zato ne boste vzkipeli, ne bo se spremenil vaš pogled, ton in barva glasu, gibi telesa ne bodo odklonilni in izbrali boste drugačne besede: »Rada bi razumela, zakaj tako misliš. A ti misliš, da bi bilo tako bolje? Mene pa skrbi, če …« Če boste na koncu kljub drugačni reakciji, vsemu razumevanju in poslušanju imeli občutek razočaranja, pomeni, da ste svoja čustva zavestno potlačili in ustvarili navidezen mir, ki pa bo trajal le tako dolgo, dokler teh čustvenih energij nezadovoljstva ne bo preveč in bo prišlo do izbruha. Nekateri ljudje lahko dolgo potrpijo, potem pa zmečejo iz sebe vso zgodovino, ki se je oseba na drugi strani niti ne spomni več, v prizadeti osebi pa je še kako živa in še vedno vre.

Če pa nesoglasje rešita tako, da na koncu v nobenem ni občutka razočaranja, zamere, popuščanja, neupoštevanja, pomeni, da sta zadevo zaključila v obojestransko zadovoljstvo. Oba bosta imela večji občutek povezanosti, med vama se bo okrepil občutek zaupanja in varnosti. Skupaj nama je lažje in skupaj sva močnejša.

Ego nastopi, ko svojih čustvenih energij ne obvladujemo. Misli si: »Če ne bom stvari vzel v svoje roke, iz tega ne bo nič dobrega.« Ego je trd in neizprosen. Ne popušča, vedno hoče imeti prav. Ne zanimajo ga posledice, ego hoče takojšnjo zadovoljitev. Pojma nima o sočutju, o razumevanju, o toleranci, o svobodi drugega. Če ga spustimo z verige, se obnaša kot najhujši tiran in oblastnik, ki za sabo pušča ranjene in prizadete ljudi. Ves čas je na preži, ves čas je ogrožen, ves čas v borbi.

Posvetite se sebi, svojim občutkom, poiščite v sebi vse ranjene, žalostne, osamljene, nevredne, ne dovolj dobre osebe in jih potolažite. Dovolite si jezo in jo izrazite v sebi. Znate in zmorete. In potem ukrotite ego.

Presenečeni boste, kako enostavno, lahkotno in lepo je življenje.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Za psihopata označimo nekoga, ki ne upošteva družbenih norm, ni mu mar za pravice drugih ljudi, pogosto krši zakone, je nagnjen k nasilništvu in svojih dejanj ne obžaluje, nima občutka krivde, je preračunljiv, brez težav izkrivlja dejstva in laže tako prepričljivo, da osupne očividce dogodka. Psihopatu se najbolje izogniti ali od njega čim prej oditi.

Manj skrajne oblike specifičnih osebnostnih potez in vedenj pa opisujemo izrazom osebnostna motnja. Z osebnostno motenimi osebami pa se v vsakdanu pogosto srečujemo. To so osebe brez empatije, mislijo, da svet se vrti okoli njih, so najboljši, največ vedo, biti mora tako, kot rečejo in naslednji trenutek popolnoma drugače, so vzkipljivi, v razpoloženju nepredvidljivi, agresivni, maščevalni, manipulativni, sebični … S svojimi dejanji in besedami poškodujejo vse okoli sebe. Največje žrtve so otroci in odrasle osebe, ki so odraščale z osebnostno motenimi starši. Te odrasle osebe od otroštva v sebi nosijo krivdo, občutek neustreznosti, željo po priznanju in pripadnosti, priznanju in nikoli izpolnjeno željo po ljubezni. Njihovo odraščanje je bilo tako črno – belo, da se njihov notranji svet ni mogel nikoli prav postaviti in se staviti. Navajeni so dram in krivde in čakajo na drobtinice z mize, ko ima Oseba z osebnostno motnjo »dober dan«.

Kako ravnati s takimi ljudmi? S takšno osebo ne ravnate vi, ampak ona ravna z vami. Z njo se ne morete pogovoriti, ker bo zanikala, lagala in vse povedano obrnila proti vam, čustveno ji ne morete blizu, ker so njena čustva kot led in ogenj. Lahko je le ono ali drugo. V enem trenutku vas ljubi, v drugem vam pove, da ste največji izmeček. V enem trenutku sta najboljša prijatelja, v drugem vas bo potisnil v največje težave. Ne morete ji zaupati, ker bo zaupanje izkoristila takoj, ko ji bo to prišlo prav, da ali sebe povzdigne ali vas spravi v težave oz. neprijeten položaj. Ne morete se z njo ničesar dogovoriti, ker dogovor zanjo ne bo veljal takoj, ko bo našla kaj boljšega ali ji ne bo ustrezal več. Takšna oseba zmede vaš svet, ker enostavno nimate domišljije, ni logike, da lahko tako mrtvo hladno laže, naloži vzroke in krivdo na vas.

Največ, kar lahko naredite, je to, da imate s takšno osebo čim manj stika. To si odrasli lahko privoščimo, otroci pa praktično nimajo izbire, če ni vsaj eden od staršev dovolj čustveno uravnotežen. Ne domišljajte si, da takšno osebo lahko spremenite. Ne boste je. Ne domišljajte si, da takšno osebo lahko prepričate, da se moti. Ne morete je. Ne domišljajte si, da takšna oseba rabi razumevanje in ljubezen in bo povsem drugačna. Ne bo. Ne mislite, da bodo dokazi karkoli spremenili. Kar trdi, trdi in nič drugače ni. Ne rešujte jo, ker je ne morete. Ne trudite se, da bo spregledala, da ste dobri, vredni, pošteni, zanesljivi … nje to ne zanima. Zanima je le njen svet in če bo kaj hotela od vas, bo do zahtevala zlepa ali zgrda. Ne dovolite, da vas potegne v svojo dramo. Kar reče, ni res. Če vam pove kaj lepega in prijetnega, je to le zato, ker ji trenutno tako paše. Ne čakajte, da izpolni obljube, ne čakajte, da bo sprevidela. Ne verjemite, ko vam pove, da ste krivi, da ste jo vi pripravili do tega, da si z vami nima kaj pomagati, da brez nje ne morete, da vam bo še žal …

Če je to vaš partner/partnerka – odidite in rešite vsaj otroke.

Če so sorodniki, prijatelji omejite ali prekinite stike. Vse gre lahko tako daleč, da odrasle osebe izsiljujejo starše, jim nalagajo krivdo … in ti klonijo in jim ugodijo.

Če je sodelavec ali šef omejite pogovore in stike na samo službene zadeve in če se le da komunicirajte pisno. Ne iščite v službi potrditve, da dobro delate.

Vem, da ne zveni vzpodbudno. Tu nikoli ne bo šlo za vas. Vedno bo šlo le zanjo.

Pojdite na sprehod in premislite, koliko slabega ste slišali od te osebe, kaj vse vam je rekla, grozila, naredila … pomislite, kolikokrat ste popravljali, razumeli, odpustili, upali, stopali po prstih, v premišljevali, kaj lahko rečete … kolikokrat ste bili ponižani, prizadeti, kolikokrat ste ostali sami … Lahko poskušate ponovno. Naredite vse, da ste prepričani, da ste naredili vse.

Nagajal vam bo ego: »Pa ja ne boš pustil, da bo zmagal?«

Kaj vam je pomembnejše? Zmaga ali mir.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ljudje dramatiziramo, ne da bi sploh vedeli. Za to niti ne rabimo druge osebe, dovolj je, da se naš um s pomočjo čustev obesi na nek stavek ali dejanje in voila, drama je tu.

V sebi čutite nemir, lahko užaljenost, trese vas od jeze, občutite nemoč in misli pobezljajo. V mislih znova in znova podoživljate stavek ali dogodek, ga secirate, obračate, se krivite, ker niste drugače, bolje, učinkoviteje odreagirali, kujete maščevanje, študirate, kaj vse je s tem mislil, kaj si o vas misli, misli brnijo, letijo, prehitevajo druga drugo … Obljubite si, da bo naslednjič drugače, da boste postavili meje, da ne boste popustili, da boste vrnili … vrnete se na začetek, slabi občutki ne popustijo, lahko občutite strah, tesnobo, manjvrednost … ponovno ponovite ves krog vprašanj, domnev, sklepov … to lahko traja ure ali celo dni. Premalo ali preveč jeste, ste nataknjeni, vaša vžigalna vrvica je kratka, tolerančni prag je nizek, pride do novega nesporazuma z isto ali drugo osebo, slabo spite, se premetavate, ponoči premišljujete in vse je bolj črno in grozno kot v resnici sploh je. To je drama, ki jo ustvarjate sami, nepotrebno, tudi ničesar ne rešite, ker se ne dotikate problema, ampak posledic. To je stres, ki škoduje telesu. Vse skupaj ne bi bilo tako hudo, če večine vsega ne bi potencirali sami. A dolgčas ni. To je pa dobro. Bolje slabo kot nič.

Vse skupaj lahko spremenite. Ustavite misli. V preteklosti sem napisala, da dveh misli hkrati ni. Odločitev, disciplina in vztrajanje je rešite. Vedno imate najmanj dve možnosti. Ali se valjate v razočaranju, jezi, žalosti ali užaljenosti, ali rešite problem. Najprej pri sebi. Dokler divjajo čustvene energije in misli problema niti ne vidite, ga ne zaznate. Čas, energijo in življenje zapravljate za nekaj popolnoma nekoristnega. Ali je vredno? Ali je to res to, kar želite v svojem življenju? Vi veste odgovor.

Ustavite misli z novo prijetnejšo mislijo. Ne bo šlo. Sploh ne bo šlo enostavno. V tisočinki sekunde bodo stare misli nazaj. Začnite znova in znova in znova in desettisočkrat znova. Rešitev je vztrajnost in disciplina. Ne shujšate v enem dnevu, kondicije ne dobite v enem dnevu ampak z disciplino in vztrajnostjo. Tudi ko je težko in hudo in naporno in skoraj brezupno. Poiščite stavek, ob katerem vam je prijetno, ob katerem vam odleže in ga ponavljajte znova in znova in znova. Vztrajnost in disciplina.

Ko se za spoznanje umirite, poiščite v sebi vse jezne osebe in jim po znanem postopku dovolite, da si dajo duška. Poiščite vse ranjene, žalostne, razočarane, manjvredne osebe in jih potolažite. Znate, vse je opisano. Vztrajnost in disciplina.

Ko se počutite pod 5, ste pravzaprav sposobni videti in razumeti, kaj se je zgodilo. Takrat lahko ugotovite, kako in zakaj je do dogodka prišlo, kaj ste pričakovali, želeli ali slišali, pa sploh ni bilo izrečeno ali tako mišljeno. Kaj je druga oseb razumela ali sklepala. Odgovorov bo veliko, presenečeni boste in čisto vsi vam tudi ne bodo všeč. Dovolj dobri ste, da boste lahko sprejeli tudi to.

Drama ne koristi nikomur. Na to, kaj bo naredil nekdo drug ne morete vplivati. Lahko pa vplivate na to, kaj boste naredili vi. Lahko jo ustvarite, krepite ali se je znebite. Koliko ste si pomembni? Upam, da zelo, zato naredite svoj svet lažji in lepši. Škoda je vašega časa za nekaj tako neproduktivnega.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

V odnosu se včasih zaganjamo kot bikec v zaprta vrata. Vrata se zaradi zaganjanja ne bodo odprla, ker jih lahko odpremo le s kljuko. Če pa so zaklenjena, pa tudi tako ne bo šlo. Ključ od vrat ima partner ali partnerka in morda so zaklenjena ravno zaradi našega zaletavanja.

Kaj narediti? Zakaj jaz, je vsakodnevno vprašanje. In ko vprašam, kdo pa, je odgovor, on ali ona. Čakamo drug na drugega. Vmes pa eden ali drugi spušča pripombe, zavija z očmi, vzdihuje ali pa prenaša slabo voljo druge strani, ignoranco, poniževanje, izbruhe jeze, nalaganje krivde … ni da ni, pravijo.

Kaj in česa si želite? Kaj pričakujete? Ali rabite dramo? Ali igrate katero od vlog? Koliko vam nasprotna stran lahko pomaga? Ali želite nekaj, kar bi morali dati najprej samo sebi? Odgovori niso v meni, odgovori so v vas.

Pravim, pohvalite ga/jo. In pravijo, zakaj, saj jaz to delam vsak dan, pa me nihče ne pohvali. Pravim, povejte mu/ji, da ga/jo imate radi, pa pravi zakaj, saj tudi on/ona meni tega ne pove. Sicer je pa to vse osladno. Pravim, povejte, da si želite slišati, da vas ima rad/a. Pravijo, da to potem ne velja.

Manj kot se boste pogovarjali, težje bo. Pogovor ne bo vedno izboljšal odnosa, boste pa bolj vedeli, pri čem ste. Če si tega seveda želite in ste pripravljeni. Ljudem vedno predlagam, da povedo trikrat.

Prvič, ker oseba na drugi strani ne zna brati vaših misli.

Drugič, ker morda prvič ni dobro razumel/a ali slišal/a.

Tretjič poveste zase, da se prepričate, da ste se potrudili.

Ko govorite, govorite o tem, kako se počutite in ne o tem kaj je ali česa ni naredil/a. Kako se počutite in kaj si želite.

Primer: ne počutim se dobro, rad/a bi se počutil/a bolje. Počutim se nevidno, neslišano, kot kos pohištva, nujno zlo … Rad/a bi, da bi se spet skupaj smejala ... Rad/a bi slišal/a tvoje mnenje, ker morda samo narobe čutim in bi rad/a to spremenila. Kako se počutiš ti? Česa si želiš ti?

Potem boste videli in slišali. Morda bo odnos postal prijetnejši, ker si bosta povedala, kaj in česa si želita, lahko pa vam bo postalo jasno, da ji/mu ne pomenite več veliko. Preden začnete pogovor, pa se vprašajte, ali ste na odgovor pripravljeni, pa kakršen koli že bo.

 več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Odnos med polnoletnima, opravilno sposobnima osebama je »vzemi ali pusti«. Vzemite to, kar vam dajejo, nudijo, ponujajo. To ni samoumevno in nič vam avtomatsko, po neki naravni pravici ne pripada.  Zavedajte se, kaj dobivate, zahvalite se in začutite hvaležnost. Dobivate, ker ste nekomu pomembni, ker vas ima rad, vas spoštuje in mu je mar za vas.

Če vam je nekdo pomemben, ga imate radi, ga spoštujete in vam je mar zanj, boste z njim prijazni, ga poskušali razumeti po najboljših močeh, mu boste prisluhnili, ga razveseljevali in si zanj vzeli čas.

Tako se gradi odnos. Zavedanje, opažanje vsakodnevnih malenkosti, ki so skoraj neopazne, skupaj tvorijo razpoloženje, počutje, varnost, zaželenost, pripadnost v odnosu. To je ljubezen. 

»Ja, ne bi ti bilo treba, a si vseeno …« me objel za dobro jutro, skuhal kavo, me poklical, me vprašal, kako sem, šel v trgovino ali po otroke, me poslušal, razumel, poskrbel, da nam je toplo, smo na varnem, po celodnevnem napornem delu pospravil stanovanje, ostal doma, ker sem obležala z migreno in poskrbel za otroke … Nadaljujte sami. Napišite na papir, da boste imeli pred samo. Napisala sem v moškem spolu, velja pa za oba. Nič ni samoumevno. Osredotočite se na to, kaj vsak dan dobite. To polni vašo čustveno posodo, vaš tolerančni prag bo višji, lažje in lepše stvari boste dali, ker za vas velja enako. Nič vam ni treba dati in nič mu/ji ne pripada.

Ko nekoga spoznavamo, smo veseli vsake njegove pozornosti in radi skupaj preživljamo čas. Zanimamo se drug za drugega, prijetno nam je skupaj. Čez nekaj mesecev ali let se na to prijetno stanje navadimo. Ne čutimo več vznemirjenosti, ne čutimo več zaljubljenosti, ne čutimo močnih čustvenih energij, ki bi preplavile telo kot na začetku. Nekaj, kar je bilo pred meseci ali leti presenetljivo, prijetno in vznemirljivo, postane vsakdanje, ker smo se na to navadili. In zdi se, da nič ni več tako, kot bi moralo biti.

»Rabiva romantični večer,« sklenete. In kaj je romantika? Romantika je obujanje začetnih občutkov zaljubljenosti. Zaljubljenost pa je ena sama drama. Prijetna ali neskončno nesrečna, ampak je še vedno drama. Čutimo, kot da smo zadeti z najboljšo psihoaktivno substanco. A na žalost se 90% romantičnih večerov konča z razočaranjem, ker so pričakovanja prevelika in ker pravega zadetka ni. Ni ga pa zato, ker smo drug na drugega že navajeni in kot pri drogi tudi tu pomaga le večja doza. Za to pa sta samo čas in denar premalo.

Razočaranje sprazni našo čustveno posodo. »Ali je to ljubezen?« se vprašamo ob najbolj neprimernem času. Dvom, razočaranje in prepričanje, da moramo močno čutiti so začetek konca. Ne osredotočamo se več na to, kaj vsak dan dobivamo, ampak na to, česa ne.

»Zakaj si tako pozen? Zakaj ne moreš pobrisati kopalnice za sabo? Zakaj čevljev ne pospraviš v omaro? Že od včeraj se tu valjajo tvoje stvari. A še fa**** pokrova od školjke ne moreš zapreti! Kolikokrat ti bom še povedala, da ob sredah delam do petih? A ti mene sploh poslušaš? Kaj jaz sploh delam s tabo?!« Velja za oba spola. Če že ni drame zaljubljenosti, naj bo drama vlog. Glavno, da nekaj čutim, pa čeprav jezo, naveličanost in krivico.

Kako ven iz začaranega kroga razočaranja, občutka krivice, občutka, da samo dajete in ničesar ne dobivate, kako ven iz vloge žrtve? Najprej se ustavite. »To ni v redu in nočem več tako,« si recite. Potem pojdite na sprehod, se dobro zadihajte, tecite, pojdite pod tuš, naj voda teče po vas in spere vso lepljivo energijo, ki vas oklepa. Pomembno je, da ste pod tušem z glavo vred. Zjočite se, s solzami spraznite neprijetno energijo iz telesa. Dobro se sfrotirajte, da poženete kri po žilah, toplo se oblecite, skuhajte si čaj in vzemite zvezek in svinčnik in začnite pisati.

Napišite, kako je bilo, ko sta se spoznala, kaj vam je bilo na njem všeč, kaj lepega je naredil, kaj lepega vam je povedal. Nato napišite kaj vse sedaj naredi, pa ne opazite. Poskusite se osredotočiti na malenkosti. Poskušajte gledati skozi njegove oči. Težko bo, ker so v vas zamere, a poskusite. Stopite v njegove čevlje, kot rečejo. Na koncu preberite seznam in se vprašajte, koliko cenite to, kar naredi in kako mu to daste vedeti. Vzemite si nekaj dni, osredotočite se nase in opazujte vajin odnos, opazujte sebe v odnosu - na kaj odgovorite, katere besede uporabite, s kašnim tonom in višino glasu odgovorite, na kaj in kako odreagirate in se vprašajte, kako bi se jaz počutila, če bi meni nekdo to govoril. Če je OK, je OK, če pa ni, se pa zamislite in se vprašajte Zakaj? Zakaj tako govorim? Ali želim tako nadaljevati? Ali gradiva ali rušiva?

Ne bo enostavno, vleklo vas bo nazaj v žrtev. »Zakaj se samo jaz trudim, kot da sem samo jaz kriva, če je pa to in to naredil in tega in tega ni.« Divjalo bo v vas, navade drame, krivice in žrtve ne spusti hitro iz rok. Takrat se ponovno ustavite, predihajte, potolažite v sebi vse ranjene, razočarane, cepetajoče osebe. Spet ste na začetku.

»Kaj bi lahko jaz naredila in rekla drugače, primerneje? Kako bi se počutila, če bi poskusila? Zakaj moram biti ravno jaz vedno tista budala, da popuščam?« in ste spet na začetku.

Ko boste ene 3447krat začeli, boste približno vedeli pri čem ste, kaj se v vas dogaja in kaj želite. Prišli boste do marsikaterega spoznanja. Potem se lahko odločite, da spregovorite o tem z njim. Ne, kaj mora narediti on drugače, ampak kaj si v želite v odnosu in kaj ste za to pripravljeni narediti. Kmalu boste vedeli in imeli boste dve možnosti: vzemi ali pusti.

Vse napisano velja za oba spola. Podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

»Ljudje so egoisti. Samo še nase mislijo in na svoj užitek. Včasih niso bili tako sebični. Pripravljeni so bili pomagati in niso mislili samo nase.«

»Nisi pošten/a, samo nase misliš, ne briga te za druge. Zate imam vedno čas in vedno sem ti na voljo, ti pa tako … Če se jaz trudim in vlagam, se potrudi in vlagaj tudi ti.  Eni smo bolj požrtvovalni v partnerskem/prijateljskem odnosu, drugi pa bolj izkoriščevalski. Malo se je pa treba tudi prilagoditi in potrpeti.«

»Naredi ti, ker imaš bistveno manj dela. Ne bodi tak/a egoist/ka in mi pomagaj. A ti je tako težko nekaj narediti za drugega? Dovolj časa imaš in ne mislim več čakati.«

»Ljudje so danes takšni egoisti, da niti otrok nočejo več imeti. Kdo bo zate skrbel, ko boš stara/a? Imejte otroke, da na starost ne boste sami. Če ne bo otrok, bo pokojninska blagajna prazna.«

»Nikoli ne mislim nase, vedno pomagam, se žrtvuje, se odrekam, potem pa dobim tako vrnjeno. To dobim v zahvalo. Ljudje ne poznajo nobene hvaležnosti. Marsikaj naredim zate, ničesar ne zahtevam, ti pa mi povzročiš takšno bolečino. Če bi ti bilo kaj do mene, tega ne bi naredil/a, a ti itak misliš samo nase.«

»Ne stokaj, da ti je hudo, ne veš kako težko je šele meni. Kaj ti pravzaprav manjka, saj imaš vse. Jaz pa ostajam sam/a, zato ker samo nase misliš. Bolj kot si dober, bolj grdo ljudje ravnajo s tabo.«

Kaj pravzaprav je egoizem oz. sebičnost in kaj ne? Kdo je sebičen in kdo ne? Pa smo spet pri prepričanjih in ravno zaradi različnih prepričanj je veliko slabe volje, bolečine, užaljenosti, prizadetosti, jeze, prepirov.

Danes je življenjski standard boljši, osnovne potrebe imamo zadovoljene, manj smo odvisni od drugih in zato hočemo več. Več hočemo od življenja in drugih. In tu se zatakne. Prepričanje, da nam po nekem naravnem zakonu kar vse pripada, ustvarja frustracije. Slaba volja, negodovanje, slabo počutje – stres. Stavek »Daj mi to kar hočem,« skrijemo v požrtvovalnost, odrekanje, obtoževanje, užaljenost in jezo. Kdo ima prav in kdo ne?

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ljudje obrekujejo in opravljajo. In mi se razburjamo. Hudo, močno, upravičeno. Moje vprašanje je, ali se zaradi razburjanja karkoli spremeni?

Ljudje o nas mislijo točno tisto, kar jim v tistem trenutku ustreza. Govorijo, opravljajo ali klevetajo, ker jim to prinese neko zadoščenje. Ne glede na to, kako ste dobri ali slabi, bodo o vas povedali tisto, kar jim v tistem trenutku paše. Ali imate na to kakršenkoli vpliv? Nimate. Ali lahko preprečite? Največkrat ne. Ali vas vrže iz tira? Ta odgovor veste vi.

Kaj se v vas zgodi? Useka na vašo samopodobo, občutek nezadostnosti in krivdo. To je v vas in to novica razburka in plane na dan. Plane v količini nad 5 in zato nimate več kontrole nad mislimi, mirom v sebi, svojim odzivom in če je le možno, usekate nazaj. Hočete se pogovoriti in zaradi prevelike količine nekontrolirane energije napadate. Še huje je, če do dotične osebe ne morete ali si ne upate in v vas vre in vas žge. Takrat nam pride prav karma in različni izreki: »Bo že karma poskrbela. Vsaka palica ima dva konca.« V tistem trenutku pride malo tolažbe prav.

Poglejmo brez prevelike čustvene energije:

Edina resna poteza je prijava kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Večina obrekovanja, opravljanja, natolcevanja je v mejah, kjer se ne boste odločili za prijavo. Razburjanje, soočenja, dokazovanje je bolj ali manj izgubljanje vaše energije. Druga stran bo zanikala, priče bodo poniknile, razložili vam bodo, da se preveč razburjate in dobili bodo novo kost, ki jo bodo lahko glodali naprej. Dobili bodo dovolj materiala, da se bodo še nekaj časa lahko ukvarjali z vami in ne s seboj.

Kaj torej lahko naredite? Osredotočite se nase, obrnite se vase in potolažite prizadete osebe. Iz slabega potegnite najboljše za vas. Do teh čustvenih energij do sedaj niste mogli, a zdaj so na vrhu. Izkoristite to. Počistite občutke krivde, neustreznosti, občutke, da niste dovolj dobri, odstranite jezo. Ne dovolite, da ljudje, ki vam nič ne pomenijo vplivajo na vaše počutje in razpoloženje. Kaj imate pravzaprav od tega, če soseda o vas misli dobro ali slabo? Če vaške ali blokovske čenče čenčajo, jim pustite malo veselja.

Nobenega vpliva nimate na to, kaj bodo ljudje o vas mislili ali govorili. Na to vplivajo njihovi občutki. Če boste delali stvari, ki so jim po godu, vas bodo hvalili in bodo z vami zadovoljni. Kakor hitro boste naredili nekaj, kar jim ne bo všeč, tudi vi njim ne boste všeč in bodo o vas povedali nekaj slabega. Za koga se boste trudili in komu boste posvečali svoj trud, čas in energijo, je odvisno od vaše samopodobe in prepričanj, ki tvorijo vašo prioritetno lestvico. Upam, da so na vrhu te lestvice vaš partner/ka, otroci in ljudje, ki jih imate radi. Tem namenite svojo pozornost in čas, ustvarite prijetno razpoloženje in s svojim notranjim mirom v dom prinašate domačnost, varnost in ljubezen. In to je to, kar je pomembno in vredno.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Vsi imamo večje ali manjše želje, cilje, hrepenenja, upanja … Delamo, čakamo, upamo, hrepenimo in spet delamo in spet čakamo in še vedno upamo in hrepenimo. Vse to poraja v nas različna čustva. Lahko postanemo nestrpni, ker tako dogo traja, lahko postanemo žalostni, ker nam ne uspe, užaljeni in zavidljivi, ker drugi to imajo in mi še ne, jezni, lahko se nam zdi krivično … cela paleta čustev in občutkov. Ta čustva in občutki, energija le teh določa, kako bomo reagirali, kaj bomo govorili, delali, sporočali in paradoksalno je, da lahko naredimo vse v redu in prav, potem pa zaradi neobvladovanja čustev vse podremo. Saj poznate stavek, kar z rokami naredi, z ritjo podre. »To sploh nisem jaz. Sploh se ne poznam. Nekaj je močnejše od mene. Ne morem si pomagati,« so stavki, s katerimi ljudje kasneje opisujejo, kaj se je zgodilo. Skrajni primer je, ko se na sodišču sklicujejo na čustveno neprištevnost. Energije čustev imajo torej takšno moč, da zaradi njih ljudje končajo v zaporu. Vem, da ste daleč od tega, a če čustev, teh energij ne obvladate in se pojavljajo pogosto, vam v vsakdanu kljub temu lahko povzročijo veliko težav in vsega se ne da vedno popraviti.

Samo ko gre za ohranjanje življenje, je treba odreagirati takoj. Vse ostalo lahko počaka. Ne delajte revolucije, ne odločajte se, ko je čustvene energije preveč. Odločajte se, ko ste približno umirjeni, ko v vas ne divja vihar, ko niste besni, užaljeni, ljubosumni, žalostni, ko vas ne duši, tišči in trga. Da do tako močnih energij ne bo prišlo, pa poskrbite danes. Ženske bi bile rade princeske. Postanite in bodite. Postanite princesa na zrnu graha. Ljudem, s katerimi delam, to naročim, ko dovolj osvojijo tehniko. Postanite občutljivi na to, kako se počutite. Bolj ko se posvetite sebi, bolj ko neprijetne občutke odstranjujete, prej, lažje in bolj podrobno jih boste naslednjič začutili in opredelili. Prisluhnite sebi. »Kaj mi zdaj spet ni prav?« je najboljše vprašanje, ki si ga v dnevu lahko postavite. Počistite, poiščite osebo v sebi, kdaj ste se že tako počutili, pokličite ostale osebe, združite, peljite na travnik, ponovno združite in potolažite. Ko obvladate, vam to ne vzame veliko časa, ker proces steče spontano, tako kot spontano pridejo neprijetne misli in neprijetni občutki. »Kako slabo se spet počutim?« in potegnite osebo na travnik. »Kaj mi spet bluzi po glavi?« Odprite vrata in spustite ven. »Kaj me spet tišči?« Porite ven. Znova in znova in znova.

Postanite princi in princese na zrnu graha. Poskrbite zase. Sami. Na ta način boste najbližje harmoniji, ravnovesju, uravnoteženju, notranjemu miru. Tudi tega se je treba navaditi. Bolj ko se boste navadili, prej bo to vaše normalno, običajno stanje, prej boste občutili odklone navzdol, prej boste zaznali čustva in občutke, ki vas vlečejo navzdol, ki vam pobirajo energijo in ki vas silijo, da delate in govorite stvari, ki jih kasneje obžalujete. Vsi odkloni v razpoloženju navzdol, v slabo počutje, so stres za telo. Ne dovolite energijam neprijetnih občutkov, da obremenjujejo vaše telo, um in srca ves čas. Še tako dober avto bo škripnil, če ga boste 24 ur terali na polno. Bodite s sabo vsaj tako skrbni, kot ste s svojim avtom :)

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

V odnosih pogosto igramo vloge. Erik Bern je opisal to igro in opredelil tudi vloge. V igri nastopa žrtev, rešitelj in preganjalec. Vsi smo kdaj žrtev, saj nas ljudje ne razumejo, ne spoštujejo, ne slišijo, nimajo za nas čas, nam ne odgovorijo ali odpišejo po naših pričakovanjih, v službi nam nalagajo preveč dela, otroci ne ubogajo, vreme je slabo, polna luna je …

Smo tudi rešitelji, ko tolažimo ljudi, jim pomagamo, jih kam peljemo, govorimo z njimi, čeprav nimamo časa, jim ponujamo rešitve, jih bodrimo, delamo namesto njih …

Končno smo tudi preganjalci, ko povemo, da nas ne cenijo, da si tega nismo zaslužili, da z nami grdo ravnajo, ko se maščujemo, jim nagajamo, zbadamo, se kujamo, se pustimo prositi, ne odpuščamo in vedno znova serviramo preteklost …

Koliko so te vloge škodljive, je odvisno od količine in intenzitete, prekinemo pa jih lahko šele, ko si jih priznamo in se jih zavedamo. Pride dan, ko res paše, da se malo smilimo sami sebi. Čisto zares včasih paše, da smo malo nesrečni, ker ljudje in svet tako grdo ravna z nami. Malo potarnamo, pojokamo, pokličemo prijatelja ali potožimo partnerju. Če se vloge zavemo, lahko zavestno z njo zaključimo. Potolažimo notranjega otroka, obrišemo solze, pogledamo kaj dobrega pravzaprav imamo in si rečemo, rešil bom tudi to, saj zmorem.

Paše tudi, ko nekomu pomagamo, smo mu v oporo, zaradi nas se počuti bolje, morda smo ga celo česa obvarovali, ga rešili, mu polepšali dan. Počutimo se dobro tudi mi.

Ko se naberejo neustrezne energije v nas, paše biti tudi preganjalec. Na ta način se teh energij na enostaven in lahek način znebimo. Jasno povemo, da tako ne gre več naprej, da nas samo izkoriščajo, da tega ne dovolimo več, da izkoriščajo našo dobroto, sočutnost, vse kar za njih naredimo, pa tako malo od njih pričakujemo, pa še tega ne dobimo in zdaj bo drugače, bodo že videli, ker so slabi, brezčutni, hudobni … skratka vse najslabše in nevredni.

Vlog se naučimo v otroštvu in ne znamo živeti brez te dinamike. Vloge se ves čas menjajo, nekaj časa smo žrtev, potem smo rešitelj, pa preganjalec, pa spet rešitelj in žrtev … in ves čas se nekaj dogaja, ni dolgčas, so vzponi, so padci, le mirnega, tihega, ravnovesja, harmonije ni.

Od teh vlog postanemo odvisni, ne da bi vloge same prepoznali. Vloga žrtve nam prinese sočutje okolice, ljudje nas poslušajo, sočustvujejo z nami, nam pomagajo, pozorni so, v partnerskem odnosu šele v vlogi žrtve začutimo vso ljubezen do partnerja, tako zelo, močno ga ljubimo, da dovolimo, da z nami grdo ravno, v vlogi starša, ti otrok moj, si moje edino veselje, edina moja sreča v življenju, tako sem ponosen nate, ne vem, kaj bi brez tebe in otrok se trudi, da bo osrečil starša in se nauči napačnega vzorca.

Čez čas preklopimo v vlogo rešitelja, nekoč bo spoznal, kako velika je moja ljubezen, če bom dovolj potrpela, bo sprevidel, moja ljubezen naju bo rešila … preplavi nas ljubezen do otroka in mu za kratek čas vse dovolimo, ko pa naredi čisto malo drugače, preklopimo na preganjalca in mu prepovemo vse, zahtevamo, da nas spoštuje, saj smo starši, kričimo nanj, ga ponižujemo in razvrednotimo. V igri dveh odraslih oseb je dinamika izrazitejša, sprejemamo sladka opravičila, pridemo na vrsto za preganjalca in očitamo vse, kar se je nabralo v preteklosti.

Zgoraj napisano je precej šablonsko in posplošeno, opazujte pa, kaj se je v vas zgodilo po prebranem. Zanikanje, ogorčenje, strinjanje … smisel branja katerega koli teksta je, da ozavestite svoje občutke. Le takrat jih lahko šele predelate.

Dinamika igre je najmočnejša v  odnosu s človekom z osebnostno motnjo. Da v tak odnos vstopimo, je vzrok v želji, potrebi po drami. Ne da bi si to zavestno želeli, a v podzavesti, v nezavednem so receptorji, ki nas vlečejo k človeku/ljudem, kjer bomo to dobili. Ženske, ki sem jih vodila skozi proces ozaveščanja, spreminjanja, ki živijo v res lepem, prijetnem, ljubečem, razumevajočem, spoštljivem razmerju mi po letih takšnega umirjenega življenja pravijo, da jim še nikoli ni bilo tako lepo, a da jih včasih prime, da bi iz čistega nič znorele, da bi se le kaj dramatičnega dogajalo. To je kot droga, ko te vedno znova in znova vleče, da bi poskusil samo še enkrat.

Ljudje, ki ustvarjajo dramo, se navadno tega ne zavedajo, zato z njo tudi ne morejo prekiniti. Kot narkoman, ki rabi drogo, tako nekateri ljudje rabijo dramo. Osebe, ki izstopijo iz toksičnega razmerja s čustvenim manipulatorjem lahko zadihajo in zaživijo mirneje, nekateri pa se ne počutijo najbolje, ker jim nekaj manjka. Dramo kreirajo naprej. V odnosu s čustvenim manipulatorjem so bili v podrejenem položaju, večno krivi, se opravičevali in ves čas so se trudili, da bi dokazali, da so dovolj dobri, da si zaslužijo pozornost, priznanje, ljubezen. Tu ne gre le za partnerske odnose; čustveni manipulator je lahko tudi vaš prijatelj, šef, sodelavec. Ob izstopu zanihajo na drugo stran. Zmagoslavje, ki je upravičeno, olajšanje, končno so zbrali moč in pogum, končno so svobodni. A nekaj manjka. Še vedno manjka to, zaradi česar so se sploh zapletli z manipulatorjem. Ljudje mi včasih rečejo, zdi se mi, da sem prav magnet za takšne ljudi. In točno tako je. Želijo priznanje in dobijo nekoga, ki jim tega ne da. To je tista draž, cilj, ki ne sme biti nikoli dosežen, zato jim ljudje, ki niso manipulatorje, niso zanimivi. Dolgočasni so, previdljivi, preveč prijazni, joj, kar iz hlač bi ga stresla, da bi se le kaj dogajalo, slišim. Nočejo več novega manipulatorja, a brez drame ne morejo živeti. Zato jo ustvarijo sami.

Še vedno so v vlogi žrtve, da lahko razlagajo, kako grozno in hudo je bilo. Res je bilo. Dokler jih okolica posluša, podpira tolaži in jim daje občutek vrednosti, občutek, da so pogumni, so srečni. Imajo pozornost in priznanje. Kakor hitro pa nekdo ne sodeluje več, postanejo preganjalci. Ne veš, kako hudo je, če tega nisi doživel. To je tisti zadnji stavek, zadnje orožje, ki ga uporabijo, ko so izčrpali ves arzenal. Če ta stavek prevedemo, če poslušate, kaj vam ta oseba sporoča in ne govori, se glasi: Toliko sem pretrpela in ti mi hočeš to izničiti. Tega ne dam. Končno sem naredila nekaj, na kar sem ponosna. Končno sem v centru pozornosti. Dokler se osebe z njimi strinjajo, jih v njihovi vlogi podpirajo, jih ne zanima, ali so to doživeli ali ne, v nasprotnem primeru pa postanejo hitro napadalni in agresivni.

Pogosto lahko beremo članke o čustvenih manipulatorjih, skoraj nikjer pa ni zaslediti, kako pomagati žrtvi, da se reši svoje vloge. Slej ko prej se bo spet zapletla z nekom, ki ji bo dal to, česar ne zna dati sama sebi. To, da je dovolj dobra, da ni kriva, da se ji ni treba vedno opravičevati, da se ji ni treba bati življenja. Tega nihče ne dobi zunaj sebe, to lahko mora dati najprej sama sebi.

Vse pohvale, vsa priznanja, vsa pomembnost, ki jih dobi od okolice, padejo v brezno brez dna, v črno luknjo. Ne glede na to, kako so ljudje do nje prijazni, spoštljivi, dobri, bo vedno našla nekaj, kar ne bo v redu, samo zato, da dobi dramo. Drama jo napolni z energijo, ki ji ne koristi, a jo vsaj čuti. Zato je najprej treba narediti prostorček v sebi, kjer se pohvale, lastna vrednost, pomembnost lahko naberejo. Če tega niso naredili starši v otroštvu s pravim odnosom do otroka, lahko sami naredijo v odrasli dobi.

Nikogar nočem prizadeti, nočem vas prepričevati, nekatere sem verjetno razjezila, a vse kar želim je, da se vprašate, ali mi moje obnašanje, mišljenje, delovanje koristi? Ali MENI koristi, ali sem zato srečnejši/a, bolj zdrav/a, bolj zadovoljen/a, mirnejši/a?

Dovolite si biti nesrečni in kmalu se boste naveličali, potolažite srce in notranjega otroka,  pomagajte drugim, a najprej pomagajte sebi, pravico imate biti jezni, a z jezo uredite v sebi in ne ranite drugih.

Naučite se lahko v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Večkrat omenim čustveno posodo, pa poglejmo, kaj s tem mislim. Predstavljajte si veliko plastično posodo za shranjevanje. V tej posodi so manjše posodice zložene druga poleg druge. Te manjše posodice so »prostorčki«, ki jih tudi večkrat omenim in v vsaki posodici je spravljeno eno čustvo.

V eni posodici je prostorček za ljubezen in predstavljajte si, da je napolnjena z nečim dobrim in sladkim, druga posodica je namenjena sreči. Tudi ta je napolnjena z nečem prijetnim, v tretji je prostorček za naše uspehe in samozadovoljstvo, v naslednji je prostorček za varnost in v naslednji je prostorček za občutek, da smo dovolj dobri in vredni in naslednja je pripravljena za občutek moči in v še eni je občutek samozaupanja, svojo posodico imata tudi sprejetost in spoštovanje. Te »posodice«, ti »prostorčki« se ustvarijo v zgodnjem otroštvu. To je v nas in imamo »posodice in prostorčke« kamor lahko gredo energije čustev, ki jih dobimo iz okolice. Ko nas nekdo pohvali, gre ta pohvala v posodico zadovoljstva in sreče in uspeha in samozadovoljstva in jo napolni. Ko vemo ali nam nekdo reče, da nas ima rad, gre ta energija v posodico zaželenost, pripadnosti, ljubezni …

Žalost, jeza, razočaranje, dvom, izločenost, krivda … nimajo svojih »posodic in prostorčkov« zato se kot vsiljivci rinejo v »posodice in prostorčke« ljubezni, sreče, varnosti, zaupanja … Takrat te energije čustev izrinejo in vklopi se alarm. Začutimo nemir, nelagodje, hrepenenje, željo točno po teh občutkih, ki so bili izrinjeni. In to želimo dobiti od okolice. Ker se v ljudeh okoli nas dogaja podobno, tudi ti ljudje hočejo nekaj od nas. Tako se zgodi, da vsi želimo samo prejemati, ker hrepenenje in potreba po napolnitvi to zahtevata. In kaj hitro se zgodi, da pridemo do tega: »Če ti meni ne boš dajal, tudi jaz ne bom tebi.« Namesto, da bi dobili kar želimo, dobimo in dajemo še več tistih energij, ki nimajo svojih »prostorčkov in posodic« in zato kot vsiljivci izrinejo še več prijetnih energij čustev in se še slabše počutimo. Tako se hitro znajdemo v začaranem krogu razočaranj, hrepenenj in prepirov. Ta čustva brez »posodic in prostorčkov« so težka in lepljiva, zato hitro izpodrinejo ostale lahke in prijetne čustvene energije in enotno ime za stanje, v katerem se znajdemo, je stres.

Idealno otroštvo je, ko otrok dobi vse, kar rabi, da lahko napolni »posodice in prostorčke«; ljubezen, sprejetost, pozornost, pohvale … in ga starši hkrati vodimo čez frustracije. Pomagamo mu, da sam napolni »prostorček« za občutek moči, lastne vrednosti, samozaupanja, samozadovoljstva in to tako, da ga pohvalimo, mu zaupamo, da mu dovolimo, da sam reši težavo, da se sooči s tem, da nekaj ni naredil najbolje, da je bil do nekoga krivičen, dovolimo,  da so uspehi v šoli njegovi in ne cele družine, spodbujamo ga, da se vztraja tudi, če je težko, ko se mu ne da … in ko odraste ima občutek, da zmore življenje.

Preveč zaščitniški starši otroku ne delajo nobene usluge, delajo jo sebi, ker se zato bolje počutijo. Ceno plača otrok, saj kot odrasel ni pripravljen na življenje, nima občutka, da zmore, ker so vse naredili ali preverili in popravili starši, ne zna se soočiti z frustracijo, ne zna prevzeti odgovornosti in zato namesto, da bi reševal, beži. Starši spremljajo polnoletne osebe na vpis v fakulteto, omogočajo lagodno brezdelno življenje, ker zanj ali zanjo ni službe, ki bi ga/jo veselila, ki bi jo zmogel, ker ga na to nismo pripravili.

Starši, ki otroka uporabijo za ventil sprostitve lastnih nezadovoljstev ne omogočajo, da bi ustvaril »prostorčke« zaupanja, lastne vrednosti, moči …

So starši, ki želijo, da otrok polni njihove prostorčke. To so čustveni manipulatorji obeh spolov. Otrokovi prostorčki so polni krivde, odgovornosti za srečo odraslih, skrbi, bojazni.

Starši, ki jim ni mar za otroke, ker so preveč okupirani s kariero, ugledom, hobiji, prijatelji, uživanjem življenja. Takšen otrok čuti le to, da je odveč, nepomemben, nevreden, v napoto …

Idealnih staršev ni. Dovolj je, da smo imeli in smo dovolj dobri starši. Spoznajte sebe, opazujete svoje občutke. Ali čutite zadovoljstvo, ko nekaj naredite ali vas preganja občutek, da bi morali narediti bolje? Ali čutite, da ste enako vredni kot drugi? Ali veste, da se zavedate svoje vrednosti? Ali veste, da se vsi soočamo s takšnimi in drugačnimi izzivi in da nihče ni ves čas srečen? Ali znate sprejeti kompliment, ali ostanete v zadregi in se sprašujete, če se morda oseba ne norčuje iz vas? Ali čutite, da vas imajo ljudje radi, zato ker ste takšni kot ste in ne zato, kar zanje naredite?

Ker idealnega otroštva ni, so naše »posodice in prostorčki« napolnjeni z različnimi energijami čustev. Vse skupaj postane ena zmešnjava in vse kar vemo je to, da ni dobro. Poiščite ta »ni dobro« in ga v obliki predmeta vrzite iz telesa. Lažje bo.

Včasih se zgodi, da je težkih in lepljivih čustvenih energij preveč in popolnoma zasedejo določeno »posodico ali prostorček«. Ko dobimo iz okolice pohvalo, te pohvale, te prijetne energije nimamo kam spraviti, zato smo v zadregi in si mislimo: »Ah, samo tako pravi, verjetno ne misli resno,« ker se sprožijo energije neustreznosti, ki zasedajo to posodico in začutimo, da itak nismo dovolj dobri, da bi lahko naredili bolje, kje vse smo ga polomili …

Ko je nekdo z nami prijazen, te prijaznosti nimamo kam dati, ker je prostorček za prijaznost poln neprijaznosti. »Poglej se, kakšna izguba si, ti pa tem besedam verjameš. A ha ha ha ha …«

Ko slišimo, rad te imam, tega ne sprejmemo, le kdo bi imel rad takšno osebo, kot sem jaz.

Ko začutimo srečo, jo takoj izpodrine »ne bodi srečen, ne zaslužiš si.«

Nadaljujemo lahko v nedogled. Ko nekaj prijetnega torej dobimo, nimamo kam dati, obenem pa po tem ves čas hrepenimo, se trudimo dobiti, hočemo potrditve, hočemo, da se nekdo za nas potrudi, hočemo, da nas ljudje spoštujejo, sprejemajo, imajo radi … Zato ponavljam, ustvarite prostorčke, ali bolje rečeno, izpraznite težke in lepljive čustvene energije krivde, neustreznosti, zaničevanja, sramu, manjvrednosti, obupa, jeze, žalosti, užaljenosti … in s pomočjo notranjega otroka jih napolnite do te mere, da boste v sebi čutili mir. Notranji mir je ravnovesje.

A potem ljudje pravijo: »Skoz je kaj, da nimam miru.« To je življenje. Vse se giblje in premika in zato je življenje prijetno, zanimivo, presenetljivo. Zato urejamo sproti. Enako je, ko očistite avto, se zapeljete en krog in je že umazan. Počistite kuhinjo, samo pogledate in že so drobtine spet na pultu, v kopalnico ni treba niti stopiti, je že umazana … To je življenje in ves čas je kaj in če sproti predelujete, ni pretežko.

Povzetek: Dajte najprej sebi to, kar vam manjka. Vsak dan sproti svojemu notranjemu otroku povejte, da je več kot dovolj dober, sposoben, vreden, prijeten, prijazen, da ga imajo ljudje radi, da vam je pomemben, da je velik fant oz. velika punca, da zmorete življenje, da je na varnem in da ne bo nikoli več sam, ker sta ves čas skupaj, in da naj se sprosti in nauči biti srečen in brezskrben.

Pohvalite se, začutite samozadovoljstvo, napolnite se z močjo, začutite mir v sebi. Zmorete, znate in si zaslužite.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

»S kakšno pravico ubijaš moje iluzije?« je stavek, s katerim se je nekega jutra zbudila. Niti oči še ni odprla, ko je odzvanjal glas v njej. »S kakšno pravico?« Telo se je napelo, misli so začele švigati. Kaj se dogaja? Kot dobro izvežbana in formirana vojska so se spravile na okope. Kdo šari po naših pravilih? Kdo ogroža našo varnost? Ves trud preteklih let, utrjevanje prepričanj, dogem, ves trud dokazovanj se je sesuval kot hiša iz kart. Odtavala je do kopalnice in se zazrla v podobo v ogledalu. »Svet ni tak, kot ga vidiš ti. Samo tvoj svet je tak. Obkroža te toliko svetov, kolikor je ljudi na svetu.« Naenkrat se je počutila sama, ranljiva, zadrgetala je od mraza. Ničesar več ni bilo. Ničesar toplega, znanega, varnega ni več v njej.

Podoba v ogledalu se je nasmehnila. Bila je drugačna. Oklepi in okovi so popokali in odpadli. Začutila je svobodo, lahkotnost, popolnost življenja. Življenje je enostavno lepo.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je iluzija »predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara.« Moj, tvoj, vaš svet je iluzija. Mnogi bodo temu oporekali, zatrjevali, da je resničen, z veseljem in žalostjo, brezskrbnostjo in skrbmi, uspehi in neuspehi …

»Ne bluzi, moje življenje je resnično. Ne govori mi, da moji prijatelji niso pravi in iskreni, da ne čutim resnične ljubezni. Ne govori mi, da je moja prizadetost iluzija, ker nisem pravično nagrajena, čeprav bi si zaslužila. V mojem življenju je bilo veliko bitk, trudim se biti pozitivna, življenje imam urejeno. No ja, vsaj približno :). Ne, ne drži. Zelo dobro mi gre.«

Starogrški rek, da je lepota v očeh opazovalca, drži. Vse kar smo, kar nas obdaja, kar se nam dogaja, je naša predstava. Vsake oči imajo svojega malarja, zato je svet za vsakega izmed nas drugačen. Zato je naš svet iluzija. Ni takšen, kot mislimo, da je.

Kakšen pa potem je svet? Zakaj je pomembno, da nanj pogledamo z drugega zornega kota? Kaj s tem pridobimo in kaj izgubimo? V čem je smisel, da se neprestano sprašujem, ali so moji občutki, razlage, doživljanje pravilni? Zakaj ne bi živeli lepo, preprosto in srečno tako kot do sedaj?

Svet se spreminja od samega nastanka. Generacije pa se vedno znova čudijo, zgražajo, obupujejo in sprašujejo: »Kam gre ta svet? Tehnologija nas bo odtujila, vse več je osamljenih, depresivnih, izgorelih. Nobenega pravega časa več ni. Otroci ne znajo več plezati po drevesih, čofotati po lužah, znajo pa naložiti aplikacije in računalnik obvladajo prej kot črke. Zdrave hrane praktično ni več. Karkoli poješ, nečemu škodi. Pravi prijatelji so redki, ko jih potrebuješ, se redko kdo odzove.« Seznam dopolnite sami. Kaj je vašem svetu takšnega, nad čemer zmajujete z glavo, vas skrbi, boli, jezi, teži?

Pa svet res tak? Ali je svet res slabši, kot je bil? Ali so bili ljudje pred stotimi leti bolj zdravi, srečnejši in zadovoljnejši? Podaljšala se je življenjska doba, veliko bolezni ni več smrtonosnih, imamo več kot samo s streho nad glavo, hrano in čevlje. Hočemo več. Hočemo srečo, ugodje in udobje. Hočemo biti uspešni, priljubljeni in ljubljeni. To nam pripada. Pripadajo nam pridni in bistri otroci, čas zase, za hobije, za prijatelje, za izlete in potovanja, pripada nam sreča. Zatakne se pri sreči. Ta sreča je izmuzljiva. Če že pride, hitro tudi gre. Ko že mislim, da mi jo je uspelo ujeti, mi jo že nekdo s stavkom ali dvema izmakne. Vedno je kaj, zaradi česar ne morem biti srečen. Ali pa se odločim in bom srečen ne glede na vse.

V kakšnem svetu torej živimo? V resničnem svetu ali svetu iluzije? Ali drži, da je moja sreča res najbolj srečna, in ali je moja žalost res najbolj žalostna? Drži in ne drži.

Kakšen bi svet moral biti, da bi bili zadovoljni? Kakšen bi moral biti, da bi rekli: »Življenje je enostavno lepo.«

Bolj ko življenje teče po naših pravilih, merili, protokolih, prepričanjih, željah, pričakovanjih, bolj se počutimo varni, zaželeni, razumljeni, priznani, ljubljeni, sposobni, spoštovani, ustrezni, dobri … Vsak človek ima svoja pravila in pričakovanja, svoja merila in prepričanja. Kar je za nekoga ustrezno, je za drugega nepredstavljivo, kar je nekomu smešno, je drugemu žaljivo, kar je nekomu prijetno, drugega spravlja v zadrego, kar je nekomu nepomembno, drugemu prestavlja bistvo življenja. Zato je naš svet iluzija. Iluzija, ki določa kvaliteto življenja. Lahko ste srečni v pogojih, kjer bi bili drugi nesrečni. Lahko ste nesrečni, čeprav se drugim zdi, da živite sanjsko življenje. Vsak živi v svoji iluziji.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ko nekdo ne ravna tako, kot smo si zamislili, smo, z eno besedo, prizadeti. Ljudje nas prizadenejo in smo ranjeni. Ker rane bolijo, jih nočemo. Zato želimo drugo osebo prisiliti, da ravna drugače. Vzorce poznate: jeza, užaljenost, očitanje, tišina …

Včasih gremo preventivno dlje: »Obljubi, da me ne boš prizadel/a.« Težka obljuba, ki se je izogibamo, ker preprosto ne vemo, kaj bo življenje prineslo in ker smo s to obljubo dobesedno ujeti v past. Ne vemo, kaj vse lahko prizadene drugo osebo, a nas vedno znova spomni na to. Ne obljubljajte in ne zahtevajte take obljube. Da vam lažen občutek varnosti in ustavi vaš osebni razvoj. Če smo uspeli izvleči obljubo, da nas ne bo prizadel/a, lahko po mili volji delamo kar hočemo. Druga oseba mora poskrbeti, da ne bomo prizadeti in ranjeni. In če smo, ga/jo spomnimo na obljubo. Nekaj časa to lahko deluje, dokler se ne zgodi točno tisto, čemur smo se želeli z obljubo izogniti. Vse pade v vodo, poruši se, ranjeni smo, celo več, izdani in zavrženi smo, nespoštovani … saj je vendar obljubil/a.

Kaj torej lahko pričakujemo ali zahtevamo od druge odrasle osebe in kaj lahko drugi pričakujejo ali zahtevajo od nas? Moje osebno mnenje je, da nič. Ne obstaja naravna pravica, da nam karkoli avtomatsko pripada, da moramo dobiti in imeti. Odnos je pretok čustvenih energij, zadovoljstvo, sreča, ljubezen pa je rezultat tega. Bolj ko veste, kaj je v vas dobro, kaj slabo, kaj vam manjka ali česa ne morete dati, več možnosti imate, da bodo vaši odnosi dobri. Od drugih ne boste zahtevali in pričakovali, da vam dajo nekaj, kar bi morali najprej dati sami sebi, ne boste ustvarjali drame znotraj in zunaj, neprijetna čustva boste obvladovali in se ob njih lahko zamislili in poiskali rešitve, in drugi osebi boste na pravilen način lahko razložili, kaj vam je všeč ali s čem se ne strinjate.

Pravijo, da če med dvema ni prepira, tudi ni ljubezni. Prepir je nepoznavanje in neobvladovanje čustvenih energij, ki se nabirajo in izbruhnejo. Prepir je obtoževanje, nalaganje krivde, očitanje, poniževanje, razvrednotenje drugega. V vsakem odnosu pride do nestrinjanja, različnih mnenj, drugačnih idej in rešitev je pogovor, sprejemanje drug drugega, razumevanje drugačnosti in ves čas vesta, da sta si pomembna. Zato si tudi prisluhneta.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Zakaj ljudje tako težko razumemo drug drugega? Zakaj se tolikokrat sporečemo? Zakaj zatrjujemo drugemu, da vemo, kaj misli in kaj bo naredil? Zakaj se spričkamo zaradi malenkosti? Poglejte forume, pa boste videli, da si ljudje skačejo v lase zaradi nepomembnih malenkosti. Anonimni forumi pokažejo dokaj realno sliko, saj so osebe skrite in si zato več upajo. To je v njih, le da v vsakdanjem življenju tega ne upajo tako jasno in glasno povedati in pokazati.

Vsak človek ima svoj zemljevid življenja in razumsko vemo, da smo si različni, čustveno pa to težko sprejmemo. Zakaj? Ker so vpletena čustva. V nezavednem se dogajajo procesi, ki nas silijo, da lastna prepričanja in čustva projiciramo na druge. Prepričani smo, da razmišljajo kot mi, da delujejo kot mi, da čustvujejo kot mi. Pa temu še zdaleč ni tako. Zato velikokrat sami ustvarjamo scenarije in drame brez prave osnove. Zato smo vedno znova razočarani.

Ljudje s težavo razumemo, da kar se nam zdi pomembno, drugemu ni, težko razumemo, da nekdo izraža jezo na način, ki nam ni blizu, da žalost doživlja drugače, dlje ali pa se po naših merilih prehitro potolaži, da nekoga strah ohromi, drugemu da zagon, da nekdo potrebuje več topline in bližine kot drugi, vemo celo, zakaj to dela in še in še in na koncu, da se ljudje bistveno več ukvarjajo z nami, kot je to v resnici res. S stavki, ki se začno s: »Če bi …« delamo zaključke, ki velikokrat niso realni. Drugi pol tega pa je, da resničnih stvari ne vidimo in ne dojamemo, ker tega ni v nas. Nimamo teh povezav, in ko nam nekdo predoči določeno sliko, težko verjamemo in na koncu rečemo: »Ne morem verjeti, da tega nisem videl.« Vedno gre za nas, pa če smo še tako prepričani, da temu ni tako.

Poglobite se vase, vprašajte se: »Zakaj si domišljam, da vem, kaj drug misli, bo naredil in kaj čuti?« To je vaš izgubljen čas. Namenite ga raje temu: »Zakaj nekaj hočem, kaj čutim, česa se bojim, kakšno potrditev želim?«

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ali dovolj vlagate v odnos? Če vlagate, vas prosim, da nehate. Vlagamo v delnice in pokojninske sklade in vlagamo zelenjavo za dni, ko ne raste na vrtu. Resno. Vedno vlagamo v prihodnost. Vlagamo v varnost.

Sedanjost živimo. S partnerjem živite zdaj, zato ne vlagajte, ker s tem pozabljate na sedanjost. Če vlagate v odnos, se drugače odzivate, drugače govorite, oddajate drugačno energijo. Vlagamo zato, da bomo enkrat nekaj imeli, a vi imate to že zdaj. Vlagate, ker vas je strah. Strahu se lahko znebite tako, da se pogovorite s sabo, počistite energijo preteklih slabih in bolečih izkušenj, potolažite srce, poiščete in začutite moč v sebi … Vlagate zato, da boste enkrat nekaj imeli. Zato se trudite, potrpite, spregledate, čakate, da se bo spremenil/a, da bo uvidel/a, da bo spoznal/a, da … pogosto se zgodi, da se ne izide. Če pride do razhoda, se oseba, ki je v odnos vlagala, počuti izkoriščeno, zavrženo, ponižano, razvrednoteno, okradeno … Občutki so pravi, ker je izgubila nekaj, v kar je veliko vlagala. Slišimo lahko, da zdaj pa res nima smisla iti narazen, ko sem že toliko vložil/a v odnos. Ves trud vendar ni bil zaman. Zaključi s tem, da najbolj dobri vedno nastradajo, da je dobrota sirota. Pričakoval/a je, da bo nekoč žel/a sadove sedanjega truda in odrekanja.

Odnos živite. Karkoli naredite, naredite zato, ker to zdaj hočete in želite narediti. Naredite zato, ker želite osrečiti partnerja – partnerko, ker to osrečuje tudi vas. Tukaj in zdaj. Karkoli naredite, naredite zato, ker ga/jo cenite, ker vam je pomemben, pomembno vam je, kaj misli, kaj doživlja, kaj čuti, kaj si želi. Med rjuhe greste zato, ker si ga/jo želite, ker vam paše in ker je orgazem pač fajn. Seks je samo seks in ne trgujte z njim. Ženska nič ne da in moški nič ne vzame. Ali bolje rečeno, toliko kot ženska da, tudi vzame. Če pa greste med rjuhe zato, da bosta sedaj v vezi, imate na koncu občutek, da vas je izkoristil. Živite zdaj in če skočite med rjuhe, pojdite zato, ker vam preprosto paše. Dajte in vzemite in nihče ni nikomur nič dolžan.

Če že želite uporabiti nek izraz za razvoj razmerja, uporabite besedo graditi. Skupaj gradiva odnos. V kolikor ugotovite, da ste samo vi tisti, ki opeke nalagate, se ustavite in najprej poglejte vaša prepričanja, pravila, če niso preveč ozko zastavljena. Potem se pogovorite z njim ali njo. Po pogovoru vam bo bolj jasno.

Osredotočite se na danes. Kaj čutite do njega/nje? Napišite. Preglejte. Premislite.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Čas spoznavanja. Ko je lepo, je lepo, tu ni kaj spreminjati. Uživajta in se imejta še lepše. Ko pa ni lepo, se je treba najprej pogovoriti s seboj in če je treba tudi z njim ali njo.

O določeni temi se pogovarjajte največ trikrat:

1. Ker ne zna brati vaših misli in je prav, da poveste.
2. Ker vas morda prvič ni dobro poslušal/a ali slišal/a in razumel/a.
3. Poveste zase, da ste pri sebi sigurni in prepričani, da ste naredili vse, kar se da.

Če se po treh pogovorih nič ne spremeni, odidite. Ne glede na to, kako vas ljubi, kako brez vas ne more, kako bosta skupaj ustvarila družino, kako sorodni duši sta, kako ste ljubezen njegovega/njenega življenja …

In katere so tiste rdeče luči, preko katerih ne greste (velja za moški in ženski spol):

1. Če nikoli za nič ni kriv in vso krivdo prevali na vas.
2. Če vas neskončno ljubi in čez nekaj trenutkov neskončno mrzi.
3. Če vas vzgaja v vaše dobro.
4. Če začnete izbirati besede, da ga ne boste razjezili ali neskončno ranili, da bo še ure prihajal od prizadetosti k sebi.
5. Če vas začne nadzirati, zahteva gesla za mail, telefon …
6. Če morate razlagati kdo je kdo, če se slučajno srečate ali s kom pogovarjate in sumov in natolcevanj ni konca.
7. Če vam prepove stike z določenimi ljudmi.
8. Če vam pove, kako se je treba v razmerju obnašati, če mislite resno.
9. Če vas pogosto kritizira in na koncu zanika, da bi karkoli spornega rekel.
10. Če se norčuje iz vas in vas posmehuje in na koncu zanika, da bi karkoli spornega rekel.
11. Če vas primerja z drugimi.
12. Če ne prenese, da se z njim ne strinjate ali ugovarjate.
13. Če naredi cel načrt za skupno življenje, ne da bi vi imeli kakršno koli besedo pri tem.
14. Če vas na račun prijateljev, hobijev vedno znova pušča na stranskem tiru.
15. Če se vam maščuje, izvaja pasivno agresijo.
16. Če vas blati pred drugimi.
17. Če grozi z odhodom, če ne boste …
18. Če pogojuje: Če bi me imel/a res rad/a, bi (ali ne bi) tega …
19. Če vas primerja z drugimi.
20. Če ste od razmerja utrujeni in ne veste kako ste se v tem znašli.
21. Če vas obtožuje že vnaprej, kaj vse boste naredili narobe.
22. Če vas ponižuje.
23. Če vam pove, da ve, kaj mislite (v slabem smislu).
24. Če postanete kanta za njegove frustracije, jezo in nezadovoljstvo.
25. Če konstantno laže in vam zagotavlja, da zdaj, šestič, vam bo povedal čisto resnico.
26. Če vas žali.
27. Če mu ni mar za vaše počutje, želje …
28. Če se vsak pogovor spremeni v prepir, kjer ste vsega krivi vi.
29. Če se vse vrti okoli njega in je pomemben samo on/ona.
30. Če njegovi prizadetosti in užaljenosti ni konca in se morate precej potruditi, da je stanje spet približno znosno.
31. Če grozi s samomorom (pokličite 112, ker ne veste, kako resno misli).
32. Če je enkrat na mesec drama zaradi malenkosti.
33. Če je skoraj vsakokrat, ko sta skupaj kaj narobe.
34. Če vam pove, da mu neprestano delate krivico, ste nehvaležni …
35. Če vam pove, da se v njegovo življenje ne boste vtikali, bo prišel, ko bo prišel in bo odšel, ko bo odšel.
36. Če nimate občutka varnosti.
37. Če hodite po prstih in ne upate več dihati.

To je nekaj splošnih, najbolj jasnih in očitnih neustreznih vedenj. Ne pogovarjate se in samo odidete takoj, če vas grobo odrine ali udari.

Čas spoznavanja je namenjen temu, da osebi drug drugega spoznata. Zgoraj opisano vedenje sčasoma postane slabše in ne boljše.

Več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC blogu

Nikoli, ampak res nikoli ne govorite in ne delajte stvari, česar ne mislite resno. Ne grozite z odhodom in ne pakirajte, če tega ne mislite resno in za vedno. Ne postavljajte oseb pred vrata, dokler niste prepričani, da te osebe ne želite imeti več v svojem življenju. Ne odločajte se v afektu.

Pred leti sem veliko brala spletne forume. Anonimno ljudje veliko razkrijejo o sebi. Počutila sem se, kot da sem našla skrinjo z zakladom. Njihova prepričanja, misli, občutenja so bili pravi biseri. Komunikacija je bila drugačna kot danes, saj takrat nismo bili navajeni anonimnosti in šele z leti so ljudje komentarje začeli uporabljati za ventil lastnih frustracij.

Spomnim se zgodbe mladega para z dvema malima otrokoma. Mož je vsako soboto šel s prijatelji ven, njej to ni bilo všeč, saj je pričakovala, da se bo kot oče in mož temu odpovedal. Neko soboto ji je zavrelo, ker ga ob enajstih zvečer še ni bilo domov, spakirala je dva kovčka z njegovimi oblačili, ju postavila pred vrata, zaklenila in pustila ključ v ključavnici. Domov je prišel ob enih ponoči, zvonil, ni mu odprla.

Tri tedne po tem dogodku je pisala obupana na forum. Mož je tisto noč odšel spat k staršem in tam je tudi ostal. Rekel ji je, da ga je kot psa postavila pred vrata in da se ne misli vrniti in se hoče ločiti. Ona je pisala, da ni mislila resno, da ga je želela le strezniti, da spremeni svoje obnašanje in po njenih merili postane odgovoren mož in oče. Da ne more ostati sama z dvema majhnima otrokoma.

Ne vem, kako se je zgodba končala. Ne vem, kakšen je bil prej odnos med njima. Predvidevam, da ne najboljši in morda tudi zaradi obremenjenosti odtujen. Zaradi odtujenosti sta bila na poti k razvezi, vendar sta še vedno imela možnost, da zakon popravita. Zakon lahko popravljate edino, če še vedno živita skupaj, skupaj skrbita za družino, se skupaj zbujata in skupaj zaspita. V treh tednih ločenega življenja se zamere, jeza, ponižanje, strah tako zarežejo v vse celice telesa, da imate vsaj stokrat več dela in malo možnosti, da zakon zakrpate. Zato ne delajte in se ne odločajte v afektu.

Po razvezi je treba živeti naprej. Takrat pride nova zmešnjava čustev. Prizadet ego, občutek krivde, jeza, ranjeno srce, strah pred prihodnostjo, osamljenost naredijo sliko, ki ni realna.

Ne morete naprej, ker vas je tako prizadel in zmečete vse moške ali ženske v isti koš. Postanete zajedljivi, sarkastični, manipulativni … ne zaupate več nikomur.

Ne morete naprej, ker obžalujete svoje dejanje. On ali ona naenkrat postaneta boljše, kot sta v resnici bila, spominjate se samo vsega lepega in še tu pretiravate, da je še lepše, ko gledate druge pare, si mislite, tako bi lahko bila midva, če ne bi … Nihče drug ali druga ni več dobre ali dobra, ker v vsakemu iščete njega ali njo.

Če ali ko se odločite za razvezo, se odločite po tehtnem premisleku, ko ste umirjeni. Vprašajte se, ali ste res pripravljeni živeti brez njega ali nje. Poglejte, če je v vaši glavi in odstranite ga/jo najprej iz glave. Kar boste občutili, bo dober pokazatelj, pri čem pravzaprav ste. Ne prenaglite se, ne izgubljate časa, ker ta čas rabite za pravo odločitev, da boste po ločitvi lahko življenje nadaljevali in ne ostali v preteklosti.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

»Zdaj nimam časa za to. Preobremenjen sem/a, da bi se ukvarjal/ še s seboj. Čisto sem v stresu in nimam živcev še za to. Služba in otroci zahtevajo preveč časa, ne zmorem, bom že, saj je dobro, enkrat bo že bolje …«

Kako pomembna so čustva in občutki? Ali se z njimi ukvarjamo, ko imamo čas in se nam da, ali bi jim morali dati večjo vrednost in jih dvigniti na prioritetni lestvici?

Čustva in občutki ne čakajo na naš prosti čas, ne čakajo, da bomo pripravljeni, da se nam bo dalo, da ne bomo preutrujeni. Vpliv imajo na vsako misel, vprašanje, odgovor, reagiranje, aktivnost in neaktivnost. Če ste uravnoteženi, ne čutite nič posebnega. Odzivate se mirno, ustrezno in ste učinkoviti. Če ste preutrujeni, če se nečesa bojite, če mislite, da ne boste zmogli, če se bojite pripomb in zbadljivk sodelavcev, nadrejenega, če imate pogosto občutek, da niste dobri starši, da so drugi uspešnejši, več zmorejo, sposobnejši, ste v stresu. Stres je skupno ime za čustva in občutke, ki jih naša duševnost ne more sproti predelati in energije teh občutkov škodujejo telesu, odnosom in delu, ki ga opravljamo čez dan.

Zato sem in bom še tisočkrat napisala, da jih predelajte sproti. Ocenite jih od 1-10 in vse kar je nad 5 je stres. Čustva in občutki nad 5 vas stisnejo v kot. Pojavi se občutek nemoči, ogroženosti in zato greste nezavedno v akcijo. Pravi problem gre v ozadje, v ospredje pa pride potreba po rešitvi. Naš um in podzavest čustva in občutke nad 5 označijo kot življenjsko ogroženost in to je treba rešiti.

Spremeni se ton glasu, način govorjenja, uporabimo druge besede, na silo hočemo nekaj doseči, doseči hočemo rešitev, ki jo določajo naša prepričanja. Izsiliti hočemo obljubo, da bo vse dobro, da bomo varni, rešeni in ne več ogroženi. Kričanje in očitanje sta najpogostejši obliki, lahko pride celo do fizičnega nasilja.

Užaljenost je pasivna agresija. Povzročitelja želimo z ignoranco kaznovati in vzgojiti, da bo naslednjič ravnal drugače. Prepričanje je, da ne bo prenesel izolacije, spregledanosti in bo zato popustil. Ura ali dve, ali pa ves teden slika brez zvoka. Ura ali dve, ali pa ves teden, ko bi si lahko izmenjali toliko prijetnih sporočil, ljubezni, zaželenosti, ustreznosti, sreče, veselja, smeha …

Popuščanje, ker ne zmoremo konflikta, ker se nam ne da poslušati joka in se ukvarjati s trmo otrok, otrokom ne koristi.

Utrujenost z občutki krivde in strahu vodijo k pogostejši napakam. Če napako odkrijemo sami, si delo podaljšamo, če jo odkrije kdo drug, se počutimo nesposobni in še manj ustrezni. Zaskrbi nas služba, kaj če me odpustijo in stres se poveča in ne zmanjša in možnost napake se še poveča.

Tako se znajdemo v začaranem krogu iz katerega je težko izstopiti.  Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. To se že dolgo ve. Hudič so neustrezne energije, ki nas funkcionalno onesposabljajo in mladi so posledica neustreznega ravnanja, v katerega so nas prisilila čustva in občutki nad 5.

Čustva in občutki ne čakajo. Zato tolikokrat povem, da očistite sproti. Čas rabite samo na začetku, da osvojite tehniko, potem to postane navada, avtomatika, za katero rabite nekaj sekund. Čustva in občutki ne čakajo.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Opazili ste, da kljub temu, da pišem o odnosih, se vedno dotikam osebe, ki ji v odnosu nekaj ni všeč, ki ni zadovoljna, ki jo nekaj moti, ki se ne počuti dobro. Za dober odnos je potrebna komunikacija. Nihče ne zna brati naših misli, dokler ne povemo, druga oseba le ugiba, kaj želimo, kaj si mislimo … Preden pa spregovorimo, se moramo najprej pogovoriti s sabo. V nasprotnem primeru lahko odreagiramo kot furije, revež tisti, ki nam pride naproti, smo kot voda v podrtem jezu, ki ruši vse pred sabo, ali pa smo nedostopni … to ni komunikacija, to je odlaganje težkih čustvenih energij na drugega in dokler ne pride do umiritve in pogovora, ne kaže dobro.

Ljudje, ki živijo z nami, s katerimi smo si bolj ali manj blizu, niso na svetu zato, da nas osrečijo. Njihova naloga ni, da živijo in delajo po našem življenjskem načrtu, naših pravilih, prepričanjih … Dober primer je napačno postavljanje meja, ko ljudje, namesto da bi se vprašali, zakaj želim, da je tako, zahtevajo od drugega, da je tako kot oni hočejo. Enostaven primer je, ko eden od partnerjev redno zamuja, drugega pa vedno znova to razjezi in je vsakokrat slaba volja, če se že ne sporečeta. Če bi se prvi vprašal, zakaj ga jezi zamujanje drugega, bi verjetno prišel do občutka nespoštovanja, do občutka nevrednosti, do občutka, da ga drugi ne ceni, drugače bi se potrudil in ne bi zamujal. Drugi zamuja zato, ker ali preprosto ne zna organizirati prav svojega časa, ali ker se mu nekajminutno zamujanje ne zdi omembe vredno, ali ker je res v zadnjem trenutku prišlo nekaj vmes, ali ker je zastoj na cesti … Ko se dogodki zamujanja ponavljajo, se v prvem kopiči vse več in več neustrezne energije čustva in lahko pride do tega, da ga že vnaprej znervira sama misel na naslednji časovni dogovor. Slaba volja nastopi že pred srečanjem in tudi če druga oseba ne zamudi, razpoloženje ni več pravo.

Ko torej želite drugi osebi povedati, zakaj vas kakšna stvar moti, ji povejte potem, ko ste se pogovorili s sabo. Ko ste ugotovili pravi vzrok. Pravi vzrok v opisanem primeru je občutek nespoštovanja. »Vsakokrat ko zamudiš, imam občutek nevrednosti,« je pravi stavek. Partnerju, prijatelju, povejte, kaj čutite. Vse druge odločitve so slabše. Pasivna agresija, zajedljivi stavki, bodo le oba spravili na vsak svoj breg. Če ste osebi pomembni, se bo naslednjič ali potrudil, ali vam pravočasno sporočil. Takšne vsakodnevne malenkosti, ki se jih konec dneva niti ne spomnimo več, gradijo ali podirajo odnos. Zato spoznajte sebe, svoje občutke, vprašajte se, ali so uravnoteženi, kaj vam sporočajo, kaj bi bilo pametno, da počistite sami in kako boste osebi, ki jo imate radi sporočili, kaj želite, kaj vam je pomembno, kaj vas osrečuje, kaj vaju zbližuje ali oddaljuje.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Kako nekaj sporočimo je odvisno od naših veščin komunikacije, še bolj pa od čustvenih energij v nas. Zato se osredotočite nase. Postavljajte vprašanja sebi in ne drugim.

Večina dnevnega komuniciranja poteka mimogrede, spontano, brez razmišljanja, kaj pravzaprav sporočamo. Ljudem na tretmajih ali delavnicah vedno svetujem, naj poslušajo, kaj jim drugi sporočajo in ne, kaj govorijo. Če se še tako čudno sliši, sta navadno to dve zelo različni sporočili. Prav tako se tudi vprašajmo, kaj od sogovornika hočemo, želimo, pričakujemo in šele nato to pravilno sporočimo.

Začnimo kar z jutrom. Še preden se dobro zbudimo, že hitimo s kuhanjem kave in pripravo zajtrka. Z mislimi smo že v službi, osredotočeni smo v prihodnost. Hitimo, ker ura zjutraj teče hitreje. S kratkim dobro jutro pozdravimo ljudi, ki so nam najbližje, ki jih imamo najraje in ki so nam najbolj pomembni.

»A lahko, prosim, lepo sediš za mizo, da ne boš polil kot včeraj,« rečemo otroku. Otrok postane razdražljiv, saj ga opomnimo na nekaj, kar je že minilo, a mu sporočamo, da ni dovolj dober, sposoben, ustrezen. »Tisto« v njem se zbudi in nalašč udarja z žlico po hrani, odriva krožnik ali se vrti po stolu in dela vse drugo, samo pojesti noče. Ne da bi hoteli, ne da bi se zavedali, smo dali popolnoma drugo sporočilo, kot smo želeli. Vse kar želimo je, da lepo poje. Naša razdražljivost, jutranji stres v otroku povzroči nemir in naše besede vse skupaj samo poslabšajo. Čisto drugače bi bilo, če bi si vzeli nekaj sekund, se umirili, pripravili hrano, pobožali otroka po laseh in mu rekli: »Zdaj pa zbudiva še trebušček.« V tem stavku ni nobenega prikritega sporočila. Naša umirjenost umirja okolico in obratno.

Zakaj sploh izrečemo stavek s prikritim sporočilom? Zato, ker ne ozavestimo procesov v nas. Utrujeni smo, že delno naveličani, lahko občutimo nemoč, ker ne vemo, koliko težav bo spet pri hranjenju, koliko hrane bo končalo na mizi, na tleh in koliko bo sploh pojedel. Lahko se počutimo kot starš, ki je odpovedal, ki ni dovolj dober ali ustrezen. Obrambni mehanizmi nas ščitijo, da bi to ozavestili, ker tudi če ozavestimo, si navadno ne znamo pomagati in se le še slabše počutimo. Zato bom napisala to, kar sem napisala že v knjigi: »Če ne veste, zakaj bi se podali na pot samospoznavanja, se podajte zaradi svojih otrok. Otroci so vredni tega.«

»A prideš danes domov normalno, ali boš spet pozen?« vprašamo moža. Če ima mož iz preteklosti v sebi že energije neustreznosti ali krivde, bo lahko odreagiral napadalno ali izmikajoče, čeprav z vprašanjem sploh nismo mislili nič slabega. Lahko osorno reče: »A mi moraš vsak dan s tem težiti?« Ali pa: »Ne vem, kdaj bom končal,« pa čeprav precej dobro ve.

»A se lahko spotoma ustaviš še v čistilnici in prineseš srajce?« vpraša mož. Če ima žena v sebi občutek, da je »vse na njej«, da ni cenjena, da je izkoriščana, skratka če je v njej »tisto«, bo vzbrbotalo in namesto da bi rekla: »Ja lahko,« ali »Ne morem,« bo rekla: » Po svoje srajce si pojdi kar sam.«

To je šele jutro, preden bo dneva konec bo minilo vsaj še 15 ur. Zato je pomembno, da poiščemo v sebi »tisto«, ki nam dela težave, da spoznamo, kaj je v nas, da to predelamo in na ta način postanemo ljubeči do sebe in drugih. Imeti se rad pomeni, da ne dovolite, da demoni vihrajo v vas, da odstranite »tisto«, ker energijskih nabojev ne potrebujete, ki vam povzroča bolečine, težave, kvari medosebne odnose … Zgoraj opisane malenkost so pravzaprav najpomembnejše stvari v odnosih. Malenkosti iz katerih nastane velika gora zamer, občutka neljubezni, spregledanosti, neslišanosti, neustreznosti, krivde … in ko je vsega preveč rečemo: »Midva se morava pogovoriti.« In ne vesta kje in kako začeti, ker so vse skupaj takšne malenkosti, da niso niti omembe vredne, če se ne bi nabirale dneve, mesece in leta.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ponovno poglejmo, kaj pomeni imeti se rad. Kako se imeti rad? Kako se končno znebiti slabega občutka, da se nimam dovolj rad?

Obrnite se navznoter. Kako se počutite? Postanite princeske in princi na zrnu graha. Zakaj se ne počutim dobro? Kaj me tišči? Kaj me skrbi? Zakaj se ne počutim udobno, zadovoljno? Zakaj imam občutek, da nisem dovolj dober? Zakaj me spet boli glava, želodec, hrbet, roke, noge, zakaj sem par naprej utrujen? Zakaj imam vrtoglavice, zakaj mravljinčenje ne poneha? Zakaj? Zakaj me ljudje vedno znova razočarajo, razjezijo, užalijo, prizadenejo … Zakaj?

»Stvari« v vas so tiste, ki delajo težave in vam preprečujejo, da bi počutili boljše. »Tisto« v vas preprečuje, da bi ustrezneje reagirali. Kako naj bo življenje lepše, lepše, prijetnejše, če v vaši glavi divjajo misli o neustreznosti, če so se skrbi razbohotile, če krivda razjeda, kar je ostalo nepoškodovanega, če strah kraljuje in zato preveč ali premalo jeste, se prepoteni in panični zbujate in že zjutraj ne veste, kako boste sestavili dan. Rešitev ni zunaj, prepričali ste se že neštetokrat, zato odnehajte. Včasih je treba odnehati in začeti na novo, drugače.

Poglejte v svojo glavo. Neustrezne misli brez konca znova in znova divjajo. Zakaj dovoljujete, da se to dogaja? Ali bi dovolili, da podgane divjajo po vašem domu? Ali bi živeli z njimi? Ali bi se jim vedno znova umikali, da vas ne bi obgrizle? To delajo neustrezne misli v glavi. Vedno znova vas obgrizejo, da vas boli, da vas je še bolj strah, da imate manj moči, da izgubljate razum. Podgan v stanovanju bi se hitro znebili, lahko se znebite tudi neustreznih misli. Imate se radi in podgan bi se znebili. Imate se radi in znebite se neustreznih misli.

Poglejte prsni koš. Ali bi v domu imeli kupe smeti? Zakaj redno odnašate smeti iz stanovanja, iz svojega telesa pa ne? Kje je logika? Ali bi si nadeli največji nahrbtnik poln skal in ga dan za dnem prenašali okoli? Vsak korak bi bil težak, bolel bi vas hrbet, veliko stvari ne bi naredili, ker bi bilo enostavno prenaporno. Ali bi hodili z polnim nahrbtnikom skal? Ne bi, saj niste neumni. Sneli bi ga. To je vsem jasno. Imate se radi in zato vrzite smeti in skale iz prsnega koša.

Poglejte trebuh. Našli boste veliko temne, umazane gošče, kot poplave, ki zalijejo kleti in stanovanje. Po poplavah ljudje očistijo, razkužijo, popravljajo bivanjske prostore. Imate se radi in to goščo spravite iz trebuha. Imate se radi in zmorete. Verjemite, več časa traja in težje je očistiti stanovanje po poplavi, kot očistiti trebuh. Znate, zmorete, ker se imate radi.

Poiščite vse mravlje, drobne nemirne pikice, ki povzročajo mravljinčenje. Odprite jim vrata in naj odidejo. Ne upirajo se, komaj čakajo, samo možnost jim dajte.

Poiščite strah in krivdo in ju vrzite ven. Ali bi nepridipravom, ki bi vdrli v vaš dom kuhali večerjo? Ali bi prenašali, da vas ustrahujejo? Da bruhajo po vaši preprogi, uničujejo pohištvo, vas ustrahujejo? Ne bi, vem, da ne bi. Vrgli bi jih ven tako ali drugače. Zakaj se torej pustite ustrahovati strahovom? Močni ste, zmogli se težje stvari. Imate se radi in ne dovolite, da strahovi rovarijo po najlepšem domu in ga uničujejo.

Stopite do srca. Ljudje pravijo, vidim anatomsko srce. Ne morem si predstavljati srca z učki, usti, rokicami in nogami. Ker sem vendar odrasel. In zrel in odgovoren in je »kr neki« tako fantaziranje. Vprašajte se, katero srce vas boli, ko ste razočarani? Kakšno srce hrepeni po ljubezni? Kakšno srce je razočarano? Kakšno srce je prestrašeno? Kakšno srce se boji predati in ponovno ljubiti? Anatomsko? Ne, tisto z očki in ročicami :). Stopite do njega, objemite ga, povejte mu, da ga imate radi. Povejte svojemu srcu, da ste ga našli in ga razbremenite. Vse to že znate, neprestano o tem pišem. Imate se radi in vzpostavite ponovno povezavo s srce. Nihče ne more narediti tega namesto vas. Vi to znate, zmorete in si zaslužite.

Poiščite osebe, ki se ne počutijo dobro, ki so žalostne, ki so nevredne, krive, grde, ki jih je sram, so neustrezne, ne dovolj dobre, lepe, zanimive in jih odpeljite na travnik, da jih razbremenite, potolažite, da veste, kje so. Združite jih v eno, ker je to le energija. Energija, ki se je v naše dobro sposobna spremeniti v podobe, da lažje naredimo. Začutili boste olajšanje. Niste sami, vaša duša je ves čas z vami, v vas, vodi vas, le ponoven stik vzpostavite z njo. Imate se radi, zato se ponovno povežite.

Jeza, dovolite si biti jezni. V sebi. Cepetajte, tulite, preklinjajte in zmečite v steno vse, kar bi radi razbili.

Užaljenost vas ujame. Znajdete se na drugačnem svetu. Nič več ni lepo. Ubogi ste. To je tisti svet, ki ni resničen in ni realen. Ujetniki ste in naroči vam, da se morate maščevati. In krog je sklenjen. Spet smo pri mislih. Neustrezni, mislih, ki vam ne koristijo in vam pobirajo moči.

Vse to sem že velikokrat povedala, napisala tu in v knjigi, vsi postopki so vam na voljo, lahko delate sami, lahko vam pri prvih korakih pomagam. Vsak dan se mi zahvaljujete in vesela sem vsake zahvale, vsakega srčka, ki ga dobim, a vedite, karkoli naredite, naredite vi. Vse je vaše delo. Vi ste tisti, ki  delate, ki naredite, ki spremenite. Ko se enkrat zahvalite meni, se desetkrat zahvalite sebi. Čestitajte si. Karkoli naredite je bolje kot nič. Imate en sam dom, to je vaše telo. Naše telo je edino kar imamo. Poskrbite zanj in takrat se bo spremenil svet okoli vas.

Odnosi z ljudmi so le odsev tega, kar je v nas. Zato se znebite vsega, kar vam dela štalo v življenju. Tu ni preskakovanj, tu ni bližnjic. To je pot življenja, pa če nam je všeč ali ne. In ko se imate radi, začutite, da je tak odnos s samim sabo tisto pravo. Čisto vseeno je ali tak odnos imenujemo dober ali čarobni. Pomembno je počutje, sprejetje samega sebe z vsem dobrim in slabim, ker se lahko odločite ali boste dobri ali slabi. Odločite se ali boste delovali dobro ali slabo. Vi določate in odločili se boste pravilno, ker se imate radi.

Jaz vem, da znate, zmorete in si zaslužite. 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Karkoli delamo, mora imeti nek smisel. Če smisla ni, ni zagona, ni volje in se nam ne da. Z zagonom in veseljem delamo, če nam projekt predstavlja izziv. V vsakdanu rabimo torej izziv, motivacijo, t.i. pozitiven stres, ki za telo ni škodljiv, saj doseženo prinese veliko energije uspeha, vrednosti, zadovoljstva, sreče. Napolnimo, dvignemo samopodobo. Kaj je torej izziv?

Izziv je izraz za uravnoteženo energijo med tem kar zmoremo in česar ne zmoremo. Meja je tanka. Na lestvici med 0-10 (0 je najlažje – 10 je najtežje) je točno na sredini, torej 5. Če nihamo med 4 in 6, delo, projekt, zastavljeni cilj speljemo, naredimo, dokončamo. Če je 3 in manj, izgubimo motivacijo, smisel in odložimo za kasneje. Enkrat. Bom že. Zdaj se mi ne da. In tam stoji in čaka name in na vas, ali pa naredimo vseeno, ker je pač treba narediti, a ob tem ne dobimo dodatne energije. Opravljeno je do naslednjič. Tak primer je npr. vsakodnevno gospodinjstvo ali vožnja avta. Čisto drugače je bilo na začetku. Spomnite se svojega prvega peciva, ki ste ga spekli in zadovoljstva, ki ste ga ob tem čutili, ali prve samostojne vožnje. Velik dogodek, sposobni smo, zmoremo.

Če je težko nad 6, nastopi stres, frustracija in se vklopijo obrambni mehanizmi z izgovori, zakaj nečesa ne naredimo in ne bomo naredili. Če je kljub vsemu treba narediti, pravimo, da gremo preko sebe. Naredimo kljub negotovosti in strahu, kljub nelagodju. Po opravljenem nastopi olajšanje in občutek zadovoljstva. Preplavi nas energija uspeh in vzhičenosti, da nam je uspelo. Ta energija popravi škodo, ki jo je naredil negativni stres. Problem nastopi, če vsak dan delate stvari, ki so na meji 7 ali celo višje. To je največkrat zahtevna služba s še bolj zahtevnimi šefi. Takrat ugodja, zmagoslavja, zadovoljstva ne čutite, nimate časa zanj, ker ste z mislimi že pri naslednjem projektu, pri zahtevah naslednjega dne. Stresa ne nevtralizirate, ampak se nabira v vas, življenjska energija pada, ker je sproti ne nadomeščate. Več izgubljate kot dajete. Pravimo, da stres uničuje naše telo in ga res. Za več kot polovico bolezni je vzrok stres, prekomerne psihofizične obremenitve brez odmor, predaha, rekonvalescence.

Komaj čakamo konec tedna, da malo pridemo k sebi, a je prekratek, čakamo dopust, celo leto čakamo tiste tri tedne dopusta. Živite tukaj in zdaj in počutite se relativno dobro vsak dan. Življenje od vikenda do vikenda, od dopusta do dopusta, je prenaporno.

Gremo po točkah:

Kaj je »tisto« kar mi povzroča v službi največji stres?

Kako je v mojem prsnem košu?

• Če ni ultra top, odprite vrata in izpraznite, kot izpraznete vsak dan koš za smeti. Ven, vse naj gre ven.

Kako je v moji glavi?

• Če ni vse jasno, lahko in sveže, ven, vse naj gre ven s šefom in sodelavci vred, vsi roki, ki pritiskajo in vse ure, ki tiktakajo.

Kako je v mojem trebuhu?

• Če je napetost, bolečina, skrčenost – ven, vse naj gre ven.

Kako se počutim? Kako se v sebi počutim?

• Potolažite osebo na travniku in ji povejte, da naj bo brez skrbi. Dovolj dobra, lepa, prijazna, sposobna in vredna je.
• Poiščite osebe, ki so prestrašene, negotove, nevredne, dvomljive in jih po znanem postopku peljite na travnik in zaključite proces.

Odnosi? Kaj mi okolica sporoča in kaj razumem?

• Odstranite občutke krivde, strahu, nevrednosti iz telesa.
• Poiščite krive, ne dovolj dobre, nevredne, ponižane osebe in jih peljite na travnik in zaključite proces.
• Odstranite jezo, dajte si duška. Znate in zmorete.

Kako se počutite? Bolje. Zdaj lahko začnete delati in sproti preverjajte. Rabite 5 sekund vsakih nekaj minut.

Tako izgleda v alinejah, jasno in kratko in enostavno. Do tega pridete, ko se procesov naučite in jih osvojite. Znanje vsak dan z vami delim TU, preberete lahko tudi predhodne objave, za lažji začetek so zvočni posnetki TU, v obeh knjigah TU in TU so napisane stvari, ki se jih tu še nismo dotaknili in vam proces olajšajo, z individualnim tretmajem vas v najkrajšem času naučim tehnike in odstranimo, kar vam dela največ težav, z vključitvijo v delavnico TU ustvarite navado in proces odstranjevanja in dvigovanja življenjske energije postane rutina kot dihanje ali umivanje zob.

Znate in zmorete, predvsem si pa zaslužite. 

Zdaj je že čas, da se dotaknemo tudi hvaležnosti. Biti hvaležen je v zadnjem času moderno. Če že, smo bili včasih hvaležni za »velike« za stvari, ki so nam bile res všeč, ki so nas razveselile, največkrat pa je šlo vse skupaj mimo brez posebnega zahvaljevanja, bil pa smo ganjeni. Ampak kot pri vsaki stvari, vsakem razpoloženju, vsakem drugačnem razmišljanju najprej zanihamo iz ene skrajnosti v drugo in nato počasi najdemo ravnovesje, ravnotežje, harmonijo. Kaj je torej narobe z zahvaljevanjem?

Karkoli že čustveno izražamo, naj bi to tudi čutili. Vedno ni priporočljivo, takrat se pretvarjamo, navzven, da nismo nesrečni, prizadeti, prestrašeni, ranjeni, čeprav v sebi smo in to čutimo. S tem ni nič narobe, če si potem vzamemo čas in te občutke in čustva v sebi predelamo. Problem nastane, če poskušamo pretentati sami sebe. Ljudje imamo različna prepričanja, od tega, da so čustvena bolečina, prizadetost, občutljivost, jeza, užaljenost slabe energije in nas ljudje zaradi njih ne bodo imeli radi in sprejeli v družbo, da je treba biti neprestano srečen, do tega da moramo biti hvaležni za vse, karkoli se nam zgodi. Vmes je še cela paleta ostalih prepričanj. In takrat nekaj čutimo v duši, srcu, prsnem košu, telesu, a um nas prisili, zaradi prepričanj in vsega, kar smo prebrali, da je to slabo, da so to slabe energije in nas prisili, da jih zanikamo, potlačimo, ne priznamo si. Ker to ni dobro, ker ne bomo v trendu, ker so vsi okoli nas srečni in zadovoljni, ker lahko le na ta način ustvarimo srečno življenje, ker ne pomislimo, kaj s tem delamo sami sebi.

• Kako se počutite, če vas ljudje ne slišijo?
• Kako se počutite, če vas ne razumejo?
• Kako se počutite, če vas ne upoštevajo?
• Kako se počutite, če vas ne opazijo?
• Kako se počutite, če vas ne spoštujejo?
• Kako se počutite, če niste zaželeni?
• Kako se počutite, če niste ljubljeni?

Z eno besedo slabo. Z dvema besedama zelo slabo. S tremi besedami zelo, zelo slabo.

Od ljudi pričakujete, da vas bodo slišali, razumeli, upoštevali, opazili, spoštovali, da jim boste pomembni, da vas bodo imeli radi … Ko se vam zgodi ali dogaja nekaj hudega, ste za to hvaležni. Boli vas, trga, jezi, osamljeni ste, izločeni, spregledani, neupoštevani, nespoštovani, neslišani, neljubljeni … in vi ste hvaležni? Hvaležni za kaj? Kako? Halo? To je nasilje nad sabo, ne hvaležnost.

• Koliko slišite sami sebe?
• Koliko se razumete?
• Koliko ste si pomembni?
• Koliko opazite, kaj se dogaja z vašim srcem, notranjim otrokom?
• Koliko se spoštujete?
• Koliko ste vredni sebi?
• Koliko se imete radi?
• Koliko, če vam ni mar za svoje telo, občutke, srce, dušo?

Ne, za to kar se vam sedaj dogaja, niste hvaležni. Pozdravite rane, rešite srce, potolažite notranjega otroka, razjezite se v sebi, cepetajte, preklinjajte in zmečite vse krožnike v steno, dajte si duška, izjočite se, zmečite iz prsnega koša vse skale, zvalite kepe iz grla, ukrotite um, odstranite iz glave ljudi, očistite telo, potolažite srce in se povežite z dušo preko notranjega otroka na travniku. Ko vam odleže, ko zadihate, ko začutite, da ni tako kot ste pričakovali in si želeli, ko ste pripravljeni spustiti in si odpustiti, boste začutili mir v sebi, mir v srcu, mir v duši. Sprejeli ste. In takrat pride hvaležnost. Začutili boste hvaležnost, preplavila bo vaše telo, napojili se boste z njo in takrat boste oz. ste hvaležni.

Ganjenost je izraz za stanje hvaležnosti. Ganjenost ob neopisljivem, kjer začutite solze v očeh, mehkobo srca, ljubezen sveta.  To je tista prava hvaležnost, ki dviguje življenjsko energijo, ki premika nemogoče in dela čudeže.

To pomeni, da se imate radi, da ste si pomembni, da se spoštujete. Prisluhnite si.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Osamljenost je vse večji in večji problem sodobne družbe. Povzroča hud stres, vodi v bolezen in dokazano se skrajša življenjska doba.

Če pogledamo po lestvici ravnotežja, osamljenosti čutimo od št. 6 (0 najmanj osamljen – 10 najbolj osamljen). Kaj pravzaprav je osamljenost? Občutimo jo, ko se nam spraznijo prostorčki zaželenosti, vrednosti, varnosti, pripadnosti … Te prostorčke polni energija, ki se pretaka med ljudmi, ko nekomu pripadamo, ko smo nekomu pomembni, ko je nekomu mar za nas, ko se zanima za nas, ko vemo, da imamo nekoga, ki ga v težavah lahko pokličemo in nam bo priskočil na pomoč, ki želi z nami preživljati čas, se pogovarjati, se odzove na naša sporočila, postavlja vprašanja, nas obišče, kam povabi, ko imamo s kom iti na izlet, prireditev, večerjo, zabavo … Osamljenost je torej občutek, ko nam manjka več različnih čustvenih energij. Manjka nam človek ali ljudje, s katerimi si te energije izmenjujemo. Zato so ljudje lahko osamljeni v zakonu, družini ali družbi, ker kljub fizični bližini teh izmenjav ni.

Dokler smo osamljeni za 6, problem ni velik. Pokličemo prijatelja, skupaj gremo na sprehod, čaj, kino, koncert in za nekaj časa si vse te prostorčke napolnimo do te mere, da nam ne delajo težav. Osamljenost na 7 prepoznate, ko ste v stiku z ljudmi, ki silijo v vaš osebni prostor in se ne počutite več dobro. Stojijo preblizu vas, dotikajo se vas, ko govorijo z vami, so od vašega obraza oddaljeni manj kot 20 centimetrov. Hitro vas posvojijo, ne da bi se dobro zavedali ali želeli, postanete njihov prijatelj in s tem prevzamete tudi dolžnosti, ki jih prijateljstvo določa. Tak primer so tudi sporočila na FB-ju, ko ljudje želijo, da neko sporočilo prekopirate in ne delite na svoj zid, ker s tem pokažete, da ste njihov PRAVI prijatelj, pošiljajo verižna pisma, kako dobri in edinstveni ste, a takšno sporočilo morate poslati naprej žnj ljudem in tudi njim … iščejo pozornost, da dobijo energijo, ki polni njihove prostorčke in zmanjša občutek osamljenosti.

Osamljenost na 8 nas že zaposluje. Sili nas k načrtovanju. Poskrbeti moramo, da ne bomo sami občepeli doma, ker bo potem občutek osamljenosti že tako močan, da ga ne obvladamo več in nas potegne v črno luknjo, grezno, iz katerega se potem precej dolgo časa kobacamo ven. Groza tega občutka je tako velika, da še preden se en konec tedna konča, že načrtujejo drugega, zelo pozorni so do ljudi, ustrežljivi, nikoli ne rečejo žal besede, potrpijo, se prilagajajo, obdarujejo in ne dobijo dovolj nazaj. Vedno znova so razočarani, sebe vidijo kot zelo dobre ljudi in ni jim jasno, zakaj se okolica velikokrat tako nehvaležno obnaša, ne ceni vsega kar dajejo. Bolj ko se trudijo, bolj jim vse polzi iz rok. In nič več jim ni jasno. Občasno jim prekipi in očitajo nehvaležnost za stvari, za katere jih ni nikoli nihče prosil. Temu se reče izstavljanje računa brez naročila. V teh ljudeh zgoraj omenjenih prostorčkov skoraj ni. So le majhni predeli, kjer se lahko nabere le malo energije, tako malo, da je strah pred jutrišnjo osamljenostjo še vedno prisoten. Nimajo počitka, ves čas so dejavni, so na poti k izčrpanosti, izgorelosti.

Občutek osamljenosti na 9 povozi razum, preudarnost, kompas življenja je povsem zmeden. Ponižuj me, zaničuj me, tepi me, samo ne zapusti me.

Osamljenost na 10 je popolna predaja. Otopelost, brezup, ne iščejo več, ne trudijo se, ne zaupajo, ne verjamejo. Kronične bolezni, depresija, samomori so pogosti spremljevalci tako hude osamljenosti.

Zdaj se bom ponavljala in bom spet poudarila. Najprej rabite prostorčke v sebi, kamor se bodo te energije lahko naložile. Ko ste v družbi s človekom, ki je osamljen za 9 ali 10, vam bo rekel: »Ah, zdaj si tu, ampak itak boš spet šel. Ja, samo tako rečeš, v bistvu ti je pa vseeno zame. Ne verjamem, da bi se sam od sebe spomnil. Ne verjamem, da si rad z mano, ker sem tak in tak.« Vsi ti ljudje so dobri, sposobni, le močno ranjeni že od otroštva. Starši niso znali v otroku narediti dovolj velikega prostorčka in zato je takšen tudi, ko odraste ali le-ta celo izgine.

Temu je namenjena knjiga Čarobni odnos, FB skupina, ponujene vaje in individualne obravnave. Da vas pripelje k sebi. Ne v eni uri, ne čez noč, v enem letu pa. In kaj je eno leto proti ostalim 40, 50, 60, 70 ali osemdesetim letom, ki so še pred vami. Najprej dajte sebi to, po čemer hrepenite in naenkrat boste brez muke dobili od okolice veliko.

Več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC blogu

Opažam, da ljudje mešajo pojma "imeti otroka v sebi" in "notranji otrok". Procesi, ki se dogajajo v nas niso otipljivi, vidni, in jih skušamo z besedami čim bolje opisati. Podani in sprejeti opisi so subjektivni, zato včasih pridemo do rezultata, kot v igrici "telefon". Začetni stavek je precej drugačen od končnega.

Notranji procesi so pretakanje različnih frekvenc energij. Čustva so prevedene frekvence teh energij, da jih razumsko lahko opredelimo in opišemo. Tudi izraza "imeti otroka v sebi" in "notranji otrok" sta le izraza, s katerimi opišemo in spreminjamo notranje doživljanje, ki se v reagiranju, razpoloženju, počutju, zdravju, uspehu, zadovoljstvu kaže navzven.

Izraz "imeti otroka v sebi" pomeni, da kot odrasli čutimo otroško brezskrbnost, razposajenost, željo po odkrivanju, raziskovanju, iskanju zaklada, imeti iskrice, nagajivost, narediti nekaj izven "pravil" odraslosti, narediti to, kar otroci lahko delajo, za odrasle se pa to ne spodobi ali ni primerno. Saj smo vendar odrasli. Če imate dobro vizualizacijo, "otroka v sebi" lahko vidite kot otroka, ki je nasmejan, razposajen, ki se želi sprehajati po dežju brez dežnika, skakati po lužah, plezati po drevesih, se voziti na vrtiljaku, se kotaliti po hribu, valjati po travi, opazovati mravlje, božati ježa, skakati od veselja in sreče, razgrajati, jesti na kavču pred televizijo, iti spat z neumitimi zobmi … Z otrokom v sebi za nekaj časa pozabimo na skrbi vsakdana, položnice, kredite, hipoteke, zahteve v službi, pričakovanja okolice, biti ustrezen, biti dovolj dober, če ne celo odličen … S tem nevtraliziramo vsakdanji stres, adrenalinski stres, manj možnosti je, da bomo izgoreli ali pregoreli, dvigujemo frekvenco življenjske energije. Otrok v nas je v celem telesu, v vsaki naši celici in tam tega srečnega, nabritega, razposajenega otroka tudi pustimo.

"Notranji otrok" pa je povezava z našo dušo. Tudi notranjega otroka lahko vidite ali vsaj zaslutite, kakšen je in kako izgleda. Je pa takšen, kakršne so v nas energije, do katerih z razumom ne pridemo. Obrambni mehanizmi nas ščitijo, kar je dobro, po drugi strani pa preprečujejo, da bi te energije odstranili, ko bi to zmogli. Dogaja se, da se razumsko prepričamo, da smo srečni, ko pa poiščemo notranjega otroka, je ta žalosten in nesrečen. To pomeni, da smo žalost potlačili globoko v sebi in z razumom do nje ne pridemo, pridemo pa z notranjim otrokom. Notranjega otroka potolažimo, povemo mu vse, kar želi slišati, in ga odpeljemo na področje srca. Ob srcu mu naredimo varen, topel prostor, kje bo doma. Ne nalagajte ga na srce in ne dajajte ga v srce, ker srce s tem obremenite. Notranji otrok je torej "vidno in otipljivo" orodje s katerim lahko zelo hitro in učinkoviti pozdravimo rane preteklosti, izboljšamo samopodobo in damo sebi to, kar bolj ali manj uspešno iščemo pri drugih ljudeh in v svetu. Notranji otrok tudi ni vedno otrok, ampak je lahko deklica, dekle ali ženska, oz. deček, fant ali moški. Če se vam je v odrasli dobi zgodilo nekaj hudega, lahko te rane, žalost, bolečino, razočaranje nevralizirate samo z odraslo osebo, ki se ji je to zgodilo, ne pa z otrokom, ki te izkušnje nima. Če se boste podali na iskanje notranjega otroka, boste vedno znova in znova našli različno razpoloženega in različno starega. Vedno znova in znova ga potolažite, odpeljite do prostora, ki ste ga naredili ob srcu in ga združite z notranjim otrokom, ki je že tam, ker imamo eno energijo duše in enega otroka različne starosti.

Tudi ko notranjega otroka obiskujete, je lahko včasih otrok, včasih pa odrasla oseba. Odvisno je od namena vašega "obiska".

Želim, da najdete otroka v sebi in se mu občasno prepustite, in želim, da najdete notranjega otroka in mu poveste vse tisto, po čemer hrepeni.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Življenje s čustvenimi manipulatorji je naporno in podobno vožnji z vlakom smrti. Saj poznate tisti vlak v zabaviščnih parkih, ko se počasi pelješ navzgor in je prijetno, potem pa zmanjka tal pod nogami, prosti pad brez zavor, ponovno navzgor in okrog, kjer z glavo visite navzdol, in spet gor in dol in po pol minute si srečen, da si še živ. Realno življenje s takšnim človekom se ne konča v pol minute, ampak vas izčrpa, izgubite sebe, kompas, kaj je prav in kaj ne, koliko si kriv in koliko ne … Če ženska zmore dovolj moči, da gre, se še vedno ne konča. Nadzor, grožnje, iskanje konflikta in stiki z otroci.

Oče z osebnostno motnjo skupine dramatičnosti in impulzivnosti za otroke skrbi neprimerno glede na smernice sodobne vzgoje. Ker se mati z njegovim načinom ne strinja, je priročna tarča za ponovno poniževanje, grožnje, kritike. Otrok je priča prepirom, takšen oče kritizira njegovo mamo, govori laži, ki mu trenutno koristijo kar otroka precej zmede. Če se mati postavi očetu po robu, otroku škodi, če se ne postavi, mu škodi ravno tako, ker bo našel že nekaj drugega, da jo bo lahko očrnil. Človek z osebnostno motnjo ima izkrivljen pogled na svet, svet naj bi se vrtel okoli njega, pomembni so mu njegovi občutki, ki jih ne razume in ne obvlada in to nesposobnost plačajo ljudje okoli njega.

Kaj torej lahko naredi mati, ko doma čaka, v kakšnem čustvenem stanju bodo otroci prišli nazaj? Najpomembnejše je, da umiri sebe, da čimbolj pozdravi rane preteklosti, da obvlada jezo in občutek nemoči, da kontrolira svoje misli in ne dovoli scenarijev, ki ji pobirajo energijo, obvlada strahove in občutke krivde … skratka da je čim bolj psihično stabilna, kar niti malo ni lahko. Ko pride otrok domov, bodite umirjeni, ker čuti vašo energijo. Potrudite se za lahkotno razpoloženje. Pustite mu, da zadiha, da pride k sebi po vsej turbulenci. Spremljajte njegovo razpoloženje. Objemite ga, lahkotno se z njim pogovarjajte, če mu ustreza. Ne silite vanj. Kontrolirajte svoje občutke in zmečite ven vse, kar vam ne koristi. Ves čas boste iskali ravnotežje med tem, koliko in kaj z njim govoriti in medtem, koliko ga pustiti na miru, da sam pride k vam. Če hočete, da vas otrok sliši, morate pri vseh otrocih najti pravi trenutek in pravilno dozirati količino in težino pogovora. Ko se vam otrok odpre, ne delajte iz njega reveža. Ne učite ga vloge »ubogi jaz«, lahko pa poveste, kaj je prav in kaj ne. Opazujte ga in naj vam bo pomemben otrok in ne vi, ker vas bo marsikateri občutek silil, da ga rešite, da izrazite ogorčenje, jezo, žalost. Ne zahtevajte od njega, da se postavi na vašo stran, da izbira med vami ali očetom. Zato je pomembna vaša čustvena stabilnost. Ni vam treba narediti odlično, dovolj je, če speljete dovolj dobro. Dovolj dobro je dovolj.

Vsako odraščanje spremljajo travme in frustracije. Ravno zaradi tega postanemo odgovorni odrasli. Ne glede na to, kako bi svojega otroka radi obvarovali vsega hudega, mu ravno to hudo pomaga odrasti. Tak otrok odraste hitreje, ni zavit v vato, ampak se že zgodaj sooči s stvarmi, ki jih komaj ali večinoma ne razume in ne zmore. Vi ste tisti, ki boste te travme in frustracije ublažili in mu pomagali, da se uravnoteži in iz slabega potegne najboljše. Kot primer lahko pogledate 30, 40-letnike, ki so na videz odraščali v optimalnem okolju, a niso niti najmanj pripravljeni na življenje, niso samostojni in niso funkcionalni. Ne znajdejo se v življenju. To je druga skrajnost.

Življenje imamo natempirano, službe naporne, časa premalo. A zavestno si vzemite čas in ga preživite z otrokom. Mame težimo z učenjem, nalogami, pospravljanjem, umivanjem … prav je in to je naša pravica, kot je pravica otrok, da se temu upirajo. A naj ne bo le to. Preživita ga tako, da skupaj ustvarjata, igrata igre, skupaj kaj skuhata, gledata kakšno serijo primerno zanj, skupaj preživita čas, ki bo vama obema prinesel veselje, razbremenitev, ki vaju bo povezal, ki se ga bosta spomnila še naslednji dan. Naj ne bodo samo dolžnosti, naj bo tudi veselje. S tem ga uravnovesite, lahko mu poveste, kako dobro ste se imeli, kako vas je v igri premagal, kako je pameten, močan, lep, prijeten, simpatičen, da ga imate radi …. Vse to naredita lahkotno, med igro. Pohvalite ga, zahvalite se mu, ker je pospravil posodo iz stroja, odnesel smeti. Ne, ker je vam odnesel smeti, ampak ker je odnesel smeti. Na ta način krepite njegovo dobro samopodobo.

Postaviti boste morali tudi meje. Umirjeno, preudarno in odločno. Ne zato, ker ste utrujeni in slabe volje, ampak zato ker so takšna pravila v vajini družini. Povejte, da oba enako prispevata k razpoloženju, da se želita imeti doma lepo, in da se morata zato oba potrudita.

Da boste lahko vse to speljali, pa morate dobro poznati svoja čustva in občutke in jih obvladati. Bodite zadovoljni s seboj, dobra mama ste. Ni treba, da ste popolni, dovolj je, da ste dovolj dobri. In to ste. 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Danes sem naletela na to stran https://www.facebook.com/zlorabelaurapoglajen/. Preberem članek in prešine me misel, vse se spreminja, samo pri tem se nič ne spremeni. Dekle pravi, da je bilo posiljeno, a tožilstvo je primer zavrnilo. Očitno nimajo dovolj dokazov. Beseda dekleta je seveda premalo. Celo novinarjevo vprašanje, zakaj je raje niso peljali k zdravniku, namiguje na to, da je delna krivda za dogodek na strani prijateljic, in ne storilca ali storilcev.

Roko na srce, pri spolnih zlorabah imamo dvojna merila. Pri fizični zlorabi nimamo težav. Ko se nekdo nad drugim fizično izživlja, ga muči, mu zadaja bolečine, stopimo na stran žrtve. Zatikati se začne že pri čustvenih zlorabah, ko nekdo drugi osebi nabija občutek krivde, ko jo žali, ko jo z izbruhi verbalnega nasilja razvrednoti, ponižuje, psuje, grozi … najdemo opravičila, saj ni tako slab/a, morda ni imel/imela najboljšega dne, vseeno malo pazi, kaj kdaj rečeš-narediš, ima te tako rad/rada, zato ni tako mislil/a, potrpi malo, saj bo, včasih je malo živčen/a … Mobing na delovnem mestu je kaznivo dejanje, psihično nasilje nad otroci in odraslimi v privatnem življenju ni kaznivo dejanje. Največ kar lahko dosežete je prepoved približevanja, če se iz groženj da razbrati, da je ogroženo vaše življenje. Tudi zato rabite dokaze. Samo vaša beseda je verjetno premalo.

Pri spolnih zlorabah otrok smo si enotni. Nedopustno, neopravičljivo in obsojanja vredno, res pa je, da ne vem, kdo je pisal predloge za višino kazni. Zdi se, da se storilcu bolj pomaga kot žrtvi. Resen problem nastane pri spolnih zlorabah odraslih. »Pravo« posilstvo je, ko gre ženska ob enajstih zvečer iz službe domov, moški jo napade, zvleče v grmovje in posili. Pri tem rečemo, uboga ženska. Če je ženska bila prej v lokalu, če je oblečena v mini krilo, če je opita, če se je spogledovala, če je šla celo v stanovanje moškega, če je z njim koketirala, se smejala, če ji je bil celo malo všeč, če se je z njim poljubljala in rekla NE, dalje ne grem … pa začnemo krivdo hitro deliti na oba. »ja kaj si je pa mislila, če se tako obleče, obnaša, gre z njim … Saj je vedela, kaj se lahko zgodi, saj je lahko pričakovala, kaj jo čaka!« Kaj, kaj se ji lahko zgodi in kaj jo čaka? Če ima oblečeno mini krilo, še ne pomeni: »Posili me.« Če gre v stanovanje moškega, še ne pomeni, da je privolila v spolni odnos. Kakor hitro reče NE, pomeni to NE in NE ne pomeni JA ali MORDA. NE pomeni NE in nič drugega. Morda je bila nepremišljena, premalo pazljiva, prezaupljiva, vse to, a to še ne pomeni, da je tudi ona kriva. V življenju nihče ne ravna vedno najpravilneje. Ne pomislimo na vse nesreče in grozote, ki se nam lahko zgodijo, ker v tem primeru sploh ne bi stopili  iz stanovanja, doma je pa itak najbolj nevarno.

In nekaj let je na sceni tudi droga za posilstvo. Kako naj ta oseba dokaže, da je bila posiljena? Zbudi se neznano kje, medlo ali ničesar se ne spominja, še vedno omotična, ve le, da je nekaj narobe.

Ali veste, kaj naredi ženska, ko je posiljena? Najprej gre pod tuš, da spere vso umazanijo in grozo iz sebe. Ure in ure stoji pod tušem, kožo drgne do ran, počuti se umazano, krivo, ožigosano, raztrgano, razvrednoteno, ničvredno … zmedena je, sram jo je in le redke gredo takoj na policijo. Če že gredo, gredo v večini primerov prepozno. V Sloveniji se je vsak teden prijavljeno eno posilstvo, kar je po oceni 10 odstotkov vseh posilstev. http://www.amnesty.si/ne-pomeni-ne.html S prijavo odlašajo, ker so tako brez moči in ranjene v srcu in duši. Posilstvo seže do duše, to je vdor v najintimnejši prostor osebe. Vsi smo že bili kdaj v situaciji, ko se je druga oseba postavila preblizu nas, se nas med pogovorom želela dotikati. Vdirala je v naš osebni prostor, občutek je neprijeten do te mere, da ne moremo niti potrpeti, ampak se začnemo od osebe odmikati, čeprav leze za nami. Zdaj pa si predstavljajte, da ta oseba pride še bliže vas, čisto blizu in se nimate kam umakniti. Ta občutek pomnožite z neskončno in približno tako grozno se počuti posiljena ženska.

Spolna zloraba je vdor v intimni prostor osebe fizično ali verbalno. Na tretmajih pridejo na dan pravi vzroki težav. Boleči spomini, sram, krivda še leta in leta bolijo. Dekleta in ženske imajo slabo samopodobo, občutki krivde jih razjedajo, strah jih je, da bo kdo zvedel in jih obsojal, ne počutijo se vredne ljubezni in zato imajo težave v partnerskih razmerjih, počutijo se ožigosano … Dekleta, ki se jih je neprimerno dotikal oče, mamin partner, dedek, stric, sosed, družinski prijatelj, brat, sovrstnik … ki so spregovorile in bile utišane, naj se nehajo izmišljevat, da oče, mamin partner, dedek, stric … že ni mislil nič hudega, kaj si bodo pa ljudje mislili, lahko se še skregajo med sabo … Dekleta, ki se jim ni verjelo, ki niso bile slišane in na čustveno rano so dobile novo rano nevrednosti in nepomembnosti. »Ti in to, kar se je zgodilo, ni tako pomembno, da bi o tem spregovorili«, in dekleta, ki sploh niso upala spregovoriti.

In ženske, ki so posiljene v zakonu, kjer je posilstvo skoraj nemogoče dokazati. Prisila v spolni odnos, ker je v nasprotnem primeru fizična in čustveno napadena. Te ženske se ne počutijo popolnoma nič drugače.

Nekaterim pomaga, če glasno spregovorijo, drugim pomaga psihoterapevt, nekaterim sem pomagala jaz. Večina žensk pomoči ne poišče in z bolečino spomina dejanja živijo kot najbolje vedo in znajo. Najmanj kar lahko naredimo je to, da nehamo obsojat žrtve, ne iščemo vzrokov, kaj vse bi lahko naredila, da do tega ne bi prišlo, in končno jasno povemo, da NE pomeni samo eno.

NE! NE DOTIKAJ SE ME!

Zgodbo o slončku in verigi verjetno že poznate. Slončka z verigo okrog noge pripnejo na kol. Slonček vleče, cuka, poskuša znova in znova, a veriga in kol sta močnejša od njega. Sčasoma se vda in ne poskuša več. Čez leta slonček odraste v velikega slona. Še vedno je z isto verigo priklenjen na isti kol. Ne glede na to, kako je velik in močan, se ob pogledu na verigo in kol v sebi počuti majhnega. V sebi je še vedno slonček, ki ne more izruvati kola in pretrgati verige.

Podobno je z nami. Izkušnje preteklosti ustvarijo prepričanje, da ne zmoremo. V nas je občutek, da nismo dovolj močni in sposobni. Postane nas strah. Ljudje na strah in nemoč odreagiramo različno.

Nemočen človek je ogrožen, zato se trudi vsaj navzven pokazati svojo moč, čeprav je v resnici ne občuti. Ker nima občutka moči, se mu zdi, da kazanja moči ni nikoli dovolj in zato gre v skrajnost in pretirava z večnim prav, vedno po moje, jaz sem sposoben, išče napake v drugih, jih ponižuje, maltretira in postane čustveni manipulator, ki rani ljudi, ki bi jih moral imeti rad in biti z njimi prizanesljiv. A kratkotrajne zadovoljitve še vedno ne napolnijo praznine v njem, zato vzorec obnašanja kar naprej ponavlja. Še vedno se počuti kot slonček.

Strah in občutek nemoči se včasih razrasteta do te mere, da ljudje postanejo preveč zaščitniški, bojijo se množic, ne upajo več v trgovino, ne vozijo se z letali, bojijo se noči, ko vse postane še hujše, nastopi tesnoba, strah pred strahom in slej ko prej pride do paničnega napada, bolečin v želodcu, mišicah, hrbtu … Počutijo se kot mali slončki, ji sta jih veriga in kol premagala, a se morajo znajti v velikem svetu.

"Povej si, da si močan in da zmoreš. Prisili se, da to narediš." To pomaga, ko razumsko vemo, da nekaj moramo narediti ne glede na vse. Problema samega pa takšni stavki ne rešijo. Ni dovolj, če se prepričate, da zmorete. Občutiti morate, da zmorete. Čustvo je vedno močnejše od uma.

Ampak ljudje se na vse navadimo. Potrpimo, se tolažimo, da bo nekoč bolje, ali da tako pač je, in šele ko se nas bolezen ali življenjska situacija postavi pred dejstvo in se res ne moremo več izmuzniti, se odločimo, da je zdaj čas, da nekaj spremenimo. Ne čakajte tako dolgo. Življenje teče in dlje ko čakate, težje je.

Tu nastopi nova težava. Kako naj začnem? To je težko, tega ne zmorem, ne verjamem, da deluje, predolgo traja, ne vem, če ima smisel. Želimo hiter rezultat s čim manj naprezanja. Rezultat je navadno odvisen od časa in truda, ki smo ga pripravljeni v neko stvar vložiti. Ne pritiskajte nase, ne primerjajte se, pojdite v svojem tempu in čez nekaj časa boste občutili svojo moč. Majhen slonček bo postal le še spomin nekega obdobja. Ko čutite moč, se s sabo pomirite, postanete mehkejši, prijaznejši do sebe, ustvarite čarobni odnos. Takrat se marsikaj spremeni. Ljudje pravijo, da odnosi postanejo prijetni, bolj ljubeči, da stvari postanejo lažje, da jih ne skrbi več, ker vedo, da karkoli pride, bodo zmogli. Včeraj sem na delavnici slišala stavek: "Samo tako naj ostane."

Na FB je zaprta skupina Čarobni odnos, kjer svetujem, kako sploh in kje začeti, in kako si ob določeni težavi pomagati. Na delavnici Čarobni odnos postopoma, v varnem okolju, podpori in navodilih odkrivamo čustvo za čustvom, ki povzroča težave, na individualnih tretmajih ciljano rešujemo stiske.

Želim, da začutite moč in svobodo. Začutite to veličastno žival, ki nas vedno znova osupne s svojo lepoto in ponosom.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ljubezen je prijetno čustvo, strah pa je koristno čustvo. Kot večina stvari v življenju, je lahko tudi strah zdravilo ali strup. Če ga je preveč, je strup, če ga je ravno prav, je najboljše in najnaravnejše zdravilo. Strah nas varuje, pomaga nam, da sprejemamo prave odločitve, in naj se še tako čudno sliši, ravno zaradi strahu smo lahko srečni.

Da strah postane zdravilo, nas strahu ne sme biti strah. Če strahu ne obvladamo, prevzame oblast nad našim življenjem. Potem strah določa, kaj čutimo, kako se počutimo, delujemo, sporočamo, reagiramo. Strah določa, kako bomo živeli. Nimamo izbire. Postanemo sužnji strahu.

Strah se velikokrat zamaskira in čutimo le nelagodje, tesnobo, nečesa nočemo storiti, iščemo izgovore, nadziramo, ustvarjamo neustrezna prepričanja in zato prihaja do nesporazumov. Problemov ne znamo in ne moremo rešiti, ker se jih lotevamo na napačnem koncu. Ni nam jasno, zakaj stvari ne stečejo, včasih se celo zgodi, da se kljub našemu vloženemu trudu poslabšajo.

Najtežavnejšo pot izberemo, če strah zanikamo in ga s tem potlačimo globoko vase. V nezavednem delu se za nekaj časa potuhne. Zdi se nam, da smo ga premagali, težavo, ki je strah sprožila rešimo, in ko se nam zdi, da bi sedaj res lahko lepo živeli, pride na dan v obliki tesnobe. To nas zmede, um išče vzrok, kje je nevarnost, kaj je treba popraviti, a ne najde ničesar. Okrog nas se ne dogaja nič, kar bi nas ogrožalo, a tesnoba je vsak dan večja in nas izčrpava. Ker nimamo ničesar otipljivega, tudi ne moremo ničesar rešiti. Občasno se nam zazdi, da je vzrok v strahu preteklosti, a ker se strahu bojimo, ničesar ne storimo. Čakamo, da bo minilo. A energija strahu je pretežka, da bi izhlapela, bolj je podobna kvasovkam, ki se ob ugodnih pogojih razbohotijo na vse strani. Saj veste, kako vzhaja kvas. Tako se dogaja s strahom v telesu.

Včasih nam strahu ne uspe potlačiti, zato se določenih situacij izogibamo ali z aktivnostjo odlašamo. Iščemo izgovore, in ko zberemo moč, zadevo speljemo kljub strahu. Rečemo, da smo strah premagali. To je dobljena bitka, a ne vojna. V vojni ni zmagovalcev. Nekaj časa se nam bo zdelo, da smo strah premagali, adrenalin, energije odločnosti nam dajo moč. Ko pa popustijo, smo spet na začetku. Ta način nam pobere veliko življenjske energije, izčrpa nas in zato se raje določenim stvarem, dejavnostim odpovemo, kot pa gremo ponovno čez ves proces. Uporabimo ga takrat, ko nam res ne preostane nič drugega.

Strah lahko sprejmemo, se z njim spoprijateljimo. To je bolje kot zanikanje in potlačitev, ker vsaj vemo vzrok naših težav. A postavlja se mi vprašanje, zakaj bi bila prijateljica nekoga ali nečesa, kar mislim, da me ogroža, me ovira, me spravlja v obup. To je tako, kot bi pustila, da z mano živi neznan psihopat, ki je neznano kdaj prišel od neznano kod in se zvalil na moj lep kavč. Ker se ga bojim, se z njim raje spoprijateljim. Seveda ima svoje izpade besa, poniževanja, maltretiranja, bojim se ga, izčrpava me, ne upam biti doma in zato begam okoli, ali pa se zaprem v sobo in ne upam ven. Hodim po prstih, upam, da nisem naredila spet kaj narobe, a sem ga sprejela.

Če torej nekaj lahko sprejmemo, lahko to tudi ne sprejmemo. To je naš čudovit svet dualnosti, kjer imamo vedno najmanj dve možnosti. Odrečemo mu gostoljubje in ga postavimo pred vrata. Dobesedno ga vržemo čez prag. Najprej gredo vsi mali strahci, potem gredo malo večji, potem še večji in na koncu odrečemo gostoljubje glavnemu strahu. Glavni strah je generator majhnih strahcev. Ker nas je glavnega strahu strah, se ga ne lotimo, z majhnimi strahci pa obupamo, ker prihajajo vedno novi in novi. Kot muhe enodnevnice. Ko strahci in pretiran strah ne zasedajo več našega telesa, nastane prostor za prijetnejša čustva. Takrat telo lahko napolnimo z boljšo samopodobo, srečo, veseljem, ljubeznijo, lahkotnostjo. Dve stvari hkrati ne moreta biti na istem mestu. Zato ne moremo biti srečni, če smo prestrašeni, ne moremo se veseliti dopusta, če nas je strah poti, ne moremo mirno spati, če nam po glavi rojijo misli prihajajočih katastrof, ne upamo ljubiti, če se bojimo izgube, pretirano ščitimo otroke, ker ne zaupamo življenju, ne povemo lastnega mnenja, ker se bojimo, da bomo neustrezni, ne dovolj dobri, odgovornosti nas spravljajo v stike, ker se bojimo biti krivi, kaj če se zmotimo … in še in še in še.

Zato je vredno, pametno in priporočljivo, da postanemo gospodar strahu in ne njegov suženj. Strah v pravi količini je najboljši svetovalec in vodnik k lahkotnemu in srečnemu življenju.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

V življenju naj bi nas vodila razum in srce. Trezna glava in ljubeče srce sta kombinacija uspeha. Razum je hladen, odločen in neizprosen. Zanimajo ga dejstva in rezultati. Srce je ljubeče in močno. Moč je tisto, zaradi česar srce upa ljubiti, se prepustiti, zaupati, lahko odpušča in se pravilno odloča.

Ko se nam naA čustvene področju zgodi kaj hudega, nas boli srce. Ko se razhajamo, je naše srce žalostno. Ko smo v negotovosti, čutimo skrbi prav v srcu. Žalost, osamljenost in skrbi vplivajo na srce. Poškodujejo ga, ranijo, stisnejo ga lahko tako močno, da ga skoraj ne čutimo več. Skrbi skrčijo srce. Prestrašijo ga, zato bije hitreje. Večino časa je napeto in počasi se utrudi. Utrujeno srce ne dela pravilno, zato se npr. pojavi nereden ali prehiter utrip. Zdravila ublažijo težave, a odpravijo jih ne.

Osamljenost prestraši srce. Prestrašeno srce se skrije globoko v kot in človek nima več občutka, da nekam spada. Ne čuti svoje biti, moči svojega srca, zato pristaja na marsikaj. Pristane na slabo ravnanje okolice, na izkoriščanje, zasmehovanje, obtoževanje …

Žalost rani srce. Rane so lahko tako velike, da se nikoli ne pozdravijo. Oseba z močno ranjenim srce živi v preteklosti, ne more pozabiti dogodkov, ne zmore naprej, ker rane tako močno bolijo.

Oseba vse bolj izgublja stik s srcem. S tem se izgublja zavedanje moči. Nemoč ustvarja strah. Takrat prihaja v situacijo, ko nastopi tesnoba. Razumsko gledano je nič ne ogroža, ve, razume, a tega ne občuti. Občutek nemoči in čustvena obremenitev sta tako močna, da lahko nastopi depresija in/ali pride do paničnih napadov. Panični napad ni nič drugega kot zadnji krik na pomoč z zahtevo, poišči srce in svojo moč. Večina ljudi še nikoli ni obiskala svojega srca, ne zna ga potolažiti, ne ve, da rane preteklosti vplivajo na sedanjost.

Zdravila težave olajšajo, a srce lahko pozdravite in razbremenite le vi in nihče drug. Ko oseba prvič sreča svoje srce, je to zelo čustven dogodek po katerem nastopi prijetno olajšanje. Ko ljudem pred tretmaji razlagam, me ne razumejo dobro. Ne vedo točno, o čem govorim. Po koncu procesa se prijetno počutijo, presenečeni nad odkritji in spoznanji in olajšani, ker čutijo moč. Čutijo prvinsko globoko moč v sebi, o kateri piše in govori Louise Hay.

Samo eno srce imate. Poskrbite zanj, potolažite in pozdravite ga, opraviči se mu, ker ste ga tako dolgo pustili samega. Naloga srca je, da utripa in da je srečno. Omogočite mu, da lahko opravi svojo nalogo.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Sprašujem se, ali se iz zgodovine res ne znamo nič naučiti. Razlike ustvarjajo nove razlike, delitev dela nove delitve, sovraštvo ustvari še več sovraštva, vojna povzroči nove vojne. Kdaj nam bo jasno, da slabo naredi še več slabega, kdaj nam bo jasno, da se enkrat vse obrne in vrne. Propadli so največji imperiji, izginile so najmočnejše dinastije, nesrečno so končali ljudje, kjer se je zdelo, da jim je sreča položena v zibelko. Ampak mi ne vidimo dlje od nosu in čepimo na svojem kupčku.

Lao Ce je šest stoletij pred našim štetjem napisal: Nadzoruj svoje misli, ker bodo postale besede, nadzoruj svoje besede, ker bodo postale dejanja … In v Bibliji piše:  V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Besede imajo moč. Besede lahko zanetijo sovraštvo ali povežejo ljudi. Ponavljajte laž in postala bo resnica. In besede se začno z mislijo. Vse to je znano tisočletja, a mi še vedno sedimo na svojem kupčku in blebetamo.

Rojeni smo na pravem delu sveta. Imamo pravo barvo kože. In sedimo na svojem kupčku in nič nam ni prav. To je slabo, tisto še slabše, nimamo sreče, ne vemo, kaj bi, jočemo za tipom, ki nas ne mara in pojma nimamo, kakšno uslugo nam je s tem naredil. Tarnamo, vsi gledajo v telefone, družine razpadajo, otroci so zahtevni, tašča nam gre na živce, pa še ti begunci prihajajo in istospolni se poročajo in namesto komunale ločujemo odpadke in ti pasjeljubci ne pobirajo dreka po cesti in svet drvi v propad. Takšne misli postanejo takšne besede. In beseda postane dejanje in dejanje postanejo navada in navada postane značaj in naša usoda. Kar seješ, to žanješ, je pregovor, ki ga radi uporabljamo za druge. A žanjem tudi jaz in tudi ti. Ne samo to, kar posadimo, bodo želi moji in tvoji otroci, vnuki in vnuki vnukov. Lahko preučite zgodovino, se poučite v knjigah ali počakate, da se zgodi. Če mislite, da je vaša barva kože prava, se motite. Vse barve kože so prave. Če mislite, da si samo vaš otrok zasluži najboljše, se motite, vsi otroci si zaslužijo najboljše. In smo zaprli meje. Tudi za otroke. Neprodušno. In mislimo, da tega ne bomo plačali. Pa bomo. Še vse se je plačalo, še vse se je vrnilo. Kar daš, to dobiš. In preberem, da se ji istospolni gnusijo, da so izmečki družbe, in se vprašam, če se sploh zaveda, kaj govori. Seveda je vesela vseh všečkov isto mislečih, v komentarjih ji le pritrjujejo in še prilivajo gorivo na ogenj. A po setvi pride žetev. Jaz ranim tebe, ti raniš njega in on rani mene. Krog je sklenjen.

Bolj kot smo prestrašeni, bolj smo obvladljivi. Verjamemo, da nas bo nekdo rešil. Ne zanimajo nas dejstva, zanimajo nas čustva. Verjamemo na podlagi občutkov, ki se v nas porajajo. Zato včasih verjamemo tisto, kar hočemo verjeti in ne tisto, kar je res. Ponižni smo, dokler ne pridemo v množico. Množica ima moč in energijo. In voditelja. Ki mu slepo verjamemo in zaupamo, da nas bo rešil in odrešil.

In se delimo; na vaše in naše, na rdeče in črne, na zelene in viola, na leve in desne, na krive in nedolžne, na takšne in drugačne jedce, na dobre in slabe, na lepe in grde, pa na pomembne in nepomembne, na pametne in neumne … važno je, da nekam spadaš, in da si s tem nad ostalimi. Materiala za obreganje, obrekovanje, obsojanje s tem ne zmanjka. Zakaj bi se ukvarjal s sabo, če se je lažje z drugim?

Ko življenje izstavi račun, rečem, nisem kriv. Nisem vedel. Nisem mislil nič hudega. Vsi so tako delali. Kaj pa bi lahko naredil. Popolnoma sem nemočen. Nisem bil prišteven. Jaz ne morem rešiti sveta. Pomagaj mi. Ko zbolimo ali zboli naš otrok nas ne zanima ne zdravnikova barva kože, ne versko prepričanje, ne spolna usmerjenost, ne kaj je in kolikokrat na teden pere brisače. Naj pomaga in bom hvaležen. Večno. Obljubim. In ko ozdravim, je vse v redu in spet se lahko vrnem na svoj kupček, kjer ne poznam, še manj pa obvladujem svoje misli, čustva in občutke. Dokler se spet ne zavrti.

Ste to, kar mislite, da ste in si zaslužite. Če verjamete, da zmorete, imate prav. Če verjamete, da ne zmorete, imate tudi prav. Najprej se zgodi znotraj nas in nato zunaj. Če se nečesa bojite, se bo zgodilo, če v nekaj verjamete, se bo zgodilo. Če se smilite sami sebi, boste materiala za smiljenje dobili še več. Če ste jezni, bo življenje poskrbelo, da boste lahko jezni še naprej. Če se vam zdi, da svet ni pošten, poglejte koliko ste pošteni sami.

V meni in tebi je dobro in slabo. Ko odprem oči, in si upam zazreti v slabo, dobim možnost za spremembo. Ali mi ta misel koristi? Ali to dejanje prinaša kaj dobrega? Ali bi od sebe zahtevam enako kot od drugih? Zakaj se nekega prepričanja tako držim, kaj od njega dobim? Kaj bi se zgodilo, če bi ravnal drugače? Zakaj tako ravnam? Kaj mi preprečuje, da se ne odzovem drugače?

Na zemlji je vsega dovolj. Za začetek je dovolj, če začnete nadzorovati svoje misli. Potem se osredotočite na svoja čustva. Počasi, plast za plastjo boste prihajali do novih spoznanj. Ali je težko? Ja, je. Ali se splača? Ja, se. Ljudje se včasih počutijo tako nevredne, da se sprememb ne lotijo, ker mislijo, da si boljšega ne zaslužijo. Če ste v takšnem stanju, potem to naredite zaradi otrok. Otroci so edina bitja, ki si zaslužijo in so vredni, da se zaradi njih spremenimo. In ko se spremenimo, se spremeni ves svet. Ne verjamete? Pa smo spet na začetku kroga.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Eno od večnih in neodgovorjenih vprašanj je: Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce? Naslednje vprašanje je: Ali je vzrok pravzaprav posledica? Če pogledamo življenje, bi si skoraj upali trditi, da so naše odločitve, način življenja, zdravje, dogodki … posledica posledice. Vse v vesolju kroži in nič ne gre v nič, spremeni le obliko, razpada in se spet združuje.

Ko nam življenje nekaj podari, na drugi strani vzame. Ko nam nekaj vzame, nam v drugačni obliki vrne. Tako deluje vesolje in tako določajo duhovni zakoni življenja. Zelo enostavno. Ampak ljudje imamo radi zapletene zadeve. Obožujemo dramo, želimo tisto, česar nimamo, razlagamo kot nam ustreza, sprejmemo samo, če nam je všeč, zanikamo, kakor da bo s tem izginilo, čas in energijo vlagamo v izgovore, užaljenost, prizadetost, jezo, maščevanje, smilimo se sami sebi, ali pa se gremo duhovnost na vsakem koraku in se prepričujemo in si lažemo, da smo hvaležni, čeprav iz nas letijo strupene puščice jeze, ogorčenosti, prizadetosti … Odpuščamo in hkrati v istem stavku nadaljujemo, da ga/jo/jih bo že življenje usekalo. To je delo ega in strahu. Ego je lahko fantastično gorivo za napredek in strah je lahko odličen kompas v življenju, če ju znamo ukrotiti. Drugače se nam lekcije ponavljajo ali pa se na poti življenja velikokrat spotaknemo in ne gre tako, kot si želimo.

Živimo tako, kot se nam zdi, da je prav. Temu rečemo prepričanja. Prepričanja so posledica sporočil in izkušenj. Odločitve sprejemamo na podlagi čustev in prepričanj, ki nam zagotavljajo želen rezultat. Večno vprašanje pa spet ostaja: Kako bi bilo, če bi storili drugače? Kako bi bilo, če bi takrat čutil drugače? Kako bi bilo, če bi bilo naše prepričanje drugačno?

Življenje ni poskus, ker časa ne moremo zavrteti nazaj, in ker so se med tem zgodile že številne posledice zunaj in znotraj nas. Z vsako mislijo postanemo drugačni. Misel je posledica pretekle misli in vzrok naslednje. Ali obstajajo pravilne in napačne misli? Katera misel je pravilna in katera napačna?

Edina stalnica je sprememba, zato gre naše življenje ves čas malo gor in malo dol. Manjši kot so ti odkloni, bolj uravnoteženo je vaše življenje. Življenje nam ponuja hkrati zdravilo in strup. Odvisno je od količine. Kje se konča zdravilo in začne strup, in kdaj iz strupa zopet postane zdravilo?

Na rezultat uravnoteženega življenja vpliva 30 odstotkov prehrana in dobra telesna pripravljenost, 30 odstotkov duševno zdravje in 30 odstotkov zdrav duh. Hrana je gorivo. Če je je premalo, oslabimo ali od lakote umremo, če je je preveč, telo preobremenimo, zapacamo in telesni organi odpovedo. Gibanje je pomembno, saj ohranjamo spretnost in telesno moč. Če pri tem nismo uravnoteženi, če dajemo premalo ali preveč poudarka prehrani in vadbi, nas življenje prisili v harmonijo. Skrajnost v zdravem in nezdravem prehranjevanju, pri premalo ali preveč aktivnem gibanju se vam pokaže v obliki bolezni, poškodb, poslabšanju medsebojnih odnosov, delovni storilnost .... Kar nekje dobiš, drugje izgubiš, pa naj gre za materialno ali nematerialno stvar.

Tudi v duševnem neravnovesju sta dva pola. Vesel, evforičen, srečen in žalosten, depresiven, brezizhoden. Nekateri odreagirajo bučno in eksplozivno, drugi utihnejo in se zapro vase. Na duševno ravnovesje vplivajo zunanji dejavniki in procesi v nas.

Duhovno ravnovesje je uravnavanje med zaupanjem in nezaupanjem v življenje, v boga, v vesolje. Zavedanje, da smo hkrati vse in nič. Delovati in spustiti, slišati glas duše ali intuicije, zavedati se, da smo največkrat osredotočeni na drevo, zato ne vidimo gozda.

Če ste dobro sešteli, ste ugotovili, da do celote manjka še deset odstotkov. Teh deset odstotkov je tisto, kar dela življenje čarobno. Občasno se tega zavemo šele, ko je nekaj je končano in rečemo: »Uh, sem imel srečo. Čudežno sem preživel.« Teh deset odstotkov nas obvaruje pred večjimi in manjšimi katastrofami, za katere večinoma nikoli ne zvemo, da bi se lahko zgodile. Morda se nam celo zdi, da je življenje krivično, a ker življenje ni poskus, ne bomo nikoli izvedeli, česa vse smo bili obvarovani.

Telesna, duševna in duhovna harmonija vplivajo druga na drugo. Kar dajemo, to dobimo. Če hlastamo, se nam bo izmuznilo, če grabimo, bomo izgubili, če smo jezni, žalostni, razočarani, užaljeni, bomo dobili še več jeze, žalosti in užaljenosti. Če smo darežljivi, dobrohotni, zadovoljni, bomo dobili tudi to. A to ni vedno jasno vidno, ker smo preozko osredotočeni. Kolikor širšo sliko smo sposobni videti, toliko bolj razumemo, zakaj se določene stvari dogajajo. Ljudje imamo v posesti samo denar, stanovanja, avto in ostale »nujno« potrebne predmete. Zemlja in osebe niso naši. Svet, na katerem stoji vaša hiša, ni vaša, pa čeprav tako piše v zemljiški knjigi. To je Zemljino. Zato se Zemlja ne zmeni za ograjo, ki določa »vašo« parcelo, ne zanima je stavba, ki stoji na njej, ampak ob poplavah, potresih, požarih, sušah, s plazovi, strelami, vulkanskimi izbruhi poruši in uniči, kar je bilo na poti, ko se uravnoveša. Naše želje in pravice se končajo, ko trčijo ob želje in pravice druge osebe. Mnogokrat boli, je krivično, nerazumljivo, skoraj se ne da preživeti. Ne posedujemo Zemlje, otrok, partnerjev, prijateljev, živali. Imamo le sami sebe. In življenje daje in jemlje, je vdih in izdih.

Življenje nas velikokrat opomni, vsak dan nas nežno potreplja, sporoči, pokaže, nam da možnost spoznanja in izbire. Ampak ljudje se pogosto odločimo za linijo najmanjšega napora. Preslišimo, pozabimo, rečemo, bomo že, saj bo bolje … S tem ni nič narobe, če imamo pravo prioritetno lestvico. Da jo pravilno postavimo, pa si moramo vzeti čas in imeti voljo. Če tega ne naredimo, lahko čas in energijo vlagamo v manj pomembe zadeve. Potem se zgodi, da nas življenje prisili v to, kar smo spregledali ali česar nismo hoteli videti ali narediti. Ko se nam najbolj mudi, in ko nimamo časa, zbolimo ali se poškodujemo. In potem naenkrat imamo čas, ker smo prisiljeni počivati. Če si ne dovolite sprostitve, vas migrena ali glavobol položita v posteljo za nekaj ur. Če v vas divjajo demoni in se za njih ne zmenite, ampak jih z različnimi dejavnostmi potlačite, da za nekaj časa utihnejo, boste verjetno zboleli za vnetno boleznijo, če vas je strah, da imate premalo, če grabite, obremenjujete notranje organe, da delajo preveč ali tvorijo preveč celic, lahko pa se zgodi tudi obratno. Če nimate občutka moči, se zakrčite in lahko zakrčijo se vse vaše celice, zaradi žalosti ljudje težko dihajo in še in še bi lahko naštevala in veliko informacij o tem najdete tudi na spletu. Če boste iskali povezave med svojo boleznijo in čustvi, si postavite številna vprašanja. Včasih boste odgovor dobili hitro, največkrat pa traja nekaj časa, ker se odgovori skrivajo v potlačenem delu, v nezavednem. Potlačimo zato, da nam je lažje, a to ne pomeni, da tega ne nosimo sabo in da lahko nekega dne steče čez rob. Tudi zaradi vsakega prehlada ali glavobola ni treba stvari priti do dna, ker lahko spregledate pomembnejše stvari. Če pa je bolezen resnejša, pa se splača poleg telesnega zdravljenja narediti tudi nekaj na področju prepričanj in potlačenih čustev.

Nihče ni v absolutni harmoniji ves čas, ker je življenje na Zemlji izkustvo dualnosti, izkustvo dobrega in slabega, ljubezni in strahu. Velikokrat si domišljamo, da se odločamo. A prava odločitev se ne zgodi v glavi, zgoditi se mora v vsaki celici našega telesa. Takrat se zgodijo spremembe, ki jih želimo, drugače se lahko zgodijo tudi  takšne, ki bi se jim radi v velikem krogu izognili.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Foto: www.freegreatpicture.com

Med nami živijo divje ženske. Srečujemo jo v službi, na ulici, najdemo jo med prijateljicami. Je lepa, urejena, sposobna, prijazna, simpatična, duhovita. Fascinira nas s svojo energijo, odločnostjo, jasno postavljenimi cilji, sposobnostjo zamenjati gumo na avtu, skuhati kosilo s tremi hodi, preteči maraton in vsak večer brez izjeme skopati otroke in prebrati pravljico. Naj bo samska ali vezana, na vodilnem položaju ali uslužbenka, z otroci ali brez, deluje srečno, zadovoljno in živi zavidanja vredno življenje.

V svetu dvojnosti obstaja tudi druga stran. V njej lahko zaznamo tudi jezo, zna biti cinična, zajedljiva, užaljena in nepopustljiva. Takrat se je ljudje bojijo. Bojijo se je predvsem moški. Moški težko razume žensko, ker je ženska skoraj vedno korak pred njim. Zazrta je v prihodnost, moški pa ostaja v sedanjosti. Njena prepričanja so njeno gonilo, zato nehote povozi moške okoli sebe. Kastrira jih. Pravi, da težko najde moškega, ki bi ji bil kos. V zakonu nastopi razočaranje. Zdi se ji, da ostaja sama, da je vse na njej, da nima podpore, da ima v možu le dodatnega otroka. Bolj kot se bori, bolj izgublja.

Še tako močan človek včasih potrebuje oddih, da se spočije in si nabere dodatnih moči. Ta ženska tega časa skoraj nima. Ko je sama, zaprta med štirimi stenami, si dovoli za trenutek izpreči in takrat zajoče. Tisti trenutek si dovoli šibkost, odvreči najnujnejše. Potem si obriše solze, nariše smehljaj na obraz in gre ponovno v boj. Njeno življenje je pravzaprav boj. Občutek ima, da si mora za vse izboriti ali da bo povožena takoj, ko ne bo naredila vsega najboljše. Zaplete se v krog boja in neuspeha. Ko opazujete tak boj ugotovite, da za vse, kar ji uspe, porabi nesorazmerno veliko moči glede na doseženo. Uporablja napačno moč.

Na voljo ima dve vrsti moči. Moč kot voda in moč kot skala. Moč vode je namenjena trenutni rešitvi problema, kjer je treba hitro in odločno ukrepati. Kot stoletne hudourniške poplave, ki odnesejo in v nekaj urah spremenijo pokrajino. Rušilne in čistilne so, saj naredijo prostor za novo; nove rastline in nove stavbe. Moč skale je drugačna, manj opazna, a stabilnejša in uravnotežena. Gradove so gradili na skali, stavbe zgrajene na skali so stabilnejše, na skali ste varni. Ko osebo vodi notranja stiska, uporablja moč vode, ker skali ne zaupa. Moč vode je vidna, a naj bi jo uporabljala le tako pogosto, kot so pogoste stoletne poplave, torej vsakih sto let. Če jo uporablja pogosteje, če postane to njena edina moč, začne spodjedati moč skale. Voda spodje še tako močno skalo. To je ta samodestruktivnost, kjer sami sebi škodimo bolj, kot nam lahko kdorkoli škodi, kjer se borimo in rušimo, namesto da bi gradili, kjer grabimo in zaradi tega izgubljamo. Vsako dejanje ima svojo posledico, vsaka misel ima svojo posledico, moč ima svojo posledico, strah ima svojo posledico. Več moči vode uporabljate, več zrušite. Bolj grabite, več izgubljate. Če želite nekaj dobiti, morate najprej nekaj dati. Če želite nekaj imeti, morate to najprej zgraditi oz. narediti. Vesolje, življenje, usoda, imenujte kakorkoli želite, vam daje. Če vi ne dajete nazaj, vam vzame. To je ravnovesje.

O čustvenih manipulatorjih, čustvenih vampirjih, pijavkah, ki pobirajo energijo, je že veliko napisanega, a jih ljudje še vedno težko prepoznajo, še težje pa se jih ubranijo.

Karkoli delamo, delamo zato, ker želimo nekaj doseči ali dobiti. Ali je način ustrezen ali ne, določa rezultat. Ko nam nekaj uspe, potem to ponavljamo. Zakaj bi spreminjali nekaj, kar deluje? Manipulator s svojim načinom ustvarja v ljudeh čustva oz. občutke, ki jih bodo prisilila, da bo dobil kar želi. To je lahko materialna dobrina ali pa želi čutiti notranje zadovoljstvo, potolažiti nemir, nezadovoljstvo s samim sabo, se znebiti nakopičenih neprijetnih energij, vzbuditi pozornost, dobiti občutek pomembnosti, vrednosti, superiornosti … Njegov način ga razbremenjuje in za trenutke dela celo srečnega. Obremenjuje pa ljudi na drugi strani. Če mu to poveste, vse zanika. Ne zmore lastnega uvida. Je popoln, najbolj pameten, vedno ima prav in prepričan v to, da ga nezadovoljnega in nesrečnega delajo ljudje, ki ga obkrožajo. Svoje obnašanje razlaga, in ne opravičuje, če bi se ti ljudje obnašali ustrezneje, se tudi njemu ne bi bilo treba tako obnašati. To pove in pokaže z vso svojo prepričanostjo v svoj prav s trditvijo, kaj mu torej ostane drugega kot to, kar počne. Tako gre pri odkritih in verbalnih manipulacijah. Veliko manipulacij počne neverbalno, s pogledi, vzdihi, kujanjem, ignoriranjem, izrazi bolečine, lahko vam pokaže, kako neskončno ste ga ranili, kako ste nehvaležni, kako preprosto obupujejo nad vami … Dresira vas, da bo naslednjič s čim manj vložene energije in truda dobil čim več. Ustvarja občutek strahu, krivde, neustreznosti, če bi se vsaj malo potrudili, če bi ga vsaj malo poslušali, ker vam itak želi samo dobro … In se potrudite. Poslušate, ubogate, ustrežete mu v vsem, naredite tako kot reče in spet ni dobro. Karkoli naredite ni dovolj dobro, vedno še kaj manjka, vedno bi lahko naredili boljše, kar je včeraj trdil, da je prav, danes zanika. Izbirate besede, hodite po prstih, delate po navodilih in še ni dovolj … ker morda dihate preglasno.

Lahko pa je čisto nasprotje opisanega. Je nemočen, nima sreče v življenju, neprestano se mu godi krivica, ljudje ga ne razumejo, ga izkoriščajo in v vas vzbuja slabo vest, občutek krivde, ker vam gre bolje, smili se vam, želite mu olajšati življenje, želite biti nekdo, ki ga ne bo razočaral, želite mu pomagati, da se izkoplje iz trenutne situacije … Saj je hvaležen za vse, kar mu daste, a to ni dovolj, saj je hvaležen za vso pomoč in nasvete, a on ne zmore, ali ni pravi čas, ali ravno sedaj ne bo šlo, bo še malo počakal, glavno, da ima vas, vi ste edina sreča njegovega življenja, pričakuje, da boste svoj čas preživljali z njim, ga poslušali, mu bili na voljo … Tudi tu vse kar naredite ni dovolj. Loteva se vas utrujenost, zmanjkuje vam energije, zapostavljate otroke, nimate več časa zase in pregorite. Ko se želite oddaljiti, malo zadihati, se mu za spoznanje manj posvečati, vas doleti drama epskih razsežnosti.

Čustveni manipulator je lahko tudi zelo ustrežljiv. Na prvi pogled se zdi, kot da ga je sama dobrota in pravzaprav on živi za vas. V zameno od vas pričakuje hvaležnost, pripadnost, čas, pozornost … za vedno. Ni pomembno ali vi njegove usluge želite ali potrebujete, ampak plačali jih boste. Ne z denarjem. Z denarjem se tega, kar je za vas storil, ne da plačati. Biti mu morate na razpolago, ko želi. Ves čas se morate zavedati, kaj vse je za vas storil. Če njegovih pričakovanj ne izpolnjujete, ste deležni obtožb o nehvaležnosti, pove vam, kako bi brez njega bili popolna ničla, njemu se morate zahvaliti, da ste tu kjer ste, da živite tako kot živite in da bi vsak vsaj malo normalen človek to razumel.

Manipulator je lahko vaš partner, sorodnik, prijatelj, sodelavec, znanec. Prepričan je, da se svet vrti okoli njega. Vse se dogaja njemu ali zaradi njega. Zanima ga le on sam. Ne premore empatije, nepredvidljiv je, v vsakem okolju drugačen in nikoli ne veste, na kakšno razpoloženje boste naleteli. Če je že kdaj zadovoljen, se lahko to v trenutku spremeni. Iz najbolj prijaznega in ustrežljivega človeka se lahko spremeni v brezčutnega psihičnega ali celo fizičnega  nasilneža. Vsi kdaj odreagiramo neustrezno, vendar imamo uvid v lastne napake. Potrudimo se, da to spremenimo, žal nam je, opravičimo se, poskušamo popraviti škodo, ki smo jo storili in napak ne ponavljamo. Čustveni manipulator pa uvida nima, nima se za kaj opravičevat. Pove, da ste ga vi s svojim ravnanjem pripeljali tako daleč, oz. da ste vi krivi, in če se že opraviči, se s podobnimi besedami »v redu, se opravičujem, a si zdaj zadovoljen, ali ti še ni dovolj«, kar ni nikakršno opravičilo. Opravičilo je namenjeno popravljanju čustvene škode, ne pa izgovor, da je sedaj vse poravnano in spet lahko čustveno pritiska na okolico.

Namen čustvene manipulacije je v drugem človeku povzročiti občutek krivde, manjvrednosti, strahu pred zapuščenostjo, neustreznostjo, osamljenostjo … Osebe, ki pogosto dvomijo o pravilnosti svojih dejanj in odločitev, ki si ne zaupajo, ki imajo slabšo samopodobo, pogosto mislijo, da bi lahko naredili več in bolje, se samoobtožujejo, ne prepoznavajo svojih čustev in občutkov so lahka tarča. Želijo dokazati, da so dovolj dobri, dovolj vredni, pridni, razumevajoči, skromni, nezahtevni, darežljivi, nesebični, hvaležni. Tako se ujamejo v začaran krog. Izgubljajo življenjsko energijo, izgubljajo sebe, izčrpajo se, ne vedo več, kaj je res in kaj ne. Izgubijo kompas življenja. Čustveni manipulator pelje igro naprej in ne bo izpustil svojega plena. Ljudi ne zapušča, ampak jih z manipulacijo vse bolj veže nase.

Sorodnikov in sodelavcev, razen če ste delodajalec, si ne izberemo sami. Izberemo pa prijatelje in partnerja. Odnosi niso brezpogojni. V vsakem odnosu smo zato, da nekaj dobimo ali vsaj pričakujemo, da bomo dobili. Mnogo ljudi trdi, da je prava ljubezen ali pravo prijateljstvo brezpogojno. Če bi temu res bilo tako, potem ne bi bili nikoli razočarani. Razočaranje začutimo takrat, ko nekaj pričakujemo in tega ne dobimo. Če se nerodno izrazim, lahko rečemo, da ljudje nismo čustveno samozadostni. Vsem ugaja in dobro se počutimo, če je ljudem všeč naš videz, če cenijo naše delo, se strinjajo z našimi vrednotami. Koliko zunanjih čustvenih potrditev potrebujemo, je odvisno od našega čustvenega primanjkljaja. Če ste v ravnovesju, so te potrditve kot češnja na vrhu torte, v nasprotnem primeru so kruh in voda. Za kruh in vodo se ljudje tudi bojujejo. Večja ko je čustvena praznina, bolj človek potrebuje druge ljudi in potrditev. Čustveni manipulator išče ljudi, ki so čustveno ranjeni oz. izpraznjeni. So kot hijene, ki zavohajo kri. Na začetku je to človek iz pravljice, pa naj gre za prijatelja ali partnerja. Čustveno vam bo dal več kot potrebujete, ali kot ste si kadarkoli lahko predstavljali. Čustveno vas bo napojil s točno tistim, kar vam manjka. Vse se bo dogajalo zelo intenzivno, navdušen bo nad vami, posvečal vam bo veliko časa, izpolnjeval želje, iz vas bo naredil kraljico ali vam povedal, da je takšnega prijatelja iskal celo življenje, nosil darila, vas vozil po svetu, z vami nakupoval, izgledalo bo boljše kot reklama za pralni prašek. Morda boste prvič v življenju začutili to, o čemer ste doslej samo slišali. Veliko ljubezenskih zgodb in prijateljstev se začne na tak ali podoben način. Zdi se, da ste našli sorodno dušo. A sorodna duša ni nikoli čustveni manipulator.

Če je človek res to, kar se kaže, ugotovite v nekaj dneh. Čustveni manipulator bo izrekel stavek, ki vas bo vrgel ob tla, vas pribil na steno, vam vzel sapo. Bežite, kolikor ste dolgi in široki, kolikor hitro zmorete, kolikor daleč morete. Zbrišite številko, zablokirajte, ne odgovarjajte na maile, ne sprejmite 100 vrtnic, ki vas bodo čakale pred vrati v opravičilo. Lahko bo izginil za nekaj časa in prišel nazaj, kot da se ni nič zgodilo. Povedal vam bo, da komplicirate in težite, ko bi se lahko imela lepo. Bežite, ne potrebujete nekoga, ki prihaja in odhaja. Ne bodo mu všeč vaši prijatelji in prizadet bo, če boste čas preživeli z njimi. Iz vam neznanega razloga bo razpoloženje spreminjal. Ko se vprašate, kakšne volje bo danes, raje zbežite. Ko vas venomer popravlja, vzgaja, graja, zbežite. Ko zaradi malenkosti naredi celo dramo, zbežite. To ni vaša sorodna duša, to je čustveni manipulator. V glavi vam utripajo rdeče luči, a jih pogasite. Odločite se, da se boste borili za prijateljstvo in ljubezen.

Postanete ubogljivejši, začnete skrbeti za njegovo razpoloženje, prepriča vas, da mu marsikaj dolgujete, da brez njega ne zmorete, in da on ne more brez vas, ste nekaj najlepšega v njegovem življenju, samo … Odpoveste se prijateljem, potrpite, ne komplicirate, ne zahtevate in to samo zaradi tega, ker upate, si želite, predvsem pa potrebujete občutke in energijo, ki ste jo dobivali na začetku. Tega ne boste dobili nikoli več. Ujeli ste se v začaran krog in igro. Igro, ki se jo igrajo odrasli in jo je prvi opisal Eric Bern. Vloge preganjalca, žrtve in rešitelja se menjajo, dramatika ostaja in nikoli ni dolgčas.

Ali boste odšli ali ostali je odvisno od vaše potrebe, da dokažete, da ste vredni, dobri, sposobni, od strahu pred osamljenostjo, od vaših prepričanja ali je dopustno zapustiti osebo, ki vas potrebuje … Kaj pa, ko ne morete oditi? Ko je manipulator vaš nadrejeni ali sodelavec? Službe ne morete zamenjati čez noč, težko pa delate v okolju, ki vas izčrpava. Kaj lahko storite, če je manipulator nekdo od sorodnikov? Najprej poskušajte ugotoviti, kaj občutite. Je to občutek krivde, manjvrednosti, česa vas je strah? Ko pridete do odgovorov, si predstavljajte, da se to dogaja osebi, ki jo imate radi. Kaj bi ji povedali? Da je res kriva, se res premalo potrudi, je strah res upravičen? Odgovor, ki ga dobite, je tisti pravi za vas. Potem okrepite svojo samopodobo. Obrnite se navznoter, vase, potolažite svoje srce. Pomembno je, da vi veste, da delate dovolj dobro, da ste dovolj vredni, da ste dovolj močni. Bolj kot boste občutili lahkotnost, manj dovzetni boste za manipulacijo. Zanimajo naj vas bolj vaši občutki in manj, kaj si okolica misli o vas.

Energijo lahko ohranite tudi tako, da nikoli ne stojite ali sedite nasproti druge osebe. Delno se obrnite stran, usedite se postrani, malo premaknite stol, roke prekrižajte. Če to ni mogoče, dlani položite na trebuh in s tem zaščitite solarni pleksus, prekrižajte noge vsaj v gležnjih, predstavljajte si, da ste v balonu, od katerega se odbijajo hudobne besede … Vse kar naredite je bolj kot nič.

Ko se boste začeli braniti na tak način, bo manipulator okrepil pritisk na vas, ker ne spusti rad iz rok tega, kar je ustvaril. Zdržite. Čez čas boste postali nezanimivi in poiskal bo novo žrtev. Takrat ste v nevarnosti, da vas občutek zavrženosti prisili v to, da mu začnete dokazovati, da ste vredni pozornosti in igra se lahko začne znova.

Čustveni manipulator je lahko ženskega ali moškega spola.

 več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Pred vsakim novim letom berem o novoletnih zaobljubah, nekaj dni po tem pa, kako se zaobljub ne moremo držati. V večini primerov zaobljube prinašajo občutek poraza in neuspeha, ki le še okrepi slabo samopodobo ali občutek nemoči. Vsaka navada ali razvada vsebuje energijo in prav tako tudi zaobljuba. Kolikor te energije zaobljuba vsebuje, toliko dni po novem letu se zaobljube lahko držimo. Delujemo po količini energije. Ko energije zaobljube zmanjka ali pa jo je premalo, zaobljubo prelomimo, počutimo se precej slabo in delujemo naprej po starem. Čeprav veste, da vam nekaj škodi, se z razumom težko temu odpoveste. Vzrok navade ali razvade je v čustveni razbremenitvi in ugodju, ki ga kratkoročno občutimo.

SHUJŠALA BOM spada med top novoletnih zaobljub. Če želite shujšati, morate porabiti več kalorij, kolikor jih vnesete v telo. To je preprosta matematika in ohranjati normalno težo ne bi bil problem, če bi jedli samo zaradi potrebe telesa. Prekomerno jemo zaradi ugodja, ki ga hranjenje prinaša. Je na prvi stopnji potreb na Maslowi lestvici. Hranjenjem in občutki, ki pri tem nastajajo pri nekaterih ljudeh postane obrambni mehanizem pred vsakdanjimi psihičnimi napori. Hrana jim prinese kratkotrajno olajšanje. Bolj kot so v stresu, več jedo, da stres lahko prenesejo in ga delo nevtralizirajo. Dolgoročno pa prinaša nezadovoljstvo in slabšo samopodobo zaradi prekomernih kilogramov.

Nekateri ljudje pa v stresnih situacijah ne morejo jesti in v nekaj tednih lahko shujšajo pod zdravo mejo. Tako imamo dve skrajnosti, kjer prehranjevanje ni stvar discipline, ampak čustev oz. stresa. Problem v motnjah hranjenja so neustrezna samopodoba, čustvene razbremenitve, občutek obvladovanja življenja … v neustreznih in lažnih prepričanjih. Ljudje se z odvečnimi kilogrami lahko počutijo varneje, lahko imajo občutek moči, ki ga s hujšanjem izgubljajo. Dokler ljudje ne spremenijo čustev in občutkov, ki jih silijo v prehranjevanje, tako dolgo prihaja do jo-jo učinka.

PILA BOM MANJ ALKOHOLA, PRENEHALA BOM KADITI sta zaobljubi, ki se končata 1.januarja zvečer, ko je treba spet nazdraviti, in ko pade nivo nikotina v telesu. Pri alkoholu in nikotinu je podobno kot pri hrani, le substanci sta drugačni. Pijemo in kadimo zaradi ugodja, ki ga kratkotrajno dobimo. Alkohol otopi občutke, z nikotinom dosežemo stresno razbremenitev. Telesna zasvojenost z alkoholom in nikotinom izzveni v nekaj dneh, čustvena zasvojenost traja več let, lahko tudi celo življenje.

VEČ BOM TELOVADILA je odločitev, ki traja, vse dokler ni treba začeti migati. Vsem je težko začeti, ko pa dosežemo neko stopnjo napora, se v možganih začne sproščati endorfin, ki povzroči občutek sreče. Zdi se, da endorfin na ljudi deluje različno močno. Če občutek sreče prevesi tehtnico v večji užitek kot napor, potem z vadbo nadaljujemo, če pa se nam zdi, da je vse samo napor, pa slej ko prej opustimo in iščemo izgovore, zakaj danes ne bi vadili in preložimo na jutri. Za jutri pa vemo, da velikokrat ostane jutri.

Zaobljub je veliko, več časa bom preživela z družino, manj se bom sekirala, bolj preudarna bom, manj bom zapravljala in letos privarčevala, postavila bom meje in ne bom dovolila, da pometajo z mano ... in pri zaobljubah tudi resno mislimo. Smo odločeni in želimo spremembo. Potem pa pride vsakdan, energije odločenosti zmanjka, postane težko, saj nam nimamo s čem ublažiti vsakodnevnega stresa, občutka nezadostnosti, neustreznosti, krivde, manjvrednosti, premagovanje skušnjav nam pobere določene moči in na koncu se nam zdi, da smo izgubili še tisto eno in edino uteho, ki smo jo imeli. Posežemo po znanem in poznanem, po  stari navadi, po starih zasvojenostih, po starem načinu življenja, za trenutek nam odleže, hkrati pa se počutimo poraženo. Na že stare neustrezne energije dodamo nov, nepotreben neuspeh in s tem utrdimo to, kar smo želeli spremeniti.

Lahko se lotite drugače. Postanite si pomembni in ugotovite, kaj je "tisto" kar vas žene v nekaj, česar ne marate, ugotovite, kaj je "tisto", zaradi česar ne morete spremeniti načina življenja, pa čeprav si želite. V vas je, vsak dan nosite sabo kot večji ali manjši mlinski kamen. Vizualizirajte in odvrzite. Lahko se znebite se bremena, poiščite drugačne načine psihične razbremenitve. Pa smo spet pri odločitvah in zaobljubah.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC 

Ko ti življenje ponudi limone, si naredi dobro limonado, je stavek, ki mi je všeč. December je mesec, ki nekaterim prinaša veliko limon. Veseli december in družinski december nekatere ljudi spravlja v stisko. Osamljenost, jeza, zavist, obup, nemoč, strah pridejo izraziteje na dan. Ne ustrašite se teh občutkov, nič ni narobe z vami. Nabrali so se v vas in zato še niste slabi. Pozabite na to, da je treba vse sprejemati z ljubeznijo, da je treba biti hvaležen za čustveno bolečino. V tej fazi ne morete biti in vsaka prisila v to smer je pravzaprav nasilje nad sabo. Pravite, da vas drugi ne poslušajo, a koliko poslušate sami sebe? Pravite, da vas drugi ne razumejo, a razumete sami sebe? Pravite, da vas drugi ne sprejemajo, a sprejemate sami sebe? Pravite, da vam drugi želijo slabo, a morda slabo delate sami sebi. Dovolite si to, s čemer se tako strinjate: »Sem, kakršna sem.« Ko to sprejmete, lahko s tem šele nekaj naredite. Če zanikate, potlačite, ne izgine. Le skrije se in kamorkoli greste, nesete vse to seboj. S komerkoli ste, vpliva to na odnos. In zato se stvari ponavljajo. Vedno znova se vam dogaja eno in isto. Če že delate obračun, potem ga naredite temeljito.

Niste slabi, če ste jezni, a jezo izrazite na pravi način. Tulite, brcajte, jezite se, preklinjajte, dajte si duška, ko ste sami. Potegnite jo na dan in bodite jezni zaradi jeze same, ki je v vas. Odločite se, da je dovolj tega. Da je dovolj jeze, ki v vas rovari. Kjer je jeza, ni prostora za ljubezen. Jeza mora najprej ven, da naredite prostor za ljubezen. Samo tako to gre in nič drugače.

Niste slabi, če ste nevoščljivi. Dolgotrajno hrepenenje ustvari nevoščljivost. Nova limona s katero lahko naredite dobro limonado. Ne, ne želite biti nevoščljivi, a si ne morete pomagati. Zdaj se lahko odločite, nisem slaba, če sem nevoščljiva in ne želim biti. Želim, da nevoščljivost izgine iz mojega telesa, predihajte jo, prejokajte jo, naj se izrazi kot jeza, dajte si duška in naredite prostor za željo.

Poiščite vse, kar vam povzroča čustveno bolečino. Čustvena bolečina je velikokrat hujša od telesne. Pobere veliko življenjske energije, dela škodo, ki jo je težko popraviti. Vpliva na odnose in na vaše zdravje. Vpliva na osebe, ki jih imate radi in na kvaliteto življenja. Odstranite vse, kar vam povzroča čustveno bolečino in naredite prostor za lepše občutke. Dokler je košara polna limon, vanjo ne morete dati jagod. Dokler ne vržete stran starih oblek, v omari nimate prostora za nove. Naredite prostor za to, kar si želite. Vse vas že čaka pred vrati, a vrat ne morete odpreti, ker so zabasana s šaro.

Zakaj bi čakali še eno leto na nove limone? 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ljudje želimo biti všečni, priljubljeni, zaželeni. Do tega pridemo, če se ustrezno obnašamo. Vendar je kot povsod tudi tu potrebno ravnovesje. Nikoli ne bomo vsem všeč in nikoli se ne bodo vsi z nami strinjali. Nič ni narobe s tem, če želimo ugajati, narobe postane, če začnemo živeti tako, kot ustreza drugim. Če se bojimo neustreznosti, gremo lahko v skrajnost in iz harmonije.

Takšna oseba lahko zataji svoje želje in hotenja samo zato, da ji drugi ne bodo zamerili. Postane ustrežljiva in pripravljena je na marsikatero ponižanje. Lahko postane glasna, se pretirano hvali ali na prisiljeno zabaven način želi zabavati druge. Kako se bo obnašala, je odvisno od njenih prepričanj.

Zanimivo pri tem je, da je bolj pomembno mnenje prijateljev, znancev, sodelavcev in ljudi, ki jih niti ne pozna dobro, manj pa mnenje ljudi, ki jo imajo radi in so ji res blizu. Dobiti želi potrditev, da je ustrezna. Sčasoma izgubi samo sebe in rezultat je, da je samo bolj zbegana. Ne počuti se dobro. Namesto, da bi se obrnila navznoter, se obrne navzven in se še bolj prilagaja in išče ustreznost. Razni instant nasveti o tem, kako se obnašati, kako izgledati, kaj povedati, ne koristijo, prej škodujejo.

Odgovor se skriva v vsakem posamezniku. Samo vi veste, kako se počutite in koliko ste v harmoniji. Osredotočite se na samopodobo v srcu, ne v glavi. V glavi deluje ego, ki vam lahko škodi. Spravite ga na stranski tir, spustite zavest do srca in poiščite odgovore. Včasih gre lažje, včasih težje. Bolj kot boste v harmoniji, manj boste potrebovali potrditev od zunaj in svobodnejše se boste počutili.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Preteklost je minila. Dogodki in občutki so vas spremenili. Danes ste drugačni, kot ste bili včeraj. Čas je šel naprej, zato pojdite naprej tudi vi. Ne zataknite se v preteklosti, ker vam to ne koristi. Ne glede na to ali ostajate v spominih prijetnih dogodkov ali neprijetnih, znižujete življenjsko energijo.

Hrepenenje po še je včasih tako močno, da ne začutite in spregledate dogodke in občutke sedanjosti. Zanihate iz ravnotežja, nič ni dovolj dobro, slika vašega vsakdana postane črno-bela. Želite to, kar ste čutili ali imeli v preteklosti, hrepenenje ustvari zid in sedanjost se vas ne more dotakniti. Danes ni nič dovolj dobro. Nočete tega danes, hočete tisto od včeraj. Zato naj bi dan začeli s hvaležnostjo. Hvaležnost vas spomni, kaj imate in kaj čutite. Ozavestite vse, kar vam je postalo samoumevno in zato nepomembno. Imate veliko.

Tudi ego in um se ne pustita odpraviti kar tako. Preteklost vlečeta na plan, želita zadoščenje. Največ sovražnikov ustvarimo v glavi. Pomembnost je pomembna, domišljata si, da ljudi zanima kaj in kako živimo, da spremljajo vsak naš korak, da nam zavidajo uspehe in privoščijo neuspehe. Zato sta nepopustljiva. Okupirata nas, vodita naše življenje, stroga sodnika in nepopustljiva priganjalca hočeta popolno sliko uspešnega življenja. In mi se ženemo in ženemo in nikoli ni dovolj, ker je življenje sestavljeno in veselja in žalosti, iz uspehov in neuspehov iz ljubezni in neljubezni … Ne pustite se njima ujeti, ne podoživljajte preteklih krivic, ki to morda niti niso. Um in ego znata pretiravati in zahtevata zadoščenje. Pustite preteklost, dovolite si odnehati in poiskati novo pot, čas gre vedno naprej in vi z njim.

Postanite pomembni. Pomembni navznoter, ne navzven. Pomembne naj vam postanejo vaše misli, pomembni naj vam postanejo vaši občutki, pomembno naj vam postane vaše srce. Vprašajte se, ali vam koristi to, o čemer razmišljate, ali vam koristi ostajanje v preteklosti, ali vam koristi, da vas um in ego ponižujeta, primerjata z drugimi, zahtevata dokazovanje, da ste boljši? Ali vam koristi, da od drugih pričakujete to, česar ne daste sebi? Ali vam koristi, da vam je vseeno za vaše srce? Odgovori so v vas, nihče drug vam jih ne more dati.

Ko berete in slišite, da se morate imeti radi, to pomeni, da si vzamete nekaj minut na dan za svoje misli, srce in dušo. Da um in ego ukrotite, da začutite svoje srečno srce in da prisluhnite duši. Takrat boste začutili, da zmorete, začutili boste svojo moč, začutili boste svojo vrednost. Ne bo več želje ne potrebe po tekmovanju in dokazovanju. Vaša energija se bo napolnila z brezpogojno ljubeznijo duše. Šele ko nekaj imate, lahko to tudi delite in podarjate.

Zdaj imate. Danes. Ta trenutek. Če želite, lahko podarite.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Loti in Tomaž sta se spoznala pred tremi meseci. Takoj sta si bila všeč in postala sta par. Zaradi ločitve in slabih izkušenj preteklosti sta oba malo previdna, a uživata v družbi drug drugega, dopolnjujeta se in lepo jima je skupaj. Loti se je že pred štirimi meseci odločila, da letošnje poletje ne bo tako bedno, kot je bilo lansko, ko se je tik pred poletjem razšla z bivšim partnerjem in malo zaradi pomanjkanja denarja, malo zaradi pomanjkanja družbe ostala celo poletje v mestu. Lansko poletje res ni bilo dobro; sama, osamljena, ranjena, prestrašena. Čez dva tedna gre še z dvema prijateljicama na dopust. Za en teden v Španijo. Še nikoli ni bila v Španiji, veseli se, čeprav bo malo pogrešala Tomaža in njegovo bližino. A teden hitro mine, spočila se bo in zabavala s prijateljicama. Ko mu je povedala, je bil zanjo vesel. Privošči ji dopust po težkem letu, ki je za njo.

Še vedno ji ni jasno, zakaj se je bivši partner zapletel z drugo, v čem je druga boljša od nje, saj se je na moč trudila in vlagala v razmerje. Kupila sta stanovanje, ga opremila, kuhala je, prala, pospravljala, načrtovala izlete ob koncih tedna, prevzela vso organizacijo praznovanj rojstnih dni in drugih praznikov in nato čez noč ostala sama. Zdelo se ji je, da je bivši partner že nekaj časa odsoten in malo zamišljen, mislila je, da ima težave v službi in da bo že minilo. Dokler ji ni povedal, da jo zapušča. Razlog, ki ga je navedel, je po njeno popolnoma privlečen za lase. Zapušča jo, ker preveč ureja njegovo življenje, da ne more dihati, da nima prostora. Na osemdeset kvadratnih metrih stanovanja, kjer sta živela sama, da nima prostora. Pravi razlog ji je povedala prijateljica. Videla ga je z drugo. Druga je zasedla njeno mesto, čeprav je od nje celo leto starejša in manj privlačna. Vsaj tako je rekla njena prijateljica. In prijateljicam se verjame. Zato pa so.

Težko se je pobrala in še vedno ne razume. A zdaj je spoznala Tomaža in dobro kaže. Razume jo, všeč mu je, kar predlaga, zanesljiv je, in če nista zvečer skupaj, po telefonu klepetata pozno v noč. Dokler …

… je v ponedeljek Tomaž ne pričaka na letališču, ko se vrača z dopusta v Španiji in ji pove, da gre v petek s fanti na jadranje. V ponedeljek bo že doma. Fantje potrebujejo še enega člana posadke in nekdo se je spomnil nanj. Loti začuti, kako ji začne hitreje utripati srce in preplavi jo temna težka lepljiva energija. Zdi se ji, da ne more dihati, da bo eksplodirala ali pa kar umrla. Zdaj, ko se je ona vrnila in bi konec tedna lahko preživela skupaj, gre na jadranje. Več mu je do jadranja kot do nje. Veselila se je dveh prostih dni z njim, a on jo zapušča. Vseeno mu je zanjo, ni je povabil sabo, niti omenil ni, da bi lahko šla z njim. Če bi mu bilo res toliko do nje, če bi mu bila všeč, tega res ne bi storil. Ostali bodo verjetno vzeli punce in žene sabo, le on hoče iti sam. Pravi moški ne zapušča svoje ženske. Ni mu mar, kako se ona ob tem počuti, ni je vprašal, če se ona strinja, če bi šla rada z njim. Če … V glavi ji brni in čimprej bi rada bila sama, v svojem stanovanju. Ne počuti se dobro, prizadeta je, užaljena, ranjena, zapustil jo bo, kot jo je prejšnji partner. Ona, trapa, pa je naredila že načrt za konec tedna. Ne posluša ga, kaj ji ves čas govori, ne sliši ga in ne zanima jo. V glavi ima zmešnjavo misli in grozno se počuti.

Pred blokom se izgovori, da je utrujena od poti in da jo boli glava. Izstopi iz avta, zapre vrata in odide domov. Tomaž obsedi in nič mu ni jasno.

Ko Loti stopi skozi vrata stanovanja, zajoče. Energija v njej se sprosti in kot kup nesreče se vpraša: "Zakaj se meni to dogaja? Zakaj me moški zapuščajo? Vedela sem, da se bo to prej ali slej zgodilo. Vsi so enaki. Moškim ne moreš zaupati."

Verjetno vas zanima konec zgodbe, a konca ni. Obstaja več možnosti:

1. Loti se odloči, da bo Tomažu povedala vse, kar mu gre, ga preko meila ali telefonskega pogovora zasuje z besedami in mu očita vse, kar ji roji po glavi ne glede na to, ali ima vse skupaj kakšen smisel ali ne, v pričakovanju, da bo jadranje odpovedal.

2. Loti se odloči, da bo užaljena in pričakuje, da bo s pasivno-agresijo, kar užaljenost je, Tomažu sporočila, kako slab je in kako si tega ni zaslužila. V naslednjih dneh ima Tomaž možnost, da se z vso možno mero posveti njej, opraviči in spremeni odločitev in konec tedna preživita skupaj.

3. Lahko ostaneta skupaj, Tomaž ne gre na jadranje, a ne razume in se v njem začno ustvarjati zamere. Vse bolj je pozoren na to, da Loti moti vse, v kar ni tudi sama vključena. Še več, motiti so jo začeli njegovi prijatelji, ker se neprimerno obnašajo, ker so preglasni, preklepetavi, pretihi, ker nima občutka, da so jo dobro sprejeli, ker …

4. Lahko ostaneta skupaj, Tomaž gre na jadranje in Loti mu ob vsakem nesporazumu servira jadranje kot znak nezanesljivosti in da se premalo potrudi zanjo in za njuno razmerje.

5. Lahko se razideta, a zgodbe ni konec. V Loti se prepričanje o tem, da jo moški zapuščajo še utrdi, v Tomažu pa, da so ženske muhaste in jim ni za zaupati, ker nikoli ne veš, kaj jih piči. Oba z utrjenimi prepričanji vstopata v nova neuspešna razmerja.

Absolutnega prav ni. Nekateri se boste strinjali z Loti, drugi bi Tomažu svetovali, pošlji jo nekam. V Loti je močan občutek nezaupanja vase in precej slaba samopodoba. Ozko zastavljena prepričanja, ki točno določajo, kaj je prav in kaj ne, kaj je dokaz ljubezni in kaj ni, so obrabni mehanizmi, ki ji lažno obljubljajo občutek varnost v razmerju. Bolj kot se v razmerju podira in ohlaja, bolj trda in manj prožna so ta prepričanja, zato so nesporazumi pogosti. Prepričati partnerja, da dela narobe, da bi se lahko imela lepo in ljubeče, če bi bil drugačen, in če bi se spremenil, je glavna tema. Loti problema ne prepozna v sebi, ampak išče krivca v Tomažu. Nalaga mu občutek krivde. Tomaž se usmeri v to, da se krivde znebi, ker ga teži. Tako pride do prepirov, kjer drug na drugega prelagata težko energijo. Nihče ne zmaga, ranjena sta oba in vse manj možnosti imata, da ustvarita ljubeče partnerstvo.

Druga možnost je, da se Loti loti svojih čustev. Sebi prizna, da je njen čustveni odziv preburen, da razumsko gledano odhod ni jadranje ni dokaz neljubezni, da sabo nosi prtljago preteklosti, in ceno zanjo trenutno plačuje Tomaž. Ker z razumom čustev ne moremo dolgotrajno stabilizirati, ker jih poganjajo močne energije, se Loti odloči za temeljito spoznavanje sebe, odloči se, da ne bo več Žrtev in Ubogi jaz, da ne bo čakala in pričakovala, da jo nekdo reši, ker je nihče ne more rešiti. Ne glede na to, ali s Tomažem ostaneta skupaj ali se razideta, živi bolje in lažje brez škodljivih prepričanj, ker zaupa in verjame vase.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ostanimo še malo pri Loti in Tomažu. Zgodba je izmišljena in dovolj šablonska, da se marsikdo najde v njej. Vsi smo se že kdaj znašli v situaciji, kjer smo odreagirali burneje, kot bi jo ocenil nepristranski opazovalec. Moj namen ni, da vam vsiljujem moja prepričanja ali da vam govorim, kaj je prav in kaj ne, kaj je ustrezno in kaj ne. Moj namen je, da vam pokažem, kako lahko sami poiščete vzroke in najete odgovore, če se vam v življenju na katerem področju kdaj zatakne.

Loti je načrtovala skupen konec tedna in če ne bi imela izkušnje zapuščanja, bi na novico o jadranju lahko odgovorila: »O, veselila sem se najinega vikenda, ampak saj lahko prestaviva za en teden.« Nepredelane energije preteklega dogodka pa so ob novici butnile na plan in povozile vsako drugačno misel.

Tudi začetni scenarij bi bil lahko drugačen. Tomaž bi ob novici, da gre s prijateljicami v Španijo lahko rekel, da tako ne gre, da sta v resni vezi in da s prijateljicami nima kaj sama hoditi okoli. Če bi v nezavednem delu v Loti to naletelo na prepričanje, da je to dokaz ljubezni, bi ostala doma in bila srečna, da sedaj pa res ve, da jo ljubi. Če tega v njej ni, bi se že takrat precej sporekla, lahko razšla, lahko bi popustil eden ali drugi zaradi ljubega miru ali strahu pred izgubo in ustvaril zamero in dvom, ali ga ima res rada.

Loti bi se lahko sama odločila, da ne gre, a bi hkrati pričakovala, da bo ob podobnem dogodku enako storil tudi Tomaž, ne da bi se o tem pogovorila.

Bolj ko imata s partnerjem podobna prepričanja, podobne »dokaze« pripadnosti, ljubezni, manj turbulentno bo. Pravijo, da se nasprotja privlačijo, je mamljivo, veliko se dogaja, le leti postane lahko naporno. Zamerica na zamerico in postane velika, neodpustljiva zamera. Vse se dogaja v nezavednem, želja po vrnitvi udarca je v nezavednem, zato se včasih počutimo slabo in ne vemo točno zakaj in tega tudi zavestno ne moremo spremeniti. Nezavedno ima tako močan vpliv, da z razumom ne pridemo skoraj nikamor.

Ko pride do nasprotij, lahko vztrajate pri svojem, lahko presodite ali je edino tako prav in zakaj je tako pomembno,  da je tako. Zakaj mi je to tako pomembno? Kaj se mi zdi, da bi bilo, bi se zgodilo, bi občutil/a, če bi bilo drugače? Zakaj me je prizadelo? Kako se v sebi počutim? Kdaj se mi je nekaj podobnega že zgodilo …

Odgovori niso v meni, odgovori so v vas. Jaz vem, kaj je zame/za naju/za nas prav, kar ne pomeni, da bi to veljalo tudi za vas. Zato vam postavljam vprašanja. Odgovori so v vas. Jaz vam jih lahko samo pomagam poiskati.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Z veliko ljudmi upravlja strah. Sporoča jim, da niso močni, da ne zmorejo, da si ne smejo zaupati, strah jih spravlja v stisko in neracionalna dejanja. Strah jih je ali jedo pravo hrano ali ne, strah jih je ali se bodo odločili prav ali ne, strah jih je zaupati in verjeti vase. Zato se borijo, vlagajo, se trudijo, preprečujejo in vse delajo na podlagi strahu. S tem sporočajo telesu: »Ne zaupam ti. Ne zmoreš.«

Prebirajo članke z bombastičnimi naslovi, kaj vse je škodljivo za njihovo telo, ki jih spravijo v še večjo stisko, berejo deklaracije, preštudirajo vse o maščobah, sladkorju, beljakovinah, mleku, E-jih, uživajo prehranske dodatke, ki jih ne potrebujejo in še niso prepričani, če so naredili res vse, da bi preprečili bolezen. Z nezaupanjem vase sami sebi jemljejo moč in življenjsko energijo,  s tem krepijo strah in zaradi strahu so v stresu. Ta stres povzroči več škode, kot vsi prej našteti dejavniki.

Če ste prepričani, da vam nekaj škodi, potem vam to res škodi. Če ste prepričani, da vam nekaj ne škodi, potem vam to ne škodi. V vsakem primeru imate prav. V prvem primeru znižujete frekvenco in slabite energijo, v drugem jo ohranjate. Telesu sporočate, da mu ne verjamete, dvomite v najpopolnejši stroj, hkrati pa pričakujete, da bo optimalno deloval. To je tako, kot če na ogenj nalagate drva in hkrati polivate z vodo. Zato gre življenje gor in dol, odvisno od tega, ali je več drv ali vode.

Če ne zaupate sebi, potrebujete zunanje potrditve, ki jih je vedno premalo in občutek, da bo vse v redu hitro izgine. Srce postavite na stranski tir, ne vzamete si časa zanj, hkrati pa trdite, kako so vas drugi ljudje prizadeli, razočarali, nalagali, zavrgli, prevarali, da jim je vseeno za vas … Z nezaupanjem vase postavljate blokade in pregrade, ki preprečujejo, da bi bila življenjska energija močnejša. Sami sebi jemljete moč. Ne počnite tega. Obrnite se navznoter. Sploh ni treba veliko, da postane vaše življenje in doživetja drugačna.

Zaupanje poiščite v prsnem košu, v srcu. Moč poiščite v trebuhu. Postanite pomembni sami sebi. Ne navzven, navznoter. Potujte, raziskujte, naj se vam zgodi in dogaja.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

"Ljubim ga z vsem srcem, a njemu je vseeno. Ne zmeni se zame, ni mu mar, kako se počutim, ne zanima ga, kaj želim in po čem hrepenim, vseeno mu je za moje bolečine … "

Kaj je ljubezen in kaj ljubite? Njega ali svojo podobo njega? Ali ga res ljubite ali ste le ustvarili navado? Z mislijo nanj se prebudite, z mislijo nanj zaspite. Vsaka misel ima energijo in te energije se zbirajo v vas. Vse več je teh energij, vse bolj ljubite. Vsaj zdi se vam, da ljubite. Velikokrat ljubite z glavo in ne s srcem. Um ustvarja pravljico v nezavednem, dopoveduje vam, kako malo bi bilo potrebno, da bi bili srečni. Prepričuje vas, da le še malo počakajte, da bodite obzirnejši, manj zahtevni, da potrpite in da sta si usojena. Um proizvaja samo tiste misli, ki so mu všeč. Je v svojem elementu ustvarjanja. Išče izgovore in opravičila.
Hkrati z umom se pojavi ego. Ta ni tako zadovoljen in zato zahteva zadoščenje. »Zakaj dovoliš, da tako dela s tabo? Ti si vendar kraljica, pokaži mu, da ni pomemben. Dokaži mu, da ti je vseeno zanj. Bodi močna in se začni zabavati. Naj ne vidi, da ti je hudo.«
In potem se pojavi spet um in analizira vsako najmanjšo podrobnost, na dan vleče spomine in hkrati ustvarja prihodnost. Svetlo, ko bosta srečno skupaj in temno, če ne bosta. A vi ste vse bolj in bolj izčrpani.

"Morda česa ni prav razumel, povej mu, napiši, razloži".

"Ja, napiši in povej mu," se oglasi ego, "napiši mu vse, kar si zasluži in kar si misliš o njem."

"Potem se lahko zgodi, da se ne bo več oglasil, da ga bom za vedno izgubila," pravi um.

Tako se bolj ali manj intenzivno nadaljuje notranji dialog, dovolj hitro, da komaj zaznate misli in dovolj intenzivno, da ne obvladate ne enega ne drugega. Um in ego sta v tem primeru gospodarja vašega telesa. Za nič drugega ni prostora. Ljubezen je le izgovor, da se jima nekaj dogaja. Najmanj od vsega ljubita mir in ravnovesje. Popolnoma vas okupirata, pobirata moči in vas vozita od dna do vrha in nazaj.

Kaj se dogaja z vašim srcem? Česa si želi vaše srce? Kako boste našli stik s svojim srcem, če ste z umom popolnoma okupirani? Kako boste slišali svoje srce, če ga preglasi ego s svojimi zahtevami? V srcu domuje ljubezen in če vam uspe slišati svoje srce, vam bo sporočilo naslednje:
"Ja, ljubiš ga in ljubiš ga lahko naprej. A ne pričakuj, ne zahtevaj, spusti ga. Utrujeno sem, potolaži me in pozdravi. Ne dajaj me neprestano na stranski tir. Dovoli, da si oddahnem. Naj ti postanem zopet pomembno. Hlepiš po tem, česar ne daješ meni, obrnjena si navzven, namesto navznoter. Ničesar ne moreš dobiti, če tega ne daš najprej meni. Nič ti ne bo ušlo, ustavi se malo, dovoli mi malo predaha in ne dovoli, da me um in ego ranita vedno znova."

Morda je malo težje razumeti, a nekaj podobnega bi vam sporočilo srce. Srce ne zahteva, srce samo daje to, kar ima in to se mu vrača. "Stopite" do svojega srca in ga začnite ljubiti in spoštovati. Naj vam postane pomembno.

Če vam uspe, se lahko povežete s svojo dušo. Slišali boste sporočila: "Ne bodi žalostna. Ničesar ne izgubljaš. Ljubezni je dovolj, le dopusti, da pride k tebi. Ne dovoli umu, egu in strahu, da te zavajajo. Sedaj se nahajaš v ječi skrčenosti in obupanosti, kakor je ne želiš, tako je nočeš zapustiti. Nič dobrega ne more priti skozi te zidove. Zaupaj, izstopi, ukroti um in ego in potolaži srce."

Poskusite in pripravite se na čudež. Ne boste prvi. Vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki je zgolj naključna.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Zdaj bom pisala o nečem, o čemer nočem govoriti niti pisati, ker ne maram predalčkanja. A včasih je treba narediti kakšno izjemo. Še vedno sem mnenja in v praksi se vedno znova pokaže kot pravilno, če odgovore na vprašanja iščemo v sebi in ne v drugih ljudeh. Sprašujete me, zakaj to dela, zakaj je tak, zakaj me nima rad, zakaj ne razume, zakaj mu ne morem ničesar dopovedati, kaj naj naredim, da bo drugačen, zakaj ne razume … Ljudje še lastnih misli ne poznamo, ne znajdemo se s čustvi, ki v nas divjajo, kako si bomo potem pravilno razložili nekaj, o čemer samo ugibamo.

Torej, kaj se dogaja z moškimi, s katerimi niste srečne in vam povzročajo skrbi in/ali bolečine.

Prvi tip moškega je moški, ki je zelo priden, delaven, zanesljiv. Družina mu pomeni zelo veliko in kot partner veliko obeta. V času spoznavanja sta govorila o hišici, vrtu, psu in dveh ali treh otrocih. Varčevala sta in gradila skupne sanje. Problem nastane čez nekaj let, ko ženska začuti v sebi praznino. Ženske vedo in čutijo, da jih ima parter rad, a nekaj manjka. Postale so nujen del hiše, nepogrešljiv del pri otrocih, so le še mame. S partnerjem se lahko pogovorita o vsem, le o njenih željah biti ženska, pogovor ne steče prav dobro. Ne razume, kaj bi sploh rada. Pravi ji, da ji daje vse, da gara od jutra do večera, da ji pomaga pri gospodinjstvu, da ureja okolico, da imata krasne otroke, da je potrebno za toliko stvari še poskrbeti, naj malo še potrpi, da bo kmalu boljše … a leta tečejo in tečejo, a ženska, ki ima vse, nima svojega moškega. Je odgovoren, skrben oče, a za ženo nima časa. V spolnosti nastopijo težave, ženska se vse manj počuti ženska in moški se počuti nespoštovan in nerazumljen. Vse bolj in bolj se oddaljujeta.

Drugi tip moškega je moški, ki žensko tako močno ljubi, da ženska postane od tega precej utrujena. Je prijazen, ustrežljiv, zna biti tudi neizprosen in nesramen. Nič ni dovolj dobro, nikoli mu ni dovolj njene prisotnosti, hoče vedeti kje je, kdaj pride, s kom je bila, zagotavlja ji, da jo ljubi, kot je ne bo nihče nikoli več in hkrati ji pove, da je nehvaležna in naj bo srečna, da ga ima. Črpa jo, napaja se z njeno energijo, nikoli ni dovolj. Ne glede na to, koliko in kako mu ustreže, njemu še vedno nekaj manjka. Nikoli ni zadovoljen, njegova ljubezen postane bolj kot ne breme, pravzaprav bi bilo pravo olajšanje, če je ne bi več ljubil.

Tretji tip moškega je moški, ki ima vedno prav. Ti moški so privlačni, izžarevajo moč in moškost. So to, kar ženske hočejo. Moškega, ki jo bo zaščitil, če bo treba, moškega, na katerega se lahko obrne, če je v težavah, moškega, ki je trdna skala v njenem življenju. Problem nastane, ker hoče imeti ta moški prav tudi za štirimi stenami. Vedno in vse mora biti po njegovo. Gre za prave malenkosti, od tega, ob kateri uri mora biti kosilo na mizi, do tega čigava je katera naloga v gospodinjstvu, kako mora biti pospravljeno in zakaj svinčnik ni na svojem mestu. Njegova ženska je njegova in to tudi jasno pokaže. Če se ženska poskuša kadarkoli malo upreti ali narediti po svoje, se nanjo vsuje plaz besed in očitkov, da tega prav pogosto ne poskuša več. Spremeni se nič.

Četrti tip moškega je moški, ki se ga ne da ujeti. To so moški, ki ne prenesejo bližine. Kakor hitro mu čustveno pridete preblizu, odide, se umakne in se vrne, ko se vaša ljubezen malo ohladi. To so vroče hladna razmerja, kjer čakate. Čakate, kdaj bo poklical, čakate ali bosta šla skupaj na izlet, čakate in čakate in čakate … Ko sta skupaj, je lepo do vesolja in potem ga ni. To je razmerje od nebes do pekla in nazaj. Ni ga par dni, ne kliče in ne javlja se na telefon in potem pride, kot da se ni nič zgodilo. Kot da ni minilo nekaj dni ali tednov. Tudi če skupaj živita, ne boste nikoli vedela kam izgine in kje je, povedal bo toliko, kot bo želel. Na vprašanja ne boste dobile odgovora ali pa bo za lase privlečen, toliko, da nehate težiti.

Peti tip moškega je sanjski moški. Uglajen, privlačen, vse bi ga imele in če ga imate vi, vam ga druge ženske zavidajo. Imele boste vse, le njegovega srca ne. To je človek, ki ne čuti drugih ljudi. Ve, da ljubezen obstaja in se je nauči. Nekje v njegovih možganih je vzorec, ki mu govori, kako se človek v ljubezni obnaša. Vse nekako gre, da prvih vaših težav, ko ne bo vedel, kaj se z vami pravzaprav dogaja. Nima empatije, pojma nima, kako delujejo drugi ljudje. Ne glede na to, kako se morda celo trudi, ljubezni ne boste čutile. Zagotavljal vam jo bo z besedami, ne z dejanji, in ko vam bo hudo, boste ostale same. Ker ne zna povezati svojega srca z umom. Razlika med prej naštetimi moškimi in njim je v tem, da prejšnji nočejo, ta pa res ne zna. Na koncu boste rekle, da nima srca.

Ti opisi so zelo telegrafsko napisani. Napisati bi se dalo še veliko več, od tega, kje so vzroki, do bolj podrobnih opisov. In zdaj k vašim vprašanjem. Vsi takšni moški vas imajo radi na nek svoj način. Ve bi rade videle, da bi vas imeli radi na vaš način. Lahko jih razumete, morda vam bo lažje, ker boste vedele, da ne gre za vas, ampak za njih. Lahko jim razlagate, lahko jih peljete na delavnice, k svetovalcem, lahko jim prinesete kup knjig na takšno ali podobno temo, a dokler ne bodo oni sami želeli nečesa spremeniti, se ne bo spremenilo nič. Človek naredi spremembo takrat, ko jo sam hoče in nič prej.

Lahko se vprašate, kaj je »tisto«, kar Vas vleče k takšnemu moškemu. Ostali so moški, s katerimi bi lahko bile srečne. Zanesljivi, prijetni, pozorni, ljubeči.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Negotovost je eden izmed najneprijetnejših položajev, v katerem se lahko znajdemo. Negotovost je čakanje na rezultat, na izid, na dobljeno ali izgubljeno. Včasih bi pristali tudi na »pogodbo z hudičem«, samo da bi bilo konec čakanja in negotovosti. Samo da bi že vedeli. V življenju ni vse odvisno od nas in čakamo na rezultate mature, čakamo odgovor za službo, čakamo na dve črtici nosečniškega testa, čakamo rezultat nuhalne svetline, čakamo na zdravniške izvide, čakamo, da se pozno ponoči naš mladostnik vrne iz žura, čakamo ali bo poklical, ali ne bo poklical, čakamo, čakamo, čakamo … In med tem čakanjem ima naš um lahko zabavo. Ne majhno, ampak veliko. Ker je na zabavo prišel tudi strah in slaba samopodoba, nezaupanje vase in slabe izkušnje preteklosti, na zabavo pridejo vsi podatki, ki smo jih preko let nabrali, ne da bi se sploh zavedali; od grozljivih prometnih nesreč in mamil, do smrtnih bolezni, od tega, da služb ni, ker je gospodarska kriza, do statistike plodnosti in še in še in še … Od naše samopodobe, zaupanja vase, od naše notranje naravnanosti, od čustvene stabilnosti, predvsem pa od tega, koliko sploh poznamo sebe in mehanizme, po katerih delujemo, je odvisno s kakšnimi energetskimi poškodbami bomo dočakali končni rezultat.

Zaradi negotovosti ostajamo v situacijah, ki niso neugodne. Ne vemo, kaj prinaša sprememba. Šele, ko je stanje v katerem smo hujše od strahu, ki ga vsebuje negotovost, se premaknemo naprej. Zakaj ljudje čakamo tako dolgo? Zakaj moramo priti do dna, kot se reče? Zato, ker takrat nimamo več kaj izgubiti. Ko človek nima več česa izgubiti, naredi spremembe. Koliko izgovorov najdemo, preden kaj spremenimo? Iščemo in hočemo garancijo. Hočemo zagotovilo, da bo potem bolje. Ampak garancije v življenju ni.

Ne bojte se, tudi spremembe so v ravnovesju. Niso vse slabe in niso vse dobre. Zato poiščite moč v sebi. Ko vas je strah si povejte, da ste dali v življenju že mnogo hujših stvari skozi in boste tudi to. In točno tako bo. Naredite spremembo prej, preden vas življenje prisili v to. In ne, čisto zares vam ni treba priti na dno, da se boste potem lahko dvignili.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Kaj se vam zdi, kaj je lažje? Gledati svet okoli sebe, se čuditi, zmajevati z glavo in se vdati v usodo. "Nič ne morem; karkoli naredim, mi ne uspe; ljudje niso hvaležni, samo izkoriščajo me; ja, dobrota je sirota; ves ta pokvarjen sistem, v kakšni državi živim, to je katastrofa …", ali čutiti v sebi moč, delovati, se truditi, migati, delati, načrtovati, a rezultat ni po pričakovanjih?

V prvem opisu ste v vlogi "ubogi jaz". Stanje "ubogi jaz" je stanje nemoči. Bolj ali manj ničesar ne morete, ker je okolje neprimerno, nerazumevajoče in za to niste vi odgovorni. Niste "krivi", da ste se znašli v takšni situaciji, ker so "krivi" drugi. Ljudem je zelo pomembno kdo je kriv za nastalo situacijo, odnos, razmerje. Občutite nemoč, a z iskanjem krivde potolažite svojo notranjost, saj v življenju vsi stremimo k temu, da nismo krivi. Ne želite biti krivi, ker ste zaradi tega slabi in ljudje vas ne bodo imeli radi. Če nas ne bodo imeli radi, bomo ostali sami. In nihče noče biti sam.

V drugem delu opisa pa delujete, se trudite, lahko tudi izčrpavate, a pričakovanih rezultatov ni. Po logiki in vseh zakonih posledice, bi rezultat moral biti samo en, a ni. Je čisto nekaj drugega in niti približno to, za čemer ste strmeli, delovali, pričakovali. Tudi takrat občutite nemoč. A ker krivde ne morete prevaliti na nič oz. nikogar navadno postanete jezni. Jezni, ker vam ni uspelo, ker ste spet izviseli, ker se trudite, a se vam zdi, da ste še vedno na začetku. Lahko se počutite tudi izgubljeni, ker se vam poruši notranji kompas. Notranji kompas so združena prepričanja, kaj in kako narediti, se obnašati, da nekaj dosežete. Takrat nastopi upor, začutite jezo. Sprosti se energija, ki je bila nakopičena v pričakovanju. Ta energija je bila namenjena uživanju v pričakovanem rezultatu, preplaviti bi vas moralo zmagoslavje, sreča, občutek zadovoljstva, vzhičenosti, navdušenja. A ker rezultat ni pravi in se ta energija mora vseeno sprostiti, se sprosti v občutku jeze. Ker živimo v omikanem svetu, te jeze ne morete pokazati. Stanje jeze tudi ni tisto pravo stanje, saj bi večino časa morali biti srečni in zadovoljni. Vsaj tako nam sporočajo mediji in okolica. Zato jo zadržite v sebi, potlačite in se počutite kot zadnji kekec na svetu. Ker niste v stanju "ubogi jaz", želite cepetati, kričati, razbijati, preklinjati, se jeziti, se upreti rezultatu.

Kaj lahko storite? Razjezite se, cepetajte, kričite, preklinjate. Vendar na pravi način, tako da ne poškodujete sebe in drugih, in tako da drugih z besedami ne ranite. Jeza je vaša energija in vaše čustvo, zato z njo urediti vi. Ne prelagajte te energije na druge.  Načinov je veliko, od športa, do preklinjanja, ko ste sami, od cepetanja, do kričanja v gozdu … v tem primeru idej ne zmanjka. Odstranite to jezo, da začutite izčrpanost ali da se začnete smejati, ko sebe poslušate preklinjati na WC-ju. Kričite, tulite, cepetajte, preklinjate, tecite, kolesarite, da vam zmanjka sape, moči in predvsem smisla, zakaj bi sploh še to počeli. Vsekakor pa odstranite energijo, ki vas oddaljuje od ravnotežja.

Ko boste spet uravnoteženi, zadihajte, otresite prah z obleke, kot se reče, in se pogovorite s sabo. Kakšna so vaša pričakovanja, koliko ste nestrpni, koliko dvomite v to, kar delate, kako to vpliva na vašo samopodobo, kaj si želite dokazati in na koncu, kaj lahko storite. Ko ste v stanju uravnoteženosti, analizirajte potek. Prišli boste do različnih odgovorov, kot so različne situacije v katerih se nahajate. Modra boste dobili idejo, kaj narediti drugače, morda vas priganja čas po nepotrebnem, morda ste prezahtevni do sebe, morda vam rezultat določa vašo ceno … Odgovori so v vas in nihče vam ne more dati bolj točnega odgovora kot vi sami sebi, če ste pripravljeni brskati po sebi brez neprijetnih občutkov, ker potem spet niste v ravnotežju.

Na koncu boste morda zadovoljni, da vam ni uspelo, saj bodo spoznanja prinesla več kot hiter rezultat. Ta spoznanja vas bodo vodila naprej, spremenila vas bodo in zato bo rezultat drugič drugačen. Slišim vas, ko pravite, da ste že siti vsega, utrujeni, da se vam ne da več, da si želite, da končno steče, da končno v miru zaživite. Bo, tudi to bo, z vsakim neuspehom ste bližje cilju in tik pred zoro je noč najtemnejša. Zato brskajte po temi, da bo dan lahko svetlejši.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Vsak dan sprejemamo odločitve. Vsako naše dejanje ali ne dejanje je odločitev, vsaka naša misel vodi v odločitev. Večine tega se niti ne zavedamo, le nekega dne se znajdemo v situaciji in ni nam jasno, kako se je lahko to zgodilo. Predstavljajte si, da z vsako mislijo in z vsakim dejanjem naredite en korak. Z vsakim korakom pridete v križišče, kjer imate najmanj dve poti. In zdaj izračunajte po koliko različnih cestah lahko greste. Vsaka vas pripelje do drugačnega rezultata, drugačnega spoznanja, drugačnega počutja in posledično drugačnega dejanja. Ni ena pot prava in druga napačna, pravim le, da so poti različne. Večino korakov vodi naš notranji zemljevid, korake določajo naša prepričanja, razumske in čustvene odločitve. Zato je pomembno, da poznate sebe.

Poglejmo odnos prijateljstvo. Imamo prave prijatelje, iskrene prijatelje, prijatelje na katere se lahko zanesemo, imamo prijatelje, ki mislijo tako kot mi in jih imamo zato radi, imamo najboljše prijatelje, neiskrene prijatelje in prijatelje, ki so nas razočarali. Praviloma je tako, da s prijatelji preživljamo prosti čas, klepetamo po telefonu, se podpiramo. Prijateljem smo vedno na voljo, dokler so na voljo tudi oni nam. Kakor hitro naredijo nekaj, kar ni v skladu z našimi prepričanji in pričakovanji, nas prizadenejo, nas razočarajo, smo užaljeni in jim obrnemo hrbet. Skratka, dokler imamo od prijateljev korist smo z njimi in oni z nami in potem ne več. Verjamem, da ste mnogi sedaj skočili pokonci od ogorčenja. Imeti od nekoga korist je vendar tako grdo, oseba, ki sklepa prijateljstva na podlagi koristi le tega ni vredna.

Poglejmo drugače. Zakaj je oseba, ki trdi, da goji iskrena in nesebična prijateljstva boljša od osebe, ki pravi, jaz dobim veliko od tebe in ti dobiš veliko od mene, obe imava korist druga od druge? Zakaj in kdo nam je vcepil prepričanje, da so prijateljstva iskrena, globoka in nesebična? Seveda trajajo prijateljstva deset, dvajset, petdeset let. Seveda so ljudje, ki pravijo, da prijatelji ostanejo, partnerji pa gredo. Seveda včasih poznamo prijatelje bolje kot osebo, ob kateri se leta in leta zbujamo, jo ljubimo, svoje misli, pa delimo s prijatelji. Ohranite in ohranjajte prijateljstva. Namen tega teksta je le to, da se poglobite vase, da ozavestite nov del sebe, da morda pridete do novega spoznanja.

Od ljudi, pa naj bodo to prijatelji, sorodniki, otroci, sodelavci ali naključni znanci nekaj pričakujemo, nekaj želimo dobiti v povračilo. Če temu ne bi bilo tako, forumi ne bi bili polni naslovov Prijateljica me je razočarala, Zakaj sem vedno jaz tista, ki jo kličem, Zakaj je šla na izlet, ne da bi mene povabila zraven … Kako vas lahko nekdo razočara, če ničesar ne pričakujete? Zakaj odnos zapakirate v prijateljstvo in pričakujete, da vam bo brezplačno zašila obleko ali prijatelj popravil avto?

Premislite, če je res tako slabo, če si priznate, da imate od prijateljev korist. Nalašč sem to napisala, da bolj zbode v oči. Kakšne koristi imamo lahko od njih razen lepe obleke in popravljenega avta? S prijatelji nismo sami, dober občutek, kajne? Prijateljem smo pomembni. Zato poudarjam, kako pomembno je, da imamo nekoga, ki smo mu pomembni. Občutek pomembnosti krepi občutek varnosti. Prijatelje razveseljujemo z drobnimi pozornostmi in se ob tem dobro počutimo. Njihovo veselje in zahvala krepita naš občutek sreče, pripadnosti in vrednosti. Pričakujemo njihov odziv, ki v nas ustvarjajo prijetne občutke. In s tem ni nič narobe. S tem, ko nekaj daste zato, da boste nekaj dobili, s tem ni nič narobe. Zato vse kar naredite in delate, delajte zaradi sebe. Zavedajte se, da vse kar naredite, naredite zato, ker se boste vi potem bolje počutili. Počutili se boste prijetno, z občutkom, da ste razveselili prijatelje, jim olajšali situacijo ali jim dvignili razpoloženje in s tem njihovo frekvenco energije. S tem ni nič narobe in potem vam tudi prijatelji niso nič več dolžni.

Poskušajte na prijateljstvo pogledati tudi na ta način. Potem boste manjkrat razočarani. In zakaj sploh pride do razočaranja? Zato, ker nekaj pričakujete, ker občutite, da ste spregledani, ker udari na dan občutek, da niste vredni, ker imate občutek, da več daste kot dobite …

Vrnimo se na začetek k sprejemanju odločitev. Naredite enkrat drugače. Ko začutite prizadetost, užaljenost, opazujte, kako tonete v vlogo ubogi jaz. Zdaj naredite drugače. Zamenjajte tok misli. Vprašajte se, kaj ste pričakovali, zakaj boli, kakšno potrditev ste želeli. Odgovor boste hitro dobili. In potem potolažite srce. Ukvarjajte se sabo, ne s prijateljico. Vsi odgovori in vsa moč je v vas. Ne boste več nemočna žrtev in delovanje bo drugačno.

In še ena dobra stvar je pri vsem skupaj. Če sprejmete, da ni nič narobe in slabo, če je prijateljstvo daj-dam, se začnete veseliti že manjših darov. Zaveste se, da ste dobili darilo že s prijateljevim nasmehov in ste za to lahko hvaležni, ne štejete več, kdo je na vrsti za klic, in če se vaše poti razidejo, ne ostane slab priokus, ampak prijetni spomini na skupno pot, saj ste že vse dobili in vam niso ničesar dolžni, niti vi njim.

Zavedam se, da je tema občutljiva. O napisanem lahko premislite ali pozabite. A ne pozabite na svoje srce. 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Nedolgo nazaj sem prebrala misel: "Ne moreš si privoščiti niti ene slabe misli."

Kaj je pravzaprav slaba misel? Misel je samo misel, mi smo tisti, ki tej misli dajemo težo, energijo, se z njo igramo, jo krepimo ali spustimo … Misel je akcija, in posledica akcije je reakcija. Če misel pustimo, ali jo krepimo, sledi posledica, nadaljevanje. Misel je pot, ki pelje do cilja. Na cilju se začne naslednja pot. Življenje je potovanje od cilj do cilja, od etape do etape.

Misel ni nič drugega kot jasno sporočilo nam samim. Misel je pretvorba neznanega v znano, v razumljivo. Misel je slovar vedenja, prepričanj, naravnanosti naše podzavesti.

Poglejmo na primeru. Ne mine teden, da ne bi dobila vprašanja: "Zakaj ne pokliče?"  Poznata se deset dni, enkrat sta šla na kavo, v tem času sta si izmenjala pet sporočil in poslovil se je z besedami: "Se slišiva," ali "Sva na vezi," ali nekaj podobno ohlapnega.

Kaj naredite z mislijo "Zakaj ne pokliče?" Jo spustite? Kot je prišla, tako naj tudi gre?

Jo krepite: "Kako je bilo nazadnje, ko sva se videla, slišala? Sem kaj spregledala? Sem kaj narobe rekla?"

Ali se z njo poigrate: "Zakaj si želim, da bi poklical? Všeč mi je, res mi je všeč. A boš čakala, da bo poklical? Pravzaprav ni niti tako pomembno, če ne pokliče. Ampak lepo bi ga bilo slišati. Ja nič, bom videla in se pustila presenetiti."

Kaj od tega se zgodi pri vas? 

Lahko si želite ponovnega stika, a spustite, kar bo pač bo, se zgodi, v redu je tudi tako.

Med poigravanjem lahko ugotovite, da vas je morda ujela preteklost slabe izkušnje. Želite si pozornosti, potrditve. Ali vas je presenetilo, kako čakate njegov klic? Lahko ugotovite, da se počutite nelagodno. Vprašajte se, kdaj ste se počutili podobno. Je to hrepenenje po bližini? Ste si že narisali film skupnega življenja? Postavljajte vprašanja o sebi in dobili boste zanimive odgovore. S tem spoznavate sebe, odkrivate prepričanja, želje, hrepenenja, reakcije. Šele ko to ozavestite, lahko začnete spreminjati, če želite kaj spremeniti. Tu se postavite na prvo mesto. Sprašujte in premišljujte o tem, zakaj se, nesorazmerno na poznanstvo, počutite nelagodno, ponovno spregledano, nezaželjeno, neljubljeno, nevredno … Tu postanite pomembni sami sebi. Vi ste pomembni, ne on.

Misel lahko tudi okrepite z dodajanjem močnih občutkov, aktivnostjo miselnih procesov in zunanjimi potrditvami. Ne zanima vas ali je vaša reakcija preburna, ne zanima vas, kaj jo sproža, ali je želja po njem nesorazmerna s tem, kar o njem sploh veste. Od trenutka, ko je rekel, "sva na vezi", ste v fazi čakanja. S telefonom postanete eno. Ko nesete smeti, telefon vzamete s seboj, preverjate, če je signal dovolj močan, če ni glasnost utišana, ponoči je telefon na vaši nočni omarici, odpoveste sprehod s prijateljico, da boste na voljo, če bo predlagal naslednje srečanje ...

"Rekel je, da sva na vezi. Kaj je s tem misli? Da bo poklical ali morda čaka, da ga pokličem jaz? Ali je morda rekel, da bo poklical? Kaj si misli o meni, kaj če mu nisem dovolj všeč, morda sem kaj narobe rekla. Zdaj bi bil že čas, da pokliče. Še malo počakam. Morda nima časa. Ali je po pomoti izbrisal mojo številko? Ali naj ga jaz pokličem? Kaj pa, če bi mu poslala sporočilo? Rekel je, da se slišiva. Zakaj torej ne drži besede? Obljubil je. Morda ima slabe izkušnje v preteklosti in je zato zadržan. Kako naj ga prepričam, da nisem takšna kot ostale? Skupaj bi bila lahko srečna. Z menoj bi spoznal pravo ljubezen. Morda ni rastel v varni družini in ljudem ne zaupa. Kako naj mu dokažem, da sem vredna zaupanja? Da mi družina pomeni vse na svetu. Verjetno sploh ne vem, kako močno znam ljubiti. Pozimi bi lahko šla smučat in poleti na morje. Hmmm, kje je že rekel, da stanuje? To je malo daleč od moje službe. Ampak saj lahko dobim službo v njegovem kraju. Verjetno bo poklical proti večeru, ko pride malo k sebi. Omenil je nečaka, torej ima rad otroke. Lahko bi imela deklico in dečka ali pa ne, najprej fantka in potem punčko, v razmahu dveh let, da se bosta skupaj igrala. Ampak zakaj ne pokliče? Morda čaka, da ga jaz pokličem. Ali pa se bo zgodilo tako kot z Gregorjem, ki ni več poklical. Ne, to ne more biti res. Ne bom prenesla. Morda sem bila na kavi preveč zadržana ali pa mu kakšen moj stavek ni bil všeč. Res, tisto s sladkorjem res ni bilo najboljše. Sladkor ni zdrav in če sem mu povedala, da je bolje, če pije grenko kavo, res ne more biti tako narobe. Res bi lahko bila tiho, ampak uničuje si zdravje. Zdi se mi, da se tudi s športom premalo ukvarja. Ura je že ena ponoči, danes verjetno ne bo poklical. Morda je prepozno, da ga jaz pokličem. Kaj naj naredim, zaspati tako ne bom mogla. Zakaj se mi to vedno dogaja? Zakaj ne morejo biti moški zanesljivi? Tako lepo bi se lahko imela skupaj!«

A vidite razliko med poigravanjem in krepitvijo? Ženske sprašujejo, kako naj se imam rada? Tako da se v takšnih situacijah postavite na prvo mesto. Sprašujte se, zakaj se slabo počutite, zakaj ste nemirne, zakaj je v vas toliko hrepenenja, žalosti, razočaranja, bolečine, strahu pred osamljenostjo, od kod izvira, kaj lahko storite, da se boste počutile bolje. Vi ste pomembne in ne on. Pomembno je, kaj vi čutite, mislite, si želite. Pomembno je, da se vprašate, kako bi sebe potolažile, se razvedrile, ugotovile, zakaj se vam to dogaja … Kako? Tehnik je veliko, berite, iščite in našle boste tisto, ki vam odgovarja. Način, kako pomagati sebi boste našle v najkrajšem času. Samo to mora biti vaš cilj. Kako pomagati sebi, kako razumeti sebe, od kod takšne misli, od kod strah, vsi ti občutki … postanite pomembne same sebi. Postavite se na prvo mesto.

Ena misel, trenutek časa, sekunda. A je še pomembno zakaj ne pokliče? Ni, verjemite. Moških je dovolj, moških je celo preveč.

Vrnimo se na začetek. Ali obstaja slaba misel? Obstaja misel. Od nas pa je odvisno, kaj bomo z njo naredili. Lahko nas potlači, lahko nam da nove uvide in spoznanja. 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Verjetno ste že slišali, da nekateri menijo, da se je v življenju potrebno boriti, da imajo nekateri ljudje sovražnike in pogosto za vsakdanje nevšečnosti uporabljajo besedo katastrofa. Niti najmanj ni pomembno, kaj sporočate drugim, pomembno je, kaj sporočate sebi. O moči uma ste verjetno veliko prebrali in o tem, da kar posejete, boste poželi, in da danes ustvarjate prihodnost.

Poglejmo, kaj pomeni, boriti se. Borba pomeni boj in napor. V boju izid ni nikoli vnaprej znan in to je prva neznanka. Neznane stvari vedno v sebi nosijo negotovost in strah. Dve energiji, ki vam popolnoma nič ne koristita, le okrepita vaš strah za obstanek. Zato se še bolj skoncentrirate, zaradi strahu vložite še več energije in začnete pritiskati. Več pritiska povzroči samo več upora. V vaših mislih se zasidra beseda boj, ki v nezavednem pomeni biti ali ne biti.

Sovražnik je oseba, ki vam želi škoditi, vas uničiti. Večina ljudi nima okrog sebe nobene takšne osebe. Včasih se sami sebi zdimo čisto prepomembni, ker se ljudje z nami ne ukvarjajo toliko, kot si domišljamo. Radi zvedo kaj sočnega, a že čez nekaj trenutkov na to pozabijo. Ljudje niso sovražniki. Največ sovražnikov naredite sami v svoji glavi. Ko ustvarite sovražnika v svoji glavi, mu dodate energijo. In s tem ustvarite resničnost.

Katastrofa ni slabo vreme, niso zastoji na cesti, ni otrok, ki se vrže po tleh od trme, ni avto, ki ne vžge. Vse to se nevšečnosti. A če za takšne stvari v vaših mislih prevladuje beseda katastrofa ali kaj podobno grozljivega, telo odreagira. Obvarovati se katastrofe pomeni preživeti. Sprožijo se obrambni mehanizmi. Rešitvi sta samo dve; boj ali pobeg. V nezavednem delu se sprožijo mehanizmi za ti dve rešitvi. A v realnem življenju ne naredite ničesar, ker ni kaj narediti. Po dežju pride sonce, prometni zamašek se sprosti, otrok postane spet vaš sonček in avto slej ko prej spet vžge. A globoko v vaši notranjosti je še vedno vse pripravljeno na akcijo. Ker sporočila o dejavnosti ni, katastrofa še vedno grozi in zato nastane zmeda. Čez nekaj časa se pojavi tesnoba. Nejasen, neopredeljiv strah, ki racionalno ni upravičen. Če je katastrofa vaša domača beseda, ste ogroženi. Vsak dan, neprestano.

Tako ustvarjate resničnost. Zakon privlačnosti deluje zelo dobro in deluje na vseh področjih. Življenje postane boj, v svoji bližini imate sovražnike in dogajajo se vam katastrofe. Odlične sestavine za še več borbe, še več sovražnikov, še več katastrof. In potem pravijo, da ima hudič mlade, da se je zgodilo to, česar so se najbolj bali … saj so na tem največ delali.

Spremeniti razmišljanje, kontrolirati misli na začetku ni niti najmanj enostavno. Misli so ubesedenje tega, kar je globoko v vaši notranjosti. Ustvarja jih vaša naravnanost, ki je sprejela določena prepričanja. Ti imajo močno energijo, podkrepijo jih občutki, ki še bolj poganjajo in utrjujejo določeno misel. Za to da ustavite, odstranite in spremenite neko misel, ni dovolj, da zanikate obstoj neke misli. Vzemite si čas in poiščite »tisto«, o čemer sem nedolgo nazaj pisala. Prenehajte se boriti. Nekateri se borijo za spoštovanje, za ljubezen, za priznanje … Za te stvari se ne morete boriti. Bolj kot se boste borili, bolj ko boste zahtevali, bolj ko boste želeli izsiliti, bolj se vam bo odmikalo. Spustite. Preprosto spustite. Spuščanje ne pomeni ne delovati. Spuščanje pomeni, da ne grabite, ne hlastate, se ne borite, niste v vlogi ubogi jaz, ker imajo drugi večjo srečo od vas. Spustite in opazujte občutke. Z njimi se ukvarjajte, ozavestite misli, ki prihajajo, poiščite »tisto«, potolažite srce. Sledite občutkom in mislim in ugotovili boste, da ljubezen ne boli. Cepeta prizadet ego, zato boli, strah rovari, zato boli, občutek manjvrednosti ima svoj žur, zato boli in zato ste jezni. Ne potrebujete tega, ne borite se, spustite in se pripravite na večjo ljubezen, ki prihaja.

In delujte. Ne hlastajte, ne vlecite, ne silite, ne manipulirajte, ampak delujte. Nehajte iskati vzrok v drugih. Vprašajte se, kaj želite doseči. Če želite nekaj spremeniti na sebi, v sebi, nekaj dobiti, pritegniti in vam to do sedaj ni uspelo, nekaj delate narobe. Kaj je »tisto« kar mi nagaja, kar me ovira? Meditirajte, pojdite na sprehod ali med likanjem in kuhanjem razmišljajte o tem. Postanite sam sebi najboljši prijatelj. Spoznajte svoje meje in svoje sposobnosti, spoznajte svoje strahove in želje, spoznajte sebe. Poiščite ljudi, ki to, kar vi želite, imajo in poglejte, kako delujejo.

Finančno stabilni ljudje imajo svoje delo radi, naredijo več kot je potrebno in ne delajo zgolj zaradi denarja. Ljudje z veliko socialno mrežo so iskreni in prijazni, pripravljeni pomagati, zabavni in na njih se lahko zanesete. Uspešni športniki veliko časa namenijo treningu, ne odnehajo, ko je težko, preučujejo prehrano in so disciplinirani. Pri njih besedna zveza, danes se mi ne da, ne obstaja. Ljudje v dobrih partnerstvih živijo. Moški in ženska se spoštujeta, všeč jima je raznolikost drug drugega in jo poskušata razumeti in sprejeti, čutita pripadnost, zaupanje, varnost, ponosna sta drug na drugega, uživata drug ob drugem in vse to in še več je ljubezen.

V svoji glavi, s svojimi mislimi ustvarjajte svet, ki ga želite, a še prej odstranite svet, ki ga ne želite. Poglobite se vase, brskajte po sebi, ne bojte se. Poiščite pravi problem. Kaj je »tisto« zaradi česar …

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Kadar se dogaja, da nekaj ne teče po vaših željah in pričakovanjih, kadar vas nekdo razjezi, užali, prizadene, razočara, iščete odgovor. Navadno se sprašujete se, zakaj se vam to dogaja, zakaj ravno vam, zakaj nimate sreče v življenju, zakaj srečujete moške, za katere se morate potruditi, jih čakati, se dokazovati …  Sprašujete se, kaj lahko naredite, da bo drugače, da boš šef v službi videl, da pridno delate, da ste sposobni … sprašujete se, zakaj ljudje okoli vas vsaj včasih ne naredijo nekaj takega, kar vi delate za njih, zakaj vas vaš partner ne ljubi tako kot vi njega … Sprašujete se, zakaj in kaj lahko naredite, da bo nekaj drugače. Iščete krivca ali krivce. Nihče noče biti kriv in krivde se vsi otepajo. Če krivdo naložite sebi, se počutite slabo, če krivdo naložite drugemu, se bo branil in jo prevalil nazaj na vas in počutili se boste še slabše. Niha vam razpoloženje, malo ste jezni, občasno užaljeni, smilite se sami sebi, odločite se, da je zdaj dovolj in spet ugotovite, da ne bo šlo … Veliko časa in energije porabite za majhen rezultat in slej ko prej se vse vrne na stare tire.

Predlagam vam, da začnete iskati pravo vprašanje. Šele s pravim vprašanjem pridete do pravega odgovora in lahko nekaj spremenite. Začnite iskati vzrok. Kaj je "tisto" kar vas je pripeljalo v takšno situacijo, kaj je "tisto" kar pravzaprav potrebujete, kaj je "tisto", kar za vsako ceno želite, kaj je "tisto" zaradi česar ostajate, pristajate, se trudite, jezite, upate, obupujete, želite …

Na primer, da ste zrasli v okolju, kjer je denar pomenil nekaj slabega, če ste dobivali sporočila, kot je npr., ni čudno, da si je zgradil takšno hišo, če je pa denar nagrabil, ali denar pokvari ljudi, ali skromnost je vrlina, naš otrok je skromen, ne zahteva veliko … Temu dodajte čustva, ker čustva so tisto, kar dajejo težo; zaničevanje in prezir v prvem primeru in vrednost v zadnjem primeru in dobite pravi odgovor. Kaj je "tisto", zaradi česar nikakor ne pridete na zeleno vejo, ne glede na to, kako in koliko delate. Kaj je "tisto" in kako bi bilo, če bi bili bogati, če bi bili nesramno bogati. Zaprite oči in za trenutek si to predstavljajte in presenečeni boste nad spoznanjem. Ljudje pravijo, da jih preplavi občutek groze, najraje bi zbežali, na bruhanje jim gre, ko se v to poglobijo. In to je "tisto", kar jim dela težave.

Če želite shujšati in vam nikakor ne gre, se vprašajte, kaj je "tisto". Kaj je "tisto", zaradi česar se vedno zredite nazaj? Kaj je skrito globoko v vas? Morda to, da ste pred svetom varni? Morda to, da so suhice neumne, morda to, da jih moški gledajo kot spolni objekt? Nedolgo nazaj je mlada ženska prišla do spoznanja, če bom suha, bom morda komu všeč in potem me bo spoznal in bo videl, kako slaba sem. To niso enostavna spoznanja, bolijo, ampak to je "tisto", kar oteži hujšanje ali povzroči jo-jo učinek.

Če imate težave v partnerskem odnosu, se začnite spraševati, kaj je "tisto", kar pričakujete, kar želite in ko pridete do odgovora se vprašajte, je to res "tisto", kar vam partner sploh lahko da. Če srečujete "neprave" moške, se vprašajte, kaj je "tisto", da takšne moške pritegnete, kaj je "tisto", da vstopite v razmerje, ki je že na začetku obsojeno na propad. Kaj je "tisto", kar vas prepričuje, da sta si usojena, da sem morata skupaj nečesa naučiti …

Če vam ljudje neprestano skačejo po glavi, vas izčrpavajo, grdo delajo z vami, vas izkoriščajo, nalagajo krivdo, se vprašajte, kaj je "tisto", kar vam preprečuje, da se postavite zase, da rečete dovolj je.

Misli, prepričanja, predstave dobilo težo, ko jim dodate čustva. Do tega pa zavestno pridete, ko si dovolite in upate. Prepričanja, vzorce iz preteklosti lahko spremenite v trenutku, vendar ne tako, da si boste rekli, zdaj to prepričanje zame ne velja. Če spremenite samo v glavi, ne boste ničesar spremenili. Lahko se nekaj časa prepričujete, čez čas pa boste spet na istem. Spremenite v kombinaciji glave, srca in duše. Že kombinacijo glave in srca je težko razložiti, že da to dvoje povežete na pravilen način, potrebujete precej poguma, ne znanja, poguma, in šele naslednja stopnja, ko se v sebi res počutite varni, ko se dobro počutite v svoji koži, lahko začnete povezovati z dušo. Tu ne gre več za misli in občutke, preprosto gre za vedenje. Veste, globoko, globoko v sebi.

Vaja dela mojstra, več ko boste delali na tem, hitreje in lažje vam bo šlo. Lahko delate sami, lahko vam pomagam, za začetek pa začnite iskati pravo vprašanje. Več časa namenite vprašanjem kot odgovorom. Kaj je "tisto"?

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ob vseh nasvetih o odnosih postane človek malo zmeden. Naenkrat se zave, da ne živi tako, kot piše v različnih navodilih, partnerju manjkajo določene lastnosti, ki bi jih po napisanem moral nujno imeti ali pa sami govorite stvari, ki so skrajno nespametne, če ga želite obdržati (tako navadno piše – obdržati, kot da je kos pohištva).

Kako torej vedeti ali je vaše razmerje dobro ali ne ravno dobro. V dobrem razmerju napredujeta oba. Moč, trdnost in pot nekega razmerja se pokaže takrat, ko nastopijo težave. Kako jih rešujeta? Na plečih drug drugega ali z ramo drug ob drugem.

Dobro razmerje ne pomeni, da se vedno v vsem strinjata, ampak kako to rešita. Ali se, lahko tudi malo bolj goreče, o tem pogovorita, se poslušata, poskušata drug drugega razumeti in skleneta kompromis, spremenita mnenje, ker so odtehtali argumenti drugega, ali pa se vname prepir, kjer drug drugemu očitata, se obtožujeta in vlečeta na dan stokrat že prežvečeno zgodovino, ki je še vedno dovolj dobro orožje, da drugega ranita.

Dobro razmerje pomeni, da se lahko zaneseta drug na drugega. Besede se morajo skladati z dejanji. Obljube morajo postati realnost.

Dom je oaza, kjer se spočijete in nabere moči. Dom niso stene, dom so ljudje, ki vas podpirajo, imajo radi in vi njih. V domu ste razumljeni in sprejeti.

So razmerja, v katerih ljudje tonejo in so razmerja v katerih ljudje vzcvetijo. Upam, da je vaše to drugo.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Vsak človek se v nekem obdobju ali obdobjih znajde v večji ali manjši stiski. Znajde se v situaciji, ki mu je neznana, ki je ne obvlada, ko si ne zna pomagati, ko ne more ničesar več spremeniti... Postanega strah prihodnosti, morda se boji sprejeti odločitve, tehta, morda ga postane sram, lahko nosi breme krivde...

Nekateri ljudje imajo zelo dober obrambni mehanizem in vzrok najdejo v drugem človeku in energijo, ki jih tišči, preložijo nanj. Otroku na primer rečejo, zaradi tebe me boli glava, zaradi tebe se mami in oči kregata, vse bi bilo dobro, če bi bil mirnejši in zato ne bi vsakokrat v šoli poslušala, kako si težaven, parterju rečemo zaradi tebe sem tu kjer sem, sama si me pripeljala do tega, da delam s teboj tako... Vzrok za skoraj vse najdejo zunaj sebe. Ta obrambni mehanizem pravzaprav sploh ni dober. Res osebi takrat delno odleže, za kratek čas. Nobene posebne škode ni, če za svoja dejanja ali nedejanja okrivi svojo usodo, polno luno, slabo vreme, državo... Večjo, če ne celo veliko škodo, te osebe delajo ljudem okoli sebi in posledično tudi sebi. Drugim ljudem nalagajo odgovornost in krivdo za nekaj na kar le - ti nimajo vpliva. Na ta način se skrhajo odnosi, krog je sklenjen. Prvi so nezadovoljni, razočarani, drugi neprestano krivi, slabi, nepopolni. Takšni ljudje hočejo, potrebujejo rešitelja, ki bo mislil, delal in živel na način, kot je v njihovi glavi edini pravilen. Moderen izraz za te ljudi je čustvena pijavka, čustveni manipulator.

Veliko ljudi takšnega obrambnega mehanizma nima tako močno izdelanega in v stiski iščejo rešitev. Pri partnerju, sorodnikih, prijateljih, neznancih, anonimno pišejo na razne forume, želijo nasvet, kaj in kako storiti. Ljudje v stiski so ranljivi. Potrebujejo nekoga, ki jih je pripravljen poslušati, ne soditi in jim morda dati rešitev.

Poslušalce se najde dokaj hitro. Poglejte statistiko najbolj branih člankov in boste videli, da vodijo članki, ki opisujejo osebne nesreče. Privlačni so najbolj bombastični naslovi, sočne podrobnosti in bolj ko je žmahtno, več se o tem piše in govori.

Najti poslušalca, ki ne sodi, je že težje. Od tebe kaj takšnega res nisem pričakoval, mislil sem, da si pametnejši, razočaral si me, kako si bila lahko tako neumna, so dokaj blagi stavki. Huje je na anonimnih forumih, kjer jim napišejo, da upajo, da se jim bo v življenju slabo godilo, da bodo posledice nosili njihovi otroci, da je škoda, da so se sploh rodili in da je edino prav, da se počutijo slabo, da jih peče vest, če jo sploh imajo in kjer jih neznanci zmerjajo z morilkami otrok...

Najtežje je najti nekoga, ki človeku pomaga, da se premakne naprej. Večina ljudi ve, kaj storiti, malo manj jih ve, kako to storiti. Ampak po vprašanju sledi odgovor.

Nihče se vedno v življenju ne odloči najbolje, najbolj pravilno. Včasih je pretežko videti slabe stvari in jih zato spregledamo v upanju, da se bodo čudežno spremenile. Včasih mislimo, da smo se odločili najbolje in se kasneje izkaže za napačno. Včasih ukrepamo prehitro, včasih prepočasi. Včasih...

Ljudje so dobri. Ne naredimo dodatne stiske in ne sodimo. Največkrat človek potrebuje samo to.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ena izmed najpomembnejših stvari v življenju je ravnotežje. Ravnotežje pri hoji, ravnotežje v naravi, ravnotežje v nas samih, ravnotežje v odnosih. Ko center za ravnotežje zaradi različnih vzrokov ne deluje, nastane vrtoglavica. Telo ni v ravnovesju, zanaša ga in nastopi občutek ogroženosti, nesigurnosti, koordinacije gibov in zaznav niso usklajene, nič več ne dela tako, kot bi moralo biti. Ni prijetno, sploh ni prijetno in nemudoma poiščemo zdravniško pomoč. Tako se ne da živeti, rečemo.

Ko narava ni v ravnovesju nastopi suša, poplave, potresi... Zaradi neravnovesja plinov v atmosferi se segreva ozračje, topijo se ledeniki, ogrožene so živalske vrste, zaradi sekanja dreves izginja tropski gozd in posledice čuti ves svet. Vse to je zelo laično in poenostavljeno napisano. Ves čas zavedno in nezavedno stremimo za tem, da bi bilo naše življenje čim bolj v ravnovesju.

Naše življenje, naše zdravje, počutje, odnosi, vse to je posledica ravnovesja, v katerem se nahajamo. Živimo v svetu dualnost, kjer je dobro in slabo, kjer sta veselje in žalost, bolezen in zdravje, ljubezen in neljubezen, kjer je potrebno načrtovati, delovati, imeti stvari pod nadzorom in spustiti, zaupati, se prepustiti. Naše življenje je odraz ravnovesja v katerem se nahajamo.

Na področju občutenj najtežje vzdržujemo ravnotežje, saj nas o tem nikjer kaj veliko ne naučijo. Tudi o obrambnih mehanizmih ne vemo prav veliko in zato živimo kot vemo in znamo. Obrambni mehanizmi so namenjeni zmanjševanju škode, ki ga naredi odklon navzdol. Problem nastane, če z obrambnimi mehanizmi samo gasimo požare, redko ali nikoli pa se s problemom ne soočimo in ga rešimo. Pravimo, da stvari pometemo pod preprogo. Ali pa smo v neprestanem nerazumevanju z okolico. Dokler boste iskali vzroke v drugih ljudeh, problema ne morete rešiti. Tudi vsi neprijetni občutki so sporočilo, da je potrebno nekaj popraviti, spremeniti, da smo zanihali iz ravnotežja, a večinoma ne vemo kako, ne znamo in zato neprijetne občutke potlačimo.

Hkrati nam okolica sporoča, da je potrebno biti srečen. Da je pravzaprav s tabo nekaj narobe, če nisi ves čas srečen, se če se ti vsaj petkrat na dan ne zgodijo stvari, pod katere lahko napišeš "neprecenljivo"... In vse to je naporno. Truditi se biti ves čas srečen.

Čustva in občutki so smerokazi, stop znaki, obvezne smeri na našem zemljevidu življenja. Ali jih boste upoštevali ali spregledali, je odvisno od vas. Vsaka akcija ima svojo reakcijo in vsaka reakcije je posledica predhodne akcije. Tudi nedelovanje je akcija. Čustvene energije se nabirajo, nabira se psihična napetost, postanemo napeti, zaskrbljeni. Strokovnjaki to imenujejo stres. Biti v stresu ni danes nič posebnega. Telo slejkoprej odreagira tako kot zemlja, ko se nabere preveč napetosti. Z vulkanskim izbruhom ali potresom. Zanihamo na drugo stran, in navadno nastradajo ljudje, ki jih imamo radi.

Kaj lahko storite? Najprej ozavestite, da nekaj ni tako kot si želite, potem poiščite način s katerim si boste pomagali in se ob tem počutili dovolj varni. In bo šlo. Vsak dan bo bolje. Kot igranje inštrumenta ali učenje tujega jezika. Bolj kot boste vadili bolje vam bo šlo.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

"Nočem stran, če obstaja možnost, da se najdeva v zdravem odnosu."

Kako se dva (z)najdeta v zdravem odnosu? Kaj je zdrav odnos? V zdravem odnosu se ne znajdeš, vanj ne vstopiš, ga niti ne gradiš. V odnos ne vlagaš, ampak preprosto živiš. Zdrav odnos ni nekaj, kar postaviš na mizo in rečeš, to je zdrav odnos. Ali, midva sva v pol zdravem odnosu. Zdrav odnos ne gradiš, ker se nekega dne gradnje lahko naveličaš ali pa imaš napačen načrt, če ga sploh imaš. V odnos ne vlagaš, ne moreš vlagati, ker vlagamo vedno v prihodnost, živimo pa v sedanjosti.

Odnos živiš, zdaj, vsak trenutek posebej. Čustvena stabilnost, obvladovanje misli in scenarijev, pripravljenost poslušati drugega in razumeti kaj pravzaprav sporoča, sporočati lastne občutke, pričakovanja in tudi nestrinjanja brez obtoževanja, napadanja, poniževanja, manipuliranja... to so vsakodnevne bolj ali manj opazni in intenzivni dogodki, ki določajo naš odnos. Odnos živimo, odnos je pokazatelj nas samih in njega/nje. Usklajenost, hotenje po razumevanju, ker mi je pomemben/pomembna, ker ga/jo spoštujem, ljubim vodi iz dualnosti v enost. Enostavno, a pomembna je vsaka desetinka sekunde naše usklajenosti glave, srca in duše.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Ali mislite, da me ima rad? Koliko me ima rad? Govoril je, da me ima rad, a je vseeno odšel. Če me ne bi imel rad, bi/ne bi... Če bi vedela, da me nima rad, bi odšla, takoj, a pravi, da me ima. Če me je imel rad, kako je lahko kaj takega storil?

Take stavke pogosto slišim. Ženske so razdvojene, žalostne, prestrašene, jezne, utrujene, naveličane, a vseeno vztrajajo, se trudijo, so tiho, čakajo, govorijo, histerirajo, jočejo, boli jih...

Moj odgovor je da. Ima in imel te je rad. Ima in imel te je rad na svoj način, ker drugače ne zna. Tudi me ljubimo na naš lasten način. Rad te ima za eno srečanje na teden. Rad te ima, a rabi svobodo. Rad te ima, a mu je bolj ali manj vseeno za tvoje hrepenenje. Rad te ima, a druge ima tudi. Rad te ima, a ga ne zanima, kaj se ti je dogajalo čez dan. Rad te ima, a mu je družba prijateljev pomembnejša, prijetnejša, ustreznejša... Ima in imel te je rad. Na njegov način. In nikoli ne bo drugače. Tega ne spremeni ne skupno življenje, ne poroka, ne otrok, ne gradnja hiše, ne hipoteka. Rad te ima toliko, kolikor ti posveti časa, pozornosti, varnosti, veselja, sreče... Rad te ima toliko, kolikor mu je pomembno kako se počutiš, kaj si delala, kaj se ti je zgodilo, česa si želiš, kaj občutiš... Rad te ima toliko, kolikor se njegove obljube tudi uresničijo, kolikor svojega življenja želi deliti s tabo.

In zdaj vprašanje zate: Ali ti je to dovolj? Ali si pripravljena s toliko ljubezni živeti še naslednjih 5, 15 ali 50 let?
Rad te ima. Na svoj način.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Pravi, da to kar delam, ne pomaga. Da je mislila, da se bo počutila boljše, a se počuti še slabše. Da še več misli na bivšega. Da ji tisto, o kontroli uma ne gre. Da je preveč dela. In da, če znam narediti, da se partner vrne. Res, da je bil ignorantski, nesramen, da ga je prosila, se prilagajala, jokala, bila sama veliko noči, ampak ona ga ljubi. In verjame, da bo nekega dne spoznal, da je ona prava zanj. Ona ve, da si on globoko v sebi to želi. Samo ne pokaže. On tudi globoko v sebi ve, da je njegova duša dvojčica, samo te bližine se boji, zato je osoren do nje. In, ko sta se nazadnje pogovarjala, je čutila, da mu prihaja blizu, zato je tudi postal nesramen. Da se je odločila še malo počakati, ker se ji zdi, da bo kmalu uvidel...

In jaz bi jo najraje objela in peljala pred ogledalo in povedala, naj se pogleda, naj pogleda v sebi to ranjeno, obupano, ponižano žensko v sebi in ji pove, da si zasluži več. Rada bi ji povedala, da je v njej neskončna moč. Da je življenje v njenih rokah. Da zmore, da je življenje njeno. In, da naj nekaj stori. Ker zgodi se tako ali tako. Odvisno je le od tega, ali bo držala volan v rokah ali ne. Da nimamo samo ene duše dvojčice. Da je okrog nje veliko dobrih, prijaznih, ljubeznivih moških, ki bi jo radi imeli radi. Ki bi radi z njo zaspali. Ki bi se radi z njo zbudili. Samo možnost naj si da. Naj da možnost sebi.

Nihče, prav nihče ne more storiti ničesar namesto vas. Če želite dobiti plačo, morate vsako jutro vstati in oditi v službo. Tam več ali manj nekaj narediti in potem dobite plačilo. Delodajalec vam omogoči delo, narediti morate vi.

Tu je enako. Bogovi, boginje, angeli, nadangeli, takšne in drugačne energije vam dajo možnost, pokažejo pot, a hoditi morate vi. Pokažejo vam več poti, a če se ne boste premaknili, boste ostali točno tu.

V knjigi 8 moških – zakaj pa ne? so poti, so načini, je razlaga, a delo je na vas. Tretmaji so priprava terena, očistimo energije, pokažem vam jih, razložim vam, vas naučim, a vsakdanje delo ostane vam. Vsakokrat, ko nekaj očistite, se frekvenca energije dvigne, bolj kot ostajate na mestu, bolj se frekvenca energije spušča. Imate pot, a se boste na začetku vsakih 5 sekund ustavili in začeli znova. Korak za korakom. In znova. In znova. In odganjali glas v sebi, da je to »kr neki«, da ne deluje, da vas ima nekdo za norca. Od vas je odvisno ali boste vztrajali ali popustili.

Vsi občudujemo Tino Maze. A ste si kdaj pogledali njene treninge? A ste kdaj pomislili, koliko moči, vztrajnosti, nepopustljivosti je v njej? Ste kdaj pomislili, kolikokrat ji ni uspelo, kolikokrat jo je vse bolelo, kolikokrat je jokala, kolikokrat se je spraševala, če ji je vsega tega sploh treba? In potem rečejo, da ji ni uspelo, ker je SAMO druga, tretja ali četrta. In, da je imela srečo in razne takšne nebuloze. Tina ima cilj, vzdržuje fokus, ima poti, odlično ekipo, a gara sama. Verjemite mi, Tina je na treningu sama s sabo. Nihče namesto nje ne more zgraditi niti ene njene mišice.

Zato ne odnehajte po enem dnevu, po enem tednu. Leta in leta navad, drugačnega razmišljanja, načina življenja ne morete spremeniti v enem dnevu ali enem tednu. Verjetno ste že slišali za program Don Pierino, program za pomoč odvisnikom. Telo se opojnih substanc očisti v 3- 10 dneh. Program traja najmanj 3 leta, da spremenijo način razmišljanja, navade, naravnanost...

Ljudje imamo svobodno voljo. Vi imate svobodno voljo. Odločite se. In stopite. In čez čas se boste počutili vse bolje in bolje. In v vaše življenje bodo začeli prihajati prijetnejši ljudje. In ljudje vam bodo rekli, da imate srečo. In vi se boste samo nasmehnili.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Poroka, dan najlepših sanj, popolnost, poročni dan - sanje marsikaterega dekleta in ženske. Priprave trajajo od nekaj mesecev do nekaj let, obleka, prstana, šopek, torta, priči, družice, obred, slavje, gostje... Postati žena in imeti moža.

Živimo v eni najlepših in najsvobodnejših držav na svetu. Zakonska in izvenzakonska zveza sta enakovredni, živeti v eni ali drugi zvezi prinaša popolnoma enake pravice. A želja po obredu poroke še vedno obstaja, besedi mož in žena pripadata samo poročenim. Samo ti imajo pravico do uporabe in na forumih so se ljudje pripravljeni besedno precej močno boriti za to. Biti poročen je...

Kaj?

Od kod ta silna želja? V različnih kulturah poročna slavja trajajo lahko tudi nekaj dni, za poročna slavja se ljudje zadolžijo, prodajo zadnje še vredne stvari, čeprav ne vedo, kaj bodo jedli naslednje mesece...

Tako pomembna je poroka, tako pomembno je biti poročen. Tako pomembno je nekomu pripadati. Razumsko gledano je popolnoma vseeno, ali smo poročeni, ali živimo v izvenzakonski skupnosti. A globoko v nas je nerazložljivo. Je več kot le želja, je potreba. Za mnogo ljudi je poroka tista pika na i, ki prinaša mir, ki postavi stvari na svoje mesto.

Poroka, biti poročen je globoko v nas, v nezavednem delu, v tistem delu, ki ga največkrat ne razumemo, a nam dela lahko precej težav. Poroka pomeni obljubo, pomeni, da smo na varnem, da bo sedaj vse dobro, da se ne bo zgodilo nič hudega. Ne, ne poročimo se »dokler naju smrt ne loči«, poročimo se za vedno. V nezavednem delu se sproži mehanizem varnosti. Nezavedni del je vedno močnejši od razuma. Lahko sitnari tam, kjer dva res živita usklajeno, se spoštujeta in se imata res rada, a enemu nekaj manjka, želi to zadnjo piko na i. Ta želja, potreba po pripadnosti je tako velika, da lahko onesposobi sporočila razuma, ki sporoča, da nekaj ni v redu, da ne bo šlo, da je že sedaj narobe, da boli, da ponižuje, da... ni pomembno, potreba po pripadnosti je močnejša. Potreba po obljubljeni varnosti je močnejša.

Zato je tako pomembno biti poročen. Seveda v vseh ljudeh ta potreba ni enako velika. Veliko ljudi čisto zadovoljno živi v izvenzakonskih partnerstvih in tudi s samo željo po biti poročen ni nič narobe. Problemi nastanejo, ko vse ne gre tako, kot bi moralo iti. Kot je bilo ob poroki samoumevno obljubljeno v nezavednem; vse bo v redu, imela se bova rada, imela bova lepe, pametne in pridne otroke, stanovanje ali hišo, službo in denar za dopust, srečni in zdravi bomo...

Ko v partnerstvu začne boleti, ko v partnerstvu ni več spoštovanja, ko kljub partnerstvu prevlada osamljenost, razum začne sporočati, da tako ne gre več. Da je potrebno nekaj spremeniti. A razum ni faktor, ki bi imel poseben vpliv na naš nezavedni del. V nezavednem delu nastane zmeda. Nič ni tako, kot bi moralo biti. Nič več ne delujejo obrambni mehanizmi, ki so delovali do sedaj. Da bo že. Da imajo vsi težave. Da bo minilo. Da je samo zakonska kriza, ki slej ko prej mine. Da sva vendar poročena...

Trgati se začno energetske vezi, boli v prsnem košu, v glavi nastane zmeda misli, predvsem pa na dan planejo strahovi, krivda, osamljenost, zavrženost, spregledanost... in jeza. Jeza nanj, nase, na ves svet. Obljuba, da bo dobro, da bo varno, da ne bo nič tako hudega kot to, ne drži več.

In takrat se je treba objeti. In se potolažiti. Si znati odpustiti. Globoko zadihati. In znova začeti. Zemlja se še vedno vrti.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Drage ženske,
nisem ravno najbolj navdušena praznovalka tega praznika, je pa edini dan, kjer se res govori o ženski. Rada bi, da se za trenutek globoko v sebi zaveste, da ste čudež življenja in da svet brez vas ne bi bil popoln.
Poiščite stik sabo, s svojo dušo. Zunanji svet nam ne more dati ničesar, če tega prej ne damo sebi.

• če se bojite, da boste ostale same, vam ni treba pristati na vse, poiščite deklico v sebi in jo objemite, poiščite odraslo žensko v sebi in se pogovorita, da bo vse v redu, da nista nikoli sami, da imata druga drugo
• če si želite slišati, rad te imam, najprej to povejte same sebi. Kako naj vam ljudje to povedo, če tega še sami sebi ne poveste?
• če želite objem, se objemite in ljudje vas bodo objemali
• odpustite si in se zavedajte, da ste zaradi napak v preteklosti danes tako v redu
• da si liftinga obraza pravzaprav ne želite, ker v vsaki vaši gubi zgodba ene solze

Svet se spremeni, ko spremenimo sebe. Odnosi se spremenijo, ko spremenimo sebe. Vsak dan si povejte 8 spodbudnih, lepih, prijetnih stavkov. V stotih dneh je to 800 stavkov. 800 enakih, podobnih, vzpodbudnih stavkov, ki so vaši, ki božajo vašo dušo in srce.
In začnite se zavedati, kakšna moč je v vas. Vsaka ženska, četudi ima samo 50kg je sposobna dvigniti, premakniti avto. Zdaj ne morem, ker mi ni treba, ampak, če bom to moč rabila, jo imam. Je v meni. To zmorem in s to mislijo se podajte v svet v vsak dan.
In potem bo prišla mehkoba. In vedele boste, da celulit, kilogrami in probiotični jogurt ne določajo naše vrednosti. Vedele in čutile boste, da ste več kot dovolj dobre, več kot dovolj lepe, več kot dovolj sposobne.
Objemam vas,
Jana

Dragi moški,
niste druga liga, ste naš drugi pol. Vaša moška energija uravnoteži našo žensko. In ko je uravnoteženo, je tisto pravo, iz dualnosti nastane eno.
Hvala vam, da ste,
Jana

Božič, čarobni božič je najlepši dan leta z vso svojo toplino, pričakovanji in sanjami. Potica in cimetove zvezdice, čaj z medom in kuhano vino, prižgan kamin in pogled na snežinke, božična smrekica s skrbno izbranimi darili, lepo počesani in oblečeni otroci,  slavnostno pogrnjena miza z božično zvezdo, ljubeč mož, ki sprejema sorodnike... in še in še in še... sanje celega leta skoncentrirane v en večer, v en dan. Zato je božič najlepši dan leta.

Božič je tudi najtežji dan leta. Za tiste, ki nimajo komu narezati potice, ki nimajo komu pripraviti daril, ki niso nikamor povabljeni in nimajo koga povabiti na večerjo ali kosilo, a si to neskončno želijo.

Božič je tudi najtežji dan leta. Za tiste, ko se otroci raje stepejo med samo, kot da bi se lepo igrali, za tiste, ki si z možem ali partnerjem skočita v lase tik pred idilično večerjo ali kosilom, za tiste, ki si neskončno želijo ljubečih odnosov vsaj en dan v letu, za tiste, ki morajo zaradi ljubega miru in tradicije vabiti ali hoditi v goste k ljudem, ki jih s svojimi pripombami vedno znova prizadenejo, za tiste, ki dobijo že desetič enako darilo – gel za tuširanje...

Božič je tudi najtežji dan leta. Za tiste, ki so se jim podrle sanje o družini, ki so se razšli ali ločili. Otroci bodo preživeli praznike z njim in njegovo »tanovo«. »Oni so družina, ona postaja njihova mami, on ima to, kar sem si jaz želela, za kar sem delala, se trudila.« Boli, razjeda, peče...

Božič je tudi najtežji dan leta tudi za tiste, ki ga bodo zaradi smrti ljubljene osebe prvič preživeli sami.

Božič je tudi najtežji dan leta tudi za tiste, ki jih zdaj nisem omenila, a so se jim iz kakršnih koli razlogov podrle sanje, želje, hrepenenja.

A letošnji božič bo drugačen. Nič več ne boš sama, razočarana, ne bo bolelo in ne boš jokala. Ne boš pozabljena od celega sveta in  ne boš osamljena sredi množice ljudi. Ta božič bo tvoj, samo tvoj. Prvi božič v tvojem življenju. Poskusi, dovoli si, kaj lahko izgubiš? Opusti pričakovanja, opusti kontrolo, opusti scenarije, kako bi moralo biti. Spusti, predihaj, sprosti se. Naj bo drugače. Dovoli.

Najprej pojdi ven iz cone »ubogi Jaz« in pojdi v cono »res mi gre dobro«.

Če si obkrožena z domačimi in se ti zdi, da si kljub vsemu sama, se motiš. Imaš sebe. Vse kar delaš in kar boš naredila, boš naredila zase, ker ti tako želiš.  Ne boš pospravljala za druge, ampak zase, ker želiš imeti pospravljeno; ne boš kuhala za druge, ampak boš zase, ker želiš nahraniti ljudi, ki jih imaš rada in ti veliko pomenijo; vse kar boš delala, boš storila zase.

Če si sama in se ti zdi, da nimaš nikogar, se motiš. Imaš sebe. Najprej začni ceniti sebe, začni uživati v svoji družbi, nisi sama.  

Če si ločena in se ti zdi, da ti še otroke jemlje in ti nimaš nikogar, se motiš. Imaš sebe. Nihče ti ničesar ne jemlje, vedno boš mami svojim otrokom, pa čeprav jih ta večer ali dan fizično ni pri tebi. Rada jih imaš iz vsega srca in lepo ti je, da je njim lepo. Samo to. Tudi tebi je, ker veš, da boš vedno njihova mami.

Če je ta svet zapustila oseba tvojega življenja in ti nimaš več nikogar, se motiš. Imaš sebe. Ljudje zapustijo na zemlji samo telo. Ostaja njihova ljubezen, čutimo njihova prisotnost, težko se je sprijazniti, boli, a za vedno si povezana z dušo, ki te ljubi, čuva in skrbi zate.

In tudi vsi tisti, ki niste omenjeni, a ste kljub temu sami. Niste. Nihče ni sam.

V tebi je lepa, prijetna, prijazna majhna deklica, ki si želi preživeti večer in dan s tabo. Nisi sama, le dovoli ji, da te objame, dovoli ji, da ti pove, da začutiš, kako izjemna si, kako si zaslužiš in kako ti daje ljubezen vsega sveta.

Zato ne boš pričakovala, ampak se boš prepustila. Sklenila boš, da bo letošnji božič drugačen. V prejšnjih nisi uživala. Uživaj v tem. Predihaj in prepusti se, vse bo v redu. Objemi se, obdari se in ponovno se objemi. Skleni roke okrog sebe in povej deklici, da jo imaš rada, da je najboljša družba in da ta božič ničesar več ne potrebujeta. Zato je tvoj božič čaroben.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Preprost in dolgočasen naslov o temi, o kateri vemo vse. Ljubezen in strah sta spremljevalca našega vsakdana. Želimo si ljubezni, ki se nam neprestano izmika in strah, ki je tako prisoten, da ga niti ne zaznamo več. Ljubezen in strah sta osnovni energiji. Energiji dveh polov, energiji, ki nas močno pretreseta, energija, zaradi katere smo preživeli in energija, ki je za mnoge smisel življenja. Energiji, ki jih zaznamo preko čustev in občutkov. Veselje, sreča, žalost, gnus, ljubosumlje, zavist... so le izpeljanke teh dveh energij.

Strah je nujno potreben. Zaradi strahu ne hodimo po sredi prometne ceste, zaradi strahu pravočasno zbežimo, ukrepamo, se zaščitimo. Zaradi tega preživijo naši potomci in samo zaradi strahu se življenje nadaljuje. Vendar je strah še mnogo več kot samo to. Naloga inkarnacije vsake duše je osvoboditev strahu, z energijo strahu je prepojena vsaka celica telesa in ravno energija strahu vodi in upravlja naše življenje. Zaradi strahu se počutimo nemočni, obupani, izmučeni, brez izhoda. Ne glede na to, kako samozavestno nastopamo, se globoko v sebi zavedamo , da smo sami proti sedmim milijardam ljudi, kakor hitro pokažemo svoje slabosti smo globoko ranljivi, počutimo se, kot da nas čaka skok iz letala z absolutno premajhnim padalom. Padalom, na katerega se ne moremo zanesti, padalo, ki to skoraj ni. Raztreščil se bom na tisoč in tisoč koščkov. Kot že tolikokrat doslej. Sreča je, da so vsi koščki celi in jih počasi spet sestavimo. Kolikokrat ste se že raztreščili? Že v rani mladosti? V času odraščanja? Ko ste izgubili ljubljeno osebo? Ko ste končali z razmerjem? Ko ste resno zboleli? Ko ste izgubili službo? Ko, ko, ko... vsak človek ima svojo zgodbo. In vse zgodbe so boleče in upam, da so se vse zgodbe spet sestavile. Skupna točka vseh teh zgodb je strah. Strah zase, kako bom ali strah za druge, kako bo. Lahk pa se odločite, ali boste delovali iz ljubezni ali strahu. Zaradi strahu ljudje pljuvajo čez lastno ramo, ko gre črna mačka cez cesto, zaradi strahu štejejo leta, če so razbili ogledalo, zaradi strahu ljudje sprejemajo škodljive odločitve, zaradi strahu zbolevajo, zaradi strahu v življenju ne uživajo. Odločite se ali boste vzeli življenje v svoje roke ali boste le lutka, ki jo življenje premetava. Zaradi neznanja se predate strahu. Strah kraljuje v vaših mislih, ukazuje umu, da dela scenarije, iz muh slone. Bolj, kot se z njim ukvarjate, več ga je. Energije se vedno kopičijo.

Na drugi strani je ljubezen. Več kot le ljubezen do ljubljene osebe, otrok ali hišnih ljubljenčkov. Ljubezen, čisto preprosta frekvenca energije zaupanja, predaje, ljubezen, ki postavi stvari na svoje mesto.

Kaj torej lahko storimo? Ozavestimo in priznajmo si. Prva in preprosta rešitev. Ko ozavestimo in si priznamo rešimo devetdeset odstokov problema. Preprosto si priznajmo, da nas je strah, da se bojimo. Bojimo se, da nas bodo spet izdali, da bomo spet ujeti ali da bodo odkrili našo nepopolnost, da bomo ostali sami in zapuščeni, ali da bodo preprosto hodili mimo, kot da ne obstajamo. Ko priznamo sebi, se ne zgodi nič strašnega, preberite še enkrat in poiščite, česa se bojite. Od naštetih strahov je eden, ki je del dušne naloge in ki ga lahko razrešite v tem življenju. Priznajte si, soočite se z njim in ga presežite.

Če se bojite, da bodo odkrili vašo nepopolnost, se soočite s svojimi čustvi. Prvič v življenju se vprašajte, kaj čutite, po čem hrepenite, kaj si želite. Vi, ne okolica, vi ste pomembni, dovolite si hojo po dežju brez dežnika in se zraven smejte, poglejte film in se zraven zabavajte ali jočite, dovolite si biti vi, resnični. Delujte z ljubeznijo in dovolite otrokom njihovo pot, ne zahtevajte izpolnitev vaših sanj. Uživajte v njihovi nepopolnosti, ker jih ravno to dela popolne. Zaupajte in se predajte. Vse je v redu. Za trenutek zaprite oči in začutite ljubezen. Ljubezen, ki je do sedaj niste poznali.

Če se bojite, da boste ponovno izdani, zadihajte. Poglejte svet v vseh mavričnih barvah. Na varnem ste, ni se vam treba neprestano boriti, ni treba neprestano preverjati partnerjevih mailov in telefona, ustavite scenarije in igre, ki jih igrate, varni ste, verjemite. Tudi otroci vas ne bodo zapustili, odrasli se bodo radi vračali k vam, verjemite, zadihajte, varni ste. Svet ni samo boj in borba, začutite svet v ljubezni, začutite, da je vse v redu, da je lepo spiti popoldansko kavo v družbi ljudi, ki jih imate radi in vas ne bodo zapustili. Zaupajte in se predajte. Vse je v redu. Za trenutek zaprite oči in začutite ljubezen. Ljubezen, ki je do sedaj niste poznali.

Če se bojite spregledanosti, zadihajte. Ljudje vas imajo radi. Zakaj vidite samo jezne? Zakaj mislite, da je vse slabo namenjeno vam? Poglejte ljudi z ljubeznijo. Večina ljudi je dobrih, večina ljudi je prijaznih in večina ljudi je pripravljana pomagati. Ljudje vas spoštujejo in obdani ste z ljubeznijo. Zaslužite si jo. Vsi ljudje si zaslužijo ljubezen in vi tudi. Varni ste tukaj in sedaj. Povejte si to takrat, ko bi najraje zbežali. Zaupajte in se predajte. Vse je v redu. Za trenutek zaprite oči in začutite ljubezen. Ljubezen, ki je do sedaj niste poznali.

Če se bojite, da vas bodo ljudje pogoltnili, zadihajte. Prijetni, iskrivi ste in ljudi privlačite s svojim šarmom. Ostanite, ne odhajajte in prihajajte neprestano. Želite si biti z ljudmi in hkrati morate zbežati. Ljudje vedo, da ste močni in svobodni. Povejte to še sebi. Močni in svobodni ste in zato se lahko prepustite. Prepustite se ljubezni. Prvič v življenju dovolite, da ljubite in ste ljubljeni brez strahu. Močni in svobodni ste, kjub temu, da ljubite. Zaupajte in se predajte. Vse je v redu. Za trenutek zaprite oči in začutite ljubezen. Ljubezen, ki je do sedaj niste poznali.

Če se bojite svoje praznine, zadihajte. Začutite polnost v sebi, začutite, da zadostujete. Začutite svoje telo, začutite dih in začutite ljubezen. Ne hlastajte za ljudmi in stvarmi, dopustite, da pridejo same, vsega imate dovolj, sprostite se, začutite in počakajte, časa imate dovolj, ljubezni imate dovolj in dovolite ljudem k sebi. Zaupajte in se predajte. Vse je v redu. Za trenutek zaprite oči in začutite ljubezen. Ljubezen, ki je do sedaj niste poznali.

Spremenite svoje reakcije. Ne, rešitev ni v cepetanju, prošnjah, siljenju, izsiljevanju, grožnjah, ignoranci, dopuščanju nesramnosti... rešitev je v delovanju z ljubeznijo. Delujete z ljubeznijo. Nepreračunjivo, neprisiljeno, korak za korakom. Vsak dan se učite prepustitve, naučite se zaupati, dihajte, a delujte. Vsak začetek je težak in tudi padci bodo. Padci pomenijo, da ste na poti, torej, zadihajte, glavo pokonci in začutite ljubezen, mir in zaupanje. Vztrajajte, ne dovolite, da strah zavlada vašemu umu, ozavestite ga in ga odstranite z ljubeznijo. Vsak dan boste začutili več miru v sebi. Opazujte sebe in okolico in nekega dne boste videli, da so ljudje prijazni, da so radi v vaši družbi, da so vaši otroci srečnejši in mirnejši, da se imata s partnerjem pravzaprav zelo rada.

In da je življenje preprosto lepo.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Kamorkoli se obrnete, vse je v ravnovesju. Dan in noč, sonce in dež, delo in počitek, smeh in jok, ljubezen in neljubezen. Kakor hitro se raznovesje poruši, gre, kot rečemo, vse narobe. Seveda se trudite, popravljate, izsiljujete, čakate, iščete krivce, se jezite, stokate, cepetate, obupujete... Za vami je ogromno neprespanih noči, po glavi vam bega milijon misli, včasih imate občutek, da vas bo razneslo, včasih si želite, da se zjutraj ne bi zbudili... in rezultat? Še vedno gre vse narobe.

Rešitev je v vas. V vašem notranjem ravnovesju, v očiščenju občutkov krivice, v očiščenju jeze, v očiščenju begajočih misli, v očiščenju predsodkov, v očiščenju prepričanj... čiščenje, čiščenje, čiščenje... ali pa, če vam je ljubše, v odpuščanju. Ljudje, ki so dali to skozi ne morejo verjeti, da se tako veliko spremeni v tako kratkem času.

Vendar veliko ljudi še vedno išče rešitev drugje. Pravijo, da ne verjamejo, da bi bilo tako enostavno.

1. ni treba verjeti
Verjeti morate v Boga, Alaha, Krišno, Budo... Ni vam treba verjeti v ljubezen partnerja, ker jo občutite, vsak dan dobite spontano potrditev, da ste mu/ji pomembni, izkazuje vam pozornost, zanima ga/jo vaše počutje, misli, želje... če pa še vedno mislite, da morate verjeti v ljubezen partnerja, se vprašajte zakaj. Zakaj morate verjeti in zakaj ne občutite, vidite, dobivate »dokaze«? Ali ostajate v razmerju, ker verjamete, da vas partner na »nek svoj način ljubi«? Otroku ni potrebno verjeti v ljubezen staršev, ker jo vsak dan občuti. Ni vam treba verjeti, da ste dobri, sposobni, prijetni... ker to veste. Če v to verjamete, potem globoko v sebi tega zavedanja nimate in zato morate verjeti... Zato ponovno, ni vam treba verjeti, potrebujete le en dokaz, da boste vedeli.

2. ni enostavno
Ne, niti približno ni enostavno se zazreti vase, poiskati in se soočiti s tistim, pred katerim že celo življenje bežite. Slišala sem stavke: »Ne že spet v otroštvo.« » Kaj mi je tega treba.« »V to enostavno ne verjamem in zato ne bom poskusil/a.« Ne, ni enostavno sebi odpustiti, ni se enostavno znebiti strahov, ni se enostavno soočiti s svojo slabo podobo, ni enostavno ponovno podoživeti telesno in čustveno zlorabo, ni enostavno... Ne, res ni enostavno.
Ampak, ali je bolj enostavno vsak dan živeti v tesnobi, ali se je bolj enostavno vsak dan soočati s ponižanji, ali je bolj enostavno vsak dan bežati pred sabo, ali jo bolj enostavno vsak dan nadreti otroke, ker vam je počil lonec, ali je bolj enostavno pol noči prebedeti in se premetavati v skrbeh, ali je bolj enostavno živeti v prevarah, ali je bolj enostavno vsak dan živeti, pa sploh vam ni jasno, kako boste dočakali večer? Ali je to res bolj enostavno?
Doštudirati ni enostavno, vsak dan hoditi v službo ni enostavno, imeti ljubeče razmerje ni enostavno, preteči maraton ni enostavno, zbrati denar za dopust ni enostavno... Pravzaprav je zelo malo stvari enostavnih. Ampak, na koncu je to stvar prepričanj.

V življenju mi je najbolj všeč svobodna volja.
Da se lahko svobodno odločam.
In svobodna volja je dana vsakomur.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Predstavljajte si, da ste se pred dvajsetimi in več leti vselili v lepo, čisto, prijetno hišo. Uživali ste v njej, bila je svetla, sveža, sončna, topla, prijetna... In zdaj si predstavljajte, da ste v dvajsetih letih pospravili nekaj stvari, ob katere ste se vsak dan spotikali tako, da ste jih nametali v neko sobo. Ko se res ni več dalo, ste na hitro nekaj stvari vrgli čez okno na sosedov vrt (in s tem sprožili strašen prepir). Živite v hiši, kamor ste stvari samo prinašali, skoraj ničesar pa odnesli. Z leti se je tega nabralo toliko, da se iz prostora v prostor le stežka premikate, ker plezate čez pohištvo, časopise, prazne steklenice, razmetane obleke, nakopičene smeti... Grozljivo kajne, da komu sploh pride na misel, da bi tako živel in tako malo vložil v bivalni prostor in lastno udobnost življenja.

Ampak ta lepa, svetla, sončna hiša je vaše telo ob rojstvu. Dojenčki so prijetno mehki, lepo dišijo in nas navdajajo z mirom (če seveda niso lačni, pokakani ali zaspani :)). Ko odraščajo, so včasih nekaj trenutkov sami in takrat glasno protestirajo, ko so še večji, jim povemo, da fantki ne jočejo, ko se na igrišču igrajo, jih vrstniki včasih odrinejo... vse to je del odraščanja in vse to se shrani kot spomin. Zavedni ali nezavedni. Vsak spomin ima svojo frekvenco energije, zato so nekateri spomini boleči, ob drugih se lahko smejimo. Včasih je odraščanje bolj naporno. Otroci ostajajo sami brez razlage ali premajni, da bi lahko razumeli. Počutijo se le osamljeni in prestrašeni. Priče so prepirom med staršema, kjer spet ne razumejo, počutijo se le krivi, ogroženi, odrasle osebe jih odrivajo, govorijo, da so neumni, štorasti, da iz njih nikoli nič ne bo, da jih je otrok razočaral, da je nehvaležen... in še in še in še... Osnovna šola in krutost sošolcev, nesprejetost v skupino, norčevanje zaradi drugačnosti, debelosti, revščine, staršev... Mladostništvo, kjer se že lahko kažejo težnje po pripadnosti, samotarstvu, samokaznovanju... do odrasle dobe, kjer nekateri z izobrazbo dokazujejo, da so dobri, da so vredni, kjer nekateri z nasilništvom zahtevajo priznanje, kjer nekateri z manipulacijami dobijo tisto kar želijo, ker ne verjamejo, da bi drugače dobili... Posplošeno, premalo obsežno in nemetodično prikazano. Vendar:

Vsak dogodek ima svojo energijo, energetski naboj in te energije se kot spomin naložijo v telo. Zavedni in nezavedni del. Nihče ni nikoli povedal, kako se teh energij rešiti, kako se jih očistiti, kako se jih znebiti. Kako odstraniti nekaj, kar je v nezavednem... Pozabi, ne kompliciraj, ne razmišljaj, odmisli, potlači... Človek zna priti na luno, mlademu človeku pa ne pove, kako naj se zave svoje vrednosti, kako naj ima rad sebe, kako naj si odpusti... Vse kar ve je to, da nekaj ni v redu, da pred nečim beži, da so ostali boljši, lepši, prijetnejši, prikupnejši, srečnejši,  da misel na samoto zamaje tla pod nogami ali da beseda NE za njih ne obstaja, ker bi se preveč krivi počutili ali da se morajo močno potruditi, da zaslužijo, da jih ima nekdo rad ali da... ker to so energetski spomini preteklosti nabrani v telesu.  Vsakdanji tempo življenja, hrepenenje po priznanju, sprejetosti, ljubezni... in hkrati tlači, zanikaj, odmisli, ne kompliciraj... in tako napolnite vse sobe, vse hodnike, celo hišo...

Ob vsej tej polnosti in nabitosti se zdi, da vas bo razneslo. V glavi nastane miljon misli, iz neznanega razloga jočete, tišči vas v prsnem košu, da ublažite stisko se najeste, da komaj dihate ali dokazujete, da s stradanjem zmorete... Prizadene vas izjava sodelavke, čeprav razumsko veste, da sploh ni nič slabega mislila, eksplodirate nad ljudmi, ki vas imajo najbolj radi, ne spite, se zbujate, rešujete probleme, zjutraj se zbudite povoženi, nov dan, nove stiske... do občutka, da se vam bo utrgalo, doživite prvi panični napad, srce vam razbija, hitro dihate, obupno vas je strah, da je to to, da je konec, da boste umrli... lahko pride do krčev, končate na urgenci, kjer vam povedo, da z vami ni nič narobe. Malo pomirjeval, kakšen čaj, knjiga in tek ali sprehod, to je vse, kar potrebujete, vam svetuje okolica. Halo, a se hecate?! Seveda je narobe, zelo narobe. Opozorilo, da nekaj mora ven. Kako boste s sprehodom uredili zanemarjanje iz otroštva zaradi katerega v odraslosti ne funkcionirate, kako se boste s tekom znebili krivde, sramu... zaradi spolne zlorabe, kako boste s čajem začutili, da ste vredni, če vam nekdo v vas neprestano govori, da ste zanič... še in še bi lahko naštevala. In to so energije v telesu, ki jih čutite, z njimi živite vsak dan, ne vsak dan, vsako minuto.  Zakričite že enkrat: "DOST JE, NE ZMOREM VEČ!!!"

Približno tako ljudem razložim, kaj delam. Odstranjujem energije. In potem mi ljudje pravijo, da ne verjamejo. Da to ne gre tako lahko. Tu ni kaj verjeti, saj ni vera. V vero morate verjeti. Tu začutite spremembo. Občutno. Da ste lažji in da je občutek krasen. Da je vaša glava prazna. Da imate več prostora v prsnem košu. Da ponoči spite. Da niste več krivi. Da nimate več migren. Da ne odreagirate več nekontrolirano. Da vas neznano kaj ne skrbi več. Da so ljudje do vas prijaznejši. Da ste se začeli smejati. Da drugače živite. Da... in še in še. Tu ni kaj verjeti. Občutite. 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC

Maj, najlepši mesec pomladi. Naj bo letošnji drugačen. Naj bo resničen mesec ljubezni. Mesec, ko si vsak dan vzamete par minut in se zaveste ljubezni s katero ste obdani. Tempo življenja in stres utrudita tako močno, da spregledate, ne morete začutiti, se ne zaveste vseh majhnih izkazov ljubezni, ki ste jih vsak dan deležni. Nežen pogled, kratek stisk roke, bežen objem, poslan sms, vprašanje kako ste... nekdo naredi nekaj namesto vas, otrok želi vašo pozornost, ker vas ima rad in želi vašo ljubezen... Zadihajte... zadihajte... in si povejte, da ste ranjeni in razočarani... Odlično, zdaj veste, kaj je z vami. Veste, zakaj vas objem ne razveseli ampak razdraži, zakaj zasikate na prijazno vprašanje, zakaj vam je otroška želja po bližini naporna in odveč... Prekinite krog, zavestno. Ne dovolite več, da izčrpanost in pretekle bolečine zmagajo. Ne dovolite več, da zmaga preteklost, ker živite v sedanjosti. Živite ta trenutek in ta trenutek vam nekdo ponuja ljubezen. Sprejmite jo. Samo to. Preprosto, brez kaj je bilo, brez maščevanja, ne dovolite si užaljenosti, samo sprejmite. Sprejmite in začutite.

Ko ste prizadeti, to začutite. Začutite tudi, ko prejemate ljubezen. Bolečine, žalost, prizadetost so kot kamenje, ki ga je nekdo vrgel v vas. Ljubezen je kot meglica, ki pride do vas. Kako jo boste začutili pod kupom kamenja, kjer se nahajate? Ljudje imamo svobodno voljo. Odločamo se. Vsak dan. Odločite se torej ali boste prizadeti in užaljeni ali boste čakali trenutek, da boste udarce vrnili ali se boste smilili sami sebi in se predali in se bo vaše življenje odvijalo pod kupom kamenja. Težko je živeti, ko se kup samo veča in teža je vse večja... Lahko se odločite, da začutite meglice ljubezni, da jih prepoznate in jih dopustite k sebi. Meglic ne morete prijeti, ne morete jih ujeti, lahko jih samo sprejmete. In več kot jih boste sprejeli, več jih boste imeli. Meglice sestavljajo molekule vode. Veliko molekul vode sestavi dežno kapljo, dežne kaplje postanejo potok, potoki ustvarijo reko in reka odplavi kamenje. Kamenje, pod katerim ste zakopani. Tako ljubezen osvobaja. Samo tako.

Ta sestavek je napisan z ljubeznijo. Če ste prebrali do sem, ste prejeli prvo zavestno meglico ljubezni. Zaprite oči in jo začutite. Začutite, da je z vas za trenutek padlo breme, da imate več prostora v prsnem košu, da obstaja upanje... Vdihnite globoko in napolnite vsako svojo celico z meglico te ljubezni in se odločite. Nič več preteklosti, živim v sedanjosti. Spremenila se bo vaša energija, ki jo oddajate, odzivi ljudi bodo prijaznejši, dobili boste možnosti, ki ste jih do sedaj blokirali ali spregledali, družinsko življenje bo mirnejše in prijetnejše, otroci srečnejši in zadovoljnejši... In to samo zato, ker ste sprejeli eno samo odločitev.
Napisano z ljubeznijo...

Ljudje me večkrat vprašajo, zakaj ne morejo dobiti partnerja. Zakaj ne? Odgovor je čisto preprost, težko ga je le sprejeti.

1. izpolnjen mora biti pogoj, da srečate določeno število novih ljudi
Če se gibljete v istem krogu ljudi in v enem tednu ne spoznate vsaj enega novega človeka, se čas spoznavanja zelo zavleče. Ne pričakujte partnerja v skupini ljudi, kjer ste že zdavnaj energetsko vse prečekirali in ugotovili, da vam nihče ne ustreza. Treba je iti v akcijo, kjer se največkrat zatakne. Hodite na kraje, kjer se srečuje veliko različnih ljudi ali  obiščite spletne spoznavne portale...

2. prevzemite aktivno vlogo
"Ko bo čas, bo pravi že prišel. Se bova že srečala." V redu, res se največkrat zgodi, da pravi pride, ko najmanj pričakuješ. Problem je le v tem, ker ko si partnerja želiš, le tega pričakuješ in tu se zatakne. Ko pričakuješ, oddajaš energijo pričakovanja. Ko si ga močno želiš, sprožiš lovke in ko se prikaže potencial, ga z lovkami oviješ. Vse to se dogaja na nezavedni ravni in človek na drugi strani to čuti. To ste čutili tudi sami, ko ste bili z nekom na kavi, ko ste komaj čakali, kdaj bo konec, ko se vam je zdelo, da vas nekdo duši. Čisto v redu fant ali punca, moški ali ženska, a vi bi naenkrat radi ušli. Potrebujete torej veliko število možnih kandidatov in kandidatk, da se vsaj malo znebite občutka, da morate ujeti zadnji vlak.

3. spoznajte najprej sebe in se osvobodite
Partnerja si želite zato, da ne bi bili sami. Drži, zadaj pa je še veliko drugega. Kup prepričanj in veliko hrepenenja. Predstavljajte si, da je naše emocionalno nezavedno kot zemljevid. Zemljevid, kjer so vasi, mesta in pustinje. In mesto z imenom "Čas je za partnerja," zelo dobro sodeluje z mestom: "V dvoje je prijetneje," in z mestom: "Čas je za otroke," in tako naprej in naprej, do mest in vasi: "Biti sam pomeni biti manj v redu," in z mestom: "Konec je moje svobode,"... predstavljajte si to mešanico stavkov, prepričanj, predsodkov, strahov, ki hitijo iz ene misli v drugo, iz enega občutka v drugega, z hitrostjo, ki ji ne sledite in dodajte neskončno hrepenenje iz t.i. čustvene posode. Predstavljajte si, da imate v svojem prsnem košu posodo, kamor se stekajo naše čustvene zadovoljitve. V tej posodi manjka edino zadovoljitev po partnerju, ki jo nekaj časa uspešno kompenzirate z ostalimi zadovoljitvami. Ko vam kompenzacije ne uspevajo več, postanete nezadovoljni, zmedeni, žalostni, malo nevoščljivi drugim, malo se smilite sami sebi in sprožite lovke in se lahko ponovi scenarij iz točke 2.

4. zavedajte se, da ste terna
Ko je kandidat ali kandidatka na obzorju postanete včasih nemogoči. Ves čas vas je pa strah.

• strah, kaj si bo misli
• strah, da nisi dovolj dober
• strah, da nisi dovolj zanimiv
• strah, da si dolgočasen
• strah, da če spozna pravega tebe, bo odšel
• strah, da se samo igra
• strah, kaj če se bo spet izkazalo, da ni pravi
• strah...
• strah...

Strah na strah ne prinese nič dobrega. Terna si in srečo ima, da je lahko s tabo. To je prvi stavek, ki si ga povejte. 1x, 5x, 500x ni pomembno kolikokrat, pomembno je, da se znebite vsaj malo strahu. Ker se vam potem ne bo treba dokazovati, ker boste lahko takšeni, kakršni v resnici ste.

V teh štirih točkah so zajeta široka področja. Če se odločite za aktivno iskanje partnerjev na spoznavnih spletnih portalih vedite, da vi določate igro in tempo. Ne zapletite se s prvim ali tretjim s katerim ste v stiku, pišite tistim, ki so vam zanimivi, dogovarjajte se s tistimi, ki imajo nekaj, kar vas pritegne, na kavo pojdite s tistim, ki bi ga res radi srečali. Tu ni dolžnosti, nobenemu niste dolžni nič odgovarjati, ne bojte se reči NE, ker če gre, je bolje da gre sedaj kot kasneje, ne dovolite si že na začetku nesramnosti, žalitev, ukazovanja, ukinite in zbrišite vse, ki vam kakorkoli niso všeč. Brez krivde in brez slabe vesti. Na spoznavnih spletnih portalih iščete šivanko v kopici sena. Kup šodra morate zavreči.  In to vam ne sme povzročati stiske. Ker če vam jo, imate problem z besedo NE.  Prednost je v tem, da v kratkem času pridete v stik s več sto osebami, kar v vsakdanjem življenju predstavlja življenje parih let.

Ko srečate potencialnega kandidata, dihajte. Ni edini, še cel kup jih je, torej izbirajte, ne sprožajte lovk. Znebite se želje po dokazovanju, znebite se potrebe po potrjevanju, ne igrajte se iger, dihajte in v prvi vrsti bodite pošteni s sabo. In če se izkaže, da je morda pravi, se vrzite v razmerje in plavajte z vedenjem, da boste izplavali. Ne morete plavati tako, da z eno nogo hodite po dnu za vsak primer. Ne morete malo biti v razmerju in malo ne. In vedite že na začetku. Če se ne izide, boste malo žalostni. Ne zaradi osebe ampak zaradi preloženih sanj, ki bodo morale zopet malo počakati.

Če kogarkoli kakšna stvar bolj podrobno zanima, naj se oglasi, bom odgovorila po najboljših močeh. Srečno in radi se imejte, najprej sebe, da boste lahko imeli tudi druge.

Sem mama malčku, kateri šteje skoraj štiri leta. Rodil se je kot povprečen otrok. Po letu in dveh mesecih pa se je stanje postopno spreminjalo. Postajal je razdražljiv in občutljiv na nekatere vonje, zvoke, barve, celo ljudi. Večkrat je imel avtoagresivne napade. Iz meseca v mesec je stanje slabšalo in prav tako je bilo s spanjem – pogosto je spal le 2 do 4 ure na noč, podnevi pa niti minute. Govorno je popolnoma nazadoval in med 19. in 22. mesecem ni izustil niti ene same besede, le kričal je. Osvojene korake in tek je zamenjal za plazenje po tleh in ni bil sposoben gibov, ki terjajo fino motoriko (držati žlico ali barvico). Čez čas in po dolgih mesecih borbe z zdravstvenimi delavci, smo končno dobili delno diagnozo, in sicer sum na spektroavtistično motnjo. Kmalu zatem so sledili še sum na degenerativno motnjo živčevja, razvojni zaostanek in hiperkinetična motnja (ADHD). Z vsakim obiskom novega strokovnjaka, je bila napoved prihodnosti našega malčka slabša – nikoli naj ne bi govoril normalno, niti se obnašal sprejemljivo, napadov ni moč pozdraviti, količino spanja in pozornosti lahko povečamo le z zdravili....

Z možem sva veliko brala o diagnozah in tehnikah s katerimi se da omiliti stanje ali celo pomagati pri napredku otroka. Sama sem bila proti terapiji z Ritalinom in Risperdolom (zaradi stranskih učinkov), zato sva se odločila za zdravljenje na naraven način. Vsak dan sem mu več ur pela, risala, izvajala senzorne terapije, skrbela za dosledno izvajanje rutinskih aktivnosti, vsak večer sem ga masirala itd. Zaradi izvidov smo mu uvedli dieto brez glutena, kazeina, jajc, z omejitvijo škroba in sladkorja. Z možem sva življenjski stil popolnoma prilagodila sinovim potrebam in napredek je bil iz tedna v teden bolj opazen. Toda želja po še večjem napredku je strmo naraščala in s tem tudi sprememba načina razmišljanja in življenja. Izgubila sva veliko ljudi okoli sebe, ostali so le tisti, ki so vredni našega časa.

Prijateljica mi je priporočila obisk pri Jani in brez upanja, da dosežemo še kak korak več, temveč le iz radovednosti ali mu lahko malce pomaga, sem jo kontaktirala. Prvikrat sem šla k njej le na posvet in opazila sem, da ima občutek in smisel za otroke, predvsem pa, da je realna in iskrena kar se tiče možnosti napredka - ni bila kot večina bioenergetikov, kateri obljubljajo nemogoče. Malenkostni napredek pri govoru in rahla umiritev, sta bila vidna že po dveh obiskih, česar pa nisem pogojevala izključno s terapijo – možen je bil tudi razvojni napredek. Najbolj nenavadno pa je bilo, da je sin sam želel na terapijo in je večkrat omenjal Jano. Odločila sem se, da bo nadaljeval z obiski pri njej, če drugega ne, zaradi socializacije, katera je tudi problematična pri otrokih kakršen je on. Z vsakim obiskom se je mali sonček bolj umirjal in napredoval. In na zadnjem obisku v kliniki za avtizem so bili presenečeni, saj takega napredka ne pomnijo. Najin sin je prvi, ki ima z vsemi svojimi diagnozami možnost šolanja v rednem in ne le prilagojenem programu. Z možem sva doživela tako srečo, upanje in zagon, da sva prepričana, da je zdaj vse mogoče. Jana, hvala!

Mami 

Foto: Flickr

V poplavi motivacijskih misli, moči pozitivnega mišljenja, takšnih in drugačnih vzpodbudnih misli različnega izvora pred 30-imi leti nismo veliko vedeli. Takrat ni nihče nikogar neprestano vzpodbujal, v Sloveniji skoraj ni bilo knjig, v katerih bi pisalo: "Pojdi naprej..., zmoreš..., vztrajaj..., ne odnehaj...", ni bilo težnje, da je potrebno biti vsak dan srečen, da se je potrebno vsak dan maksimalno dobro počutiti, ni se nam bilo treba spraševati, kaj je narobe z mano, če mi kakšen dan ne gre. Dobri stari časi. Ki seveda niso bili tako dobri, drugače takrat ne bi ničesar popravljali in danes ne bi bili tukaj kjer smo.

Današnji časi so boljši, so svobodnejši, dajejo več možnosti, dovoljujejo edinstvenost, lepo je živeti tukaj in sedaj... dokler se zavemo resnice, da tudi današnji čas ni najoptimalnejši, ko se zavemo pasti takšnega življenja.

Po spletu krožijo takšne in drugačne misli, tudi sama jih objavljam. Besedne zveze: nikoli ne obupaj, vztrajaj, ne poslušaj drugih, poslušaj samo tiste, ki te vzpodbujajo, zapri vrata, da se lahko druga odpro..., so čudovita vzpodbuda za nadaljevanje poti. Ne morejo biti pa začetek. Kako vedeti kako dolgo vztrajati? Ali nam drugi svetujejo, naj opustimo določeno stvar, ker so nevoščljivi, ker so nevedni ali ker vedo ali vidijo nekaj, česar jaz ne? Kako razumeti stavek, zapri ena vrata, da se druga odpro. To torej pomeni, da nekaj moramo opustiti. Najprej si glavo napolnimo z besedami ne obupaj, ne odnehaj, vztrajaj do konca... konca? Kakšnega konca? Do iztrošenosti ali do uspeha? In hkrati naj poiščemo novo pot, ker stopicamo na mestu, odpirajmo nova vrata... "Sem, kar sem, sem kakršen/a sem", je čudovit slogan, ki sporoča našo edinstvenost, našo unikatnost. A ljudje smo iznajdljivi in smo ga hitro spremenili v "ni pomembno ali sem dovolj dober/a, ni se mi potrebno spreminjati in ozirati na druge ljudi, naj se drugi prilagodijo meni, ker sem edinstven/a". "Sem kakršen/a sem in to je to", je popolnoma drugačno sporočilo. Opazujem ljudi, ki se srečujejo s takimi motivacijskimi mislimi, kako selektivno pobirajo samo tisto, kar jim je všeč, kar jim daje potrditev in vse, kar jim ni po volji odvržejo, o napisanem ne premislijo, ker ne znajo, ker se ne poznajo, ker ne vedo, da šele z veliko dela, veliko truda, veliko poštenosti do samega sebe in včasih tudi z bolečim spoznanjem prideš do pravega odgovora. Poudarjam, taki napotki, te misli, so čudovita vzpodbuda za nadaljevanje poti. Ne morejo pa biti začetek. Ker ni osnove, ker ni temeljev, ker ni znanja. Vse je le instant rešitev. Easy come, easy go. Začetek je, da stopimo iz cone udobja, da si vzamemo čas in iskreno premislimo o sebi. Čas zase, čas za spoznavanje, čas za temelje. Čas, da se pošteno pogovorimo sabo.

Eden od mehanizmov je uporaba izgovorov, ki se jih niti ne zavedamo. Naredite poizkus in štejte kolikokrat v pogovoru uporabite izgovor. Tako, za hec. Potem prerešetajte svoje življenje in poslušajte izgovore, ki jih govorite sami sebi. "Nimam časa", je vljuden izgovor namesto, da bi rekli, "Ni mi tako lepo v tvoji družbi, da bi ti posvetil toliko svojega časa." Pravico izbire imamo in človeka lepo zavrnemo z družbeno sprejemljivim stavkom in navadno ni zamere, vsaj ne prav velike. Po večkratni zavrnitvi oseba najde drugo osebo, ki je pripravljena več časa preživeti z njo in pripravljena na menjavo energije, s katero sta obe zadovoljni. Naš odnos pa ostane ali preide na odnos znancev, ko se srečamo, pokramljamo in odhitimo naprej. Problem so izgovori, ki jih uporabljamo sami zase. "Nimam sreče. Nimam pravih vez. Za vse sem sama in zato preveč utrujena. Dan je prekratek. Ne morem shujšati, ker imam močne kosti. Ne morem shujšati, ker imam tak metabolizem. Ne morem shujšati, ker je to posledica bolezni..." Ja, vsi stavki so pravilni. Ljudje resnično ne zmorejo določenih stvari, ker jih zadržujejo nepredelani oz. v podzavest potisnjeni dogodki ali sporočila. Če govorimo o prekomerni teži 30, 50, 100 kg viška, samo osredotočanje na težo preverjeno ne prinese rezultatov. Ti ljudje nimajo preveč kilogramov zato, ker radi jedo. Preveč kilogramov imajo zato, ker se za temi kilogrami skrivajo, preveč kilogramov imajo zato, ker s hrano zmanjšujejo psihično bolečino, kompulzivno se prenajedajo in jedo zato, da ne čutijo ničesar. Jedo, da se jim ni potrebno soočiti samim sabo, s svojo samopodobo, s svojim mnenjem o sebi... zato jedo in jedo in jedo... Zato diete ne pomagajo, zato se veliko ljudi kljub odvodu želodca ponovno zredi..., ker s hujšanjem izgubijo samo kilograme, vsi ostali problemi ostanejo, zato lahko shujšajo do določene teže in potem, kljub temu, da jim gre odlično »iz neznanega« vzroka odnehajo, ker je v njih vihar in tornado strahu pred svetom in samim seboj... in tega ne vzdržijo več. Debelost je bolezen, zato ti ljudje potrebujejo pomoč. Ta pomoč se ne skriva v čudežnih napitkih, zmanjševanju želodca... ti ljudje potrebujejo nekoga, ki jim bo pomagal pri odkrivanju in spoznavanju sebe, ki jih bo vodil skozi proces odrivanja in odpravljanja strahu, sramu, manjvrednosti, zaničevanja sebe, ki jim bo povedal, da ni stvar v krivdi, ampak v spoznanju, da so dobri ali da nekaj niso delali najboljše in jim ponudil boljšo rešitev, ki jim bo povedal, da suhi ljudje niso že apriori srečni, ampak je med njimi veliko nesrečnih, da smo vsi ljudje na nek način v sebi prestrašeni, ko zremo v svet, samo naši mehanizmi preživetja so drugačni. Da ne bo nesporazumov, pravilna prehrana in gibanje sta na vsak način pomembna pri izgubi in ohranjanju teže, osnova pa je spoznavanje sebe, svojih čustev, zavedanje reagiranja...

Koliko problemov v partnerstvu rešimo in koliko jih odpravimo z izgovori "Saj so vsi moški/ženske enaki/e. Drugi so še slabši/e. Toliko sem vložil/a v vezo, da se mi sedaj ne splača vse pustiti. Neprestano je nekaj sitna, jo bo že minilo..." Potem se zgodi, da poči, partnerstvo se razleti na prafaktorje in mi smo presenečeni, ker "kao" o težavi nismo nič vedeli, nihče nam ni nič omenil... Pa je to res? Res nismo ničesar slutili ali se s tem nismo hoteli soočiti? Ne trdim, da je potrebno za vsak zaplet ali nesporazum secirati na prafaktorje. Trdim pa, da je potrebno vedeti in prepoznati, kdaj je kakšna stvar pomembna, kdaj pa ne. Kdaj bo nekaj preraslo v težko rešljivo situacijo in kdaj ne. Že samo zavedanje uporabe izgovorov je naporno, kaj šele nadaljevanje. Kaj bo, če se s težavo spopadem? Kakšna bo moja/najina prihodnost? Bom ostal/a sama? Me ne bo imel/a več rad/a? Bom izpadel/a neumno? Koliko neprijetnih čustev nas preplavi, ko samo razmišljamo o tem. Koliko strahu? Koliko negotovosti? Kdo sploh želi o tem razmišljati? Zato zamahnemo z roko in rečemo, bo že kako.

Večina staršev ima resnično rada svoje otroke. Želimo si, da bi jim bilo v življenju čim lažje, s čim manj pretresov, da bi živeli dolgo in srečno. Ker pa je prihodnost zelo nepredvidljiva, nas je, starše, strah, bojimo se vsega nepredvidenega, bojimo se za prihodnost svojega otroka.

Če reagiramo na podlagi pretiranega strahu, (ki se ga ne zavedamo, ker se s sabo ne ukvarjamo in ne poznamo) otroka neprestano spremljamo, mu dihamo za ovratnik, preverjamo zvezke, domače naloge, kličemo druge starše, da preverimo, če je povedal prav, da ni česa pozabil, skrbimo, da mu je udobno, ker je šola naporna in mora biti spočit, da jo bo zmogel, otrok je brez zadolžitev, brez odgovornosti, za vse bo poskrbela mami ali oče. In mu gre res odlično v osnovni šoli, v srednji nastopi težava. Pridejo odgovornosti, pokazati mora, kaj sam zna, če resnično zna in zmore. In ne zmore. Ker ima slabo samopodobo ali pa je sploh nima. Ker so vsi dosežki, dosežki mame ali očeta, ker sta skrbno preverjala njegovo znanje, ker sta skrbela, da je vedno imel domače naloge, vse zvezke v torbi, da je pravočasno prišel ko in kamor je bilo potrebno...

In tem otrokom se je resnično zgodila velika krivica. Starši smo dolžni poskrbeti za svoje otroke in jih pripraviti na življenje in tak otrok ni pripravljen. Ni pripravljen, ker mati ali oče nista ozavestila svojega strahu. Ne prepoznata svojih strahov in zato, otroka ne pripravljata pravilno na življenje. Ceno plača otrok. Ceno nepoznavanja sebe (v tem primeru staršev).

Potem nastopi uporništvo in zmeda v času pubertete. Ti otroci se prav trudijo, da nasprotujejo vsemu, kar je staršem pomembno. Ne obiskujejo pouka, če ga že, so moteči, ne držijo se dogovorov, ponočujejo, dneve in dneve so pred računalnikom, z ničemer več jih ne premaknemo. Ne pomagajo prošnje, ne pomagajo grožnje, nemočni gledamo kako naš otrok tone. Tone zaradi stiske, nemoči, tone, ker se je naenkrat nagrmadilo naj toliko obveznosti, odgovornosti, posledic..., tone, ker ima dovolj nadzora, nezaupanja, preveč preverjanj. In se čudimo, kako se je to lahko zgodilo, pa tako priden otrok je bil.

Otroke lahko vzgajamo ali dresiramo, lahko za njih preveč ali premalo skrbimo, lahko enkrat preveč skrbimo, drugič se za njih ne zmenimo, lahko jih vzgajamo po tem, kako se slučajno v danem trenutku počutimo, lahko se z njimi ukvarjamo takrat, ko se nam da in imamo ravno čas, če se bojimo ostati sami, jih ne spustimo iz rok, želimo biti nekomu pomembni, dušimo jih... ozrimo se okoli sebe... tisoč družin, tisoč različnih vzgoj... tisoče knjig o vzgoji... kako se znajti? Kako prav ravnati? Ista družina, dva otroka, enaka vzgoja, različen rezultat...? Ne, ni enaka vzgoja, samo podobna. Zavedajmo se, da imajo nesrečni starši nesrečne otroke. Zavedajmo se, prevzemimo odgovornost, nehajmo iskat izgovore in se potrudimo. Poiščimo pomoč zase in za otroke. Berimo, pojdimo za pol ure sami na sprehod, pogovorjamo se s sabo, ozavestimo strahove, skrbi, čustva prizadetosti, jeze, užaljenosti, ponižanja...

Bolj pravilno bomo vzgajali, če bomo poznali sebe. Ste se kdaj vprašali, zakaj imate otroke? Ste se kdaj vprašali, kaj pričakujete od otrok? Ste se kdaj zamislili, da ste bili jezni na otroka, ker vas je osramotil v družbi? Ste šli morda tako daleč, da na račun okolice z otrokom ravnate ali ga v nekaj silite, čeprav to zanj ni dobro? Ali bi si priznali? Morda takšno družino poznate? Vedno znova ponavljam, ni potrebno biti popoln starš, dovolj je, da ste dovolj dober starš. Nihče v življenju nam toliko ne oprosti, kot nam oprostijo naši otroci. Zato se potrudimo in spoznajmo sebe. S tem bomo boljši starši, manj napak bomo storili, z manj travmami bodo naši otroci odrasli.

Začnimo jih učiti njihovi starosti primerno. Dajmo jim možnost izbire, ko je to primerno in jih opozorimo na posledico. Naučimo jih, da za vsakim dejanjem ali nedejanjem sledi posledica in jim pomagajmo posledice prebroditi, ne pa jih sami v celoti rešiti in prevzeti nase. Majhnega otroka učimo majhnih odgovornosti, da bo znal in bo pripravljen na velike odgovornosti. Vzgoja je delo, ki od staršev zahteva, da svojim stisk in hrepenenj ne prenašamo na otroka. Ne ugodimo mu zato, ker se bojimo, da nas potem ne bo imel rad. Ko se otrok upira in se "ne strinja", ne pomeni, da nas nima rad, da nas sovraži, da smo slab starš... Mi, odrasli, starši smo odgovorni za naše otroke in obnašanje otrok je zrcalo naših prizadevanj. In "problematične" otroke so vzgojili oz. nevzgojili problematični starši. In šele, ko so starši pripravljeni prevzeti odgovornost (ne krivdo), pripravljeni ozavestiti nekatere svoje šibke točke, travme preteklosti in jih ustrezno spremeniti, se "čudežno" spremeni otrok. Prej pa ne. In to je primer, kako pomembna je osnova, drugače je nadaljevanje le vse večja in večja katastrofa. In na koncu je kriva družba. Kdo je družba? Družba smo jaz, ti, on, ona... in mojega otroka vzgajam jaz, ne on in ona, ki ga niti ne poznata, niti ga še nista videla ali srečala.

Naučiti se odlaganja zadovoljitev je pomemben proces v življenju. To pomeni, da najprej pospravimo igrače in nato pogledamo risanko, to pomeni, da najprej pojemo kosilo in nato dobimo sladico, to pomeni, da se najprej naučimo in gremo potem na žur, to pomeni, da najprej zaslužimo in potem gremo na počitnice v Grčijo, to pomeni, da ja, svet je krivičen, ampak zato mi še vse ne pripada. In to je ena od osnov o kateri sem pisala na začetku. Ne moremo dobiti vsega zdaj in takoj in če ne znamo počakati, gremo na pot, ki na žalost namesto navzgor vodi navzdol (sposodimo si denar ali vzamemo kredit za dopust, ki ga morda niti ne moremo odplačati).

Zgoraj napisano je osnova in začetek in to večina preskoči ali pa skrajša na minimum. Ker je res težko in duhamorno in komu se da. "Preveč misliš," pravijo. Ampak to je osnova. Od tega je odvisno ali bo naša odločitev pravilna. Ker so odločitve v življenju lahko tudi napačne. In če v napačni odločitvi dolgo vztrajamo, končamo v prepadu, ne pa na vrhu gore. Zato je tako pomemben začetek. To obdobje začetka vsi radi skrajšamo, ker si želimo odličen hiter rezultat. Ne moremo čakati, ne znamo odložiti zadovoljitve, vzroke neuspeha iščemo v okolici in drugih ljudeh...

In po vsem tem svet okoli nas pričakuje, da bomo neprestano maksimalno srečni. Sreča je čustvo, ki ga občutimo, ko zadovoljimo nekaj, kar nam veliko pomeni. Med kuhanjem kosila se navadno dobro počutim, vendar me od sreče ne razganja. Ko delam, se dobro počutim, a me od sreče ne razganja. Ko nakupujem, se dobro počutim, vendar me od sreče ne razganja. Obstajajo trenutki, ko me od sreče razganja in sem s tem čisto zadovoljna. S trenutki, s kratkotrajnimi obdobji. Ker so ti trenutki po svoje tudi naporni, tako polni sreče, da me lahko tudi raznese in nikakor si ne želim, da bi bila vsak dan, 24 ur, 7 dni v tednu, 365 dni v letu v stanju, kjer me lahko raznese. In pride k meni mlado dekle in pravi, da ne ve, kaj je z njo narobe, ker ni neprestano srečna. In ji razložim, da ji ni potrebno biti. In dekletu se odvali težek kamen iz prsi, ugotovi, da z njo ni nič narobe, če se počuti "samo" dobro in presenetljivo, pravi, da je bistveno bolj srečna, kot je bila pred tem. In tudi to je ena od osnov, o kateri sem pisala na začetku. Vem, da z mano ni nič narobe, če neprestano ne skačem od sreče.

Spoznavanje sebe, svojih čustev, reakcij je življenjski proces. Ne ukvarjajmo se s krivdo, nismo krivi, ker nečesa nismo naredili ali reagirali najboljše, vendar je prav, da ozavestimo, pridemo do spoznanj, da bomo drugič lahko reagirali drugače. Kolikokrat rečemo, razumsko mi je vse jasno, samo si ne morem pomagati. Za to gre. Za to, da ne ostajamo v tej nemoči, ampak poiščemo rešitev. Sami ali s pomočjo. Naredimo to za sebe in za svoje otroke.

Foto: Flickr

Vid je živahen šestletni fantič. Z velikimi očmi zre v svet in to včasih tako zagnano, da očala ostanejo na robu nosu, usta pa široko odprta... Ljudje, ki ga prvič srečajo,običajno zaradi njegove drobne postave mislijo, da je mlajši in tako z njim komunicirajo bolj po "otroško". Vidu je taka vloga "majhnega fantka" kar pogodu, saj je mnenja, da manjši kot si, bolj so odrasli do tebe prijazni – saj na dojenčke nihče ne povzdigne glasu, kajne? Zgodba je potem pri šestih letih precej drugačna kot pri užitkarskih prvih mesecih, se Vid večkrat pritoži. Enaka pravila in meje, kot jih dobiva sam, tako z veseljem postavlja tudi tri leta mlajšemu bratcu, pravi pa, da mora poznati pravila tudi njegov leto in pol star bratranec. Sicer pa Vid naredi vse, samo, da bi odraslemu ustregel. Problem nastane le, če je utrujen ali neprespan ali lačen. Potem postane pravi mali neukrotljivi zmajček...

Ker je Vid res manjši v primerjavi s svojimi vrstniki, je razvil posebno tehniko, kjer blesti - tek. Vid je tako pravi mali "Forest Gump", ki teče in teče... Večkrat pride na igrišče, malo pofrca, potem pa teče, saj je to zanesljiva pot do zmage, saj ga le redkokdo ujame.
In ja, res je zelo živahen. Stalno poskakuje, teče, nekaj že počne, samo pri miru ne sedi (razen pred televizijo – risanka ga lahko popolnoma uroči). Vedno se mu nekam mudi, stalno hiti, da ne bi česa zamudil. Tako tudi vse kaže, da ponoči tako intenzivno sanja, da je škoda časa za lulanje na stranišču in se polula kar v postelji.

Prav zaradi težav s pozornostjo je Vid spoznal Jano. 
Že na prvi uri sta se lepo ujela, čeprav Vidu ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja... Na drugi in tretji terapiji je pa že prav užival. Doma je svojemu bratcu pokazal in razložil vse o svojem obisku, pa tudi pokazal z rokami. Bil je navdušen nad zgodbicami, ki sta jih napletla z Jano in mu uspešno pomagajo, da ponoči ostaja suh. Ne čisto vsako noč, ampak krivulja števila suhih noči se vzpenja. Včasih pride obdobje, ko se nekaj noči zaporedoma polula, pa je potem spet daljše suho obdobje. Vzroka še nismo odkrili.

Sicer pa so opazne tudi spremembe pri obnašanju: jasneje izraža svoje mnenje, ne glasneje, ampak bolj jasno. Če je utrujen, ima še vedno probleme s komunikacijo in nasploh z obnašanjem - videti je, da se tega tudi zaveda, ampak si res ne more pomagat.

Vid rad pride k Jani in se v njenem kraljestvu očitno dobro počuti. Jana pa s svojo pozitivno energijo in prodornostjo odlično vpliva na malega junaka. Spremembe niso ogromne, gre za majhne podrobnosti, ki pa so opazne – ne samo staršem, ampak tudi drugim, ki z Vidom preživijo več časa.

Mami

Foto: Flickr

Če bi mogla z eno besedo opisati mojo težavo, bi bila ta beseda „strah“. Strah pred neznanim, strah pred spremembami, strah, kaj bo z mano in mojo prihodnjostjo… in vse to brez jasnega vzroka. Včasih me je bilo tako strah, da sem dneve in dneve preživela brez hrane in kakovostnega spanca, srce ni nehalo razbijati, v grlu gmota, v prsih pritisk... Razlagala sem si, da me je strah izpita - kaj, če ne naredim letnika, kaj, če ne končam faksa? Podpore na tem področju nisem imela kaj dosti. S strani zdravnikov ni bilo videti pozitivnih premikov, bila pa sem tako globoko v tem, da si tudi sama nisem znala pomagati. Postajala sem vse bolj nedružabna, imela sem nepojasnjen strah pred tem, da grem poizkusiti kaj novega; želja po doživetjih je bila prisotna, vendar je bila neka notranja zavora vedno močnejša. Nekaj je bilo potrebno ukreniti in takrat sem se odločila za obisk Studia Heliantha.

Gospa Jana je izjemno prijazna in umirjena oseba, zelo všeč mi je bilo tudi to, da nima nobenih predsodkov - lahko imaš svoje mnenje in te ne bo prepričevala, da nimaš prav. In to je zame bilo nekaj novega, nekaj česar še nisem doživela.

Nisem preveč pričakovala niti vedela nisem, kaj naj sploh pričakujem. Potem se je začelo. Že prvi dan po obisku Studia Heliantha sem opazila, da se mi dviguje stopnja tolerance - drobne reči, ki so me prej motile, jezile in „dvigale pritisk“ zdaj več niso bile več težava, ampak samo še nadležnost. Odmahnila sem z roko, se nasmejala in si rekla: "I don't care!" in res je bilo tako, res mi ni bilo mar! Naslednje, kar sem opazila, je večja odprtost, soočanje s težavo in ne bežanje pred njo. Nisem si več zatiskala oči in samo sebe prepričevala, da ne bom zmogla (kljub temu, da so mi vsi govorili, da zmorem!). Pri naslednjem izpitu nisem več razmišljala kaj, če ne naredim, ampak kako naj se organiziram, da naredim!

Seveda niso vse težave izginile kar čez noč. Jaz sem še vedno jaz, vendar je zavora popustila in oči so se odprle. Živim drugače. Še vedno se zgodi, da me obišče strah, vendar ga sprejmem, objamem in mu dovolim, da gre stran. Začela sem verjeti vase in sprejela dejstvo, da sem tudi jaz sposobna, zmožna in si zaslužim dostojno življenje! In za vse skupaj se lahko zahvalim gospi Jani!

Vesna iz Ljubljane

Foto: Flickr

Nikoli nisem bila spretna z besedami. Že odkar pomnim, jih uporabljam le kot nujno orodje za premagovanje vsakodnevnih odgovornosti. Rada pa objamem. Prave osebe. Moje osebe. Mislim, da s tem povem vse. Kljub temu bi rada na papir spravila moje doživljanje srečanja z Jano. V moje življenje je prišla po naključju. Nisem je iskala, saj se nisem zavedala, da jo potrebujem. A sedaj, po zgolj nekaj srečanjih z njo in njeno pozitivno energijo, čutim neko nepojasnjeno olajšanje. 

Življenje mi ni nikoli prizanašalo. Vem, da nikomur v resnici ne in priznam, da sem doživela tudi čudovite trenutke. A vendarle - včasih se počutim, kot da me preizkuša, koliko lahko še prenesem.

Jana mi je pomagala dojeti, da so temni trenutki preteklosti preteklost, da so bremena sedanjosti življenje in da sem lahko tudi jaz le JAZ, s svojimi potrebami, željami, sanjami... In da s tem ni nič narobe.

Ker sem spremenila svoj odnos do okolice, tudi okolica spreminja svoj odnos do mene. Jana mi je dala občutek, da je vsak problem že nekako rešljiv. Morda ne takoj, morda ne na hitro, a vendar - rešljiv. In da nisem za vse odgovorna sama.

Iz utrujene ženske, ki je bila obtežena z vsemi mogočimi utežmi, je pokukala deklica, ki mi pravi, da se ima fino. Da ji je vsake toliko časa hudo, a da je v resnici OK. Res sem OK.
Hvala Jana.

Mala deklica

Foto: Flickr

"Poglej vase in poišči deklico v sebi." To mi je rekla Jana, ko sem bila prvič pri njej. Sliši se tako enostavno in klišejsko. Saj pogosto radi rečemo, da je nekdo prebudil otroka v sebi. Ali pa, da "ti gre na otročje". A ko moraš najdi čustveno ranjeno in prestrašeno dekletce, ki niti ne ve natančno, kaj se ji je zgodilo in zakaj njej… In da se take stvari ne dogajajo tudi drugim deklicam (oziroma se vsaj ne bi smele), zadeva ni več enostavna. Težko je. Težko je podoživljati nekaj, za kar si prepričan, da si premlel in zavrgel, v resnici pa le stisnil v najgloblji kotiček duše, iz katerega kot hlapi strupa počasi ves čas pronica v tvoje celotno bitje. In vpliva na skoraj vsako tvojo odločitev, odziv, načrte… Iz dneva v dan, iz meseca v mesec, že toliko let.

Jana mi jo je pomagala poiskati. Deklico. Bila je ob meni, ko sem jo našla. Pomagala mi jo je potolažiti in ji vrniti otroško nedolžnost. Razigranost. Srečo. Tudi to se sliši enostavno. Pa ni. Pravzaprav, ko zdaj pogledam nazaj, se zavem, da se mi je to zdelo nemogoče. Nisem ji verjela, da je nekaj tako starega, vedno prisotnega, možno odstraniti. Morda sem se podzavestno celo bala, da ne bom znala živeti brez nečesa, kar je že od nekdaj tam… PA ZNAM!

Duša se še ni zacelila. A se celi. Brez Jane se ne bi niti začela. Ne znam si predstavljati, kako bo, ko bo popolnoma zaceljena. Komaj čakam tisti občutek svobode, o katerem sanjam, si ga končno želim občutiti, pa mu je vedno nekaj stalo na poti. Kar koli si že naredila, od takrat sem drug človek (z istimi temelji). Hvala, Jana.

M.

Preden sem se odločila za obisk Studia Heliantha sem imela, milo rečeno, kar precej emocionalnih težav. Živela sem v konstantnem iracionalnem strahu, borila sem se z velikim pomanjkanjem samozavesti, z velikim cmokom v grlu, ki je postal že takšna stalnica, da ga že skoraj opazila nisem. Pa vendar tisti občutek v grlu nikoli ni bil tisti pravi. Imela sem težave s soočanjem z ljudmi, vse kar sem želela povedati, sem vedno "zavijala v vatko", vedno sem bila vsem na razpolago in s tem dovolila, da me ljudje izkoriščajo in nisem bila sposobna soočanja z ljudmi. Vedno sem vse zadržala v sebi, kar pa me je razžiralo. Vrtela sem se v nekem začaranem krogu iz katerega nisem in nisem znala izstopit.

Pred kakšnim mesecem mi je kolegica poslala povezavo do strani Studia Heliantha. Ker sem pred tem poizkusila že toliko različnih stvari, sem bila precej skeptična. Kolegica mi je povedala, da je Studio Heliantha obiskala že sama in da pri sebi vidi spremembe. Po pogovoru z njo sem se odločila, da bom obiskala Studio Heliantha, saj mi konec koncev zadeva škodovati ne more.

Ko sem prišla v studio, sem bila takoj na začetku prijetno presenečena nad gospo Jano, saj iz nje "seva" umirjenost in prijaznost, katere pri ljudeh nisem vajena. Vajena sem ljudi, ki imajo vedno premalo časa, so živčni, nesramni itd... gospa Jana pa je bila zelo osvežujoče nasprotje takšnih ljudi. Takoj te pripravi do tega, da se umiriš :).

Gospe Jani sem povedala, kaj me muči in začeli sva s tretmajem.

Že pri prvem tretmaju me je pripravila, da sem se soočila s stvarmi, katere sem zakopala globoko v sebi in pustila, da me razjedajo vsak dan sproti. Ko sem se sprostila teh stvari, ko sem o njih spregovorila, sem se počutila, kot da bi iz sebe odvrgla ogromno skalo. V bistvu sem našla vzrok za svojo neodločnost, preplašenost in pomanjkanje samozavesti. Zaradi enega dogodka, ki se mi je zgodil v osnovni šoli, sem trpela 20 let! 20 let sem skušala najti vzrok za zgoraj omenjene težave... neuspešno. Nato pa kot strela iz jasnega prileti ta boleč spomin. Gospa Jana mi je povedala, kaj naj storim, kako naj se s tem soočim in poslušala sem jo.

Po kakšnem tednu sem začela sama pri sebi opažati spremembe v vedenju. Kar naenkrat sem se začela postavljati za sebe. Soočila sem se s parimi ljudmi, zaradi katerih sem imela veliko težav. Že po prvem tretmaju in vizualizaciji mojega cmoka v grlu, je ta izginil in pravzaprav ga nekako ne čutim več. Prav nič ga ne pogrešam :).

Ne vem, kako naj razložim, vendar... 20 let sem iskala odgovore in jih nisem našla, nato pa pridem v Studio Heliantha in pri prvem obisku se mi ponudi odgovor? Ne, po mojem mnenju to ne more biti zgolj naključje. Prepričana sem, da mi je gospa Jana s svojim znanjem pomagala.

Ne želim, da bi se moja zgodba slišala sladko, prisiljeno, naučeno ali kot rešitev vseh težav enem tednu. Nikakor ne. Težave so še vedno, saj so se konec koncev nabirale 20 let, vendar pa sem prišla do točke, kjer sem se začela s svojimi težavami aktivno soočat. Pred tem sem poizkusila že marsikaj, vendar nekih vidnejših rezultatov ni bilo, moči, da bi naredila korak naprej in se soočila s svojimi težavami ni bilo. Po obisku Studia Heliantha pa se je v meni nekaj premaknilo, naredila sem tisti prvi korak in se začela aktivno soočati s težavami. In hvaležna sem gospe Jani, da mi je pri tem pomagala.

Anja iz Ljubljane

Foto: Flickr

Vsak dan spremljam stiske ljudi, ki se srečujejo s tesnobo, strahovi, paničnimi napadi, prisilnimi mislimi, motnjami hranjenja, s starši, ki ne znajo in ne vedo kako pomagati svojemu otroku z motnjo ADHD (preprosto povedano hiperaktivni otroci z motnjo koncentracije)... Ker želim na tem področju nekaj spremeniti, povedati ljudem, da se da, v neverjetno kratkem času občutno pomagati in narediti življenje spet lepo, IŠČEM 10 PROSTOVOLJCEV z opisanimi težavami na brezplačna tretmaja v zameno, da so pripravljeni svojo zgodbo deliti javno ali anonimno z drugimi ljudmi.
Za lažjo odločitev vas vabim na brezplačni posvet osebno, informacije dobite tudi po tel. 051 415 667.
Vaša izkušnja lahko nekomu pokaže pot k lažjemu in lepšemu življenju. Hvala.

Življenje je kot bivanje v stanovanju. Pospravimo posteljo in pidžame v spalnici, pobrišemo prah v dnevni sobi, pomijemo posodo v kuhinji, zlikamo perilo, skuhamo kosilo, spotoma poberemo igrače, ob katere se spotikamo, vmes malo godrnjamo, malo se smilimo sami sebi, gremo v trgovino in v vrečkah privlečemo domov stvari, ki jih je treba spet pospraviti in to tako, da jih bomo našli, ko jih bomo potrebovali in ugotovimo, da je umivalnik v kopalnici spet umazan, čeprav smo ga včeraj pomili in zvečer skočimo pod tuš in si umijemo zobe... in tako iz dneva v dan z manjšimi odstopanji ali zamenjavo dnevnega reda. Seveda gremo vsak dan tudi v službo, se igramo z otroci, se smejimo, hodimo na izlete, kofetkamo s prijateljicami in se stiskamo k partnerju pred televizijo. In življenje nam nekako teče. Vsak dan sproti nekaj naredimo, resda si želimo kdaj malo oddiha, vendar kakor hitro par dni spustimo, se nam stvari naberejo in potem imamo dve možnosti. Ali zagrabimo in naredimo generalko, brez kofetkanja, izleta, ležanja pred televizijo ali si rečemo, da tega ne zmoremo in da bo že kako. Ponavadi je tako, da potem postane res kaos in je iz tedna v teden težje spraviti stvari na mesto.

Že kot otrokom so nam starši težili, naj pospravimo svojo sobo, pospravimo posodo iz pomivalnega stroja... Pripravljali so nas na življenje. Da ne bomo živeli v kaosu. Da bo pospravljeno in da bo tako tudi videti. Kako pa je s tem, ćesar se ne vidi? Naša notranjost je kot stanovanje. Vsaka soba je malo drugačna,  imamo sobo veselja, ki jo lahko umaže žalost ali užaljenost. Če blatnih stopinj v hodniku ne pomijemo, bo kmalu umazano celo stanovanje. Tako je s čustvi, čutimo jih in navadno ne naredimo veliko. Potožimo prijateljici, tišči nas v prsih, žalostni smo in čakamo, da bo samo od sebe minilo. Kot bi se usedli na sredino sobe in čakali, da se sama počisti. Ker se ne zgodi nič od tega, vrata v sobo zapremo in vanjo ne vstopamo več. Ker ni prijetna. Včasih je bila, sedaj je v njej preveč žalosti in v tej sobi postanemo žalostni tudi mi. Živimo v drugih sobah, saj jih je še dovolj. Potem se zgodi, da se prijateljica do nas ne obnaša tako, kot si zaslužimo. Prizadeti smo, boli nas, razočarani smo, kako je mogla... in čakamo, da se bo samo od sebe čudežno rešilo in bo tako kot prej. Ker se nič ne zgodi in še vedno boli, vrata sobe zapremo in vanjo ne vstopamo več. Le takrat, ko se spomnimo na prijateljico ali jo srečamo, se znova znajdemo v tej sobi in znova začutimo bolečino. Nekega dne nas partner grobo zavrne,  v službi nam vsak dan povedo, da bi lahko delali bolje, predvsem pa več, otrok je užaljen in nam reče, da so druge mame boljše, vse več sob imamo zaprtih in čez čas nimamo več kje živeti. In ker nekje moramo živeti, nekaj časa živimo v sobi, kjer je bolečina,  gremo v drugo,  kjer je užaljenost, gremo v tretjo, kjer je strah, ko ne zdržimo več zbežimo v naslednjo, kjer je manjvrednost, kjer se je naselilo, da smo totalno pogoreli, da smo odpovedali, da smo razočarali vse okrog nas, da smo zavozili... Soba, kjer je včasih bival smeh je umazana s skrbmi, soba, kjer se je bilo lepo stisniti k partnerju, je umazana z zamerami... in dekompenziramo, ne moremo več, ne zmoremo, zmešalo se nam bo, težko dihamo, imamo glavobole in migrene, neprestano nas nekaj boli, nekontrolirano jemo, imunski sistem se nam poruši... samo bojimo se še, kaj se bo zgodilo in kako bomo še zmogli...

Nihče nas ni pripravil na čiščenje svoje notranjosti. Obvladovanja strahov, odpravo žalosti, o odpuščanju sebi in drugim se samo govori, nihče nam ne pove, kako to v praksi storiti, nihče nam ne pove, da ljudje, s katerimi prihajamo v stik ravno tako živijo s stisko, strahom, da morda zato odreagirajo neprimerno in nas prizadenejo in krog je sklenjen.

Kako se boste lotili čiščenja stanovanja, v katerem se je 5, 10 ali 20 let samo nabiralo, odrivalo in nič počistilo?  Če se lotite sami, boste 1 teden garali od jutra do večera, zvečer od utrujenosti padli v posteljo in čez en teden bo stanovanje zasijalo v vsej svoji lepoti. Lahko naročite čistilni servis, gre hitreje, manj naporno, je treba pa drugače plačati. Enako se lahko lotite čiščenja svoje notranjosti. Sami ali s pomočjo, odločitev je vaša, samo začnite. Ne bo lahko, bo boleče, včasih vam bo žal, le kaj mi je tega treba... Ampak potem bo wauuu..., spet boste imeli sobo veselja in ko se bo prikradla vanjo žalost, jo boste znali sproti odstraniti, zamere boste predelali, s strahom se boste spopadli in ne več pustili, da vas ohromi in spravi v paniko, ne boste več razpravljali o problemih, ampak jih reševali...

Zato je življenje kot stanovanje. Vsak dan sproti čistimo, pospravljamo, pomivamo... in se nič ne vidi, nikjer se ne opazi. Ko pa s tem prenehamo, se v kratkem več kot samo opazi. "JA KAKŠNO PA IMAŠ!!!"

Foto: Flickr

Dobila sem knjigo. Še toplo, dišečo po tiskarskem črnilu. Knjigo zgodb, pripovedk za odrasle, ki se dogajajo otrokom. Zdravilne zgodbe, ki so kot vsako zdravilo grenke, a pomagajo duši.

>Na letališču jim je pilot rekel:"Prtljago boste morali pustiti tukaj. Vzleteti moramo vertikalno, zato mora biti letalo lahko. Vzletne steze niso dovolj varne, da bi normalno vzleteli. Vaša življenje so dragocenejša od vaših stvari. Prosim, sodelujte."
Vsi potniki so bili nesrečni. Letališki uradniki so jim zatrjevali, da jim bodo prtljago zanesljivo poslali pozneje. Rachit in sestra sta žalostna morala pustiti vse tiste lepe školjke in korale na letališču. Vendar sta bila preveč prestrašena, da bi se temu upirala.<

Izbrala sem neboleč odlomek. Ob njem sem se spomnila, kako ob izkrcanju iz letala potniki stojimo ob tekočem traku in čakamo prtljago. Potovalko, ki je, upamo, potovala z nami in ni pristala na drugem letališču, potovalko, ki je naša in je ne bo pomotoma vzel kdo drug, potovalko, v kateri so ponavadi nedragocene, a stvari, ki v novem kraju bivanje naredijo  udobno... In prtljaga nam je zato pomembna. Ker je naša, ker je znana in ker je majhen košček znanega doma v tujem kraju. In ob povratku domov so v potovalki shranjeni spominki in darila za naše najbližje.

Tudi življenje je podobno potovanju z letalom. Potovanje od dogodka do dogodka je potovanje od letališča do letališča. Na začetku prijetno, polno dogodivščin, vznemirljivih zgodb, pričakovanje novega... dokler čez čas ne ugotovimo, da vse skupaj postaja naporno. Ker imamo preveč prtljage. Preveč spominov, preveč prepričanj, preveč zamer, preveč žalosti, preveč obsodb, vse več strahu... V naši prtljagi skoraj ni več prostora za iskrivost in spontanost, skoraj ni več prostora za veselje in srečo. Skoraj ni več prostora za lepe školjke in korale.

Bojimo se karkoli zavreči. Bojimo se ostati brez še tako majhne stvari, ker nam na nek način te stvari dajejo občutek varnosti. Ravno tako se bojimo premisliti o spominih, izkušnjah, zamerah, strahovih, žalosti, ker ponovno podoživljamo preteklost, ker se lahko ponovno začnemo bati prihodnosti in si rečemo:"Saj je dobro tako. Boljše tako, kot pa, da sploh ne vem, kaj me v nasprotnem primeru čaka."
Spopasti se z bremeni in jih odvreči je težko. Še težje jih je leta in leta nositi naprej. Od letališča do letališča....

Hvala Sabini in založbi Zala za čudovito knjigo Svetilnik v nevihti. Res so v njej zbrane zdravilne zgodbe in Indije. Zgodbe, kjer imajo otroci drugačno barvo kože od naše, drugačna imena in drugačne navade. Vendar se jih tragedije enako dotaknejo, enako so žalostni, imajo enaka hrepenenja in na koncu enako moč, ko se dvignejo, se otresejo nepotrebne prtljage in zaživijo v Življenje. 

Foto: Flickr

Včasih razmišljam o tem, kako lahkotno ljudje uporabljamo določene besede, ne da bi o njih razmislili, kaj pravzaprav pomenijo. Ena od njih je krivda. Z lahkoto povemo nekomu, da je kriv. Biti kriv pomeni biti slab. Kriv česa? Tega, da je razbil kozarec, tega, da je izrekel besede, ki so nas prizadele, tega, da se ne obnaša po naših pričakovanjih, tega, da je nekoga povozil, tega, da je nekaj ukradel. O dejanski lestvici krivde na razmišljamo, vse vržemo v isti koš in označimo s stavkom: "Ti si kriv/a!"
Na drugi strani, kdo želi biti kriv. Kaj nam ta beseda pomeni? Biti kriv. V našem nezavednem svetu se pojavijo mehanizmi, ki to "krivdo"  želijo na vsak način zanikati, zato se včasih zlažemo, včasih določeno situacijo prikrojimo, včasih poskušamo krivdo zvaliti na drugega... Vse, samo, da nismo krivi. Beseda krivda je samo ena. KRIV. Ne označuje, kako "velika" je ta krivda. Biti KRIV pomeni biti KRIV. Biti kriv pa pomeni biti slab.

V kazenskih postopkih je "velikost" krivde določena z lestvico kazni. Preprosto povedano, od opomina do smrtne kazni. Kaj pa v vsakdanjem življenju? Ni lestvice, ni sorazmerne kazni in tu je krivda ocenjena subjektivno. Ravno zaradi subjektivnosti je krivda nekaj, česar si ne želimo. Velikokrat krivdo izrabljamo v raznih igrah, da sami dosežemo to, kar smo si začrtali in "s trkanjem na slabo vest" dosežemo svoje. Po drugi stani pa vsi vemo, da se krivde operemo s kaznijo. Nekaj naredimo, nekdo nas kaznuje in to je to. In ker smo kazni vajeni že iz otroštva, to sprejmemo, s tem poravnamo slabo ravnanje ali odločitve. In smo spet čisti. Zakaj bi se potrudili biti drugačni, če s kaznijo lahko nevtraliziramo našo krivdo.

Če povem na primeru: Partner gre s prijatelji ven in pride okajen proti jutru domov. Že vnaprej ve, da njegovi partnerki to ne bo všeč, ve, da se ni držal dogovora, da pride pred polnočjo domov, ve, da se bo naslednji dan zaradi mačka slabo počutil... vendar ve tudi, da bo partnerka na njega kričala, mu povedala stvari, ki so potencirane in nerealne, potem bo nekaj časa imel samo sliko brez zvoka in čez par dni bo vse v redu, do njegovega naslednjega potovanja od šanka do šanka. Kazen je bila kričanje, obtoževanje in tišina in ko je vse to za njim, je kazen odslužil in ni ničesar več kriv. Ne razmišlja o tem, da so posledice njegovega ravnanja dolgoročnejše. On je svoje odslužil.

Naslednji primer: Pubertenik odide na zabavo, čeprav so mu strarši prepovedali. Že vnaprej je izračunal, da naslednje dni ne bo imel izhodov, računalnika in telefona in ker se mu zdi ta kazen manjša od užitka zabave, bo to stoično sprejel, po nekaj dneh bo vse dobil nazaj in računi bodo poravnani. Ničesar ne bo več kriv, ker je svoje odslužil.

Zato beseda kriv meni ni všeč. Ker ni primerna, ker ne odraža pravilnega stanja, ker ne daje pravih sporočil. Sama raje kot kazen uporabljam besedo posledica. Ker beseda posledica ne vsebuje krivde, ki je zaključen dogodek z odsluženo kaznijo, ampak dolgoročna pot našega življenja. Ja, sliši se zapleteno. Vsako dejanje se nadaljuje s posledico. Tu ni delitve na dobro ali slabo, gre za odgovornost naših dejanj. Starši svojim otrokom povejmo, da neučenje vodi do manj znanja in zato slabša ocena ni kazen, ampak posledica; če ne hodimo v službo, je posledica to, da nimamo denarja za položnice; če se zavedamo, da neupoštevanje cestnih predpisov in prehitra vožnja vodi v večjo možnost povzročitve prometne nesreče ali njen slabši izid, bomo na cesti bolj odgovorni. Vsi pa vemo, da je vsakodnevno sporočanje na radijskih postajah o prometnih kontrolah namenjeno temu, da se izognemo kazni. In glede na možne posledice je to včasih še najmanjša škoda. Če se vrnem na prvi primer. Posledica potovanja od šanka do šanka ni le negodovanje in jeza partnerke, ampak izguba zaupanja, odtujevanje in ob ponovitvah vse slabše odnosi. In lahko tudi pot v alkoholizem. V drugem primeru otroka naučimo, da mu ni potrebno prevzeti odgovornosti, ampak samo odslužiti kazen. In tako dobi vzorec za odraslo življenje.

Poznam ljudi, ki se bojijo karkoli storiti, neprestano tehtajo, ali bi ali ne bi, ker se bojijo narobe narediti - in na koncu ne naredijo ničesar. V njihovem svetu pomeni, da če nekaj storijo narobe, to pomeni, da so krivi. Če tem ljudem odvzamemo krivdo, ampak jih soočimo s posledico, ki krivde ne vsebuje, jim je lažje nekaj storiti. In ne samo to. Razložimo jim, da tudi nedejanje potegne samo posledico. Če ne storimo nekaj, kar je potrebno storiti, enako potegne sabo posledico.

Prevzemimo odgovornost in tega naučimo tudi naše otroke. Zdaj jih učimo izmikanja, malih laži, da bo kazen čim manjša. Premislimo, kakšne bodo kratkoročne in dolgoročne posledice nekih naših dejanj. Ne delajmo nečesa zato, da nekdo ne bo "hud", ampak zato, ker je to za nas in ljudi okoli nas najboljše. Po takem pristopu se svet okoli nas spremeni. Okoli nas niso samo preganjalci ali nekdo, ki ga je treba neprestano nadzorovati, da ga pravočasno kaznujemo, mu povemo, kako je slab... Ni nam potrebno igrati igric, da nekaj dobimo in ni nam potrebno neprestano skrbeti in prevzemati odgovornost za nekoga, ki je polnoleten, pa naj bo to naš partner ali otrok. Prevzemimo odgovornost za svoje življenje in dovolimo, da drugi prevzamejo odgovornost za svoja življenja.

Foto: Flickr

Ljudje smo različni. To vemo vsi. Manj pa nam je jasno,  ko je to potrebno razumeti. In potem drug drugega prepričujemo, da misli narobe.  Mislim prav ali mislim narobe? Zakaj jaz razmišljam tako, nekdo drug drugače?
Dr. Zoran Milivojević opisuje, da ima vsak človek svoj zemljevid. Primerjava življenjskih prepričanj in navad je na ta način lažje razložiti. Osebni zemljevid je sestavljen iz mest in vasi, iz gozdov in pustinj, različnih razsežnosti. Kako veliko in obsežno bo neko področje, je odvisno od tega, kar smo podedovali in kar smo v življenju pridobili in spoznali. Podedujemo temperament,  ki ga v grobem delimo na 4 tipe:
Sangvinik - to so popularni ljudje, rad je v središču dogajanja, obožujev zabave, čas mu ne pomeni veliko, obožuje svetle in kričeče barve, vse ga zanima, le da se dogaja, slabost pri njem je, da nima pravega cilja, prehitro menja dejavnost, navadno ga pred končanjem nečesa zanima že nekaj drugega
Kolerik – tudi ta je rad v družbi ljudi, vendar za razliko, da jih nadzira. Je odličen šef, znajde se v kriznih situacijah, aktiven, močan, nikoli utrujen, deloholik, noče popustiti, vztraja v svojem prav, manjka mu empatije do ljudi, radi manipulira z ljudmi
Melanholik – to je popoln človek, organiziran, urejen, čist, drži se rokov, pošten, rad dela sam, porabi veliko časa, da je z nečim zadovoljen, je naivno idealističen in večinoma časa nezadovoljen z okolico, ki je preglasna, prepovršna in preveč nepredvidljiva zaradi spontanosti
Flegmatik – popolnoma obvladan človek, miren, prijeten, dober poslušalec, duhovit, obziren, večinoma je zadovoljen v vsaki situaciji, zna biti pa tudi mirno trmast, brezkrben, nemotiviran, ne mara sprememb, odlaša z reševanjem konfliktov

Nihče od nas v sebi nima lastnosti samo enega tipa osebnosti, ampak le eden ali dva bistveno prevladujeta, v različnih življenjskih situacijah pa lahko zaznamo tudi ostala dva. Tako navadno slišimo:
"Poglej Janeza, kako se je razživel, ponavadi je čisto miren.", ali pa
"To tebi ni podobno, da bi na nekaj pozabil ali zamudil", ali
"Kako, da iz tega ni naredila cele drame? Začuda je novico sprejela čisto mirno in razumevajoče.

Če se vrnemo k zemljevidu opazimo, da imamo že zaradi temperamenta 4 različne zemljevide, ki se nikakor ne ujemajo.
V sangvinikovem zemljevidu je veliko mesto zabave, pisanih, smejočih ljudi, skratka dogaja se. Tu pa tam je kakšna majhna vas, kjer so obveznosti, kjer so roki in termini, kjer je odgovornost ampak poudarjam ta vasica je res majhna.

Prii koleriku je mesto veliko, stavbe mogočne, obdane z veličastnimi fasadami in številni spomeniki izražajo hvalo in čast velikemu vodji, ki je, le kdo drug – on sam. Seveda je župan tega veličastnega in ponosnega mesta. Tudi v njegovem zemljevidu je nepotrebna vas, kjer živijo tisti, ki se z njegovimi velikimi idejami popolnoma ne strinjajo in mu vsake toliko časa delajo z uporom sive lase.

Melanholikovo mesto je rahlo dolgočasno in pusto, vendar varno. Stavbe, postavljene v vrsto, enakih velikosti, enake barve, vse usklajeno, pospravljeno, vsi vedo, kaj je prav in kaj ne in ne kršijo pravil, ni nekontroliranih zabav in veseljačenj. Vstane se ob uri in spat se gre ob določeni uri. Dan je sestavljen iz točno določenih obveznosti, ki se jih vsi držijo. Nekje je še vasica, v kateri je vse, kar ne spada v tako popolnost in zato je čisto primerno odlagališče stvari, ki lahko povzročijo kaos.

Najbolj prazen zemljevid je zemljevid flegmatika. Mesto majhno, saj je čisto dovolj veliko, stavbe so, kakršne so, čisto dovolj dobre, živimo udobno, brez prepirov, ne vemo še sicer, kdo bo pospravil smeti, ampak bo že nekako, morda se bodo same, če bomo dovolj dolgo čakali. Vasice praktično ni, je le bolj odlagališče neprijetnih zadev, ki še čakajo, da jih bo nekoč nekdo pospravil v vas, ki je že dolgo v načrtu.

Zdaj si predstavljajte, da pridejo drug k drugemu na obisk. Kaj slišite? Ogorčenje, začudenje, zasmehovanje, nerazumevanje, zbadanje, posmehovanje... in še in še, vse tisto, kar slišimo mi, ko se naš zemljevid ne ujema s sogovornikovim. Temu dodajmo spoznanje, da nihče ni popolna slika enega  temperamenta, ampak različna kombinacija vseh štirih in naenkrat dobimo N zemljevidov.

Na naš zemljevid vplivajo prepričanja, pravila, moralne norme, verske dogme področja in države v kateri odraščamo in živimo. Miselnost in pričakovanja družbe do posameznika se razlikuje v azijskem, afriškem,  evropskem ... delu sveta. Kar je nekje dovoljeno in zaželjeno, je drugje nesprejemljivo ali celo sankcionirano. Iz tako širokega področja počasi prehajamo do ožje okolice in družine, v kateri odraščamo. Tekom odraščanja dopolnjujemo in spreminjamo naša prepričanja, pravila, moralno sprejemljive dogodke in pridobivamo izkušnje. Starši, učitelji, sošolci, prijatelji, sosedje, znanci... vsi ti vplivajo na to, kakšen bo naš zemljevid. Tako na našem zemljevidu nista več le mesto in vasica, ampak več mest, več vasi in velikost je odvisna od tega, koliko nam je neka stvar, dogodek, odziv, prepričanje pomembna. Pomembnosti ne določamo razumsko, ampak je pomembnost nekega dogodka, odziva, prepričanja pridobljena nezavedno. Zato niti sami dobro ne poznamo svojega zemljevida, ampak ga ves čas spoznavamo in če želimo tudi spreminjamo. 

Foto: Flickr

Poznamo občutke, čustva in razpoloženja. Občutke povzročajo določeni dražljaji čutnih receptorjev, čustva povzroči nekaj, kar je za nas zelo pomembno, razpoloženje pa imenujemo stanje, ko neko čustvo traja dlje časa.
Vedno na nekaj, kar nam je ali ni všeč oz. je/ni v skladu z našim notranjim svetom odreagiramo s čustvi. Nalašč nisem napisala čustveno, ker je to opis, čustva pa si bomo kasneje poskušali predstavljati kot  predmet. Kot nekaj otipljivega, nekaj, kar lahko premaknemo, odstranimo ali zamenjamo...  Odreagiramo lahko z jezo ali užaljenostjo ali prizadetostjo ali  kljubovanjem ali ljubosumjem ali žalostjo ali strahom  ali z gnusom... Pri določenih dogodkih lahko z gotovostjo trdimo, kakšna bo čustvena reakcija, pri drugih pa je čustvena reakcija popolna neznanka.

Čustva in razpoloženja so bioenergetski naboji določenih frekvenc, ki spremenijo naše bioenergetsko polje in to spremenjeno bioenergetsko polje zaznajo ljudje in živali okoli nas. Seveda se boste vsi strinjali, da ob pogledu na glasno izražanje jeze, vpitje, preklinjanje, razbijanje ni potrebno biti ravno močno pameten, da veš, da se je takemu človeku najbolje izogniti. Pri občutenje drugih čustev pa je vsa zadeva lahko bolj zapletena. Tudi enostaven odhod ali umik ni vedno mogoč. Otroci in živali se nimajo kam umakniti. Odvisni so od nas in mi s svojimi bioenergetskimi naboji vpljivamo na njih.
Če se poznamo, lahko vplivamo na bioenergijo, če se ne, postanemo čoln brez jadr in krmila v morju življenja. Premetava nas sem in tja in vse kar lahko naredimo je, da čakamo, da nas bo za nekaj časa relativno neboleče vsaj za nekaj časa vrglo na kopno.

Če izhajamo iz stališča, da ima vsako čustvo ali razpoloženje svojo bioenergijo, ta bioenergija postane del naše bioenergije, ko neko čustvo v nas nastane. Ko se naša bioenergija spremeni, se spremeni odziv okolice, ki odreagira na to. Bioenergije enakih in podobnih frekvenc se privlačijo. Če ste žalostni, boste srečevali žalostne ljudi, "udobno" se boste počutili v njihovi bližini, ker vam je znana, ker vam je domača, ker boste dobili potrditev, da je svet res žalosten, ker vas bo potolažilo, da niste sami... S tem se bo vaša bioenergija žalosti še okrepila, poslala bo večja, močnejša in še bolj globoko se bo v vas zasidrala. Žalost ima zelo dobro lastnost in ta je, da želi v svobodo. Znebiti se želi nas. Ne mara nas, mi pa namesto, da bi jo spustili in se je znebili, jo trdno držimo v sebi. Če smo žalostni, "radi" jočemo. Ampak jok je družbeno bolj ali manj nesprejemljiv, zato ga v sebi zadušimo, okoli hodimo s cmokom v grlu, tišči nas v prsih, telesno nas izčrpava... Vse naredimo, da le ne jočemo. Če se za jok že odločimo, jočemo le toliko, "da nam malo odleže". Dajte si duška, izjočite se, povejte žalosti, da jo spuščate, naj gre iz vas, poglobite se v svojo žalost, poiščite "veliko" žalost, zdaj imate priložnost. Naredite prostor boljšim občutkom in čustvom. Ko žalosti ni več v vas, se vaša bioenergija spremeni.

Tako bioenergetsko, ne da bi se zavedali, privlačimo vse bioenergije čustev in razpoloženj. Jeza privlači še več jeze, strah privlači še več strahu, tesnoba privlači še več tesnobe, ljubosumje privlači še več bioenergije ljubosumja... Seveda tudi sreča privlači še več sreče, ljubezen več ljubezni, veselje več veselja...
S tretmaemi z bioenergijo visokih frekvenc odstranim bioenergije nizkih frekvenc, počutje se izboljša in naučim vas, kako doma sami vzdržujete željene bioenergije visokih frekvenc.

Foto: Flickr

Postavljanje meja pomeni:"Ne tega ne smeš. Tega ne dovolim. To se ne sme."  NE in pika... Izreči besedo "NE". Poznate koga, ki ima s tem probleme ali ste to kar vi sami? Kako reči "NE"? Zakaj je tako težko reči "NE".
Kot povsod drugod, gre tudi tu za nas. Za nikogar drugega, kot samo za nas. Za naše občutke, za naš strah, za našo krivdo. Ko nekomu rečemo "NE", lahko v nas nastopi občutek, da nas oseba ne bo imela več rada, lahko nastopi občutek krivde, zakaj mu ne dovolim, če si pa tako želi, nastopi vprašanje, kakšna žena sem, kakšna mama sem, kakšna sodelavka sem... Beseda "NE" izzove tudi odpor, bolj ali manj agresiven, dobimo potrditev, da nismo dovolj dobri, več dela imamo, ker moramo razlagati zakaj "NE" in vedno se nam ne da, ker je lažje ustreči, je prej mir in zadovoljstvo.

Vsem je jasno, da otroku ali psu ne dovolimo, da skače sredi ceste, ker ga lahko povozi avto. Tu znamo odločno reči NE, ker je nevarnost jasna. V življenju je le še nekaj situacij je tako jasnih, ostale so bolj zabrisane, predvsem pa smo ljudje izvedenci za tisoče izgovorov, zakaj ne bom rekel "NE". Če smo do sebe pošteni, je končni odgovor zato, ker nam je tako bolj udobno, ker imam prej mir, ker me je strah, da me oseba ne bo več imela rada, ker se mi ne da več ukvarjati s trmo, jokom, očitki, po katerih se počutim slabo, krivo, nezaželeno, neprijazno. Ja, povejmo si, na koncu gre za nas. Gre za naše udobje in dobro počutje, ne glede na to, koliko škode povzročimo s tem drugemu.

Verjamem, da je marsikdo ob tej razlagi užaljen ali prizadet. Prepričali smo se, da drugemu dovolimo marsikaj zato, ker ga imamo tako neskončno, brezmejno in brezpogojno radi in mu želimo najboljše v življenju. Ampak to je samo izgovor. Vendar, ob postavljanju meja se krepi občutek varnosti. Ko otrok ali žival živita v svetu, kjer so pravila jasno določena, se počutita varno.

Če se vseeno odločimo, da bomo meje postavili, jih je potrebno postaviti pravilno. Ko postavljamo meje otroku premislimo, ali jih postavimo zato, ker nas je strah za njegovo zdravje in življenje, ali je ta strah realen ali mu zaradi tega dovolimo premalo. Ali nam je preprosto lažje popustiti in mu v vsem ugoditi? Ali mu enkrat dovolimo, drugič pa ne? Ali je to odvisno od našega razpoloženja? Ali mu enkrat dovolimo, naslednjič pa ob enaki zadevi eksplodiramo? Ali se nam njegovo vedenje enkrat zdi smešno, naslednjič pa smo ogorčeni? 

NE, ker te imam rada. 

Foto: Flickr

Živali imajo bistveno bolj izostreno čutilo za zaznavanje bioenergije kot ljudje. Zaznajo naš strah, veselje, razburjenost, vznemirjenost, jezo, dvom, razočaranje...  Njihovo obnašanje je odvisno od bioenergije, ki jo začutijo. Razumsko ne morejo razčleniti oz. razumeti, kaj se z njimi dogaja. Če na njih delujemo vznemirjeno, se ne znajo in ne morejo odločiti:"Tega se ne grem, naj ta okoli mene nori, jaz bom pa miren."
Psi so naši najboljši prijatelji in ko se odločimo za psa, prevzamemo odgovornost, da bomo za njega skrbeli, ga hranili, vodili na sprehode, se igrali. Večkrat pa pozabljamo, da smo odgovorni tudi za to, kako se bo "energetsko" počutil.

Že pri samem nakupu psa lahko premislimo, zakaj si psa želimo. Zato,

• da bo naš sopotnik – enakopravnost in skrb
• da ne bomo sami – obupanost
• da nam zapolni dan - izpolnjevanje želja
• da bomo imeli vsaj enega, ki ga bomo lahko gnjavili – pomemben sem
• ker vsaka hiša rabi psa – tam naj bo in to je to
• da bomo "pomembnejši" v svetu – pokažem vam, kakšen mačo sem

Premislimo in se pogovorimo s sabo, kar je navadno težko. Naše ravnanje s psom je odvisno od "vzroka" odločitve. Nekaj primerov:

• če je pes naš sopotnik, zanj skrbimo, ni nam težko zjutraj vstati, da ga peljemo ven, čeprav bi še spali, igramo se z njim, čeprav se nam včasih ne da, skrbimo za njegovo počutje in zdravje... V tem primeru je to neke vrste partnerstvo, kje se izmenično izpolnjujejo želje in potrebe.
• če se odločimo za psa, da ne bomo sami, to potegne s seboj nekaj pričakovanj, ki morajo biti izpolnjena. Pes nam "mora" s svojim vedenjem "dati" to kar želimo. Ko se želimo crkljati, nam mora biti na voljo, čeprav bi se raje igral, željno nas mora gledati, da dobimo občutek, da smo nekomu pomembni, začutiti moramo, da nas ima rad in to mora oddajati na pravi način. Tako, da mi to razumemo. Če nam pes ne daje tega, kar pričakujemo, v nas sproži čustven odziv, razočaranje in posledično kaznovanje z ignoranco, užaljenostjo, siljenjem določenega vedenja.... 
• če se odločimo, da nam bo pes izpolnjeval dneve, je verjetno nekaj časa čisto OK, dokler ne najdemo nečesa drugega, zanimivejšega ali v naše življenje stopi oseba, kateri posvetimo ves čas in misli. Takrat naenkrat pes postane odveč, zanj si ne vzamemo več časa, ne posvečamo se mu z ljubeznijo, ker od njega ničesar več ne potrebujemo. Naše potrebe izpolnjuje nekaj in nekdo drug. 
• če se odločimo za psa zato, da bomo vsaj nekoga lahko gnjavili vedno znova iščemo stvari, ki nam niso všeč, vedno znova zahtevamo nekaj drugega, kar je bilo včeraj dovoljeno, je danes prepovedano, ker je naše nezadovoljstvo z življenjem različno čustveno intenzivno, to različno čustveno intenzivnost prenašamo na psa in pes postane popolnoma zmeden.
• če se odločimo za psa zato, ker vsaka hiša potrebuje psa, ga imamo navadno na verigi, njegovih potreb, razen po hrani ne izpolnjujemo in z njim imamo vse več težav. Če nam pobegne, nam povzroči veliko težav in ga kaznujemo, ko ga najdemo. Začaran krog nezadovoljstva je ustvarjen.
• če se za psa odločimo zato, da pokažemo svojo pomembnost svetu, navadno izberemo močnega, velikega in naredimo agresivnega psa. Svetu sporočamo, če me že ne spoštuješ, me boš sedaj spoštoval zaradi psa.

To je nekaj posplošenih in zelo črno-belih opisov. Življenje s psom nikakor ni tako črno-belo in verjamem, da vsak izmed vas kategorično zanika kakšnokoli podobnost z opisi. Lahko pa se vprašate, kaj od svojega psa pričakujem? Kako se počutim, ko greva v pasjo šolo?
Sem silno ponosen, ker je bil najbolj priden, ubogljiv in oh in sploh, daleč najboljši? Kaj pa, če kakšen dan ne gre? Me naslednjič postane strah, da spet ne bo ubogal, ga primerjam z drugimi, si želim, da bi bil najboljši, čez čas postane ta pasja šola nekaj, česar ne potrebujeva... Postanem nemiren, nezadovoljen, pridem domov ves živčen in pod stresom? Svoje nezadovoljstvo znesem nad psom?
Kaj se z nami dogaja? Kako se počutimo, ko nas pes ne uboga, ko vsi ostali pridno delajo in ubogajo, moj pa dela nekaj po svoje ali sploh ničesar? Kako se počutite? Postanete jezni, užaljeni, se počutite ponižani, manjvredni? Zakaj?
Preko pasje ubogljivosti lahko ocenjujemo sebe. Če nas pes uboga, mi občutimo, da smo uspešni, če nas ne uboga, mi občutimo, da smo ponižani, razvrednoteni, da nas nihče ne upošteva, še pes ne. Svoje zadovoljstvo in/ali nezadovoljstvo preko bioenergije posredujemo psu, ki se temu ustrezno obnaša. Krog je sklenjen, mi smo nezadovoljni, naš pes nesrečen in neuravnotežen. Ravno tako, kot imajo nesrečni starši nesrečne otroke, imajo nesrečni lastniki nesrečne pse.

Pes torej ne more osmisliti našega življenja in nas narediti srečne. Mi smo se dolžni pogovoriti s sabo, mi smo dolžni razčleniti, si priznati in razrešiti napačne vzorce mišljenja in vedenja, ozavestiti občutke in čustva in ugotoviti od kod izhajajo. Dela je veliko in ni enostavno. Raje spreminjamo ljudi in pse okoli nas kot sebe. A ko oz. če to naredimo, najdemo v psu izvrstnega uravnoteženega sopotnika, ki ima lahko tudi "slab" dan, pa zato nismo nezadovoljni, ne začutimo, da smo nesposobni, nepomembni oz. karkoli drugega. Pes tako ni več le naš sopotnik ampak izvrsten učitelj, ki ne sodi, nam vedno odpusti, nam zvesto sledi in poglejte njegove oči, verjame v nas. 

Vsi smo že kdaj gledali film. Udobno smo sedeli v kinodvorani, s kokicami in Coca-colo, ob sebi imeli najboljšega prijatelja/prijateljico ali partnerja, s katerim nam je lepo. Ali sedeli doma na kavču, udobno zleknjeni, na toplem, na varnem in gledali film ob katerem smo se smejali ali jokali. V udobju, na toplem, kjer nam nič ne grozi, kjer nas nič ne boli, kjer nam ne grozi nobena katastrofa, smo se smejali, smo jokali, smo doživeli grozo, da se še po koncu filma nismo upali premakniti. Zakaj? Zato, ker svoj notranji svet lahko prevaramo z močjo misli, prevaramo ga z občutki, prevaramo ga s čustvi. In namišljeni svet za trenutek ali uro postane resničen. Ob branju knjige se preselimo v dogajanje, kar knjiga opisuje. In tudi ob branju se lahko smejimo, smo žalostni ali smo prestrašeni. Vse to lahko enako lahko podoživimo, če samo na neko stvar intenzivno mislimo, stopnjujemo dogajanje in občutke in namišljen svet tako postane resničen.
Če se takšnim mislim nekontrolirano prepustimo in misli razvijamo naprej iz "muhe nastane slon". Nastane resničnost, ki ni resnična, vendar za dotično osebo še kako resnična. Vsaka misel spremeni našo bioenergijo. Spremenjena bioenergija pritegne še več enake ali zelo podobne energije in znajdemo se v začaranem krogu.

Ko nam je lepo, ko se dobro počutimo, ko smo v življenju zadovoljni, o tem kaj veliko ne razmišljamo, ampak samo uživamo. Ne razmišljamo, kako smo hvaležni za to, kar imamo in kako živimo, ne razmišljamo, kako bi to stanje ohranili, ne razmišljamo, kako bi ga še izboljšali. Vzamemo kot samo po sebi umevno in nič kaj veliko ne vlagamo v to. To mi pripada.
Ko pa z nečem nismo zadovoljni, postanemo nezadovoljni. In se obdamo z energijo nezadovoljstva, ta pritegne še več enake energije in naše nezadovoljstvo se še poveča. Iščemo vzrok in najdemo ga v osebi ali osebah, ki so ali niso lahko del določenega neugodja.

• v službi imam težave, ker so mi sodelavke nevoščljive in mi na vsakem koraku nagajajo
• prijateljica ni več prava prijateljica, ker danes nima časa zame, jaz ga imam pa zanjo vedno
• partner je kriv, da je najin odnos slab, ker nikoli nikamor ne greva, ker doma samo gleda televizijo, ker ima za prijatelje vedno čas, zame pa nikoli
• ker so otroci nehvaležni, jaz pa vse naredim za njih
• ker si apriori zaslužim spoštovanje in zato mora biti po moje
• dodaj po želji...

Neugodje postane večje in začnemo razmišljati, da se nam pravzaprav godi krivica. In se obdamo z bioenergijo krivice. Ta pritegne še več enake in podobne bioenergije in misel o krivici se še poveča. Spomnimo se vseh malenkosti iz preteklosti, ki so vezane na dogodek ali osebo in malenkost povečamo v nerealno pomembno zadevo. Sploh ne moremo razumeti, kako smo takrat to veliko stvar lahko spregledali in ugotovimo, da nas ta stvar pravzaprav zelo ogroža. Nastopi jeza in pritegnemo bioenergijo jeze. Jeza v nas se stopnjuje, ker z več bioenergije postanemo močneje jezni. In če zadevo skrajšam... partner pride domov in mi ga že na vratih naderemo za nekaj, o čemer se mu niti ne sanja. Ko se želi braniti, mu ne uspe, ker je za nas njegova resnica izkrivljena, le naša je pravilna. Seveda se konča vse skupaj s prepirom, loputanjem vrat in sliko brez zvoka. In mi smo dobili potrditev, da smo imeli prav.
Osebo "partner" poljubno zamenjajte z osebo sodelavka, soseda, prijateljica, otroci....

Foto: Flickr

Jok.  Moja najljubša tema. Opažam, koliko ljudi osupne, me pogledajo rekoč:"Trudim se sprejeti vsa tvoja čudaštva, ampak to je pa preveč! Res se ti je odpeljalo!"
Kdaj ste nazadnje jokali? Že dolgo nazaj? Res je več vrst joka. Jok je najmočnejše žensko orožje, ko želimo nekaj izsiliti. Poznamo jok togote, jeze, užaljenosti... In ljudje se ustrezno temu odzovejo. Ali nam ugodijo, da se rešijo občutka krivde, ali nas grobo zavrnejo:"Nehaj tuliti!", želijo grobo presekati stanje, s stavkom:"Poglej se, kakšna si!", prevalijo krivdo nazaj na nas, "Ti si pa res ena cmera!", je stavek zasmehovanja in zbujanja sramu v nas... Z jokom ustvarjamo občutek krivde, neugodja v drugemu. Tako so nas naučili, tako sprejemamo jok. Če nekdo joče, nekaj ni v redu, je nekaj grozno narobe. Delaj kar hočeš, bodi sitna, bodi nesrečna, pojej čokolado, da potlačiš žalost, samo NE JOČI. Jočejo slabiči, jočejo reve, jočejo ljudje, ki jih lahko samo pomilujemo. Jočejo ljudje, ki si sploh ne zaslužijo imena človek. Predvsem pa nikoli, ampak res nikoli ne jočejo fantki, da o moških sploh ne govorim.
Ali ste se kdaj vprašali, kaj je pravzaprav jok? Zakaj se glasno zasmejete, ko vam je kaj smešno? Ste bili kdaj v situaciji, ko vam je bilo nekaj smešno, pa bi bilo smejanje neprimerno? Koliko moči ste potrebovali, da ste smeh zadržali? Celo vaše telo in možgani so se aktivno ukvarjali samo s tem, da se ne zasmejete. Za kaj drugega niste imeli niti moči, misliti niste mogli na nič drugega... Zakaj ne bi zajokali, ko nas nekaj zaboli? Zakaj ne bi vrgli iz telesa nekaj, kar nas boli? Zakaj ne bi odvrgle skrbi, ki vas dušijo? Zakaj si želite imeti v telesu nekaj, kar vas tišči? Zakaj želite s seboj nositi nekaj, kar vam škodi? Zakaj obremenjujete telo, da tlači nekaj, kar želi ven? Zakaj raje zdržite kepo v grlu, bolečino v prsnem košu, tiščanje v želodcu? Zakaj raje vse to in še več s hrano potlačite za nekaj časa, da ste potem nesrečne, ko stopite na tehtnico, ko se pogledate v ogledalo? Zato, ker so nas tako naučili. Zato, ker slepo prevzamemo neka prepričanja, ne da bi v resnici premislili ali je to res tako slabo ali ne. Ali se nekaj zahteva od nas samo zato, da v drugemu ne vzbudimo slabega počutja, ne glede na to, kakšno ceno plačamo sami?

Zakaj se tuširamo, zakaj si umivamo zobe, lase? Zato, da se počutimo dobro, zato, da odstranimo vso nesnago, ki se je nabrala na nas. Ker si nihče ne želi hoditi okrog z umazanimi in smrdečimi lasmi, kosmatimi zobmi in zaudarjajoč kilometer daleč. A nihče nam ni povedal, da jok odstranjuje nesnago naše notranjosti, da čisti našo dušo, da je potrebno zelo malo, da postanemo lažje, srečnejše. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste zjutraj odšle stuširane od doma, zvečer pa fizično niste bile pretirano umazane, občutile pa ste pravi oklep okrog sebe in po tuširanju ste bile kot prerojene? Voda je čudovito sredstvo boljšega počutja in solze so voda.

Ne pričakujem, da sedaj jokate povsod in vedno, ko vas kaj prizadene. Le premislite o napisanem, premislite ali je jok res nekaj tako nezaslišanega in zapomnite si, kaj vas je prizadelo in česa si ne želite v svojem življenju. Zjočite se pod tušem, kar tako, da vržete ven tisto, kar boli. Podoživite dogodek dneva in ga izjokajte na samem, pod tušem, izjočite se, iztulite se, stuširajte se in voila :), imate paket 2 v 1. Začnite iskati v sebi, česa ne želite več nositi s seboj in odstranite, namensko, brez, da bi kogarkoli obremenjevale. Jočite brez slabe vesti, jočite, ne da bi v kom zbujale krivdo, jočite in na koncu se boste smejale.

Zadnjič je bil pri meni na tretmaju 23-leten fant. Ki se je nekako sprijaznil z mojim čudaštvom in preizkusil jok na samem. Rekel je, da je super, pa me je z enim očesom še vedno proučeval, koliko posmeha bo pokasiral. Tako močno je to vsajeno v nas. In se je ojunačil in povedal, da sta z 12-letno sestro gledala žalosten film. Pustil je teči solze in opazil, da sestra svoje solze skriva pred njim. In ji je rekel:"Kar joči, saj jaz tudi. To ni nič takega." Opazil je olajšanje in solzice, ki so tekle po licu sestrice. Na koncu sta se oba smejala, razbremenjena in med njima se je stkala posebna vez.
Včasih je potrebno zelo malo, da dobimo zelo veliko.

Življenje je oder in vsak ima svojo vlogo. Od otroštva svet sprejemamo in spoznavamo nevede tudi energetsko. Gledamo in poslušamo, kaj starši delajo in govorijo. Če se verbalno izražanje usklajeno z energijo, ki jo pri tem oddajamo, je sporočilo jasno. Če pa otroku govorimo, da ga imamo radi, obenem pa smo nad njim razočarani, se ti dve sporočili ne ujemata in otrokov svet postane zmeden. To je sarkastično sporočilo. Ko otrok nekaj naredi "narobe", mu npr. rečemo: "To si pa res SUPER naredil. Ti pa res ZNAŠ. Tebi pa res vedno USPE..." Otrokov notranji svet se zmede. Ne loči med tem, kdaj kakšno stvar naredi RES SUPER, kdaj pa to postane sporočilo, da ni v redu to, kar je naredil. To sta dva skrajna in nazorna primera. Večina energetskih zaznav je subtilnejših, ne vemo natančno zakaj, vendar povzročijo v nas zmedo, nemir, neugodje in to želimo uravnati. Želimo se počutiti varne.

V zmedenem svetu ni varnosti, zato izberemo obrambne mehanizme, ki nas varujejo, kar je opisano spodaj in izberemo način obnašanja, s katerim najlažje živimo življenje oz. dobimo to, kar želimo. Naš cilj je varnost in udobje. Varnost in udobje v telesnem in duševnem počutju. V času odraščanja se torej naučimo, kako krmariti skozi življenje. Najpogostejši načini so zahteve, ki nastopi v starosti med drugim in tretjim letom življenja. Otrok preprosto nekaj zahteva in če ta zahteva ni uresničena stopnjuje pritisk. Vsi smo že bili priče, kako otrok v trgovini "vzgaja" svoje starše z jokom, ki se stopnjuje v dretje in metanje po tleh. Tu imamo takoj dve možnosti. Ali otroku ugodimo in je takoj mir ali pa mu ne ugodimo, kar pomeni očitajoče poglede drugih oseb, "Kakšen starš pa vendar si, da ne kupiš otroku ene čokolade", trajanje neugodja se drastično poveča, v nas nastopi jeza in najraje bi mu eno primazali po riti polno plenic. Gledamo krokodilje solze našega sončka in se počutimo krive, ker mu ne dovolimo nekaj, česar si tako zelo želi. Sram nas postane pred ostalimi ljudmi. Naenkrat smo polni neprijetne energije jeze (eksplozija), krivde (mu ugodim) in sramu (skril bi se). Večkrat rečemo in se čudimo, od kod taka moč 15 kg bitja. Pritiska tako, da včasih popustimo, čeprav imamo sami 50 ali 70 ali 100 kg. To je energetska moč. Čustva so energetski naboji in z energijo jeze, krivde in sramu pritisnemo nazaj. Tu trčita skupaj dve energiji, zmaga vztrajnejši. Popustimo in otroku sporočimo, če boš dovolj močno in dolgo zahteval, boš dobil. Naslednjič in vse pogosteje smo priče otrokovim zahtevam, ki so vse močnejše in vse pogostejše. Otrok je našel način, kako priti do stvari, ki ustvarjajo ugodje. Starši se upajoče tolažimo, da bo ta faza minila in bo nas sonček nekega dne, čez noč, sam od sebe spoznal, da ta način ni primeren in sprejemljiv, da nas prizadane in blablabla...
Nič od tega se ne zgodi. Ko najdeš način, ki deluje, ga ne spreminjaš. Ko najdeš način, ki deluje, ga ne opustiš, ko najdeš način, ki deluje, ga le še izpopolniš. Zakaj opustiti nekaj, kar deluje?

Prenesimo zgoraj opisan primer v odnose med odraslimi ljudmi. Če nekdo od nas nekaj zahteva na tako grob in brutalen način to hitro vidimo in je družbeno nesprejemljivo. Kaj pa, ko se nekdo na nas obrne s "prošnjo", ki v nas sproži občutek krivde? Ki sproži občutek sramu, ko sproži občutek dolžnosti? Kako se temu upremo? Kaj storimo, ko nam nekdo v solzah sporoča, kako smo ga prizadeli? Kaj storimo, ko nekdo s v srce segajočim glasom pove, koliko je za nas naredil, koliko se je žrtvoval, mi pa smo tako nehvaležni? Ko pa vendar zahteva tako "malo". Danes malo, jutri malo, dopoldan malo, popoldan malo, soboto malo, praznik malo, nedeljo malo... seštejte "malo" in boste dobili veliko. Kako se temu upremo? Navadno se ne. Vsaj na začetku se ne, ker niti zavestno ne vemo, kaj se dogaja. Če se poskušamo "malo" upreti, se pritisk poveča. Nasprotna stran ve, da s povečanjem pritiska bo dobila, kar želi.
Če želimo nekam hitreje priti, povečamo dotok goriva. Z nogo močneje pritisnemo na plin. Povečamo pritisk. In s tem dobimo tisto, kar smo želeli. Torej ozavestimo, ugotovimo, kaj se dogaja, ozavestimo svoja čustva in na podlagi tega se odločimo če in kaj bomo oz. želimo spremeniti.

Foto: Flickr

Naj kaj mislite, preden zaspite? Na kaj pomislite, če se ponoči zbudite? Na kaj pomislite, preden zjutraj vstanete?
Mnogi pred spanjem rešujejo težave dneva, premišljujejo o stvareh, ki jih skrbijo. Skrbi jih kako bodo plačali položnice, skrbi jih, kako bo v službi, skrbi jih uspeh otrok, skrbi jih zdravje, skrbi me.... dodaj... Ko končno po mukah zaspijo, je spanec nemiren, s pogostim zbujanjem, ob vsakem zbujanju ponovijo v mislih vse skrbi... Čez uro ali dve nemirno zaspijo nazaj, se ponovno zbudijo in postopek ponovijo, če ni že jutro in je treba vstati. Utrujeni, z muko, s skrbmi , ki so se ponoči le še povečale, postale strašnejše in še bolj nerešljive. Iz dneva v dan, iz noči v noč. Kako lahko karkoli spremenite, če komaj spravite skupaj jutro z večerom in večer z jutrom? Kako boste učinkoviti, če vam že dihanje povzroča napor? Kako boste ljubeči do svojih najbližjih, če bi najraje zaspali in se ne več zbudili? Dan je namenjen zemeljskemu bivanju, akciji, delovanju, tukaj in sedaj, brez izgovorov, ne zmorem, bom jutri... Noč je namenjena sanjam, našim željam, našim potovanjem, našemu lepšemu in lažjemu življenju. Ko zvečer ležete, ne razmišljajte o težavah in skrbeh. Ponoči stvari postanejo hujše, večje, bolj nerešljive, naravnost strašljive. Še nihče ni ničesar ponoči rešil v objemu strahu in teme.

Ko ležete, si zasanjajte svoj svet. Predstavljajte si svet, v katerem bi radi živeli, kako bi radi živeli. Odpotujte na otok s palmami in s seboj vzemite varuško za svoje otroke, smučajte na najboljših smučiščih in zvečer uživajte v svoji gorski koči ob kaminu in z osebo, ki jo ljubite, odpotujte okoli sveta, naredite si dom brez kreditov in hipotek, zasanjajte si službo, v kateri se dobro počutite in ste uspešni, nastopajte na odrih pred polno dvorano vaših oboževalcev ali pa preprosto igrajte harmoniko pod lipo. Osvojite vse vrhove sveta, zasanjajte si idealno razmerje z vašim partnerjem, tudi, če ga trenutno nimate. Stopajte po modnih brveh, privoščite si maserko, frizerja, manikuro, vsi se vrtijo okoli vas in vam strežejo šampanjec in jagode, pretečite maraton, naredite si svoj sanjski vrt, v katerem rastejo najlepše rože sveta in vi med njimi uživate. S seboj vzemite ljudi, ki jih imate radi, vključite jih v svoj sanjski svet.

To ni neodgovorno, to ni nekaj, česar si ne bi smeli privoščiti. Kakor zvečer zaspite, tako se zjutraj zbudite. Zaspite v mukah in težavah in v mukah in težavah se boste zbudili, zaspite v sanjah in sreči in zbudili se boste srečni in spočiti. Ne boste se premetavali zaradi skrbi, če se boste ponoči zbudili, boste prej in lažje zaspali nazaj. Čez dan boste učinkovitejši, telo se bo ponoči spočilo in bo pripravljeno na napore dneva. Vaš um bo spočit in pripravljen na napore dneva. Prej boste prišli do rešitev, tolerančni prag se vam bo zvišal, manj bo nepotrebnih konfliktov, ki ne prinašajo rešitev, ampak vse le poslabšajo.

Na tretmajih ljudem svetujem zgoraj opisano. Še vsi do sedaj so me gledali skeptično, no, toliko vljudni so vseeno, da glasno ne vprašajo: "Pa si ti pri čisti?" in se čez nekaj dni vrnejo. Sijoči, srečnejši, življenje imajo v oblasti, storilnost se poveča in nekdo mi je rekel, da je sedaj čez teden tako učinkovit, da si lahko privošči prosto nedeljo, ki jo preživi z družino, kredit pa lažje plača kot mesece prej, ko je garal vse dni v tednu od jutra do večera.

Na začetku je potrebno malo discipline. Navada je le navada in se ne pusti tako odpraviti. Recite si, nocoj sanjam, potujem in uživam. Če vam misli uidejo nazaj v skrbi, jih zavestno odženite in se "prisilite" v sanjski svet. Zjutraj boste prijetno presenečeni in po dolgem času bo dan lažji. Poskusite in sporočite...

Foto: Flickr

Prihaja pomlad. Prebujenje, življenje, upanje...
Pospravljanje stanovanja, urejanje okolice, nove rože na oknih, pregled koles za kolesarsko sezono. Kaj pa mi? Kaj pa jaz? Nova garderoba, vsaj kakšen kos, pa novi čeveljci, krajša frizura... Kaj pa naša notranjost, nezadovoljstvo, žalost, razočaranje, jeza, krivice... kdaj bomo to pospravili? Ali je dovolj, da smo potlačili, ker je preboleče, ker se nimamo časa ukvarjati s tem, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo in temu ni pomoči? Pospravljanje samega sebe!
Stvari gredo same od sebe samo na slabše. Niti na kraj pameti nam ne pride, da bi med vožnjo spustili volan in pričakovali, da bomo srečno prišli na cilj. V življenju pa pogosto storimo točno to. Pustimo in čakamo, da se bo uredilo kar samo. Pa karkoli že. Saj se včasih res, prav pogosto pa ne, če vsaj malo sami ne prispevamo k temu. Kje torej začeti?

Naredimo prioritetno lestvico. Napišimo, s čim vse nismo zadovoljni, s kom vse nismo zadovoljni. Probleme oštevilčimo od 1 - 10 in tako dobimo lestvico našega nezadovoljstva. Precej dela in komu se da. Začnimo pri partnerstvu. Ni pomembno ali smo poročeni ali ne ali imamo otroke ali ne, najprej sva jaz in on ali on in jaz, kakor hočete. Dom je otok sredi kaosa, pritiska, zahtev, razburjanja, pomanjkanja časa, dom je oaza, kjer se oddahnemo, spočijemo, razvedrimo, kjer smo varni in sprejeti, kjer smo lahko to, kar smo, urejene in zjutraj skuštane brez ličil, predvsem pa ljubljene in zaželjene. Tempo življenja je neusmiljen, čas beži in pri polni glavi vsega kmalu dom postane samo po sebi umeven. In zgodi se to, kar se zgodi z avtom, ko spustimo volan. Če imamo srečo, končamo na travniku in ne v drevesu.

Prvo vprašanje, ki mi ga dnevno zastavljajo je: "Zakaj jaz? Zakaj moram začeti jaz in ne on?" Hmmm... nekdo mora in zakaj ne bi bili to vi?  
Jutro, odhod od doma, prihod domov in zaključek dneva naj se začne in konča s poljubom in objemom. 10 sekund. 10 dragocenih sekund. Smo pripravljene vložiti 10 sekund? Če je odgovor DA, začnimo in pustimo se presenetiti. Za začetek bo dovolj, še veliko dela nas čaka, da pomlad pričakamo srečnejši, zadovoljnejši in ljubljeni.

Foto: Flickr

Imate svojega moža/partnerja rade ali ga ljubite? Kakšna je razlika? 
Rade imamo rože, rade imamo živali, rade imamo prijazne ljudi... Ljubimo pa... človeka, ki ga spoštujemo, ki nam je pomemben, ki smo mu pomembni, ki nam pokaže stvari iz drugačnega zornega kota in ob katerem se počutimo ljubljeni, ob katerem se počutimo zaželjeni, ob katerem se počutimo varni, ob katerem se počutimo razumljeni... vse to in še več. Ljubimo takrat, ko smo ljubljeni in ljubijo nas takrat, ko se počutijo ljubljeni. Hmm.. čista pogojna ljubezen :). 
  
Seveda pridejo k meni dekleta in žene, ki ljubijo brezpogojno. Žalostne, izčrpane, obupane, z vprašanjem, kako naj ga spremenim. Vem, da bi se lahko imela lepo, samo malo bi se moral spremeniti. Tako ga ljubim. Ne predstavljam si življenja brez njega. Spremenimo se takrat, ko nam obstoječa situacija ni všeč, ko je strah pred spremembo manjši od nevzdržnosti sedanjega položaja, ko se nam da premakniti ritko... Torej, kako bomo spremenile človeka, ki se v dani situaciji počuti relativno v redu, ki nima namena ne razmišljati, ne ukreniti karkoli v to smer, kjer je odgovor, je že v redu tako, ti si spet nekaj sitna..., ki noče in ne razume, da, če nekomu nekaj ni v redu, to pomeni, da ni v redu. Seveda to ne pomeni, da mora biti po naše, pomeni le, da nas je pripravljen poslušati in povedati svoj vidik, da lahko skupaj poiščemo kompromis. Če smo mu pomembni. 
  
Kaj nam v nasprotnem primeru ostane. Nemogoče - zapustiti ga ali se sprijazniti s tem, da je pač tako. Ne razumite narobe, ne podpiram ločitev, ne podpiram razhodov, sploh, če so v to vpleteni tudi otroci.  Ampak, srečna žena ima srečnega moža, srečen mož ima srečno ženo in skupaj imata srečne otroke. Vsaj tu se lahko strinjate z mano :). V vsakem primeru so najbolj srečni ali nesrečni otroci. 
Vse napisano je zelo posplošeno, napisano črno-belo, življenje pa je sivo v mavričnih barvah :). Za začetek lahko samo premislimo v kakšnem razmerju/zakonu živimo. 
In kaj lahko storim, da bo boljše? 
Zakaj jaz? 
Zakaj ravno jaz?  
Zato, ker nekdo mora biti prvi, ker nekdo mora začeti :). 
In zakaj ne bi bili to ravno vi :)?

Foto: Flickr

A ste kdaj sitni? Sitni tako, da greste sami sebi na živce in si ne znate pomagati? Začutite kdaj val nezadovoljstva, vse vam gre na živce, vsaka stvar vas moti in eksplodirate, ne da bi vedeli zakaj, za malenkost, ki sploh ni enakovredna moči ekspozije. Se znesete nad sodelavci, nad partnerjem, nad otroci... malo vam odleže, prav veliko pa ne, kajne. Ko vihar malo mine ponavadi spoznate, da ste "malo" pretiravali in imate slabo vest, se opravičujete in iščete izgovore, da se lahko vsaj malo boljše počutite. Ja, obstajajo tudi ljudje, ki niso nikoli sitni. So pa zamerljivi. In užaljeni. In tako ali drugače povedo, da smo jih neizmerno prizadeli. Kako? S čim že? Ostajamo odprtih ust in previdno ravnamo z njimi, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo storili spet kaj narobe.

Ljudje imamo v sebi, hmmm... jaz rečem tako, po domače, čustveno posodo. V tej posodi se nabirajo vse luštne stvari, ki se nam zgodijo in ki jih začutimo. Če je ta posoda polna smo srečni, zadovoljni, počutimo se ljubljeno, počutimo se lahki... problem nastane, ker se ta posoda tudi prazni. In s pol polno ali pol prazno posodo ni prav prijetno živeti. Ker je ta posoda spravljena globoko v nas, je ne zaznamo kar tako. Ob praznenju povzroči v nas vihar, cunami, prižigajo se alarmi, gorijo rdeče luči in zahteva :"NAPOLNI ME!!!" Posledica je opisana zgoraj.

Če se za trenutek ustavimo, če malo zadihamo, če se vprašamo, kaj mi je, dobimo odgovor. Ja, razjezilo me je, ker ni odnesel smeti, ker sem dober samo zato, da nosim domov denar, ker so ostale drobtine na pultu, ker na tleh spet ležijo nogavice, ker so povsod igrače in ni nič pospravljeno...
In kako bi se opisali? Kot zadnja smet v stanovanju, služkinje, kot nesposobne mame in žene, slab mož in oče, kot, da ste na svetu samo še zato, da strežete, pomivate, kuhate, pospravljate, hodite v službo...
Ja, to je opis, počutite pa se neupoštevani, neljubljeni, ponižani, samoumevni...
Kaj storiti? Doma lahko poveste, kako se počutite, kaj želite... Vendar se s tem odprete, postanete ranjivi, kar v današnjem svetu ni ravno varno. Ampak, če se doma ne počutite varni, sprejeti in razumljeni, kje se pa boste? Povejte, da nogavice na tleh sporočajo, da ste služkinje, povejte, da smeti, ki čakajo niso le smeti ampak odsev spoštovanja, povejte, da dnevno sesate nalašč takrat, ko gleda "pomembno" tekmo, zato, da se nekaj spremeni, povejte, da želite vsaj včasih kaj prav narediti...

In poslušajte, vprašajte in poslušajte, kako se počuti vaš partner/ka. Kot nekdo, ki ničesar ne naredi dovolj dobro, kot nekdo, ki ničesar ne naredi prav, kot nekdo, ki začne nekaj delati ob najbolj nepravem času, kot nekdo, ki je samoumeven...
Poskusite, poslušajte in oba bosta presenečena. Težko se je pogovarjati brez očitanja. Zato se najprej pogovorite same s sabo in potem povejte, kako se počutite in ne, kaj vse je naredil, česa ni, kako bi moral in kako se nič ne potrudi. Ali vidite razliko?

In spet se postavi vprašanje:
Zakaj jaz?
Zakaj ravno jaz?
Zato, ker nekdo mora biti prvi, ker nekdo mora začeti.
In zakaj ne bi bili to ravno vi :)?

Ženska in moški, jin in jang, črno in belo, vse ali nič.

Med prepirom in pogovorom  je velika razlika. Prepir ni namenjen rešitvi nekega problema, prepir je namenjen temu, da nekoga podredimo, da ga prizadenemo, da ga dotolčemo in na silo nekaj dobimo. Prepir je namenjen temu, da nad nekom stresemo stvari, ki nas tiščijo, ki pritiskajo, ki nam ne dajo dihati. V prepiru želimo zmagati, drugače se bomo še slabše počutili. In v ljubezni in vojni so dovoljena vsa sredstva. Začnemo relativno nedolžno, nasprotna stran odgovori, ker se počuti napadeno. Malo močneje, z nezavedno željo po zmagi, HALO!!!, uporabimo močnejše besede in nasprotna stran še močnejše, pride do žalitev, poniževanja, razvrednotenja in če imamo srečo, pride na koncu le do loputanja vrat, tišine in neskončne bolečine, če nismo že tako otopeli, da nam je vseeno... Čez čas pride do opravičevanja, oprosti, nisem tako mislil/a. Škoda je storjena. V srcu, v duši je brazgotina, ki ostaja in ko je teh brazgotin preveč, ostane premalo prostora za ljubezen. Na brazgotini ljubezen ne biva.

Prepir je čiščenje notranjosti, rezultat pa je cunami, ki opustoši lepo obalo. Ali to želimo? NE, NE in NE. "Ampak kaj, ko si ne morem pomagati in kar izbruhnem... Saj se zadržujem, ampak vedno se ne morem... Vem, da sem brezveze odreagirala..." so odgovori, ki jih navadno dobim. Koliko se poznamo? Koliko vemo, kaj se dogaja v naši notranjosti? Kaj nas v resnici moti? Kako to prav povedati?
Ženske uporabljamo 4 besede:"VEDNO moram VSE sama, ti NIKOLI NIČ ne narediš." 

VEDNO - NIKOLI
VSE - NIČ
Že zaradi teh štirih besed se lahko super zataknemo. Seveda ne mislimo dobesedno, včasih je že kaj naredil, povedati želimo, da je breme na nas preveliko. Bodimo preudarne in pomislimo, kaj rečemo in osredotočimo se na to, kaj nam partner SPOROČA in ne kaj je REKEL. Dobra tehnika je to, če stavek, ki ga je izrekel ponovimo in vprašamo, če je tako mislil in če potrdi, povemo svoj vidik. In tako počasi naprej, ob težkih temah z veliko dihanja :), strpnosti, razumevanja, včasih potrebujemo malo odmora, da lahko nadaljujemo... Povejmo, kako se ob njegovih besedah, dejanjih počutimo, govorimo o sebi, ne o tem kaj je in česa ni, ker je vse to povzroči obrambo.... Izgleda relativno preprosto, a ni. Težko je spremeniti vzorce reagiranja, ki smo jih navajeni, težko je nadzorovati čustva, da ne nadzorujejo čustva nas, težko je slišati vse in ne samo del. Tudi tujega jezika se ne naučimo v eni lekciji, tako se tudi reševanja problemov ne naučimo z enim pogovorom. Se pa splača, vadite, odprite se, spoznavajte sebe in imejte se radi :)

Še končno vprašanje:
Zakaj jaz? 
Zakaj ravno jaz?
Tokrat malo drugače:
Ne vi, ampak VIDVA. 
OBA. 
Eden ne more storiti ničesar.

V življenju skrbimo za telo, se umivamo, telovadimo in zdravo jemo. Skrbimo za naš intelektualni razvoj, študiramo, beremo, se izobražujemo, vsak dan zvemo nekaj več, se naučimo nečesa novega. V vsakdanjem tempu življenja včasih pozabimo na svojo dušo, na našega notranjega otroka. Ko v življenju pridemo do točke, ko smo uspešni, zdravi in hkrati nezadovoljni, ko bi nekaj, pa ne vemo kaj, je čas, da se ozremo v našo notranjost. Ko se v življenju ne moremo premakniti naprej, je čas, da se ozremo v našo notranjost. Ko se nam v življenju dogajajo neprestano enake situacije in problemi, je čas, da se ozremo v našo notranjost. 
Kako najti sebe? Kako potolažiti notranjega otroka? Kako spoznati, zakaj se nam kaj dogaja?

Če želite v napolnjeno sobo postaviti novo, lepo pohištvo, jo morate prej izprazniti, počistiti in šele takrat zasije v vsej svoji lepoti. Počistimo svojo dušo, da jo lahko napolnimo z ljubeznijo, milino, dobroto, veseljem, razumevanjem, umirjenostjo. Kako boste potolažili notranjega otroka, če ga še nikoli niste videli, začutili, pobožali?

Nihče ne ve, kaj je bioenergija, ne vem, če je to sploh pravo ime, vendar se življenje z njeno pomočjo spremeni. Dvigne se zavesa, ki nam je zastirala pogled v naše bistvo, pokaže nam nesnago, ki smo jo z leti nakopičili in ne počistili, pokaže nam, kje smo ranljivi, pokaže nam našega notranjega otroka, za katerega nismo skrbeli, ga nismo tolažili, nismo ljubili... in končno ga lahko vzamemo v naročje, pobožamo, potolažimo in mu povemo, da je najboljša deklica ali deček na tem svetu... In z njeno pomočjo končno zadihamo, očistimo se vsega, kar smo nakopičili od rojstva dalje, "naredimo prostor" za ljubezen, za dobroto, za samozavest, za radost... kako naj te stvari pridejo v našo dušo, če je le ta napolnjena z vedenjem, da nismo dobri, da iz nas nikoli nič ne bo, da so okoli ljudje, ki so neprimerljivo boljši od nas, da smo naredili toliko napak, da nismo vredni ljubezni... 
Moja želja je, da ljudi naučim, kako si pomagajo sami. Želim, da se zavedo in spoznajo, da je to znanje v njih, da ga začno uporabljati, da sem jim v oporo in pomoč, dokler se ne naučijo leteti.

In občasno priletijo nazaj, vidim jih v zraku; kot mogočne, čudovite in srečne ptice v svobodi.

Foto: Flickr

Reiki je tehnika aktivnega in usmerjenega delovanja z energijo. Mnogim je to "kr neki", čeprav v vsakdanjem življenju neprestano govorijo, da so polni energije, da imajo prazne "baterije", da jim je nekdo izpil vso energijo.... Z Reikijem se naučimo to energijo aktivirati takrat, ko želimo. Preden naredimo izpit za vožnjo, moramo osvojiti določena znanja, preden nam zaupajo delo na kakšnem stroju, moramo osvojiti teorijo delovanja in ravno tako pri spoznavanju Reikija ozavestimo določena spoznanja. Delec znanj ali spoznanj želim deliti tudi z vami. Usui Reiki vsebuje določena načela. Preprosta, nič posebnega, pa vendar.... presodite sami.

Načela USUI REIKIJA:
Samo danes ne skrbi.
Samo danes se ne jezi.
Spoštuj življenje in ljudi.
Živi pošteno.
Bodi hvaležen za vse, kar prinaša življenje.

Samo danes
Samo danes pomeni ta trenutek. Vedno imamo samo ta trenutek. Ne sekunde prej, ne potem. Ta trenutek se odločamo, samo na ta trenutek lahko vplivamo, samo ta trenutek živimo.

Samo danes ne skrbi
Ne skrbi ne pomeni, da smo neodgovorni. Skrb je sporočilo, na kaj moramo biti pozorni, čemu posvetimo več časa, o čem bi bilo pametno premisliti... Skrb je trenutek, sporočilo, ne stanje. Če skrb postane stanje, to postane stanje strahu. Ob občutku strahu je naše telo, naš um, naša duša pod pritiskom, v aktivaciji "bega", postopno preide v paniko, pretirano vznemirjenje... V takem stanju rešitve ne slišimo, izberemo najhitrejši in neredko ne najpametnejši izhod ali odločitev. Predelajmo skrb, umirimo se, meditirajmo in dobili bomo rešitev, odgovor, pot...

Samo danes se ne jezi
Jeza je odgovor na nekaj, kar nas je prizadelo. Jeza je nizka energija, težka, ostane v nas. Sproži odgovor nizkih energij. Oslabi naše telo, naš um in našo dušo. Tako kot skrb, je tudi jeza sporočilo. In poskrbite, da jeza ne postane stanje, naj bo le sporočilo, za katerega smo hvaležni. Poiščimo sporočilo novega spoznanja, sporočilo nove rešitve...

Spoštuj življenje in ljudi
Spoštovanje življenja in ljudi je prepleteno. Če ljudi ne spoštujemo, ne moremo spoštovati življenja in obratno. Beseda ljudje nam predstavlja neosebno vrsto bitij, ko pa pomislimo na vsakega človeka posebej, da ima vsak človek, ki ga vidimo ali nanj pomislimo, ne glede na to ali ga poznamo ali ne, svoj notranji svet ljubezni, upanja, želja, dobrote, strahu, negotovosti... Če ljudi poosebimo, se naš notranji odnos do njih spremeni in se s tem spremeni tudi naše "zunanje" delovanje.
Če resnično spoštujemo življenje, spoštujemo tudi življenje živali in rastlin. Zavetišča so polna zavrženih, mučenih in tako ali drugače od človeka zlorabljenih živali. V klavnicah je situacija katastrofalna. Divjim živalim odvzemamo življenski prostor zaradi naše objestnosti, pohlepa...
Rastlinam se manjša življenski prostor, čeprav jih nujno potrebujemo za naš obstoj, tropski gozd izginja, puščave se širijo...
Življenje zemlje, ste kdaj pomislili, da Zemlja tudi živi, da je Zemlja naš dom? Ste kdaj pomislil, kako delamo z našim domom?

Živi pošteno
Živeti pošteno predvsem do sebe. Ko živimo pošteno do sebe, smo lahko pošteni tudi do drugih ljudi. Prej ne. Prej si samo mečemo pesek v oči. Poštenost do sebe pomeni, da se spoštujemo, da se imamo radi, da se opazujemo, kaj razmišljamo, kaj čutimo, kaj smo storili narobe, da naslednjič naredimo drugače. Poštenost do sebe ni obsojanje, ni kaznovanje, je razumevanje in ljubezen in neprestana sprememba.

Bodi hvaležen za vse, kar prinaša življenje
Vprašajmo se, ali smo res oz. sploh hvaležni ali nam samoumevno stvari pripadajo? Zemlja, zrak, voda, nebo, oblaki in sonce, mavrica in valovanje morja, ali smo kdaj hvaležni za to? Ali smo hvaležni, da lahko živimo v tako lepem in udobnem delu sveta? Ali smo kdaj hvaležni, da smo lahko spoznali vse čudovite ljudi v našem življenju? Ali smo hvaležni življenju za preizkušnje, ki nas spreminjajo? Ali smo hvaležni za spoznanja? Ali smo hvaležni... Nova in nova vprašanja si lahko zastavljamo. In v tem je čar. Šele, ko si postavimo vprašanje zadevo ozavestimo in pridemo do odgovorov. In končno, ali smo hvaležni za vprašanja?

Vse to je nedokončan proces. Bodimo nežni in prizanesljivi s seboj, premislimo in spoznali bomo, da lahko določene stvari naredimo bolje, da marsikdaj ne vidimo dlje od lastnega nosu. Najmanjša sprememba v nas spremeni svet. Puščavske peščine so sestavljene in milijonov in milijard drobcenih zrnc, molekula vode je sestavljena iz treh atomov, milijarde in milijarde vodnih molekul tvori ocean.
JAZ, en JAZ spremeni svet. Na svetu je šest milijard JAZOV. Ne bi smelo biti tako težko. Pa je. Ker je najtežje spremeniti en JAZ.

sem rekel
da bom odšel daleč stran
sem rekel
da bom odšel nekam na morje
sem rekel
da bom zaplul z veliko barko
sem rekel
da ne maram več rdečih ozkih ulic
sem rekel
da bi rad šel in videl širni svet
sem rekel
da ne maram več zelene pisalne mize
sem rekel
da ne maram več mehkega fotelja
sem rekel
da ne maram več volana
sem rekel
da bom ljubil le morje
sem rekel
da bom ljubil le oblake
sem rekel
da bom ljubil le veter in ptice
sem rekel
da bom ljubil le sonce in modro nebo
sem rekel
in zaspal v udobnem mehkem fotelju

Tomaž Iskra

Foto: Flickr

The happy life be these, I find:
The riches left, not got with pain;
The fruitful ground; the quiet mind;

The equal friend; no grudge; no strife;
No charge of rule, nor governance;
Without disease, the healthy life;
The household of continuance;

The mean diet, no dainty fare;
Wisdom joined with simpleness;
The night discharged of all care,
Where wine the wit may not oppress:

The faithful wife, without debate;
Such sleeps as may beguile the night;
Content thyself with thine estate,
Neither wish death, nor fear his might.

Henry Howard, Earl of Surrey
(1516/1517? 19 January 1547) 

If you woke up this morning
with more health than illness,
you are more blessed than the
million who won’t survive the week.

If you have never experienced
the danger of battle,
the loneliness of imprisonment,
the agony of torture or
the pangs of starvation,
you are ahead of 20 million people
around the world.

If you attend a church meeting
without fear of harassment,
arrest, torture, or death,
you are more blessed than almost
three billion people in the world.

If you have food in your refrigerator,
clothes on your back, a roof over
your head and a place to sleep,
you are richer than 75% of this world.

If you have money in the bank,
in your wallet, and spare change
in a dish someplace, you are among
the top 8% of the world’s wealthy.

If you hold up your head with a smile
on your face and are truly thankful,
you are blessed because the majority can,
but most do not.

If you can read this message,
you are more blessed than over
two billion people in the world
that cannot read anything at all.

You are so blessed in ways
you may never even know.

Anonymous